Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Komunikacija je kompleksen proces, ki poteka med ljudmi in omogoča izmenjave informacij, sobivanje z okolico ter hkrati tudi razreševanje potencialnih problemov oz. primarno preprečevanje le-teh. Komunikacijo je ves čas potrebno na primeren način prirejati glede na prejemnika, kar pomeni, da je vsak na svoj individualen način dovzeten za sporočila. Komuniciranje znotraj tima, v našem primeru fizioterapevtskega, je zelo pomembno, spoštujemo nadrejenega ter sodelavce, ohranjamo spoštljiv odnos brez predsodkov tudi do podrejenih. Znotraj tima lahko prihaja do določenih nesoglasij zaradi razlike v starosti, nivoja izobrazbe, delovne dobe oz. izkušenj ali pa ideologije in metodologije dela. Prav to pa so izzivi, ki jih učinkovita komunikacija razrešuje in jim piše skupni imenovalec. Naloga predstavlja pomembnost komuniciranja znotraj tima ter komuniciranje tima s pacientom za njegovo uspešno reahabilitacijo. Potrjuje tudi, kako pomemben je avtoritativni lik vodje tima ter kako vsota vseh njegovih pristojnosti vpliva na hitrost ter kakovost rehabilitacije in smisel sodelovanja pacienta, ki začuti empatijo strokovnjakov. Diplomsko delo prav tako izpostavlja določene pomankljivosti v poteku komunikacije ter kako jih razrešiti, ali celo preventivno preprečiti, da se ne razvijejo v negativne posledice konflikta, saj ga je možno razrešiti in se iz njega učiti, da napak ne ponavljamo.
Ključne besede: komunikacija, fizioterapija, rehabilitacija, pacient, tim konflikt.
Objavljeno: 03.03.2021; Ogledov: 1425; Prenosov: 154
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: V diplomskem delu smo raziskovali klinično pot zdravljenja po vstavitvi totalne endoproteze kolena ter ugotavljali moderne smernice in trende v rehabilitaciji. Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti, ali kirurgija TEP s pospešenim okrevanjem da primerljive ali boljše rezultate kot klasičen potek zdravljenja. V ta namen smo si zastavili raziskovalno vprašanje, ali koncept kirurgije s pospešenim okrevanjem prispeva k izboljšanju rehabilitacije, in potrdili hipotezo, da s predoperativno pripravo in zgodnjo mobilizacijo pacienta vplivamo na boljši potek rehabilitacije. Raziskavo smo v kvalitativnem delu opisali z domačimi in tujimi viri. Na Ortopedski kliniki v Ljubljani smo spremljali pacienta v vseh fazah rehabilitacije in poročali o končnih ugotovitvah. Opisali smo klinični potek zdravljenja pacienta, ki smo ga po operaciji TEP kolena zdravili po klasični metodi, in pacienta, ki smo ga zdravili po konceptu kirurgije s pospešenim okrevanjem. KSPO omogoča zmanjševanje predoperativnih in pooperativnih zapletov ter stopnje bolečine in skrajševanje ležalne dobe po operativnem posegu. Možnosti optimizacije pa so se pokazale na različnih področjih predoperativne in pooperativne obravnave pacienta (Larsen, 2008). Glede na pridobljene podatke iz literature in ob spremljanju kliničnega primera smo ugotovili, da KSPO omogoča hitrejšo rehabilitacijo in daje primerljive ali celo boljše končne rezultate zdravljenja. To omogoča usklajeno sodelovanje večdisciplinarne ekipe in je rezultat izboljšav v operativnih tehnikah protibolečinske terapije, usmerjene fizioterapije in boljše informiranosti pacienta. Če je pacient dobro informiran o poteku rehabilitacije in je predvsem z vidika fizioterapevtske obravnave predhodno primerno pripravljen v smislu naučenih vaj in čim boljše fizične pripravljenosti, lahko pričakujemo hitrejše okrevanje in povečano zadovoljstvo pacienta samega z rezultatom rehabilitacije.
Ključne besede: artroza, totalna kolenska endoproteza, rehabilitacija kolena, hitro okrevanje, predoperativna priprava, kirurgija s pospešenim okrevanjem
Objavljeno: 03.03.2021; Ogledov: 4178; Prenosov: 329
Celotno besedilo (752,19 KB)

Opis: Uvod in namen: Cervikogene vrtoglavice so pogost simptom, ki spremljajo posameznike z bolečinami v vratu. Izsledki raziskav nakazujejo, da bi lahko pojav cervikogenih vrtoglavic pripisali neskladju senzoričnega dotoka iz vratnih proprioceptorjev, vestibularnega aparata in vidnega sistema. Namen diplomske naloge je bil prikazati razlike v kinestetičnem zaznavanju vratne hrbtenice med zdravimi posamezniki ter bolniki z bolečinami v vratu z in brez vrtoglavic. Metode: V študiji je sodelovalo 71 preiskovancev, od tega 25 zdravih in 46 s kronično bolečino v vratu (21 s pridruženo vrtoglavico). Kinestezija vratu je bila vrednotena s pomočjo Metuljnega testa in spremenljivkami prehitevanja, zaostajanja, časa na referenci in gladkosti gibanja. Rezultati: Analiza varianc je pokazala statistično značilne razlike za vse opazovane spremenljivke. Post-hoc analize so pokazale statistično značilne razlike med skupino zdravih preiskovancev in obema skupinama bolnikov za večino spremljanih spremenljivk. Statistično značilne spremenljivke med obema skupinama bolnikov so bile prisotne za spremenljivke zaostajanja, prehitevanja in amplitudne napake. Uporabnost: Rezultati raziskave pomembno prispevajo k razumevanju odnosa med kinestetičnimi deficiti in težavami z vratno hrbtenico ter spremljajočimi simptomi. Posledično je smiselno v rehabilitacijske protokole vključiti vaje za izboljšanje kinestetičnega zaznavanja. Omejitve: Uporaba slikovne diagnostike bi lahko doprinesla k boljšemu razumevanju strukturnih sprememb in njihovih povezav s funkcionalnimi testi in simptomi, povezanimi s cervikogeno vrtoglavico.
Ključne besede: cervikalna hrbtenica, kinestezija, bolečina v vratu, cervikogena vrtoglavica
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 1863; Prenosov: 186
Celotno besedilo (2,49 MB)

Opis: Poškodba hrbtenjače je problem, ki se pojavlja v vsaki družbi. Nastane zaradi različnih vzrokov, za seboj pa pusti nepopravljivo škodo. Skozi rehabilitacijo se poškodovanec sooča s posledicami, ki jih je povzročila poškodba. Veliko vlogo pri vključevanju v socialno življenje in v spopadanju z vsemi posledicami ima šport. Osebe s poškodbo hrbtenjače se lahko ob prilagoditvah ukvarjajo z zelo različnimi športnimi aktivnostmi, bodisi rekreativno ali pa tekmovalno. Raziskava temelji na empirični kvantitativni metodi dela. V teoretičnem delu smo uporabili metodo pregleda literature, v raziskovalnem pa kvantitativno metodo raziskovanja, v kateri smo podatke zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika. Podatke za teoretični del smo zbrali s pomočjo strokovne in znanstvene literature, ki je dostopna v strokovnih in splošnih knjižnicah v Sloveniji. Ugotovili smo, da se večina članov Društev paraplegikov Prekmurja in Prlekije, Podravja in Koroške ukvarja s športom. Le pri redkih na treningih in tekmah sodeluje fizioterapevt. Večina anketiranih, ki se ukvarja s športom meni, da bi bil fizioterapevt na treningih in tekmah potreben. Večina je mnenja, da fizioterapevt pripomore pri doseganju boljših rezultatov, tako pri športu kot pri sami rehabilitaciji.
Ključne besede: poškodba hrbtenjače, šport invalidov, fizioterapija
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 1443; Prenosov: 135
Celotno besedilo (950,62 KB)

Opis: Osteoporoza je bolezen kosti, pri kateri gre za upadanje kostne gostote in tkiva ter za arhitekturne spremembe v kosti, kar se odraža v zmanjšani kostni moči. Posledice so vidne v večji verjetnosti za zlome, ki se najpogosteje zgodijo v kolku, hrbtenici in zapestju. Bolezen je pogostejša pri starejših odraslih, še posebej pri ženskah. Zaradi staranja družbe se bodo ekonomske in zdravstvene posledice osteoporoze še povečevale, kar lahko preraste v globalni problem. Telesna vadba je ena izmed potencialnih metod za preprečevanje in zdravljenje osteoporoze, vendar ni jasno kateri tip, intenzivnost, frekvenca in trajanje telesne vadbe naj bi bili najbolj primerni za izboljšanje kostnih lastnosti. Raziskave nakazujejo, da vadba proti uporu omogoča ohranjanje ali izboljšanje mineralne kostne gostote, vsebnosti kostnih mineralov in mase. Odzivi, ki jih povzročijo mehanične obremenitve, v kosteh privedejo do povečane gradnje in zmanjšane razgradnje kosti, kar se odraža v ohranjanju ali izboljšanju kostnih lastnosti. Pregled literature nakazuje, da naj bi bila za izboljšanje primernejša vadba proti uporu zmerne ali visoke intenzivnosti izvedene pri 75% 1RM ali več. Vadba pod tem nivojem načeloma ohranja kostne lastnosti, vendar jih ne izboljšuje. Vadba proti uporu naj bi potekala dva do trikrat tedensko. Zmerno intenzivni programi naj bi vsebovali 8 do 12 vaj, ki zajemajo večje mišične skupine. Na vajo naj bi se izvedlo 2 do 3 serije z 8 do 12 ponovitvami. Pri višje intenzivnih programih se število vaj in ponovitev zmanjša, vendar se poveča število serij. Zaradi majhnega števila visoko intenzivnih študij je težko določiti primerno število serij, vaj in ponovitev. Vadba proti uporu, izvedena pod strokovnim nadzorom in s primernim povečevanjem obremenitev, je primerna za starejše odrasle tudi pri visoki intenzivnosti.
Ključne besede: mineralna kostna gostota, vadba proti uporu, trening jakosti, postmenopavzalno, starejši odrasli
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 1870; Prenosov: 187
Celotno besedilo (765,19 KB)