Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Najdeno v: osebi
Objavljeno: 23.10.2018; Ogledov: 1958; Prenosov: 127
Celotno besedilo (980,26 KB)

Opis: Kazniva dejanja so opredeljena v Kazenskem zakoniku (KZ-1 Uradni list RS, št. 55/08), in sicer kot človekova protipravna dejanja, ki jih zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kazniva in hkrati določa njihove znake ter kazen za krivega storilca. Za kazniva dejanja se štejejo vsa tista dejanja, ki so protipravna in hkrati dosegajo tolikšno stopnjo družbene nevarnosti, da upravičujejo kaznovanje. Med kaznivimi dajanji sta tudi kaznivo dejanje razžalitve (158. člen) ter kaznivo dejanje obrekovanja (159. člen), na kateri smo se osredotočili v diplomskem delu. Obe obravnavani kaznivi dejanji v splošnem veljata za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. S tovrstnimi kaznivimi dejanji se ogroža predvsem dostojanstvo posameznika, nastajajo pa, kadar se sogovornik odmakne od moralnega in etičnega vedenja, vrednotenja in/ali izražanja. V demokratični državi sta zavzemanje in skrb za človekove pravice temelj. Dve izmed pomembnih človekovih pravic obravnavamo v diplomskem delu, in sicer svobodo govora oz. svobodo izražanja ter čast in dobro ime. Na tem delu pridemo do kritičnega razmerja med svobodo govora in pravico do dostojanstva posameznika, saj med njima tičita obravnavani kaznivi dejanji razžalitve ter obrekovanja. Svoboda govora ne pomeni, da lahko komur koli rečeš kar koli. Iz ustave izhaja pravica do dostojanstva, ki jo mora vsak posameznik upoštevati in spoštovati. Kako se rešujejo dileme razmerja med svobodo govora in pravico do posameznikovega dostojanstva, smo raziskali v analizi sodnih praks Evropskega sodišča za človekove pravice. Osredotočili pa smo se tudi na novinarstvo, saj je v Kazenskem zakoniku določena dvakrat višja kazen za kazniva dejanja, ki so storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja. In prav novinarji so največkrat izpostavljeni tovrstnim kaznivim dejanjem. Bodisi z ene bodisi druge strani.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: razžalitev, obrekovanje, kazniva dejanja, svoboda izražanja, čast in dobro ime, kazensko pravo
Objavljeno: 12.03.2019; Ogledov: 3625; Prenosov: 244
Celotno besedilo (1,24 MB)

Opis: Pomembni vrednoti, tako delodajalcev kot tudi zaposlenih, sta zdravje in varnost vseh zaposlenih. Brez spoštovanja teh vrednot je namreč težko pričakovati uspešno delovanje podjetja. Vsaka nezgoda ima svoj vzrok, ki je sestavljen iz več dejavnikov. Najdemo jih v človeku in v delovni okolici, v splošnem pa razlikujemo dve vrsti vzrokov, in sicer objektivne (materialne) in subjektivne (človeške). Da bi se število nezgod v največji možni meri zmanjšalo, ima delodajalec številne obveznosti za zagotovitev varnega in zdravega dela. Delovnopravno varstvo pravic iz delovnega razmerja je zagotovljeno po delovnem, civilnem in kazenskem pravu. Vse pravice in obveznosti, tako delodajalca kot tudi delavca, so jasno opredeljene v Zakonu o delovnih razmerjih in v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu. V magistrskem delu nas je zanimala odgovornost delodajalca za poškodbo in škodo, ki jo je delavec utrpel zaradi poškodbe na samem delovnem mestu ali v povezavi s samim delom. Pri tem ločimo odškodninsko in kazensko odgovornost. Za nastanek odgovornosti morajo biti izpolnjene splošne predpostavke civilnega delikta (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda). Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru najprej ugotoviti, ali se je delavec poškodoval pri delu ali v zvezi z delom in ali so podani pogoji za subjektivno ali objektivno odgovornost. Posebno področje, s katerim smo se ukvarjali v magistrskem delu, je kazenska odgovornost. Kazenska odgovornost delodajalca zaradi ogrožanja varnosti pri delu je opredeljena v KZ-1, 201. členu. V magistrskem delu smo natančneje analizirali kazenskopravno varstvo pravic delavcev glede na določila kazenske zakonodaje.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 25.07.2019; Ogledov: 2492; Prenosov: 245
Celotno besedilo (922,17 KB)

Opis: Posledica posebnega obravnavanja mladoletnikov v materialnem kazenskem pravu je, da sodobna narava kazenskih sankcij za mladoletnike zahteva, da se v tem postopku globlje razišče njihova osebnost in uporabi kar najbolj primerna kazenska sankcija z izključno prevzgojnim namenom. Poleg tega je treba ugotoviti tudi njegovo starost, okoliščine, ki vplivajo na presojo duševne razvitosti mladoletnika, proučiti razmere oziroma okolico, v kateri mladoletnik živi, in druge okoliščine glede njegove osebnosti. Mladoletniški postopek se pri nas uporablja zoper osebe, ki so kaznivo dejanje storile kot mladoletniki, pa ob sojenju oziroma ob uvedbi postopka še niso stare enaindvajset let. Mladoletnik je tisti, ki je ob izvršitvi kaznivega dejanja (ne pripravljanja) dopolnil 14 let, pa še ni star 18 let. Mladoletnik, ki v času storjenega dejanja, ki je kaznivo, še ni star 14 let, ni kazensko odgovoren. Nekatere določbe iz mladoletniškega postopka pa se uporablja tudi v postopku zoper mlajšega polnoletnika, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši polnoletnik (18-21 let). Naš procesni zakon ima postopek zoper mladoletnike urejen v posebnem poglavju (členi od 451 do 490). Vendar zakon dopušča možnost, da se tudi v postopku zoper mladoletnike uporabljajo določbe rednega postopka, če le-te ne nasprotujejo posebnim določbam mladoletniškega postopka. Glede na statistiko je v Sloveniji od leta 2009 do leta 2017 kriminaliteta mladih upadla, posledično je bilo tudi manj izrečenih vzgojnih ukrepov.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 03.09.2019; Ogledov: 2099; Prenosov: 187
Celotno besedilo (1004,70 KB)

Opis: Izločitev dokazov je institut, ki preprečuje državi, da bi zoper obdolženega uporabila dokaze, ki so zbrani na nezakonit oziroma na protiustaven način, in sicer s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Izločitveno pravilo je tako najradikalnejši primer procesnega sankcioniranja kršitev dokaznih prepovedi. Dokazne prepovedi (na primer pravica do molka, prepoved uporabe sile in grožnje ter podobno) so tako tiste pravne prepovedi v postopku dokazovanja, ki v kazenskem postopku državi prepovedujejo, da se izvede določen dokaz ali določeno ravnanje pri pridobivanju dokaza, ali pa prepovedujejo uporabo določenega že pridobljenega dokaza za dokazovanje določenega dejstva. Dokazne prepovedi, ki so v prvi meri namenjene izravnavanju moči med posameznikom ter državo, pa so seveda lahko učinkovite ter smiselne le, če je z zakonom zagotovljeno sankcioniranje njihovih kršitev. Obstajata dva načina sankcioniranja kršitev dokaznih prepovedi. Prvi način je materialnopravni in pomeni, da kaznujemo osebo ali organ, ki je prekršil neko dokazno pravilo. Drugi način sankcioniranja je procesnopravni. Izločitev nedovoljenih dokazov je procesnopravni način sankcioniranja kršitve dokaznih prepovedi, ki privede do tega, da jzaradi nezakonitosti ali nepravilnosti postopka pri pridobivanju nekega dokaza treba takšen dokaz izločiti, ne glede na obstoj dejstva, da gre pri tem verjetno za najbolj obremenilni ali pa celo za edini obremenilni dokaz, kar pomeni, da bo posledično obdolženec zaradi izločitve takšnega dokaza oproščen obtožbe. Glede na navedeno izločitev nedovoljenih dokazov tako daje prednost varovanju človekovih pravic ter temeljnih svoboščin pred iskanjem resnice, kar je značilnost akuzatornih kazenskih postopkov, v katerih se je ta institut tudi razvil.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 22.04.2020; Ogledov: 2396; Prenosov: 282
Celotno besedilo (919,14 KB)