Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Pravica do zasebnosti je ena izmed osebnostnih pravic, urejenih v 35. členu Ustave Republike Slovenije. Kot temeljna človekova pravica uživa ustavno varstvo, zavarovana pa je tudi z nacionalnimi in mednarodnimi institucijami oziroma akti. Posameznika varuje pred vsakršnimi posegi državne oblasti in javnosti v njegovo življenje. Govorimo o delu človekovega obstoja, ki mora zavoljo pravilnega razvoja posameznikove osebnosti in ohranitve duševnega miru ostati zunaj sfere družbenega nadzora. Ima absolutni značaj, kar pomeni, da učinkuje zoper vsakogar (erga omnes), ki bi neupravičeno posegel vanjo. Hiter razvoj tehnologije, ki je značilen za sodobno družbo, pa uvaja bolj ali manj izdelane oblike nadzorovanja, s katerimi je mogoče slikovno in zvočno opazovati tako širšo javnost kot posameznike. Policija kot državni organ, ki preiskuje kriminalna dejanja in uporablja omenjena sredstva, ima tako na voljo prikrite preiskovalne ukrepe za odkrivanje vseh oblik kriminala. Najpomembnejši značilnosti prikritih preiskovalnih ukrepov sta tajnost izvajanja in močan poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter s tem tudi v ustavno pravico do zasebnosti. Prikriti preiskovalni ukrepi veljajo za tista policijska pooblastila, ki najgloblje in najintenzivneje posegajo v človekovo pravico do zasebnosti, zaradi česar je dopustnost takšnega posega izključno odvisna od presoje posameznega sodišča.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: pravica do zasebnosti, varstvo zasebnosti, prikriti preiskovalni ukrepi, predkazenski postopek, policija
Objavljeno: 07.07.2021; Ogledov: 1486; Prenosov: 0

Opis: Demokracija je kot vsi družbeni pojavi, interpretativen pojem, katerega vsebina je odvisna od institucionaliziranih praks. Oblikovanje ustavnih sistemov je za državo eden izmed bistvenih temeljev, ki morajo biti trdno in kvalitetno postavljeni. Na teh temeljih se namreč uresničujejo ustavne vrednote v praksi. V začetku devetdesetih let so se države družbeno in politično transformirale. Krog držav, ki ga bomo skozi magistrsko delo analizirali, tudi skozi sodno prakso njihovih ustavnih sodišč, uvrščamo med države ''novih demokracij''. To so Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Kazahstan, Kirgizistan, Mongolija, Ruska federacija, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan. Navedene države so se bistveno geografsko in politično spremenile po razpadu Sovjetske zveze.1 Vzpostavitev trajnega miru, po koncu vojne je bil ideal, ki so ga začele vztrajno zasledovati vse države, hkrati pa so se izbrane države znašle pred pomembno nalogo, ki jo prinese sprejetje ustave za državo. Skozi magistrsko delo bomo natančno pregledali izbrane države in strnili bistvene standarde, ki jih zasledujejo skozi pravni sistem. Določnost in jasnost pravnih norm namreč bistvena za uvajanje učinkovitega sistema. Novoustanovljene države se srečujejo tudi s potrebami na novoustanovljenih demokratičnih vrednot, ki se srečajo s splošnimi, že ustaljenimi demokratičnimi vrednotami.2 Pri oblikovanju pravne države imajo pomembno vlogo tudi posvetovalne institucije, ki pomagajo mladim demokracijam s sodelovanjem in deljenjem izkušenj. Kot univerzalni dejavnik demokratizacije družbe in države, organi za ustavno presojo veljajo za ključni člen družbe in pravne države, zato bomo analizirali tudi njihovo vlogo in bistven doprinos pri oblikovanju ustave.3
Najdeno v: osebi
Ključne besede: ustavno pravo, države novih demokracij, ustavni standardi, beneška komisija, evrazijsko združenje organov za presojo ustavnosti
Objavljeno: 09.07.2021; Ogledov: 879; Prenosov: 82
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: Magistrska naloga obravnava pravico do zdravega življenjskega okolja. Republika Slovenija zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja v 72. členu Ustave. V prvem delu magistrskega dela smo podrobno predstavili zgodovinski razvoj pravice do zdravega življenjskega okolja. Proučili smo pravno ureditev na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni. Podrobneje smo predstavili diplomacijo, njeno zgodovinsko razvojno pot in smernice, ki jih ubira danes. V drugem delu smo preučili okoljevarstvene zahteve v novo nastalih ustavah posameznih držav ter predstavili vrste sodnih odločitev in njihove posledice. V zadnjem delu raziskave pa smo odgovorili na postavljene hipoteze. Pri proučitvi teoretičnega gradiva, ki smo ga uporabili pri pisanju magistrskega dela, smo prišli do naslednjega zaključka: Stanje današnje družbe je odsev njenega vsakdana, vpetega v službo in preživetje in omejenega z iluzijo o ugodnem življenju. V tem omejenem mišljenju ni prostora za razumevanje zakonov narave, niti usmiljenja do soljudi, kaj šele do živali. V pohlepni praksi za več, za boljše smo si podjarmili okolje, živali, ljudi, vse, kar se je dalo, za dosego ciljev, katerih rezultati so vidni na deponijah in v onesnaženem okolju. Celotno početje človeškega roda je potrebo do temeljev pretresti in spremeniti. Glede na naše zakrivanje oči smo prepričani, da v kolikor ne bomo pravočasno spremenili našega obnašanja in naših vrednot, bo narava to naredila sama, brez nas. Izstavila bo račun za onesnaženje okolja, ki ga sejemo po zemlji, sad tega sajenja pa nam ne bo všeč, če bomo med izbranci, ki bodo preživeli.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: okolje, diplomacija, zdravje, politika, škoda
Objavljeno: 09.07.2021; Ogledov: 1434; Prenosov: 214
Celotno besedilo (799,77 KB)

Opis: Namen magistrskega dela je celovita obravnava pravice do stavke s poudarkom na omejevanju in prepovedjo te pravice, predvsem v policiji. V prvem delu je pojasnjeno, kaj je stavka, predstavljeni so nacionalni in mednarodni pravni viri, ki določajo pravico do stavke ter zakonske omejitve te pravice zaradi javnega interesa. Osrednji del zajema delovanje sindikatov v javnem sektorju in delovanje obeh reprezentativnih sindikatov v policiji v Sloveniji. V zadnjem delu je narejena primerjava med slovensko in tujo zakonodajo ter slovensko in tujo ustavno sodno prakso, ki ureja omejitev oziroma prepoved pravice do stavke v vojski in policiji. Stavka je tista varovana ustavna pravica oziroma neka skrajna sila %ultima ratio% boja delavcev in sindikatov za varovanje in uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Delavci z organiziranostjo kolektivno izražajo svoje nezadovoljstvo na takšen način, da za krajši oziroma določen čas ustavijo delo. Pogoje za uveljavljanje pravice do stavke pa določa Zakon o stavki. Uveljavitev pravice do stavke obenem povzroča škodo subjektu, proti komu je usmerjena. Ustava v drugem odstavku 77. člena določa, da se določenim kategorijam oseb zaradi javne koristi z zakonom omeji pravica do stavke oziroma se omejitve vežejo na vrsto in naravo dejavnosti v povezavi z zahtevami javne koristi. To pomeni, da je dopustno omejevati ali prepovedovati pravico do stavke tistim delavcem, ki opravljajo dejavnosti, kjer javna korist takšne omejitve ali prepoved stavke zahteva. Omejitve pravice do stavke mora zato biti objektivne in funkcionalne narave. Vsebinsko omejevanje stavke z natančno navedbo nalog, ki jih je med stavko zaradi javnega interesa treba opravljati, lahko pripelje do tega, da bo določenemu številu delavcev v nekaterih službah stavka dejansko prepovedana. To zlasti velja tedaj, če se omejitve stavke z naštevanjem nujnih nalog, katerih opravljanje je treba med stavko zagotoviti, nanašajo na pooblaščene delavce v določenih službah, kot je vojska in policija. Policisti in javni uslužbenci, zaposleni v Policiji in na Ministrstvu za notranje zadeve, imajo pravico do stavke, vendar so v primerjavi z večino zaposlenih v javnem sektorju in gospodarstvu omejeni do takšne mere, da morajo kljub stavki opravljati naloge, s katerim se zagotavlja varnost ljudi in njihovega premoženja, te naloge pa so določene v Zakonu o organiziranosti in delu v policiji. Ta ustavna pravica je v Republiki Sloveniji z Zakonom o obrambi popolnoma odvzeta le vojaškim osebam, ki so zaposlene v Slovenski vojski.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: stavka, pravica, omejitev, policija, sindikat
Objavljeno: 16.12.2021; Ogledov: 1285; Prenosov: 119
Celotno besedilo (851,14 KB)

Opis: Ustava Republike Slovenije v svojem besedilu zajema in ureja najpomembnejša področja družbenega življenja. Zasebnost posameznika je izredno pomembna, posameznik pa najvišjo stopnjo zasebnosti pričakuje v svojem domu. V stanovanju, v katerem bivamo, ljudje pričakujemo popolno zasebnost, zato smo tam tudi najbolj ranljivi. Posameznik v svojem domu živi v svoji intimni in zasebni sferi, ki je ne rabi deliti z nikomer oziroma se sam odloča, s kom in v kolikšni meri jo bo delil z drugimi ljudmi. Nedotakljivost stanovanja je izrednega pomena iz razloga varovanja človekove zasebnosti. V takšnem pomenu je bila nedotakljivost stanovanja prepoznana kot najstarejša oblika varstva zasebnosti človeka. Iz tega razloga tudi pravni sistem Slovenije določa, da je stanovanje prav vsakega posameznika nedotakljivo. Tako vsebuje tudi Ustava Republike Slovenije zagotovilo pravico do nedotakljivosti v 36. členu. Kdorkoli lahko poseže v ustavno zavarovano pravico, zato se morajo tisti posegi, ki so smatrani kot kršitve nedotakljivosti stanovanja, kazensko preganjati. Kljub temu da je nedotakljivost stanovanja ustavno zaščitena dobrina, Ustava Republike Slovenije dopušča posege v to pravico. Relativnost pravice do stanovanjske nedotakljivosti je dopuščena z ustavno dovoljenim vstopom v tuje stanovanje in celo njegovo preiskavo, vendar pod pogoji, ki so določeni z zakonom. Iz tega razloga pravico do nedotakljivosti stanovanja ogroža izvršilna veja oblasti. Uradne osebe, ki opravljajo vstope in preiskave tujih stanovanj, morajo slediti zakonskim določilom in spoštovati določena pravila, zato morajo imeti znanje in biti ustrezno usposobljeni. Kršitve največjega upravnega organa v državi na tem področju so številne, zato je potreben nadzor nad poseganjem v stanovanjsko nedotakljivost, ki pa ga izvaja sodna veja oblasti.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: nedotakljivost stanovanja, vstop v stanovanje, preiskava stanovanja, zasebnost, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno: 16.12.2021; Ogledov: 1188; Prenosov: 90
Celotno besedilo (1,03 MB)