Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Skupino pacientov z BMN izraža paleta najrazličnejših potekov bolezni, ki jim je skupna mišična oslabelost in posledično težave pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, kar ob koncu rezultira v odvisnosti od tuje pomoči. Postavitev diagnoze je izjemno zapletena in dolgotrajna, saj specifičnega testa v tem trenutku ne poznamo, zato se lahko nevrolog zanaša zgolj na klinični pregled, slikovno diagnostiko, laboratorijske preiskave in svoje izkušnje Za obravnavo številnih simptomov, ki spremljajo te bolezni, je zadolžen multidisciplinaren tim, v katerem pomembno vlogo igra tudi fizioterapevt. V Sloveniji so pacienti takšne obravnave deležni v UKC Ljubljana v sodelovanju z URI RS – Soča in Domom dva topola. Ker so bolezni v tem trenutku neozdravljive, zdravljenje poteka simptomatsko (farmakološko in nefarmakološko). Farmakološko zdravljenje lahko upočasni napredovanje bolezni, medtem ko nefarmakološke intervencije lahko pripomorejo k izboljšanju kakovosti življenja pacientov z BMN. Fizioterapija predstavlja nefarmakološki, torej podporni del zdravljenja, pri delu pa si fizioterapevt lahko pomaga z RFT, fizioterapevtsko vadbo in fizikalnimi modalitetami. V diplomski nalogi smo poskušali izpostaviti vlogo fizioterapevta znotraj multidisciplinarnega tima in njegov vpliv na samo obravnavo. Kljub izjemno majhnemu vzorcu kakovostnih raziskav in delitvi mnenj smo v diplomskem delu terapevtsko vadbo pod nadzorom in navodili fizioterapevta prepoznali kot varno in učinkovito. Kot najučinkovitejši vadbeni protokol se je pokazala kombinacija aerobne vadbe z vadbo proti uporu, izvedena pri submaksimalni obremenitvi. Zgodnji začetek izvajanja terapevtske vadbe kaže boljše rezultate kot začetek izvajanja pozno, predvsem pri oblikah bolezni, katerih progresija ni tako intenzivna. Podobno velja za tehnike RFT, ki ne izboljšajo le kakovosti življenja, temveč ga v primeru NIMV lahko tudi podaljšajo. Najpomembnejše je, da je fizioterapevtska obravnava celostna, popolnoma individualizirana in prilagojena pacientovim potrebam/ciljem. Fizioterapevt je dolžan ves čas obravnave evalvirati program dela in ga prilagajati zmožnostim in ciljem pacienta.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: bolezen motoričnega nevrona, simptomatsko zdravljenje, fizioterapevtska vadba, respiratorna fizioterapija
Objavljeno: 12.05.2023; Ogledov: 440; Prenosov: 69
Celotno besedilo (1,43 MB)

Opis: Staranje je neizogiben fiziološki proces, ki ga opredeljuje postopno poslabšanje telesnih funkcij in upočasnitev različnih procesov. V procesu staranja se zmanjša delovanje različnih organskih sistemov, kar vodi v spremembe telesne sestave in upad telesnih dejavnosti. Najopaznejše spremembe se kažejo s slabšanjem gibljivosti sklepov, upadom mišične mase in mišične moči, zmanjšanjem trdnosti kosti, poslabšanjem refleksov ter počasnejšim premikanjem in hojo starostnikov. Slabše delovanje proprioceptivnega sistema otežuje zaznavanje položaja telesa in posledično vodi v padce. Padci predstavljajo enega izmed glavnih vzrokov obolevnosti in umrljivosti, ki se s starostjo stopnjujejo. Vsako leto kar tretjina ljudi starejših od 65 let in več, doživi vsaj en padec. Najpogostejši so med izvajanjem vsakodnevnih dejavnosti sklanjanja, vstajanja in hoje. Povzročajo številne poškodbe, med katerimi so najpogostejši zlomi kolka, mehkih tkiv, glave, in druge lažje poškodbe, kot so udarci, zvini in natrganine. V diplomski nalogi smo preučevali učinkovitost vadbenih programov, namenjenih preprečevanju padcev pri starostnikih. Pri izbiri študij smo se osredotočili na tiste, ki so raziskovale vpliv različnih vadbenih programov na padce. Po pregledu literature in 10 člankov smo ugotovili, da je vadba proti uporu ključna za izboljšanje ravnotežja, vzdržljivosti in gibljivosti starostnikov. Prav tako smo ugotovili, da vadbeni programi s poudarkom na ravnotežju vplivajo na zmanjšanje števila padcev ter z njimi povezanih zlomov in izboljšanje sposobnosti ravnotežja. Za izboljšanje ali ohranjanje telesne pripravljenosti starostnikov priporočamo večkomponentno vadbo, ki je poleg vadbe ravnotežja usmerjena tudi v vadbo proti uporu. Smernice, namenjene preprečevanju padcev, priporočajo vključitev vsaj treh vadbenih komponent, vzdržljivosti, gibljivosti, moči in ravnotežja, v trajanju 150 minut tedensko ali 30 minut vadbe na dan, petkrat na teden. Upoštevati je treba starostnikove omejitve in zmožnosti ter slediti načelu progresije oz. postopnosti povečanja obsega, intenzivnosti in zmožnosti vaj. Za učinkovitejšo vadbo sta pomembna redno izvajanje, pod nadzorom terapevta, in vključitev kognitivnega treninga, ki vsebuje informacije v povezavi s padci.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: padci, preventiva, starejši odrasli, vadba proti uporu, vadba ravnotežja, vadba vzdržljivosti
Objavljeno: 10.07.2023; Ogledov: 411; Prenosov: 57
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: Sindrom iliotibialnega trakta (SITT) je ena izmed najpogostejših patologij kolenskega sklepa, ki se največkrat pojavi predvsem pri tekačih in kolesarjih. Dejavniki tveganja so lahko anatomsko pogojeni, kot sta različna dolžina spodnjih udov ali prekomeren genum varum. Zunanji dejavniki pa so največkrat tek po hribu navzdol, neprimerna podlaga za tek ali prehitro povečanje frekvence ali razdalje teka. Sindrom ITT lahko prepoznamo kot oteklino in ostro bolečino na distalnem delu femurja, med lateralnim epikondilom femurja in Gerdyjevim tuberclom. Bolečina se najpogosteje pojavi po končani aktivnosti, ki vključuje ponavljajoče se fleksije in ekstenzije kolena, kot sta tek in kolesarjenje. Za potrditev sindroma so potrebni natančni diagnostični postopki. Najprej moramo opraviti anamnezo, nato sledi klinični pregled in za tem še slikovna diagnostika (MR, UZ, RTG). Zdravljenje sindroma ITT je skoraj v vseh primerih konzervativno ter v redkih primerih operativno. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta s sindromom ITT, cilj pa je na podlagi pregleda izdelati priporočila in smernice za učinkovito fizioterapevtsko obravnavo. Zastavili smo si hipotezo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik. V našo diplomsko nalogo smo na koncu vključili 18 visokokakovostnih raziskav. Na podlagi naših rezultato smo hipotezo tudi potrdili. V akutni fazi sindroma ITT zato priporočamo počitek od dejavnosti, ki slabša simptome, hlajenje z ledom ali jemanje nesteroidnih protivnetnih zdravil za pomiritev vnetja in bolečine. V subakutni fazi je cilj fizioterapevtske obravnave sprostitev miofascialnih restrikcij in korekcija biomehanskih odstopanj, zato svetujemo izvajanje manualne terapije, sproščanje trigger točk, terapijo z radialnimi udarnimi valovi in dry needling terapijo. Vse omenjene vrste terapij dokazano učinkujejo pri zdravljenju sindroma ITT. Zatem sledi faza krepitve, kjer priporočamo izvajanje kinezioterapije. Poudarek naj bo pri izboljšanju moči abduktorjev kolka in pravilni izvedbi vseh vaj. Zadnja faza je vrnitev k teku, kjer priporočamo postopno dodajanje frekvence in dolžine teka.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: iliotibialni trakt, sindrom iliotibialnega trakta, učinkovitost, fizioterapija.
Objavljeno: 25.07.2023; Ogledov: 491; Prenosov: 81
Celotno besedilo (3,01 MB)

Opis: Sindrom zapestnega prehoda (SZP) je najpogostejša utesnitvena nevropatija medianega živca in je pogostejši pri ženskah. Dejavniki tveganja so ponavljajoči gibi v zapestnem sklepu, ki povzročijo zadebelitev kit, njihovih ovojnic in posledično zmanjšanje svetline ZP. To povzroči utesnitev medianega živca in tipično simptomatiko, ki povzroča mravljinčenje v prvih štirih prstih, izrazitejše ponoči in zjutraj, ter ga oblažimo z otresanjem rok. Diagnozo postavimo na podlagi tipičnih simptomov, potrdimo pa meritvami prevajanja in ultrazvočne preiskave. Pri blagi do zmerni stopnji SZP je prva izbira konzervativno zdravljenje z uporabo opornic za zapestje in prste ponoči ter manj ročnega dela. Pri napredovali okvari ali neučinkovitosti konzervativnega zdravljenja svetujemo operacijo. Metode so številne, cilj vseh pa je prerezanje prečne palmarne vezi. V eksperimentalni del naloge smo vključili 25 preiskovancev in si zastavili dve hipotezi. Prva hipoteza trdi, da sprostitev medianega živca v ZP ne vpliva na širino ZP v njegovem proksimalnem in v distalnem delu. Delno smo jo potrdili, saj smo z našo raziskavo utemeljili, da operativna sprostitev medianega živca vpliva na širino v DZP predelu, a ne tudi v PZP. Tudi drugo hipotezo, da sprostitev medianega živca v ZP vpliva na ploščino prečnega preseka, na sploščenost, izbočenje in oddaljenost medianega živca od spodaj ležečih struktur, smo le deloma potrdili, saj so rezultati pokazali, da operativna sprostitev medianega živca vpliva le na njegovo sploščenost v zapestju, medtem druge izhodne spremenljivke pa so bile statistično neznačilne. Zaključili smo, da prerezanje prečne palmarne vezi povzroči številne anatomske in funkcionalne posledice, ki omogočijo regeneracijo živca, predvsem večjo mobilnost zapestnega loka med obremenitvijo, morda pa tudi pojav nekaterih težav pri manjšini pacientov, kot so bolečina in občutek nestabilnosti.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: sindrom zapestnega prehoda, operativna sprostitev, ultrasonografska preiskava, anatomija, mediani živec, zapestni prehod
Objavljeno: 05.12.2023; Ogledov: 239; Prenosov: 34
Celotno besedilo (1,72 MB)

Opis: Ramenski sklep je zaradi svoje izjemne gibljivosti podvržen številnim poškodbam in okvaram. Ena izmed najpogostejših je natrganina mišic rotatorne manšete (RM) in njena incidenca se s starostjo povečuje. Značilni simptomi so bolečina v ramenskem sklepu ter zmanjšan obseg gibljivosti in mišična jakost. Natrganina RM je lahko simptomatska ali asimptomatska. Pravilna diagnoza je ključnega pomena za načrtovanje ustreznega zdravljenja. Pri postavljanju diagnoze so nam v pomoč klinični testi, vendar so slikovne metode MRI in MRA najbolj zanesljive. Možnost zdravljenja natrganin RM je konzervativno ali operativno. Za ustrezno določanje možnosti zdravljenja moramo upoštevati splošno zdravstveno stanje posameznika, funkcionalne zahteve, resnost natrganine in temeljito poznati morfološke lastnosti posameznika. Konzervativno zdravljenje je učinkovito in se priporoča pri starešjih bolnikih, saj imajo nizke funkcionalne zahteve. Nasprotno velja za operativno zdravljenje, ki je bolj priporočljivo za mlajše bolnike z nizkimi funkcionalnimi zahtevami. Raziskave so pokazale, da ima konzervativno zdravljenje primerljive učinke kot kirurško zdravljenje. Fizioterapevtske metode kot so vadbena terapija, manualna terapija, ultrazvočna terapija, akupunktura v kombinaciji s korekcijskimi vajami, specifično vadbo za aktivacijo im moč lopatičnih mišic ter vaje za gibljivost in raztezanje ramenskih mišic. Po menju avtorjev je najpogostejši kriterij za odločanje o kirurškem posegu delna ali popolna izguba funkcije in mišične moči v ramenskem sklepu. Kljub temu so indikacije za kirurško zdravljenje pomanjkljive in neenotne.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: rotatorna manšeta, natrganina, konzervativno zdravljenje, fizioterapija, operativno zdravljenje
Objavljeno: 14.01.2024; Ogledov: 261; Prenosov: 42
Celotno besedilo (926,19 KB)