Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Učinkovit pregon in preprečevanje kaznivih dejanj z mednarodnim elementom postavljata pred sodišča, tožilstvo ter organe pregona zahtevno nalogo, da učinkovito vodijo postopek v okviru ustavnosti in zakonitosti. Nujni predpogoj za pravilno sodno odločbo so dopustni in zakoniti dokazi. Dokazna moč dokazov iz tujine je enakovredna dokazom, ki so zbrani v domači državi. Pridobivanje dokazov iz tujine lahko poteka na podlagi medsebojnega sodelovanja večih držav ali pa dokaze v tujini pridobijo tuji preiskovalni organi brez sodelovanja države prosilke. Sodišča morajo dokaze obravnavati enakovredno, ne glede na to, kdo jih je pridobil. Pri tem preverijo, ali so dokazi iz tujine dopustni in zakoniti. V prvi fazi se preveri, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu s kazenskoprocesno zakonodajo tuje države, v drugem delu pa se izvede test, ali so obdolžencem pri pridobivanju dokazov zagotovili človekove pravice in svoboščine, ki jim jih zagotavljajo minimum Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), standardi EU (kot skupni %federalni% standardi) in Ustava RS. V okviru testa varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku pridobivanja dokazov sodi tudi nadzor, na podlagi katerega dokaznega standarda so bili pridobljeni dokazi v tujini ter kateri pravosodni organ je preiskovalne ukrepe odredil. Veliko dilemo predstavlja praksa, da je tožilec hkrati tisti organ, ki odreja preiskovalna dejanja, obenem pa je tudi garant varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku. Države članice EU so za sodelovanje v kazenskih zadevah sprejele posebno Konvencijo o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah (%mutual legal assistance%) iz leta 2000, ki jo zamenjuje Direktiva 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu. Ta konvencija dopolnjuje istoimensko konvencijo Sveta Evrope iz leta 1959. Z 22. majem 2017 so na ravni 26 držav EU uvedli paradigmo vzajemnega priznavanja zahtev za preiskovalna dejanja v kazenskem postopku, ki so jo implementirali s sprejemom Direktive 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah. Šele sodna praksa bo pokazala, kako bo pravilo vzajemnega priznavanja dokazov zaživelo v praksi, saj imajo države članice različne (ustavne) standarde za določene posege v človekove pravice v okviru pridobivanja dokazov. Sodišča posamezne države bodo še vedno tehtala dopustnost in zakonitost dokazov, pridobljenih v drugi državi. Pri tehtanju v tujini pridobljenih dokazov se tako pojavlja vprašanje, katera merila naj upoštevajo slovenska sodišča, in sicer, kot že navedeno zgoraj, zgolj minimum EKČP, merila EU (v primeru dokazov iz drugih držav članic) ali pa tudi osrednje ustavne standarde kot nekakšno jedro lastne ustavne identitete. Prav na ta vprašanja skuša odgovoriti ta magistrska naloga. Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice in svoboščine, dokazni standardi, dopustnost in zakonitost dokazov.
Found in: osebi
Keywords: dokazi iz tujine, človekove pravice, dokazni stardardi, zakonitost dokazov, kazenski postopek, kazensko procesno pravo
Published: 29.07.2020; Views: 2750; Downloads: 221
Fulltext (1,18 MB)

Abstract: This dissertation thesis has the goal of researching the forms and reasons for the emergence of organized crime in countries undergoing a transition process and legal analysis of this phenomenon with emphasis on the case of Kosovo. Organized crime, especially certain serious forms of this phenomenon, nowadays in the 21st century represent one of the main challenges to rule of law, law enforcement and judiciary, the political system as well as to democracy as such. Combat against and the prevention of organized crime, especially of certain forms, such as terrorism, corruption, trafficking in human beings, trafficking of narcotic substances, etc., requires special analysis and forms of fight from a national and international perspective. For this purpose, special national and international institutions had to be established. Kosovo represents a young country with a population of around 2 million inhabitants, and has been dealing with the phenomenon of organized crime for the last twenty years of its existence. The goal of this PhD thesis is to research the most serious forms of crimes and the causes for the emergence of this phenomenon in Kosovo with emphasis on the period 2005-2015. In addition, part of this thesis are case studies from the justice system of Kosovo. The analyzed period is characterized by three different legal statuses of Kosovo: 2005-2008 it was an international protectorate; 2008 - 2012 it was under supervised independence by the international community, especially in the area of rule of law and justice; and from 2012 onwards it is an independent state. This thesis also includes the perception of citizens of Kosovo on how they perceive the reasons and the forms of organized crime in Kosovo. In addition, this thesis provides some direct qualitative information from imprisoned persons who are serving their time in prison due to their criminal activities. The research of the reasons through the survey of 205 imprisoned persons (153 in Dubrava prison and 52 in the high security prison) has shed light for the first time in Kosovo as regards to the reasons for emergence of organized crime. This data will serve in the future for the state institutions and various researchers in the area of criminal law studies.
Found in: osebi
Keywords: organized crime, forms of organized crime, the reasons for emergence of organized crime, countries in transition, criminal law legislation
Published: 15.06.2021; Views: 1293; Downloads: 168
Fulltext (4,68 MB)

Abstract: Brez svobode izražanja in svobodnih medijev ni demokracije. Naloga medijev je informirati javnost. Javnost pa ima pravico biti obveščena. Svoboda izražanja je ena najpomembnejših osebnostnih pravic. Pri tej pomembni ustavni pravici pa pogosto prihaja do kolizije z ravno tako pomembno pravico, pravico do zasebnosti in temeljno predpostavko poštenega sojenja domneve nedolžnosti. Ustavno načelo "In dubio pro reo" pravi, da vsakdo velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Obdolženec pa je lahko pasiven in ga nihče ne sili k izpovedi zoper sebe. Domneva nedolžnosti torej lahko "pade" šele s pravnomočno odločitvijo. Mediji pogosto poročajo o kazenskih zadevah že v predkazenskem postopku. Obveščajo javnost o kaznivem dejanju in obdolžencu, pravzaprav že takrat, ko še nihče ni obsojen. Pomembno pa je dejstvo, da je oseba v postopku še vedno obdolženec in še vedno velja domneva nedolžnosti, torej je še vedno nedolžna. Med naslovi in pasicami novic pa tudi med vrsticami in načinu poročanja novinarjev javnost pogosto ne razume, da je oseba o kateri novinar poroča še vedno nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana. Javnosti je obdolženec pogosto predstavljen kot bi bil že obsojen, torej je v očeh javnosti kriv. Še več, poročanju novinarja velikokrat sledi še število let, ki jih bo "obsojeni" moral "odsedeti". Javnost običajno takšno poročanje razume, kot "kriv je" in "kaznovan bo". Tudi kamere pogosto posnamejo hišne preiskave, kjer je obdolženec vklenjen v lisice. Ti posnetki pa se predvajajo v najbolj odmevnih informativnih oddajah z visoko gledanostjo.
Found in: osebi
Keywords: svoboda izražanja, mediji, javnost, osebnostne pravice, domneva nedolžnosti
Published: 29.06.2021; Views: 1110; Downloads: 0

Abstract: Pristojnosti Evropske unije na kazenskopravnem področju so se začele leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo, ki je v tretji steber uvrstila kazensko pravo. Z Amsterdamsko pogodbo leta 1997 je bil tretji steber prestrukturiran in se je kazenskopravno področje preimenovalo v policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Do Amsterdamske pogodbe je Evropska unija uresničevala svoje cilje na področju mednarodnega sodelovanja v obliki mednarodnih konvencij, nato je Amsterdamska pogodba uvedla dve novi vrsti pravnih aktov, in sicer okvirne sklepe in sklepe, ki so na kazenskopravnem področju naravnost razbohotili, predvsem po 11. septembru 2001. Prelomni trenutek v razvoju kazenskega prava EU je bil 1. januarja 2004, ko se začeli uporabljati Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP), s katerim so se nadomestili dolgotrajni postopki izročitve. Z njim se je prvič izpolnilo tudi načelo vzajemnega priznavanja v kazenskem pravu EU. Evropski nalog za prijetje je poenostavljen čezmejni sodni postopek predaje za namene kazenskega pregona ali izvršitve kazni zapora ali ukrepa odvzema prostosti. Nalog, ki ga izda pravosodni organ ene od držav članic Evropske unije, velja na celotnem ozemlju EU. Kljub pospešitvi teh postopkov pa je postavil in še zmeraj postavlja celo vrsto pravnih vprašanj – ob nevarnosti standarda najnižjega skupnega imenovalca (npr. opredelitev ne bis in idem, zaporniške razmere, dvojna kaznivost, kršitev človekovih pravic itd.). Osrednji namen magistrskega dela je analizirati ENPP v slovenskem pravnem sistemu in preučiti ustrezno sodno prakso, s poudarkom na ugotavljanju učinkovitosti spoštovanjem temeljnih človekovih pravic v okviru tega instrumenta. Zadevna tematika je sicer že bila v preteklosti analizirana, in sicer tako v Sloveniji kot drugje, vendar gre za izjemno dinamično področje s stalno novo sodno prakso (npr. Sodišča EU in nacionalna sodišča). Posledično bodo v delu analizirani specifični novejši sklopi problematike, in sicer bo podrobneje predstavljeno, kako je s klavzulo o človekovih pravicah in slabimi zaporniškimi razmerami. Analiziran bo tudi problem neodvisnosti sodstva kot zavrnitveni razlog. Cilji magistrskega dela so primerjava skladnosti slovenske zakonodaje s pravom EU, preučiti klavzulo o človekovih pravicah v povezavi z ENPP, preučiti sodno prakso zadevah Petruhin, Aranyosi in LM ter analizirati druge sodbe Sodišča EU, ki se navezujejo na ENPP.
Found in: osebi
Keywords: Evropski nalog za prijetje in predajo, človekove pravice, predaja osumljencev in obsojencev, zaporniške razmere, neodvisnost sodstva
Published: 28.11.2023; Views: 337; Downloads: 28
Fulltext (929,33 KB)