161. POVEZANOST ANTROPOMETRIČNIH ZNAČILNOSTI IN FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVETadej Rokavec, 2020 Opis: Uvod in namen: Antropometrija je metoda preučevanja razsežnosti telesne sestave. Namen je pregledati znanstvene izsledke o povezavi med antropometričnimi značilnostmi in telesno dejavnostjo kot del fizioterapije. Metode: Pregledane so bile podatkovne zbirke PubMed, Pedro in CINAHL za obdobje zadnjih petih let. Rezultati: Izsledki dokazujejo izboljšanje telesne sestave pri vseh pregledanih meta-analizah ne glede na starost, spol, zdravstveno stanje posameznika in telesno dejavnost. Uporabnost: Strukturirana telesna dejavnost je povezana s telesno sestavo in presnovnimi značilnostmi posameznika. Učinek vadbenih programov na antropometrične značilnosti se razlikuje glede na značilnosti telesne dejavnosti ali kinezioterapevtskega programa. Menimo, da je povezanost kinezioterapije kot del fizioterapevtske obravnave z antropometričnimi značilnostmi izrednega pomena za duet fizioterapevta in klienta/bolnika. Omejitve: V prihodnje bi bilo priporočljivo zajeti raziskovalne izsledke, ki podrobneje opredeljujejo povezovalne fiziološke mehanizme, in raziskati širše jezikovno področje.
Ključne besede: telesna sestava, indeks telesne mase, antropometrija, fizioterapija
Objavljeno: 30.09.2020; Ogledov: 2348; Prenosov: 199
 Celotno besedilo (1,44 MB) |
162. POMEN RESPIRATORNE FIZIOTERAPIJE PRI KARDIOKIRURŠKEM PACIENTU PRED IN PO OPERATIVNEM POSEGUIna Zupan, 2020 Opis: ZUPAN, Ina: Pomen respiratorne fizioterapije pri kardiokirurškem pacientu pred in po operativnem posegu.
Uvod in namen: Respiratorna fizioterapija je zdravstvena veja fizioterapije, ki se ukvarja s preprečevanjem in zdravljenjem respiratornih zapletov. Namen diplomske naloge je pregled strokovne literature s področja respiratorne fizioterapije kardiokirurškega pacienta pred in po operativnem posegu in pridobiti podatke ali ima respiratorna fizioterapija pred kardiokirurškim operativnim posegom in po njem kakšen vpliv na potek pooperativne rehabilitacije. Rezultati: Štiri raziskave od šestih navajajo pozitiven vpliv izvajanja pred- in pooperativne respiratorne fizioterapije na boljše pooperativne pljučne volumne pri kardiokirurških pacientih, tri raziskave od štirih pa so potrdile izboljšano predihanost pljuč. Preiskovalne skupine, ki so imele pred- ali pooperativno respiratorno obravnavo, so imele manj pooperativnih pljučnih zapletov, manj atelektaz, krajšo pooperativno mehansko ventilacijo ter krajši čas bivanja v enoti intenzivne terapije. Uporabnost: Raziskave potrjujejo, da izvajanje pred- in pooperativne respiratorne fizioterapije pri kardiokirurškem pacientu lahko vpliva na rehabilitacijo z manj pooperativnimi zapleti. Omejitve: Različen obseg trajanja pred- in pooperativnih respiratornih obravnav, uporaba različnih metod pri izvajanju respiratorne fizioterapije ter majhno število preiskovancev. Ključne besede: Respiratorna fizioterapija, kardiokirurški pacient, predoperativna in pooperativna respiratorna fizioterapija.
Tip dela: Diplomska naloga 1. stopnje; Leto 2020; Fizioterapevtika, 46 (36) str., 4 pregl., 61 virov. Mentorica (S. Videnšek), Recenzentka (M. Amon).
Ključne besede: Respiratorna fizioterapija, kardiokirurški pacient, predoperativna in pooperativna respiratorna fizioterapija.
Objavljeno: 23.09.2020; Ogledov: 3176; Prenosov: 566
Celotno besedilo (910,22 KB) |
163. Cervikogena vrtoglavica mit ali resnica?Tjaša Valjavec, 2020 Opis: Uvod in namen: Namen diplomske naloge je pregledati področje cervikogene vrtoglavice in poiskati ustrezno literaturo o tem. Cilj diplomske naloge je poiskati povezave med vrtoglavico in funkcionalnimi testi ter predstaviti njene vzroke in diagnostične teste. Metode: Pri iskanju literature smo uporabili podatkovne zbirke PubMed, ScienceDirect, PEDro, Google Scholar in COBISS+. Pregled člankov, ki niso starejši od 10 let, je podan v preglednici. Rezultati: Za analizo podatkov je bilo izbranih deset člankov, ki so ustrezali vključitvenim in izključitvenim merilom. Zasledili smo priporočila za izvajanje več testov hkrati in povezovanje rezultatov. Testi za diagnosticiranje cervikogene vrtoglavice so pokazali dobro specifičnost, vendar bi bilo potrebno za bolj podrobni vpogled v simptome uporabiti več testov hkrati. Cervikogena vrtoglavica je pogosteje prisotna pri pacientih, ki so imeli travmatsko poškodbo vratu (nihajna poškodba vratu). S temi testi lahko brez relativnih navedb razberemo strukturne težave, iz katerih izvirajo simptomi. Uporabnost: Predstavitev najnovejših pristopov za fizioterapevtsko odkrivanje in zdravljenje cervikogene vrtoglavice, ki temelji na izsledkih strokovne in znanstvene literature. Omejitve: Pri izbiri člankov smo bili omejeni s starostjo člankov. Pri nekaterih člankih polno besedilo ni bilo dostopno ali ni bilo mogoče razbrati, kateri podatki se nanašajo izključno na cervikogeno vrtoglavico.
Ključne besede: cervikogena vrtoglavica, diagnosticiranje cervikogene vrtoglavice, cervikogena vrtoglavica po nihajni poškodbi, rehabilitacija pri cervikogeni vrtoglavici.
Objavljeno: 22.09.2020; Ogledov: 2106; Prenosov: 150
Celotno besedilo (1,32 MB) |
164. USPEŠNOST ZDRAVLJENJA PETNEGA TRNA S POMOČJO UDARNIH VALOVAleš Kolar, 2020 Opis: Stopalo spada med mehansko najbolj obremenjene dele telesa. Sestavljeno je iz šestindvajsetih kosti, od tega je sedem tarzalnih. Petnica je od sedmih tarzalnih kosti najmočnejša in največja ter tvori prominenco pete. Petnica sestavlja glavni del skeleta stopala in zagotavlja posteriorni steber za stopalne loke. Stopalni loki omogočajo podporo telesu, nudijo zaščito za žile in živce. Vsako patološko stanje v stopalu je odraz nepravilnosti in neskladnosti telesnih struktur. Zelo pogosti vzrok bolečine v peti je trn v peti, ki predstavlja 15 % vseh težav, povezanih s stopali. Trn v peti je opisan kot koščeni izrastek, ki ga najdemo na calcaneusu anteriorno od medialnega tuberkla calcaneusa. Nekateri avtorji so mnenja, da se lahko trn v peti pojavi iz stopalnih mišic in ne iz plantarne fascije. Bolečina je največkrat prisotna na medialnem tuberklu kalkaneusa in na medialnem vzdolžnem loku. Za paciente je lahko zelo neprijetna in otežuje njihove vsakodnevne dejavnosti, včasih v tolikšni meri, da opustijo poklicno življenje. Obstaja več hipotez nastanka trna v peti. Domneva se tudi, da je povezan s plantarnim fascitisom, saj je prisoten pri 45–85 % pacientov s to diagnozo. Zdravljenje trna v peti naj bo usmerjeno v zdravljenje vnetja in zmanjšanja napetosti na plantarno fascijo. UGV so se izkazali za učinkovite pri zdravljenju težav bolečega trna v peti. V pregledanih raziskavah so bili uporabljeni FUGV in RUGV. RUGV delujejo na večjem območju zdravljenja in so bolj uporabni za površinske lezije, delovanje FUGV pa je bolj globinsko in usmerjeno na žariščno točko. Vseeno obe vrsti valov dajeta podobne klinične rezultate. Rezultati pregledanih raziskav so pokazali, da UGV učinkujejo protibolečinsko in zmanjšujejo znake vnetja. Znaki izboljšanja po uporabi terapije UGV so bili prisotni še štiriindvajset mesecev od zadnje prejete terapije.
Ključne besede: udarni globinski valovi, trn v peti, bolečina v peti, fizioterapija.
Objavljeno: 28.07.2020; Ogledov: 2985; Prenosov: 188
Celotno besedilo (1,29 MB) |
165. POMEN KOMUNIKACIJSKIH POSTOPKOV ZA USPEŠEN POTEK REHABILITACIJE PACIENTAIva Sučević, 2020 Opis: Komunikacija postaja vse pomembnejši element za uspešno delo fizioterapevtov. V rehabilitacijskem procesu lahko neuspešna komunikacija vodi do številnih nesporazumov, ki lahko povzročajo neprijetne posledice tako za pacienta kot za fizioterapevta. Da bi pacientu omogočili kakovostno obravnavo in s tem uresničevanje zastavljenih ciljev rehabilitacije, je zelo pomembno zavedanje pomena uspešne komunikacije. Namen diplomske naloge je bil analizirati dejstvo, kako komunikacija vpliva na izid rehabilitacije; ali uspešna komunikacija ustvarja placebo učinek na pacienta, kako fizioterapevti komunicirajo in rešujejo konflikte z njimi, kako motivirajo le-te za sodelovanje v rehabilitacijskem procesu. Pridobljene podatke smo dobili s pomočjo anketnega vprašalnika. Rezultate smo prikazali z grafi in jih nato interpretirali. 48 ali 63,16 % anketirancev meni, da s pacientom vedno komunicirajo učinkovito oziroma kakovostno, 74 ali 97,37 %, da komunikacija vpliva na potek in izid rehabilitacije pacienta. 65 ali 85,53 % jih z nebesedno komunikacijo pacienta dobi veliko informacij. Podporni način komuniciranja v pogovoru s pacientom vedno uporablja 53 ali 69,74 % anketiranih fizioterapevtov. Komunikacija s svojci pacienta je v procesu rehabilitacije zelo pomembna za 68 ali 89,47% anketirancev, vendar jih večina 32 ali 42,11% le včasih komunicira s svojci pacienta. Da uspešna komunikacija motivira pacienta, spodbuja pacienta k dejavni vključitvi v proces rehabilitacije in pacientu daje občutek nadzora položaja in lastnega stanja, je izbralo 60 ali 78,95 % anketirancev. 100 % anketirancev svojo komunikacijo prilagaja pacientovim potrebam in možnostim. S pozitivno komunikacijo in s prijazno razlago poteka rehabilitacije pacientovo zaupanje pridobi 100 % anketirancev. 73 ali 96,05 % se jih strinja, trije ali 3,95 % se jih s trditvijo, da sta pri motiviranih pacientih potek in izid rehabilitacije uspešnejša, ne strinja. Vsi informacije o zdravstvenem stanju pacienta izmenjujejo v timu. 63 ali 82,89% se v konfliktih situacijah s pacientom znajde redko. Ko pa do takšnih situacij pride, jih večina rešuje s pozitivnim, umirjenim pogovorom. Strokovne izraze v komunikaciji s pacientom včasih uporablja 48 ali 63,16%. 58 ali 76,32 % anketirancev je navedlo, da dodatna izobraževanja o komunikacijskih veščinah niso potrebna, 18 ali 23,68 % jih meni, da bi bila takšna izobraževanja potrebna. Komunikacija med fizioterapevtom in pacientom mora biti usmerjena predvsem v razvoj takšnih medosebnih odnosov, ki bodo motivirali paciente za redno in dejavno vključenost na obravnavah, ter upoštevanje nasvetov in navodil. Pomembno je, da se fizioterapevti zavedajo, kolikšen pomen ima komunikacija v rehabilitacijskem procesu, in da so izobraževanja o komunikacijskih veščinah potrebna, tako med študijem kakor tudi kasneje.
Ključne besede: komunikacija v zdravstvu, rehabilitacija, fizioterapija, pacient, placebo učinek
Objavljeno: 28.07.2020; Ogledov: 2619; Prenosov: 298
Celotno besedilo (1,25 MB) |
166. Telesne dejavnosti študentov Visokošolskega zavoda FizioterapevtikaBrigita Ferjančič, 2020 Opis: Uvod in namen: Telesna dejavnost ima lahko pozitivne učinke na telo in kakovost življenja posameznika. Namen diplomske naloge je ugotoviti količino telesne dejavnosti in gibalne navade študentov fizioterapije na Visokošolskem zavodu Fizioterapevtika. Metode: V raziskavi je sodelovalo 41 preiskovancev. Telesno dejavnost smo merili 7 dni z merilnikom pospeška (Actigraph, GT3X+, ZDA), ki so ga imeli preiskovanci pritrjenega na desnem boku. Po enem tednu so preiskovanci izpolnili dva vprašalnika o telesni dejavnosti (GPAQ in SIMPAQ). Rezultati: Preiskovanci so v povprečju bili v zmerni in visoki telesni dejavnosti (ZVTD) 79,1 (±29,1) minut dnevno. Gibalno nedejavni so bili 656,0 (±72,1) minut dnevno. V povprečju je večina preiskovancev (92%) dosegla minimalna dnevna priporočila za telesno dejavnost (>30 minut dnevne ZVTD). Razlik v parametrih telesne dejavnosti med spoloma nismo našli. Med različnimi metodami merjenja telesne dejavnosti nismo našli povezav. Uporabnost: Diplomska naloga je namenjena vsem, ki želijo izvedeti več o telesni dejavnosti in njenem vplivu na telo in življenje posameznika. Omejitve: Raziskavo bi morali izvesti na večjem vzorcu preiskovancev, ki bi morali biti po spolu enakovredno zastopani. V vprašalnika bi lahko vključili dodatna, natančnejša vprašanja. Rezultate raziskave smo podprli z literaturo v angleškem in slovenskem jeziku ter z znanstvenimi članki, ki smo jih pridobili v podatkovnih zbirkah Pubmed in Google Scholar in niso bili starejši od petih let.
Ključne besede: gibalna dejavnost, gibalna nedejavnost, merilnik pospeška, GPAQ, SIMPAQ
Objavljeno: 07.07.2020; Ogledov: 2350; Prenosov: 265
Celotno besedilo (1,26 MB) |
167. Z dokazi podprta fizioterapija po vstavitvi totalne endoproteze kolkaMatija Cehnar, 2020 Opis: Vključitev predoperativne rehabilitacije, ki vsebuje predoperativno vadbo in edukacijo pacienta, ima velik pomen v rehabilitaciji. Ob nadzoru fizioterapevta pacient pridobi potrebne informacije, ki mu zelo pomagajo skozi celoten potek do operativnega posega in med nadaljnjo rehabilitacijo. Raziskave kažejo, da primerna edukacija pacienta zmanjšuje občutek anksioznosti in pojav nerealnih pričakovanj, ki lahko zavedejo pacienta, kar lahko privede do padca volje in motivacije med rehabilitacijskim procesom. Predoperativna vadba poskrbi za boljšo psihofizično kondicijo pacienta pred operativnim posegom, pozitivno vpliva na celoten mišično-skeletni sistem in zagotovi boljše predispozicije za pričetek zgodnje rehabilitacije. Zelo pomembna je tudi takojšna postoperativna rehabilitacija. Proces rehabilitacije kolka po vstavitvi TEP je dolgotrajen postopek, ki lahko traja tudi več kot leto dni. Funkcija kolka se izboljša, vendar v večini primerov ne doseže optimalnih ali normativnih vrednosti, predvsem gibljivost kolka ostane rahlo omejena. Kljub temu večina pacientov doseže mnogo boljše rezultate kot pred operativnim posegom, postanejo bolj samostojni, imajo manj bolečin, kar se odraža v dvigu kakovosti njihovega življenja. Zaradi konstantnega naraščanja števila operativnih posegov z vstavitvijo TEP kolka je potrebno, da z različnimi tehnikami vzdržujemo nivo kakovosti rehabilitacije. To najlažje dosežemo z individualnim pristopom, nenehnim izobraževanjem fizioterapevtov in ostalih zdravstvenih delavcev ter multidisciplinarnim pristopom različnih zdravstvenih delavcev in ustanov.
Ključne besede: Totalna endoproteza kolka, artroza kolka, rehabilitacija pacienta, staranje.
Objavljeno: 07.07.2020; Ogledov: 2913; Prenosov: 381
Celotno besedilo (839,74 KB) |
168. Telesna nedejavnost študentov fizioterapijeAlma Potočnik, 2020 Opis: Uvod in namen: Telesna nedejavnost in prekomerno sedenje sta pomembna družbena problema sodobnega časa. Problema sta povezana z nastankom kroničnih bolezni, tveganjem za prezgodnjo umrljivost, nastankom srčno-žilnih in drugih bolezni ter poškodb mišično-skeletnega sistema. Negativni učinki sedenja in telesne nedejavnosti se kažejo že pri otrocih in mladostnikih. Odločili smo se, da z raziskavo ugotovimo, kakšne so telesne navade študentov fizioterapije in ali je vprašalnik SIMPAQ, subjektivna merska metoda, primerno orodje za določanje stopnje telesne nedejavnosti. Metode: V raziskavi je sodelovalo 41 preiskovancev, študentov (15 moških in 26 žensk). Z merilnikom pospeška (Actigraph, GT3, ZDA), ki so ga imeli preiskovanci pritrjenega na desnem boku, smo merili telesno dejavnost 7 zaporednih dni. Po končanem merjenju so preiskovanci izpolnili še vprašalnik SIMPAQ. Rezultati: Preiskovanci so bili telesno nedejavni 656 ± 72 minut dnevno. Ženske so poročale 47 % manj vadbe kot fantje. Za veljavnost vprašalnika SIMPAQ smo z Bland-Altmanovo analizo deskriptivno pregledali podatke, s pomočjo statističnega testa pa linearno soodvisnost obeh merjenih spremenljivk. Ugotovili smo, da je povprečna telesna nedejavnost, izmerjena z obema metodama, linearno povezana z razliko telesne nedejavnosti (p<0,001), in sicer pri naklonu premice -0,991, kar pomeni, da vprašalnik v našem primeru ni veljaven. Uporabnost: Veljavnost vprašalnika bi prispevala k hitrejšemu in lažjemu ocenjevanju stopnje telesne nedejavnosti celotne populacije. Omejitve: Opraviti bi morali obsežnejšo raziskavo na večjem vzorcu preiskovancev in z bolj natančnimi vprašanji.
Ključne besede: SIMPAQ, telesna dejavnost, sedenje, zdrav življenjski slog.
Objavljeno: 07.07.2020; Ogledov: 2399; Prenosov: 183
Celotno besedilo (1,19 MB) |
169. Fizioterapevtska obravnava bolnika po možganski kapiAleksander Valant, 2020 Opis: Možganska kap prizadene 5-9 odstotkov ljudi na 1000 prebivalcev v Sloveniji in predstavlja 10 odstotkov vseh umrlih zaradi možganskožilnih bolezni. Pojavi se zaradi nezadostne oskrbe možganov s krvjo, najpogostejši simptomi pa so motnje vida, ohromelost ali nezmožnost premikanja ene strani telesa, nerazločen govor ali nezmožnost govora in razumevanja, izguba zavesti, vrtoglavica, slabost z bruhanjem in motnje ravnotežja. Po končani stabilizaciji in zdravniški oskrbi bolnika z možgansko kapjo se prične njegova fizioterapevtska obravnava, ki je odvisna od področja in obsežnosti možganske kapi. Fizioterapevtska obravnava je usmerjena v ohranjanje in obnavljanje obsega gibanja sklepov, obnavljanje mišične moči in vračanje bolnika v njegove dnevne aktivnosti. Pri fizioterapevtski obravnavi bolnika po možganski kapi je, kot na vseh ostalih področjih fizioterapije, možno zaznati veliko metod in tehnik, ki pa niso nujno znanstveno potrjene in preverjene, prav tako pa je pod vprašajem njihova učinkovitost. Na podlagi vključenih raziskav ugotavljamo, da je pri fizioterapevtski rehabilitaciji bolnika po možganski kapi učinkovita kombinacija naslednjih tehnik in metod: z omejevanjem spodbujajoča terapija, fizioterapija z ogledali, intervencije za izboljšanje senzorike, navidezna resničnost, vaje ponavljajočih se gibov in vaje mentalne aktivnosti. Uporaba omenjenih metod in tehnik je učinkovita pri izvajanju 30-60 minut dnevno, 5-7 dni tedensko. V prihodnosti bo verjetno ustvarjen jasen in učinkovit protokol fizioterapevtske obravnave bolnika po možganski kapi, trenutno pa na podlagi zbrane literature ni možno podati drugega kot priporočila glede učinkovitosti metod in tehnik.
Ključne besede: možganska kap, rehabilitacija, možganska, fizioterapija
Objavljeno: 07.07.2020; Ogledov: 4506; Prenosov: 553
Celotno besedilo (919,14 KB) |
170. DELOVNO OKOLJE SLOVENSKIH FIZIOTERAPEVTOV V POVEZAVI S STRESOMPatricija Dobravc, 2020 Opis: Namen diplomske naloge je bil ugotoviti pojav stresa na delovnem mestu slovenskih fizioterapevtov, prepoznati dejavnike stresa in preučiti, kako bi stres na delovnem mestu lahko učinkovito zmanjšali. Zastavili smo si dve hipotezi, ki se nanašata na prisotnost stresa na delovnem mestu fizioterapevtov in na prisotnost stresa glede na institucije v katerih so fizioterapevti zaposleni.
Diplomska naloga vsebuje empirični del. Primarni viri so pridobljeni z anketnim vprašalnikom, sekundarni viri pa s pomočjo študije različnih literatur.
Iz diplomske naloge je razvidno, da se večina fizioterapevtov na delovnem mestu ne počuti stresno. Glavna posledica stresa je utrujenost in pomanjkanje energije, razdražljivost in glavobol. Zahtevna obravnava pacientov, potrpežljivost in sodelovanje pacientov so glavni vzroki, zaradi katerih fizioterapevti pri delu z gibalno ovirano ali duševno prizadeto osebo vidijo izziv. Ugotovili smo, da večina fizioterapevtov o službi razmišlja doma in o tem razpravlja s svojimi bližnjimi. Ko se fizioterapevt znajde pod pritiskom poskuša normalno odreagirati, najmanj anketiranih odreagira agresivno. Pogovor s sodelavcem večini pomaga pri premagovanju stresa. Ugotovili smo, da se več kot polovica fizioterapevtov v stresnih situacijah ne posveti pacientom v polni meri.
Večina fizioterapevtov se na delovnem mestu počuti dobro, kljub temu pa si velika večina želi dodatne okrepitve (zaposlitev dodatnih fizioterapevtov).
Ugotovili smo, da se doživljanje stresa glede na institucijo v kateri je zaposlen fizioterapevt ne razlikuje. Nadrejeni fizioterapevtom na delovnem mestu v večini ne nudijo predavanj o pomoči pri premagovanju stresa, kljub temu, da bi večina fizioterapevtov ta predavanja obiskovala. Višji plačilni razred bi pri 54 odstotkov fizioterapevtov izboljšal počutje in zmanjšal stres, saj bi to razumeli kot nagrajevanje. Ugotovili smo, da je 77 odstotkov fizioterapevtov nezadovoljnih z višino svoje plače.
Najpogostejši dejavniki, ki vodijo v stres so preveč zahtevno delo, premalo časa za obravnavo, preveč dela in premalo zaposlenih. Fizioterapevti, ki so na začetku svoje karierne poti stres doživljajo intenzivnejše, kakor fizioterapevti, ki so zaposleni več kot 21 let.
Naloga je uporabna predvsem za nadrejene, za namen zmanjševanja stresa pri zaposlenih, ter fizioterapevte, da bi pri delu lažje prepoznali začetke stresa.
Ključne besede: stres, delovni stres, izgorelost, fizioterapevt
Objavljeno: 03.07.2020; Ogledov: 2432; Prenosov: 338
Celotno besedilo (1,74 MB) |
