Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Sindrom iliotibialnega trakta (SITT) je ena izmed najpogostejših patologij kolenskega sklepa, ki se največkrat pojavi predvsem pri tekačih in kolesarjih. Dejavniki tveganja so lahko anatomsko pogojeni, kot sta različna dolžina spodnjih udov ali prekomeren genum varum. Zunanji dejavniki pa so največkrat tek po hribu navzdol, neprimerna podlaga za tek ali prehitro povečanje frekvence ali razdalje teka. Sindrom ITT lahko prepoznamo kot oteklino in ostro bolečino na distalnem delu femurja, med lateralnim epikondilom femurja in Gerdyjevim tuberclom. Bolečina se najpogosteje pojavi po končani aktivnosti, ki vključuje ponavljajoče se fleksije in ekstenzije kolena, kot sta tek in kolesarjenje. Za potrditev sindroma so potrebni natančni diagnostični postopki. Najprej moramo opraviti anamnezo, nato sledi klinični pregled in za tem še slikovna diagnostika (MR, UZ, RTG). Zdravljenje sindroma ITT je skoraj v vseh primerih konzervativno ter v redkih primerih operativno. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta s sindromom ITT, cilj pa je na podlagi pregleda izdelati priporočila in smernice za učinkovito fizioterapevtsko obravnavo. Zastavili smo si hipotezo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik. V našo diplomsko nalogo smo na koncu vključili 18 visokokakovostnih raziskav. Na podlagi naših rezultato smo hipotezo tudi potrdili. V akutni fazi sindroma ITT zato priporočamo počitek od dejavnosti, ki slabša simptome, hlajenje z ledom ali jemanje nesteroidnih protivnetnih zdravil za pomiritev vnetja in bolečine. V subakutni fazi je cilj fizioterapevtske obravnave sprostitev miofascialnih restrikcij in korekcija biomehanskih odstopanj, zato svetujemo izvajanje manualne terapije, sproščanje trigger točk, terapijo z radialnimi udarnimi valovi in dry needling terapijo. Vse omenjene vrste terapij dokazano učinkujejo pri zdravljenju sindroma ITT. Zatem sledi faza krepitve, kjer priporočamo izvajanje kinezioterapije. Poudarek naj bo pri izboljšanju moči abduktorjev kolka in pravilni izvedbi vseh vaj. Zadnja faza je vrnitev k teku, kjer priporočamo postopno dodajanje frekvence in dolžine teka.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: iliotibialni trakt, sindrom iliotibialnega trakta, učinkovitost, fizioterapija.
Objavljeno: 25.07.2023; Ogledov: 491; Prenosov: 81
Celotno besedilo (3,01 MB)

Opis: Sindrom zapestnega prehoda (SZP) je najpogostejša utesnitvena nevropatija medianega živca in je pogostejši pri ženskah. Dejavniki tveganja so ponavljajoči gibi v zapestnem sklepu, ki povzročijo zadebelitev kit, njihovih ovojnic in posledično zmanjšanje svetline ZP. To povzroči utesnitev medianega živca in tipično simptomatiko, ki povzroča mravljinčenje v prvih štirih prstih, izrazitejše ponoči in zjutraj, ter ga oblažimo z otresanjem rok. Diagnozo postavimo na podlagi tipičnih simptomov, potrdimo pa meritvami prevajanja in ultrazvočne preiskave. Pri blagi do zmerni stopnji SZP je prva izbira konzervativno zdravljenje z uporabo opornic za zapestje in prste ponoči ter manj ročnega dela. Pri napredovali okvari ali neučinkovitosti konzervativnega zdravljenja svetujemo operacijo. Metode so številne, cilj vseh pa je prerezanje prečne palmarne vezi. V eksperimentalni del naloge smo vključili 25 preiskovancev in si zastavili dve hipotezi. Prva hipoteza trdi, da sprostitev medianega živca v ZP ne vpliva na širino ZP v njegovem proksimalnem in v distalnem delu. Delno smo jo potrdili, saj smo z našo raziskavo utemeljili, da operativna sprostitev medianega živca vpliva na širino v DZP predelu, a ne tudi v PZP. Tudi drugo hipotezo, da sprostitev medianega živca v ZP vpliva na ploščino prečnega preseka, na sploščenost, izbočenje in oddaljenost medianega živca od spodaj ležečih struktur, smo le deloma potrdili, saj so rezultati pokazali, da operativna sprostitev medianega živca vpliva le na njegovo sploščenost v zapestju, medtem druge izhodne spremenljivke pa so bile statistično neznačilne. Zaključili smo, da prerezanje prečne palmarne vezi povzroči številne anatomske in funkcionalne posledice, ki omogočijo regeneracijo živca, predvsem večjo mobilnost zapestnega loka med obremenitvijo, morda pa tudi pojav nekaterih težav pri manjšini pacientov, kot so bolečina in občutek nestabilnosti.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: sindrom zapestnega prehoda, operativna sprostitev, ultrasonografska preiskava, anatomija, mediani živec, zapestni prehod
Objavljeno: 05.12.2023; Ogledov: 242; Prenosov: 34
Celotno besedilo (1,72 MB)

Opis: Ramenski sklep je zaradi svoje izjemne gibljivosti podvržen številnim poškodbam in okvaram. Ena izmed najpogostejših je natrganina mišic rotatorne manšete (RM) in njena incidenca se s starostjo povečuje. Značilni simptomi so bolečina v ramenskem sklepu ter zmanjšan obseg gibljivosti in mišična jakost. Natrganina RM je lahko simptomatska ali asimptomatska. Pravilna diagnoza je ključnega pomena za načrtovanje ustreznega zdravljenja. Pri postavljanju diagnoze so nam v pomoč klinični testi, vendar so slikovne metode MRI in MRA najbolj zanesljive. Možnost zdravljenja natrganin RM je konzervativno ali operativno. Za ustrezno določanje možnosti zdravljenja moramo upoštevati splošno zdravstveno stanje posameznika, funkcionalne zahteve, resnost natrganine in temeljito poznati morfološke lastnosti posameznika. Konzervativno zdravljenje je učinkovito in se priporoča pri starešjih bolnikih, saj imajo nizke funkcionalne zahteve. Nasprotno velja za operativno zdravljenje, ki je bolj priporočljivo za mlajše bolnike z nizkimi funkcionalnimi zahtevami. Raziskave so pokazale, da ima konzervativno zdravljenje primerljive učinke kot kirurško zdravljenje. Fizioterapevtske metode kot so vadbena terapija, manualna terapija, ultrazvočna terapija, akupunktura v kombinaciji s korekcijskimi vajami, specifično vadbo za aktivacijo im moč lopatičnih mišic ter vaje za gibljivost in raztezanje ramenskih mišic. Po menju avtorjev je najpogostejši kriterij za odločanje o kirurškem posegu delna ali popolna izguba funkcije in mišične moči v ramenskem sklepu. Kljub temu so indikacije za kirurško zdravljenje pomanjkljive in neenotne.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: rotatorna manšeta, natrganina, konzervativno zdravljenje, fizioterapija, operativno zdravljenje
Objavljeno: 14.01.2024; Ogledov: 262; Prenosov: 43
Celotno besedilo (926,19 KB)

Opis: Uvod in namen: Dejavniki tveganja za bolečino v križu (BvK) so številni in raznoliki. Med biološke dejavnike tveganja za nastanek BvK uvrščamo starost, spol, morfološke značilnosti, mišično zmogljivost, gibljivost in dednost, med psiho-socialne dejavnike pa naravo dela (sedeči poklici in uporaba računalnikov), psihične obremenitve, slaba samopodobo in stres. Namen diplomskega dela je pregled literature o najpogostejših dejavnikih tveganja za nastanek BvK in njihova razvrstitev po pomembnosti. Metode: Pregled literature podatkovnih baz Cobiss, PubMed in Google Scholar. Vključitveni dejavniki so zajemali študije tipa metaanalize, pregledni članki ter klinične študije z datumom objave po letu 2000. Izključitveni kriterij je zajemal študije z vzorcem manjšim od 70 preiskovancev. Rezultati: Najpomembnejši dejavniki tveganja za nastanek BvK so staranje, pridružene bolezni, dolgotrajna prisilna drža, zmanjšana zmogljivost mišic trupa, zmanjšana gibljivost v kolčnem in kolenskem sklepu, telesna neaktivnost, prakticiranje športa na visoki ravni, dolgotrajno nošenje pretežke šolske torbe, kajenje, motne spanja in izpostavljenost stresu. Uporabnost: Poznavanje dejavnikov tveganja za nastanek BvK omogoča oblikovanje preventivnih programov ki vključujejo pravilno gibanje, zmanjšanje telesne teže, zgodnje prepoznavanje simptomov, redne preventivne preglede in ergonomsko delovno okolje. Omejitve: Nedostopnost polnega besedila nekaterih člankov.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: bolečina v križu, dejavniki tveganja, staranje, drža, poklic
Objavljeno: 30.01.2024; Ogledov: 222; Prenosov: 30
Celotno besedilo (540,14 KB)

Opis: Kronična BvK je ena najpogostejših zdravstvenih težav v razvitem svetu. Poleg zdravstvenih težav se pacienti s kronično BvK srečujejo tudi s socialno-ekonomsko izključenostjo, kar negativno vpliva na njihovo duševno stanje in počutje. Kronična BvK je glavni razlog za odsotnost z dela in eden od glavnih razlogov za obisk pri zdravniku. Pri sestavi vadbenega programa za paciente s kronično BvK je zato potrebna kar se da celostna obravnava. Poleg njihovega zdravstvenega stanja je treba upoštevati njihov poklic, dnevne navade, psihično stanje ter športno dejavnost, če se z njo ukvarjajo. Bistveno premalo pozornosti je namenjeno preventivi pri BvK. Z osnovnim preventivnim izobraževanjem o zdravi hrbtenici ter učenjem aktivacije stabilizatorjev trupa bi morali začeti že pri otrocih v osnovni šoli, takrat se namreč začne dolgotrajno nezdravo sedenje. Zaradi vse večje odsotnosti iz službe zaradi kronične BvK bi bilo smiselno tudi zaposlene izobraziti o preventivnih korakih za preprečevanje BvK in s tem razbremeniti zdravstveni sistem. Veliko pacientov trpi za kronično BvK, ki je posledica raznih biopsihosocialnih dejavnikov. Fizioterapevtska obravnava kronične BvK zajema različne metode, najpomembnejša med njimi pa je uporaba vadbe. V zadnjih letih se pogosto uporabljajo vaje za stabilizacijo trupa, zato smo želeli z diplomsko nalogo preveriti njihovo učinkovitost glede na ostale vrste vadb, ki se še uporabljajo pri zmanjševanju kronične BvK. Pregled literature je pokazal, da so tako vaje za stabilizacijo trupa kot ostale vadbe enako učinkovite srednjeročno in dolgoročno. Vaje za stabilizacijo trupa pa so bolj učinkovite pri zmanjšanju bolečine ter izboljšanju funkcionalnega statusa kratkoročno. Zato je uporaba vaj za stabilizacijo trupa smiselna v prvi fazi rehabilitacije, kjer paciente naučimo aktivacije globokih mišic trupa. Nejasni dokazi o učinkovitosti vaj za stabilizacijo trupa so predvsem posledica pomanjkanja standardiziranih vadbenih programov ter premajhnega števila dolgoročnih raziskav. Pregled literature je pokazal, da je potreba po standardiziranih programih vadbe za paciente s kronično BvK velika. Pomembna je celostna obravnava pacientov za preprečevanje kronične BvK. V prihodnje bi bilo smiselno to področje podrobneje raziskati in s tem prispevati k še kakovostnejši fizioterapevtski obravnavi pacientov s kronično BvK ter pripraviti standardizirane vadbene programe, ki bi bili v pomoč tako stroki kot pacientom.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: kronična, bolečina, križ, vaje, stabilizacija
Objavljeno: 20.02.2024; Ogledov: 217; Prenosov: 54
Celotno besedilo (2,39 MB)