1081. Upravljanje večstanovanjskih stavb ter naloge, vloga in težave upravnika pri izvajanju upravljanjaSašo Pungračič, 2017 Opis: Upravljanje stavb zahteva izjemno široko paleto znanj s tehničnega, pravnega in ekonomskega področja. V magistrskem delu opredeljujemo upravljanje stavb in upravnika stavbe predvsem spravnega vidika, pri čemer poudarjamo vlogo in težave upravnika na podlagi Pravilnika o upravljanju stavb. Namen magistrskega delaje predstaviti, kako so trenutno zakonsko urejeni odnosi pri upravljanju večstanovanjske stavbe, s poudarkom na določilih Pravilnika o upravljanju stavb. V magistrskem delu predstavljamo pojem etažne lastnine in pravnih razmerij, v katera vstopa etažni lastnik, ter njegove pravice in dolžnosti ter prav tako pravice in dolžnosti upravnika, predstavljamo pa tudi pravne instrumente, ki ob pravilni uporabi v veliki meri pripomorejo k čim boljšim odnosom med etažnimi lastniki in upravniki. Z etažno lastnino se je oblikovala posebna oblika lastnine, ki odstopa od rimskega načela "Superficies solo cedit". Pojavila se je namreč oblika razdeljenega lastništva v primeru stanovanjskih stavb. V magistrskem delu želimo predstaviti prepletenost zakonodaje, še zlasti podzakonskih aktov, katerih skupno vez predstavlja Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, ter analitično proučiti pravilnik s komentarji,vezanimi na primere iz prakse. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb je temeljni podzakonski predpis na področju upravljanja, obratovanja in vzdrževanja večstanovanjskih stavb. Za pravilno uporabo pravilnika je ključno poznavanje tudi drugih podzakonskih aktov, ki urejajo določene segmente stanovanjskega področja, prek katerih se pravna pravila udejanjajo v življenju.
Objavljeno: 26.09.2018; Ogledov: 2112; Prenosov: 136
 Celotno besedilo (779,65 KB) |
1082. |
1083. Geneza pariškega dogovora o omejevanju izpustov v zrakMaja Stanišič, 2018 Opis: Pariški dogovor o omejevanju izpustov v zrak spada v normativni okvir mednarodnega okoljskega prava. V namen prikaza njegove geneze diplomsko delo začrta pregled mednarodnega okoljskega prava s sprejetjem Stockholmske deklaracije. Vseskozi se geneza Pariškega dogovora o omejevanju izpustov v zrak kaže v postopnem spodbujanju in oblikovanju kolektivne mednarodne odgovornosti blaženja in upravljanja posledic škodljivih emisijskih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje. V namen prikaza tovrstnega razvoja se delo nadaljuje s predstavitvijo Deklaracije iz Ria in Okvirne konvencije Združenih narodov o okoljskih spremembah (UNFCCC). Znotraj te se na 3. srečanju strank sprejme danes neuspešni Kjotski protokol. Kasneje,leta 2015, na 21. srečanju strank pa tudi sam Pariški dogovor, ki je tako neizogibno povezan z več desetletnim stopnjevanjem mednarodnih zavez varstva okolja. Skozi linearni razvoj predhodno sprejetih dokumentov formalnega mednarodnega prava diplomsko delo prikazuje, da je uspešnost Pariškega dogovora v veliki meri odraz dolgotrajnega in konsistentnega stopnjevanja obveznosti držav članic UNFCCC. Te so s Pariškim dogovorom presegle diferenciacijo izključne odgovornosti razvitih držav ter tako končno izoblikovale univerzalno mednarodno iniciativo jasnejših obveznosti, ki veljajo tudi za države v razvoju. Pariški dogovor o omejevanju izpustov v zrak se navezuje na pravno zavezujočo obvezo držav, da bodo z zaporednimi nacionalno določenimi obveznostmi ohranjale globalno temperaturo pod 2 °C glede na predinstustrijsko dobo leta 1990. Mehanizmi Pariškega dogovora so utemeljeni predvsem na transparentnosti in samoiniciativnosti zadajanja ciljev znotraj nacionalno določenih obveznosti.V prikaz vprašanja pomanjkljivosti diplomsko delo obravnava tudi posamezne načrte implementacije doseganja ciljev Dogovora. S Pariškim pravilnikom, ki je trenutno še vedno v izdelavi, pa ostaja sama učinkovitost Dogovora še vedno odprte narave in predvsem v rokah posameznih držav pogodbenic.
Objavljeno: 25.09.2018; Ogledov: 2030; Prenosov: 134
Celotno besedilo (676,13 KB) |
1084. |
1085. |
1086. |
1087. |
1088. |
1089. |
1090. Predkazensko-kazenski vidik pri prometu nepremičnin v javni lastiJanez Kerin, 2017 Opis: V Republiki Sloveniji kazniva dejanja, ki obravnavajo nepravilnosti pri prometu z nepremičninami v javni lasti v grobem uvrščamo med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, katere določbe vsebuje 24. poglavje Kazenskega zakonika (KZ-1) in kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, vsebovana v 26. poglavju KZ-1. Namen magistrske naloge je predvsem prikazati načine in oblike kaznivih dejanj, ki se pojavljajo pri prometu z nepremičnimi v javni lasti, pomen in oblike pripravljalnih dejanj za samo storitev kaznivih dejanj ter ekonomske, okoljske in razvojne vplive že izvršenih kaznivih dejanj na okolico. V magistrskem delu je bilo ugotovljeno, da se preiskovalci po zaznavi kaznivih ravnanj posameznikov srečujejo predvsem s težavami pri dokazovanju posameznih elementov kaznivih dejanj in ne nazadnje tudi s pridobivanjem dokazne dokumentacije ter ugotavljanjem pridobitve protipravne premoženjske oz. nepremoženjske koristi posameznikov. Pravni red v Republiki Sloveniji nam, ne glede na pravni red Evropske skupnosti, ki v posameznih primerih omogoča lažje dokazovanje posameznih nezakonitih ravnanj, določa visok dokazni standard za samo potrditev stopnje verjetnosti izvršitve posameznega kaznivega dejanja, kar je z vidika varstva pravic posameznika pred državo pozitivno.
Objavljeno: 25.09.2018; Ogledov: 1835; Prenosov: 121
Celotno besedilo (1,19 MB) |
