161. Učinkovitost fizioterapevtskih postopkov pri zdravljenju nevropatske bolečineAlja Turnšek, 2020 Opis: Nevropatska bolečina je povzročena s strani lezije ali bolezni, ki prizadene somatosenzorični živčni sistem, vključujoč periferna vlakna (A beta, A delta in C vlakna) in centralne nevrone. Nevropatska bolečina prizadene med 8 in 10 odstotkov splošne populacije. Incidenca nevropatske bolečine bo najverjetneje zaradi staranja prebivalstva, povečanja incidence diabetesa mellitusa ter preživetja raka zaradi kemoterapije naraščala. Simptomi in klinični znaki nevropatske bolečine vključujejo alodinijo, hiperalgezijo, spontano bolečino, občasno kavzalgijo ali neprestano pekočo bolečino. Med pomembnejšimi mehanizmi v ozadju nevropatske bolečine poznamo neravnovesje med ekscitatornim in inhibitornim somatosenzoričnim signaliziranjem, spremembe v ionskih kanalčkih in raznolikost načinov spremembe bolečinskih signalov v centralnem živčnem sistemu. Pri pacientih z nevropatsko bolečino je prizadeta njihova kakovost življenja zaradi morbidnosti nevropatske bolečine, spopadanja z boleznijo ter farmakološkega zdravljenja. Ker ima farmakološko zdravljenje slabe rezultate tudi pri velikih dozah zdravil in vključuje veliko stranskih učinkov, se vedno bolj raziskuje učinkovitost uporabe fizioterapevtskih postopkov zdravljenja pri pacientih z nevropatsko bolečino. Med najbolj perspektivnimi in raziskanimi postopki sta TENS in kinezioterapija, vendar so rezultati nekonsistentni, učinki pa zgolj kratkoročni. Ostale metode vključujejo še nizkointenzitetno lasersko terapijo, ultrazvočno terapijo, transkranialno magnetno stimulacijo, kranialno elektroterapevtsko stimulacijo, trakcijo, manipulacijske in mobilizacijske tehnike. Zaenkrat rezultati sistematičnega pregleda literature ne dajejo nobenih trdnih dokazov zaradi slabe kakovosti študij in nekonsistentnih rezultatov (premajhni vzorci, kratoročno sledenje preiskovancev, subjektivnost metod ocenjevanja). V prihodnosti je potrebnih več visoko kakovostnih študij preučevanja učinkovitosti uporabe fizioterapevtskih postopkov pri zdravljenju nevropatske bolečine, le tako lahko takšne postopke vpeljemo v klinično prakso na dokazih temelječe medicine.
Ključne besede: nevropatska bolečina, fizioterapevtski postopki, učinkovitost
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 1859; Prenosov: 374
 Celotno besedilo (512,50 KB) |
162. Primerjava učinkovitosti konzervativnega in operativnega zdravljenja pri pacientih s kronično bolečino v križuAna Založnik, 2020 Opis: Uvod in namen: Zdravljenje kronične bolečine v križu (BVK) poteka konzervativno ali operativno in je pogosto zelo zahtevno in dolgotrajno. Namen diplomske naloge je raziskati učinkovitost konzervativnega (KOZ) in operativnega zdravljenja (OPZ) pri pacientih s kronično BVK in preveriti učinkovitost zdravljenja glede na kratkoročno in dolgoročno spremljanje pacientov. Metode: Diplomska naloga temelji na pregledu literature. Strokovno literaturo smo pridobili s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed in Cochrane Library. Rezultati: V analizo smo vključili 10 člankov. Ugotovili smo, da je OPZ pri pacientih s kronično BVK kratkoročno učinkovitejše, saj večinoma hitreje zmanjša bolečino, povrne funkcijo in posledično izboljša kakovost življenja. Dolgoročno je KOZ lahko enako učinkovito kot OPZ. Uporabnost: Diplomsko delo je namenjeno vsem, ki zdravijo BVK, in tistim, ki se soočajo z BVK. Omejitve: Pristopi KOZ in OPZ se razlikujejo, uporabljene so različne metode zdravljenja. V raziskave so vključeni pacienti z različnimi diagnozami in klinično sliko. Raziskave so slabe kakovosti in večinoma med skupinama ni bilo pomembnih razlik.
Ključne besede: kronična bolečina v križu, konzervativno zdravljenje, operativno zdravljenje.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 2096; Prenosov: 204
Celotno besedilo (1,02 MB) |
163. VPLIV DEJAVNIKOV TVEGANJA DELOVNEGA MESTA NA BOLEČINO V KRIŽUNeža Plošnik, 2020 Opis: Na delovnem mestu, kjer preživimo velik del svojega odraslega življenja, se vsakodnevno soočamo z dejavniki tveganja, ki vplivajo na razvoj BVK. Bolečina pomembno vpliva na potek našega življenja. Onemogoči nam kakovostno opravljanje dela, ovira nas pri vsakodnevnih opravilih, ogroža naše družinsko in socialno življenje ter vpliva na naše vsesplošno počutje in razpoloženje. Negativno vpliva tudi na fizično, psihično in socialno komponento našega vsakdana. Z lastnim ozaveščanjem pa lahko storimo največ tako, da preprečimo ali izboljšamo naše bolečinsko stanje. Z upoštevanjem preprostih smernic o pravilnem dvigovanju in premeščanju bremen, obvladovanjem pravilne drže, izogibanjem dolgotrajnim statičnim položajem, ergonomsko ureditvijo delovnega okolja in skrbjo za zdrav življenjski slog, ki vsebuje redno telesno aktivnost in ohranjanje primerne telesne teže, lahko sami pripomoremo k zmanjšanju vpliva dejavnikov tveganja delovnega mesta na BVK. Visoka prevalenca BVK svetovne populacije je velik problem zadnjih desetletij. Zmanjšati ali preprečiti možnost za razvoj tega sindroma je problematika širše družbe, ki trpi zaradi ekonomskih prikrajšanj, ki jih povzroča visoko število prizadetih in posameznika, ki ga je sindrom BVK prizadel. Z aktivno uporabo znanja in razpoložljivih sredstev, lahko delovno mesto spremenimo v zdravju varno okolje.
Ključne besede: Bolečina v križu, delovno mesto, delovno okolje, dejavniki tveganja, ergonomija.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 2113; Prenosov: 192
Celotno besedilo (842,35 KB) |
164. Fizioterapevtski pristopi pri zdravljenju sindroma zapestnega prehodaAna Završnik, 2020 Opis: SZP nastane zaradi utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu in je najpogostejša nevropatija. Večina pacientov razvije tipično klinično sliko, ki se kaže z mravljinčenjem v prstih rok in bolečinami v zapestju. Vzrok utesnitve medianega živca je prekomerno obremenjevanje zapestja in prstov, ki povzroči vnetje kitnih ovojnic, njihovo zadebelitev in posledično zvišanje pritiska znotraj zapestnega prehoda. Najpogostejše dejavnike tveganja predstavljajo ženski spol, starost od 45 do 54 let, endokrine bolezni (najpogosteje sladkorna in revmatična bolezen) ter ponavljajoči se gibi zapestja in prstov. Pacient s tipičnimi simptomi sprva obišče osebnega zdravnika, ki opravi anamnezo in usmerjen klinični pregled. Ob tipičnih simptomih in znakih lahko za potrditev klinične diagnoze pacienta napoti na nevrofiziološke meritve prevajanja živcev. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Konservativno zdravljenje je prva izbira pri blagi in zmerni stopnji okvare. Ob neučinkovitosti konservativnega zdravljenja je indicirano operativno zdravljenje. Pri konservativni obliki zdravljenja se najpogosteje uporabljajo opornice za zapestje in prste, injekcije kortikosteroidov, fizioterapevtske modalitete (ultrazvok, nizkofrekvenčni laser, manulana terapija, mobilizacija živčevja) in jemanje nesteroidnih antirevmatikov. Fizioterapevtski pristopi so učinkoviti kratkoročno in srednjeročno, njihov čas učinka pa se razlikuje. Izmed vseh pristopov izstopajo udarni valovi, saj so pokazali enako učikovitost kot kortikosteroidi. Zato v prihodje pričakujemo njihovo pogostejšo uporabo za zdravljenje SZP. Na podlagi večletnih raziskav pa si avtorji še vedno niso enotni, ali je za zdravljenje SZP učinkovitejša aplikacija terapevtskega UZ ali laserja. Največji učinek pridobimo s kombinacijo terapij. SZP ima velike socialne in ekonomske posledice, zato je pomembno z zdravljenjem pričeti čim prej in z metodo, ki simptome odpravi hitro in dologoročno s čim manjšimi zapleti.
Ključne besede: sindrom zapestnega prehoda, konservativno zdravljenje, fizioterapevtski pristopi.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 2160; Prenosov: 296
Celotno besedilo (1,43 MB) |
165. POVEZANOST ANTROPOMETRIČNIH ZNAČILNOSTI IN FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVETadej Rokavec, 2020 Opis: Uvod in namen: Antropometrija je metoda preučevanja razsežnosti telesne sestave. Namen je pregledati znanstvene izsledke o povezavi med antropometričnimi značilnostmi in telesno dejavnostjo kot del fizioterapije. Metode: Pregledane so bile podatkovne zbirke PubMed, Pedro in CINAHL za obdobje zadnjih petih let. Rezultati: Izsledki dokazujejo izboljšanje telesne sestave pri vseh pregledanih meta-analizah ne glede na starost, spol, zdravstveno stanje posameznika in telesno dejavnost. Uporabnost: Strukturirana telesna dejavnost je povezana s telesno sestavo in presnovnimi značilnostmi posameznika. Učinek vadbenih programov na antropometrične značilnosti se razlikuje glede na značilnosti telesne dejavnosti ali kinezioterapevtskega programa. Menimo, da je povezanost kinezioterapije kot del fizioterapevtske obravnave z antropometričnimi značilnostmi izrednega pomena za duet fizioterapevta in klienta/bolnika. Omejitve: V prihodnje bi bilo priporočljivo zajeti raziskovalne izsledke, ki podrobneje opredeljujejo povezovalne fiziološke mehanizme, in raziskati širše jezikovno področje.
Ključne besede: telesna sestava, indeks telesne mase, antropometrija, fizioterapija
Objavljeno: 30.09.2020; Ogledov: 2348; Prenosov: 199
Celotno besedilo (1,44 MB) |
166. POMEN RESPIRATORNE FIZIOTERAPIJE PRI KARDIOKIRURŠKEM PACIENTU PRED IN PO OPERATIVNEM POSEGUIna Zupan, 2020 Opis: ZUPAN, Ina: Pomen respiratorne fizioterapije pri kardiokirurškem pacientu pred in po operativnem posegu.
Uvod in namen: Respiratorna fizioterapija je zdravstvena veja fizioterapije, ki se ukvarja s preprečevanjem in zdravljenjem respiratornih zapletov. Namen diplomske naloge je pregled strokovne literature s področja respiratorne fizioterapije kardiokirurškega pacienta pred in po operativnem posegu in pridobiti podatke ali ima respiratorna fizioterapija pred kardiokirurškim operativnim posegom in po njem kakšen vpliv na potek pooperativne rehabilitacije. Rezultati: Štiri raziskave od šestih navajajo pozitiven vpliv izvajanja pred- in pooperativne respiratorne fizioterapije na boljše pooperativne pljučne volumne pri kardiokirurških pacientih, tri raziskave od štirih pa so potrdile izboljšano predihanost pljuč. Preiskovalne skupine, ki so imele pred- ali pooperativno respiratorno obravnavo, so imele manj pooperativnih pljučnih zapletov, manj atelektaz, krajšo pooperativno mehansko ventilacijo ter krajši čas bivanja v enoti intenzivne terapije. Uporabnost: Raziskave potrjujejo, da izvajanje pred- in pooperativne respiratorne fizioterapije pri kardiokirurškem pacientu lahko vpliva na rehabilitacijo z manj pooperativnimi zapleti. Omejitve: Različen obseg trajanja pred- in pooperativnih respiratornih obravnav, uporaba različnih metod pri izvajanju respiratorne fizioterapije ter majhno število preiskovancev. Ključne besede: Respiratorna fizioterapija, kardiokirurški pacient, predoperativna in pooperativna respiratorna fizioterapija.
Tip dela: Diplomska naloga 1. stopnje; Leto 2020; Fizioterapevtika, 46 (36) str., 4 pregl., 61 virov. Mentorica (S. Videnšek), Recenzentka (M. Amon).
Ključne besede: Respiratorna fizioterapija, kardiokirurški pacient, predoperativna in pooperativna respiratorna fizioterapija.
Objavljeno: 23.09.2020; Ogledov: 3176; Prenosov: 566
Celotno besedilo (910,22 KB) |
167. Cervikogena vrtoglavica mit ali resnica?Tjaša Valjavec, 2020 Opis: Uvod in namen: Namen diplomske naloge je pregledati področje cervikogene vrtoglavice in poiskati ustrezno literaturo o tem. Cilj diplomske naloge je poiskati povezave med vrtoglavico in funkcionalnimi testi ter predstaviti njene vzroke in diagnostične teste. Metode: Pri iskanju literature smo uporabili podatkovne zbirke PubMed, ScienceDirect, PEDro, Google Scholar in COBISS+. Pregled člankov, ki niso starejši od 10 let, je podan v preglednici. Rezultati: Za analizo podatkov je bilo izbranih deset člankov, ki so ustrezali vključitvenim in izključitvenim merilom. Zasledili smo priporočila za izvajanje več testov hkrati in povezovanje rezultatov. Testi za diagnosticiranje cervikogene vrtoglavice so pokazali dobro specifičnost, vendar bi bilo potrebno za bolj podrobni vpogled v simptome uporabiti več testov hkrati. Cervikogena vrtoglavica je pogosteje prisotna pri pacientih, ki so imeli travmatsko poškodbo vratu (nihajna poškodba vratu). S temi testi lahko brez relativnih navedb razberemo strukturne težave, iz katerih izvirajo simptomi. Uporabnost: Predstavitev najnovejših pristopov za fizioterapevtsko odkrivanje in zdravljenje cervikogene vrtoglavice, ki temelji na izsledkih strokovne in znanstvene literature. Omejitve: Pri izbiri člankov smo bili omejeni s starostjo člankov. Pri nekaterih člankih polno besedilo ni bilo dostopno ali ni bilo mogoče razbrati, kateri podatki se nanašajo izključno na cervikogeno vrtoglavico.
Ključne besede: cervikogena vrtoglavica, diagnosticiranje cervikogene vrtoglavice, cervikogena vrtoglavica po nihajni poškodbi, rehabilitacija pri cervikogeni vrtoglavici.
Objavljeno: 22.09.2020; Ogledov: 2106; Prenosov: 150
Celotno besedilo (1,32 MB) |
168. USPEŠNOST ZDRAVLJENJA PETNEGA TRNA S POMOČJO UDARNIH VALOVAleš Kolar, 2020 Opis: Stopalo spada med mehansko najbolj obremenjene dele telesa. Sestavljeno je iz šestindvajsetih kosti, od tega je sedem tarzalnih. Petnica je od sedmih tarzalnih kosti najmočnejša in največja ter tvori prominenco pete. Petnica sestavlja glavni del skeleta stopala in zagotavlja posteriorni steber za stopalne loke. Stopalni loki omogočajo podporo telesu, nudijo zaščito za žile in živce. Vsako patološko stanje v stopalu je odraz nepravilnosti in neskladnosti telesnih struktur. Zelo pogosti vzrok bolečine v peti je trn v peti, ki predstavlja 15 % vseh težav, povezanih s stopali. Trn v peti je opisan kot koščeni izrastek, ki ga najdemo na calcaneusu anteriorno od medialnega tuberkla calcaneusa. Nekateri avtorji so mnenja, da se lahko trn v peti pojavi iz stopalnih mišic in ne iz plantarne fascije. Bolečina je največkrat prisotna na medialnem tuberklu kalkaneusa in na medialnem vzdolžnem loku. Za paciente je lahko zelo neprijetna in otežuje njihove vsakodnevne dejavnosti, včasih v tolikšni meri, da opustijo poklicno življenje. Obstaja več hipotez nastanka trna v peti. Domneva se tudi, da je povezan s plantarnim fascitisom, saj je prisoten pri 45–85 % pacientov s to diagnozo. Zdravljenje trna v peti naj bo usmerjeno v zdravljenje vnetja in zmanjšanja napetosti na plantarno fascijo. UGV so se izkazali za učinkovite pri zdravljenju težav bolečega trna v peti. V pregledanih raziskavah so bili uporabljeni FUGV in RUGV. RUGV delujejo na večjem območju zdravljenja in so bolj uporabni za površinske lezije, delovanje FUGV pa je bolj globinsko in usmerjeno na žariščno točko. Vseeno obe vrsti valov dajeta podobne klinične rezultate. Rezultati pregledanih raziskav so pokazali, da UGV učinkujejo protibolečinsko in zmanjšujejo znake vnetja. Znaki izboljšanja po uporabi terapije UGV so bili prisotni še štiriindvajset mesecev od zadnje prejete terapije.
Ključne besede: udarni globinski valovi, trn v peti, bolečina v peti, fizioterapija.
Objavljeno: 28.07.2020; Ogledov: 2985; Prenosov: 188
Celotno besedilo (1,29 MB) |
169. POMEN KOMUNIKACIJSKIH POSTOPKOV ZA USPEŠEN POTEK REHABILITACIJE PACIENTAIva Sučević, 2020 Opis: Komunikacija postaja vse pomembnejši element za uspešno delo fizioterapevtov. V rehabilitacijskem procesu lahko neuspešna komunikacija vodi do številnih nesporazumov, ki lahko povzročajo neprijetne posledice tako za pacienta kot za fizioterapevta. Da bi pacientu omogočili kakovostno obravnavo in s tem uresničevanje zastavljenih ciljev rehabilitacije, je zelo pomembno zavedanje pomena uspešne komunikacije. Namen diplomske naloge je bil analizirati dejstvo, kako komunikacija vpliva na izid rehabilitacije; ali uspešna komunikacija ustvarja placebo učinek na pacienta, kako fizioterapevti komunicirajo in rešujejo konflikte z njimi, kako motivirajo le-te za sodelovanje v rehabilitacijskem procesu. Pridobljene podatke smo dobili s pomočjo anketnega vprašalnika. Rezultate smo prikazali z grafi in jih nato interpretirali. 48 ali 63,16 % anketirancev meni, da s pacientom vedno komunicirajo učinkovito oziroma kakovostno, 74 ali 97,37 %, da komunikacija vpliva na potek in izid rehabilitacije pacienta. 65 ali 85,53 % jih z nebesedno komunikacijo pacienta dobi veliko informacij. Podporni način komuniciranja v pogovoru s pacientom vedno uporablja 53 ali 69,74 % anketiranih fizioterapevtov. Komunikacija s svojci pacienta je v procesu rehabilitacije zelo pomembna za 68 ali 89,47% anketirancev, vendar jih večina 32 ali 42,11% le včasih komunicira s svojci pacienta. Da uspešna komunikacija motivira pacienta, spodbuja pacienta k dejavni vključitvi v proces rehabilitacije in pacientu daje občutek nadzora položaja in lastnega stanja, je izbralo 60 ali 78,95 % anketirancev. 100 % anketirancev svojo komunikacijo prilagaja pacientovim potrebam in možnostim. S pozitivno komunikacijo in s prijazno razlago poteka rehabilitacije pacientovo zaupanje pridobi 100 % anketirancev. 73 ali 96,05 % se jih strinja, trije ali 3,95 % se jih s trditvijo, da sta pri motiviranih pacientih potek in izid rehabilitacije uspešnejša, ne strinja. Vsi informacije o zdravstvenem stanju pacienta izmenjujejo v timu. 63 ali 82,89% se v konfliktih situacijah s pacientom znajde redko. Ko pa do takšnih situacij pride, jih večina rešuje s pozitivnim, umirjenim pogovorom. Strokovne izraze v komunikaciji s pacientom včasih uporablja 48 ali 63,16%. 58 ali 76,32 % anketirancev je navedlo, da dodatna izobraževanja o komunikacijskih veščinah niso potrebna, 18 ali 23,68 % jih meni, da bi bila takšna izobraževanja potrebna. Komunikacija med fizioterapevtom in pacientom mora biti usmerjena predvsem v razvoj takšnih medosebnih odnosov, ki bodo motivirali paciente za redno in dejavno vključenost na obravnavah, ter upoštevanje nasvetov in navodil. Pomembno je, da se fizioterapevti zavedajo, kolikšen pomen ima komunikacija v rehabilitacijskem procesu, in da so izobraževanja o komunikacijskih veščinah potrebna, tako med študijem kakor tudi kasneje.
Ključne besede: komunikacija v zdravstvu, rehabilitacija, fizioterapija, pacient, placebo učinek
Objavljeno: 28.07.2020; Ogledov: 2619; Prenosov: 298
Celotno besedilo (1,25 MB) |
170. Telesne dejavnosti študentov Visokošolskega zavoda FizioterapevtikaBrigita Ferjančič, 2020 Opis: Uvod in namen: Telesna dejavnost ima lahko pozitivne učinke na telo in kakovost življenja posameznika. Namen diplomske naloge je ugotoviti količino telesne dejavnosti in gibalne navade študentov fizioterapije na Visokošolskem zavodu Fizioterapevtika. Metode: V raziskavi je sodelovalo 41 preiskovancev. Telesno dejavnost smo merili 7 dni z merilnikom pospeška (Actigraph, GT3X+, ZDA), ki so ga imeli preiskovanci pritrjenega na desnem boku. Po enem tednu so preiskovanci izpolnili dva vprašalnika o telesni dejavnosti (GPAQ in SIMPAQ). Rezultati: Preiskovanci so v povprečju bili v zmerni in visoki telesni dejavnosti (ZVTD) 79,1 (±29,1) minut dnevno. Gibalno nedejavni so bili 656,0 (±72,1) minut dnevno. V povprečju je večina preiskovancev (92%) dosegla minimalna dnevna priporočila za telesno dejavnost (>30 minut dnevne ZVTD). Razlik v parametrih telesne dejavnosti med spoloma nismo našli. Med različnimi metodami merjenja telesne dejavnosti nismo našli povezav. Uporabnost: Diplomska naloga je namenjena vsem, ki želijo izvedeti več o telesni dejavnosti in njenem vplivu na telo in življenje posameznika. Omejitve: Raziskavo bi morali izvesti na večjem vzorcu preiskovancev, ki bi morali biti po spolu enakovredno zastopani. V vprašalnika bi lahko vključili dodatna, natančnejša vprašanja. Rezultate raziskave smo podprli z literaturo v angleškem in slovenskem jeziku ter z znanstvenimi članki, ki smo jih pridobili v podatkovnih zbirkah Pubmed in Google Scholar in niso bili starejši od petih let.
Ključne besede: gibalna dejavnost, gibalna nedejavnost, merilnik pospeška, GPAQ, SIMPAQ
Objavljeno: 07.07.2020; Ogledov: 2350; Prenosov: 265
Celotno besedilo (1,26 MB) |
