1091. Najgospodarnejša raba prostora - pomen analize pri vrednotenju pravic na nepremičniniJasmina Sanković, 2017 Opis: Analiza najgospodarnejše uporabe prostora je ena izmed zahtevnejših in natančnih metod vezanih na ocenjevanje vrednosti nepremičnin. Temelji na zakonsko dopustnih normativih in prostorskih planih, fizični dopustnosti, finančni upravičenosti ter socialni sprejemljivosti.Predmet magistrske naloge je tako analiza najgospodarnejše uporabe prostora in v okviru tega predstavitev postopka ocenjevanja vrednosti nepremičnin. V nalogi je prikazana povezava s prostorskim planiranjem in prostorskimi akti ter zakonodaja, ki se navezuje na to področje. Podana so teoretična izhodišča analize najgospodarnejše uporabe, na izbranem zemljišču pa je prikazana praktična uporaba analize. Cilj naloge je bil raziskati in predstaviti pomen takšnih analiz, kar smo predstavili v teoretičnem delu, v empiričnem delu pa potrdili ali ovrgli tako postavljene hipoteze. V okviru zadnjega dela magistrske naloge smo analizirali rezultate opravljene ankete med veščaki, torej med sodnimi cenilci nepremičnin ter pooblaščenimi ocenjevalci vrednosti nepremičnin. Rezultate smo smiselno interpretirali. Ključne ugotovitve raziskave lahko strnemo v definiciji, da je analiza najgospodarnejše uporabe prostora v cenilnih poročilih obvezen in nujno potreben element, da nanjo vpliva trg in temelji na sodobnih tržnih pristopih. Informacijske podlage potrebne za analizo najgospodarnejše uporabe so primerno dostopne, vendar Slovenska zakonodajna regulativa ne podaja dovolj jasnih smernic o vsebini potrebnih analiz v cenilnih poročilih. Analiza najgospodarnejše uporabe se največkrat opravi v primeru, ko gre za prazno zemljišče, v kolikor je to izboljšano, pa ko gre za industrijski ali poslovni objekt.
Objavljeno: 26.09.2018; Ogledov: 2079; Prenosov: 164
 Celotno besedilo (4,99 MB) |
1092. Razdelitev premoženja pri razvezi v zakonski in zunajzakonski skupnostiMojca Magdalenič, 2017 Opis: Vse hitrejši tempo in "svobodna miselnost" sta pripeljala do vse večjega števila razvez zakonske zveze in zagotovo tudi razpada zunajzakonske skupnosti.Zakon ureja tako sklenitev in razvezo zakonske zveze kot določila, kdaj postane zunajzakonska skupnost pravno izenačena z zakonsko zvezo. Zakonska zveza je namreč opredeljena kot "življenjska skupnost moža in žene", zunajzakonska skupnost pa kot "skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze". Eno od področij, ki ga morata partnerja urediti in bo imelo velik vplivna prihodnost vsakega izmed njiju, je zagotovo premoženje. V sklop zakonskega urejanja premoženja spada preživljanje razvezanega zakonca, vračanje daril, delitev skupnega premoženja, priimek zakoncev in stanovanje razvezanega zakonca. Ob razhodu imata partnerja možnost, da se sama dogovorita in razdelita skupno premoženje, torej gre za sporazumno ločitev. V primeru, da sama dogovora ne moreta doseči, eden od zakoncev vloži tožbo in tako sproži postopek,v katerem sodišče določi razdelitev premoženja.
Objavljeno: 26.09.2018; Ogledov: 2460; Prenosov: 182
Celotno besedilo (713,57 KB) |
1093. Upravljanje večstanovanjskih stavb ter naloge, vloga in težave upravnika pri izvajanju upravljanjaSašo Pungračič, 2017 Opis: Upravljanje stavb zahteva izjemno široko paleto znanj s tehničnega, pravnega in ekonomskega področja. V magistrskem delu opredeljujemo upravljanje stavb in upravnika stavbe predvsem spravnega vidika, pri čemer poudarjamo vlogo in težave upravnika na podlagi Pravilnika o upravljanju stavb. Namen magistrskega delaje predstaviti, kako so trenutno zakonsko urejeni odnosi pri upravljanju večstanovanjske stavbe, s poudarkom na določilih Pravilnika o upravljanju stavb. V magistrskem delu predstavljamo pojem etažne lastnine in pravnih razmerij, v katera vstopa etažni lastnik, ter njegove pravice in dolžnosti ter prav tako pravice in dolžnosti upravnika, predstavljamo pa tudi pravne instrumente, ki ob pravilni uporabi v veliki meri pripomorejo k čim boljšim odnosom med etažnimi lastniki in upravniki. Z etažno lastnino se je oblikovala posebna oblika lastnine, ki odstopa od rimskega načela "Superficies solo cedit". Pojavila se je namreč oblika razdeljenega lastništva v primeru stanovanjskih stavb. V magistrskem delu želimo predstaviti prepletenost zakonodaje, še zlasti podzakonskih aktov, katerih skupno vez predstavlja Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, ter analitično proučiti pravilnik s komentarji,vezanimi na primere iz prakse. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb je temeljni podzakonski predpis na področju upravljanja, obratovanja in vzdrževanja večstanovanjskih stavb. Za pravilno uporabo pravilnika je ključno poznavanje tudi drugih podzakonskih aktov, ki urejajo določene segmente stanovanjskega področja, prek katerih se pravna pravila udejanjajo v življenju.
Objavljeno: 26.09.2018; Ogledov: 2126; Prenosov: 138
Celotno besedilo (779,65 KB) |
1094. |
1095. Geneza pariškega dogovora o omejevanju izpustov v zrakMaja Stanišič, 2018 Opis: Pariški dogovor o omejevanju izpustov v zrak spada v normativni okvir mednarodnega okoljskega prava. V namen prikaza njegove geneze diplomsko delo začrta pregled mednarodnega okoljskega prava s sprejetjem Stockholmske deklaracije. Vseskozi se geneza Pariškega dogovora o omejevanju izpustov v zrak kaže v postopnem spodbujanju in oblikovanju kolektivne mednarodne odgovornosti blaženja in upravljanja posledic škodljivih emisijskih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje. V namen prikaza tovrstnega razvoja se delo nadaljuje s predstavitvijo Deklaracije iz Ria in Okvirne konvencije Združenih narodov o okoljskih spremembah (UNFCCC). Znotraj te se na 3. srečanju strank sprejme danes neuspešni Kjotski protokol. Kasneje,leta 2015, na 21. srečanju strank pa tudi sam Pariški dogovor, ki je tako neizogibno povezan z več desetletnim stopnjevanjem mednarodnih zavez varstva okolja. Skozi linearni razvoj predhodno sprejetih dokumentov formalnega mednarodnega prava diplomsko delo prikazuje, da je uspešnost Pariškega dogovora v veliki meri odraz dolgotrajnega in konsistentnega stopnjevanja obveznosti držav članic UNFCCC. Te so s Pariškim dogovorom presegle diferenciacijo izključne odgovornosti razvitih držav ter tako končno izoblikovale univerzalno mednarodno iniciativo jasnejših obveznosti, ki veljajo tudi za države v razvoju. Pariški dogovor o omejevanju izpustov v zrak se navezuje na pravno zavezujočo obvezo držav, da bodo z zaporednimi nacionalno določenimi obveznostmi ohranjale globalno temperaturo pod 2 °C glede na predinstustrijsko dobo leta 1990. Mehanizmi Pariškega dogovora so utemeljeni predvsem na transparentnosti in samoiniciativnosti zadajanja ciljev znotraj nacionalno določenih obveznosti.V prikaz vprašanja pomanjkljivosti diplomsko delo obravnava tudi posamezne načrte implementacije doseganja ciljev Dogovora. S Pariškim pravilnikom, ki je trenutno še vedno v izdelavi, pa ostaja sama učinkovitost Dogovora še vedno odprte narave in predvsem v rokah posameznih držav pogodbenic.
Objavljeno: 25.09.2018; Ogledov: 2053; Prenosov: 134
Celotno besedilo (676,13 KB) |
1096. |
1097. |
1098. |
1099. |
1100. |
