11. Analiza uspešnosti rehabilitacije pacienta z endoprotezo kolenskega sklepaMaruša Kajzer, 2022 Opis: Kolenski sklep je največji sinovialni sklep v človeškem telesu. Poleg travmatičnih
poškodb ga prizadenejo tudi degenerativne spremembe. Najpogostejša večvzročna
degenerativna bolezen sinovialnih sklepov je osteoartroza. Njeni glavni simptomi in
klinični znaki so stalno prisotne bolečine, kratkotrajna jutranja okorelost, zmanjšanje
funkcije, krepitacija, omejena gibljivost in kostne zadebelitve sklepa. Ob neuspelem
konservativnem zdravljenju se odločimo za operativni poseg. Vstavitev totalne
endoproteze (v nadaljevanju: TEP) je ena izmed najpogostejših operacij v ortopediji.
Pomembno vlogo pri rehabilitaciji po protetiki sklepa imata predoperativna in
pooperativna priprava pacienta. V diplomski nalogi smo želeli analizirati uspešnost
pooperativne rehabilitacije pacienta s TEP kolena. Zanimala nas je povezava med
bolečino in ITM ter vpliv gibljivosti kolenskega sklepa glede na čas, po katerem so
pacienti prišli na rehabilitacijo. Raziskavo, v kateri je sodelovalo 50 pacientov, smo
izvedli v Medicinsko-rehabilitacijskem centru Zreče. Pacienti so skupaj s fizioterapevti
izpolnili vprašalnik Knee Society Score pred štirinajstdnevnim rehabilitacijskim
procesom in po njem. Po končani rehabilitaciji smo podatke statistično analizirali.
Ugotovili smo, da je korelacija med ITM telesne teže in stopnjo bolečine v kolenskem
sklepu negativna in nizka (r = 0,336). Rezultati so pokazali, da je bil regresijski model
statistično značilen (p = 0,017). Variabilnost indeksa telesne mase je pojasnila 9,4-
odstotno točkovanje bolečin v kolenu. Za vsak dodaten kg/m2 se je bolečina v kolenu
zmanjšala za 0,612 točke (p(t) = 0,017). Dokazali smo tudi, da se je gibljivost po koncu
rehabilitacije statistično značilno izboljšala za 14 stopinj (p < 0,001). Med časom, ki je
pretekel od operacije do pričetka rehabilitacije, in izboljšanjem gibljivosti je bila
korelacija negativna, neznatna in statistično neznačilna (rho = –0,195; p = 0,174).
Ugotovili smo, da se je kolenski rezultat po štirinajstdnevni rehabilitaciji statistično
značilno izboljšal za 15 točk (p < 0,001).
Najdeno v: osebi
Ključne besede: endoproteza kolenskega sklepa, osteoartroza, rehabilitacija endoproteze, vprašalnik Knee Society Score
Objavljeno: 13.09.2022; Ogledov: 729; Prenosov: 78
 Celotno besedilo (1,16 MB) |
12. Ocenjevanje učinkovitosti fizioterapevtske obravnave po operaciji rotatorne manšeteVita Krese, 2022 Opis: Ruptura rotatorne manšete (v nadaljevanju: RM) je najpogostejši vzrok bolečine in omejitve funkcije ramenskega obroča. Pojavlja se tako pri mlajših, večinoma kot travmatska poškodba tetive RM, ali pri starejših, pri katerih prevladuje degenerativna preobremenitev tetive, ki posledično povzroči rupturo RM. Zdravnik se skupaj s pacientom, glede na velikost rupture in pacientove želje, odloči za operativno ali konzervativno zdravljenje. Najpogostejša intervencija po poškodbi RM, predvsem pri mlajših osebah in masivnih rupturah, je artroskopsko operativno zdravljenje. Ne glede na izbiro zdravljenja je pomembna čimprejšnja vključitev pacienta v program rehabilitacije. Glede na zdravniško pooperativno oceno in dejavnike tveganja se pacient vključi v program rehabilitacije, ki mu omogoča najbolj optimalen napredek v procesu okrevanja po operaciji RM. Zaradi pomembnosti rehabilitacije v procesu celjenja tetive po operativnem zdravljenju RM smo v diplomski nalogi predstavili ugotovitve učinkovitosti štirinajstdnevne zdraviliške rehabilitacije po operaciji RM. V raziskavo smo vključili 40 pacientov, ki so bili na rehabilitaciji v Diagnostično rehabilitacijskem centru Terme Zreče. Kot pokazatelj učinkovitosti štirinajstdnevne rehabilitacije smo uporabili Ocenjevalno lestvico za ramo Univerze Kalifornija, Los Angeles (UCLA Shoulder Rating Scale). Ugotovitve naše raziskave kažejo, da se bolečina po štirinajstdnevni zdraviliški rehabilitaciji na lestvici od 1 do 10 izboljša za 2,95 stopnje, kar je statistično značilno (p < 0,05). Prav tako smo ugotovili, da se gibljivost povprečne aktivne elevacije poveča s 103,9 stopinj na 131,3 stopinje, kar pomeni statistično značilno izboljšanje za 27,4 stopinje (p < 0,05). S potrditvijo obeh hipotez smo dokazali, da sta glavna cilja rehabilitacije izboljšanje gibljivosti in zmanjšanje bolečine ramenskega sklepa uspešno dosežena.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: rotatorna manšeta, rehabilitacija, fizioterapija, ruptura, operacija
Objavljeno: 13.09.2022; Ogledov: 762; Prenosov: 106
Celotno besedilo (1,75 MB) |
13. FIZIOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA PACIENTA PO OPERACIJI ROTATORNE MANŠETEJan Justin, 2023 Opis: Poškodba rotatorne manšete (v nadaljevanju: RM) je glavni razlog za bolečino in disfunkcijo v rami. Najpogosteje se pojavi v dominantni roki. Lahko se pojavi pri ponavljajočih se gibih nad glavo v športih, kot so plavanje, tenis, dvigovanje uteži, ali pri poklicih, ki so nagnjeni ponavljajočim se gibom, kot sta pleskanje in gradbeništvo. S starostjo pogostost poškodbe RM narašča. Simptomi so bolečina, izguba moči in omejitev gibljivosti. Težavno postane opravljanje vsakodnevnih opravil. Diagnozo postavimo z natančno anamnezo, ki ji sledi klinični pregled s testi, s katerimi lahko odkrijemo, katera izmed mišic RM je poškodovana. Diagnozo potrdimo z magnetno resonanco, ki je najnatančnejša preiskava za odkrivanje ruptur rotatorne manšete. Pokaže nam tudi debelino in velikost rupture. Zdravljenje ruptur RM je konzervativno ali operativno. Za zdravljenje ruptur RM se uporabljajo tri operativne tehnike, in sicer odprta, minimalno invazivna in artroskopska. Izbira operativne tehnike je odvisna od izkušenosti kirurga z določeno tehniko, velikosti rupture, kakovosti tkiva in bolnikovih potreb. Po operaciji potrebuje pacient natančno določeno in strokovno vodeno rehabilitacijo, ki traja več mesecev. Z analizo člankov smo ugotovili, da takojšna mobilizacija po operaciji ne da boljših končnih rezultatov rehabilitacije, temveč le boljše vmesne rezultate obsega gibljivosti pri poteku rehabilitacije. Prve tedne po operaciji se priporoča imobilizacija, šele po četrtem tednu se začne pasivna mobilizacija. Po sedmem tednu začnemo tudi aktivno mobilizacijo in pridobivanje mišične moči. Celotna rehabilitacija traja od šest do devet mesecev.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: rotatorna manšeta, ramenski sklep, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno: 12.05.2023; Ogledov: 554; Prenosov: 81
Celotno besedilo (2,23 MB) |
14. UČINKOVITOST ŽIVČNO-MIŠIČNE ELEKTRIČNE STIMULACIJE NA ZMOGLJIVOST KVADRICEPSA PO REKONSTRUKCIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZIŽan Antonio Gantar, 2023 Opis: Sprednja križna vez (v nadaljevanju: ACL) je eden izmed štirih ključnih ligamentov, ki zagotavlja pasivno stabilnost kolenskega sklepa. Poškodba ACL je ena izmed najpogostejših poškodb kolena tako v primeru splošne populacije kot med športniki, za katero je značilna dolga rehabilitacija. Najpogosteje nastane kot posledica preobremenitve v primeru vsakodnevnih ali športnih aktivnosti, kot so prisilni zasuk, padec ali udarec v koleno. Posameznik ob pretrganju ACL zasliši ali občuti pok, kasneje se pojavi oteklina, bolečina in omejena gibljivost kolena. Moč kvadricepsa se lahko v takem primeru močno zmanjša, postopoma pa se pojavi tudi izguba mišične mase. Obvezna je postavitev diagnoze, s katero ugotovimo, ali bo potrebno samo konzervativno zdravljenje ali operativna rekonstrukcija ACL. V primeru rekonstrukcije ACL je pomembna predoperativna rehabilitacija, po operaciji pa postoperativna rehabilitacija, ki traja do 24 tednov po operaciji. V prvih tednih skrbimo za zmanjševanje bolečine in za aktivacijo mišic, kasneje pa s ciljanimi vajami obremenimo in poskrbimo za izboljšanje gibalnih vzorcev, mišično asimetrijo, pridobivanje mišične moči ter povrnitev zmogljivosti kvadricepsa. Z uporabo živčno-mišične električne stimulacije (v nadaljevanju: NMES) pri rehabilitaciji po rekonstrukciji ACL pripomoremo k bistveno hitrejši krepitvi mišic, povečanju mišične mase in preprečevanju mišične atrofije. NMES naj bi v obdobju imobilizacije prav tako pomagala pri hitrejšem povečanju moči in zmogljivosti kvadricepsa. Raziskovalne študije se v zadnjem času pogosto ukvarjajo z obravnavo rehabilitacije na podlagi načrtovanega programa po rekonstrukciji ACL. Prav tako jih zanima učinkovitost in souporaba NMES pri povečanju moči kvadricepsa ter hitrejšem ponovnem obsegu gibanja in vrnitvi k aktivnostim. Rezultati so pokazali, da ima zdravljenje z NMES kot dodatna podpora pri rehabilitaciji v prvih 4 tednih po operaciji bistveno boljše rezultate pri aktivaciji, moči in zmanjšanju atrofije mišic. Glavni cilj rehabilitacije po rekonstrukciji ACL je povrnitev gibanja na prejšnjo raven. Uporaba kombinacije vadbe in NMES je pokazala večje izboljšanje moči in zmogljivost kvadricepsa. Posledično tudi funkcionalnost gibanja v prvih 4 tednih po operaciji, kar kaže na kakovostno rešitev v primeru učinkovite rekonstrukcije ACL.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: rekonstrukcija ACL, živčno-mišična električna stimulacija, kvadriceps, klinične raziskave
Objavljeno: 07.07.2023; Ogledov: 407; Prenosov: 43
Celotno besedilo (1,18 MB) |
15. UČINKOVITOST TERAPEVTSKEGA UČENJA NEVROZNANOSTI BOLEČINE PRI OBRAVNAVI KRONIČNE BOLEČINE V KRIŽUAnamarija Mikuž, 2023 Opis: Bolečina je večdimenzionalna in vedno subjektivna izkušnja posameznika. Odvisna je od številnih dejavnikov, ki jih lahko razdelimo na biološke, psihološke in socialne. Paciente z bolečino moramo obravnavati celostno in z ozirom na njihove edinstvene težave, ki jih bolečina predstavlja. Od bolečinskih sindromov je bolečina v križu (v nadaljevanju: BvK) najpogostejša, saj naj bi se z njo vsaj enkrat v življenju srečala večina svetovne populacije. Je tudi eden od najpogostejših vzrokov za omejitve pri vsakodnevnih in drugih aktivnostih ter za odstonost z delovnega mesta. Zlasti obremenjujoča za družbo in posameznika je BvK, ki traja dalj časa in se razvije v kronično. Kronično BvK pogosto spremljajo pridružene duševne stiske, ki vplivajo na potek in uspešnost zdravljenja. Poleg tega tradicionalni pristopi zdravljenja v večini niso dolgoročno uspešni. Razlog za nezadostno učinkovitost je v neupoštevanju nevrofizioloških procesov, ki spremljajo kronično bolečino in vključujejo nevroplastične spremembe živčnega sistema. Prav tako imajo pri prehodu iz akutne v kronično in vztrajanju kronične BvK pomembno vlogo psihosocialne značilnosti pacientov. V literaturi so najpogosteje opisane kineziofobija, katastrofizacija bolečine, izogibajoče vedenje zaradi strahu, znižana samoučinkovitost, depresija, anksioznost in nespečnost. Na podlagi novih spoznanj je nastal kognitivno-izobraževalni terapevtski pristop imenovan terapevtsko učenje o nevroznanosti bolečine. Ta vključuje skupinska ali individualna izobraževalna srečanja, katerih namen je pacientom s kronično bolečino pojasniti nevrofiziološke procese vpletene v izkušnjo bolečine ter razložiti pomen psihosocialnih dejavnikov. Pri zmanjševanju bolečine je učenje o bolečini najuspešnejše, ko je izobraževanje del standardne fizoterapevtske obravnave. V obliki samostojnega pristopa se ni izkazalo za bolj uspešno. Pri izboljšanju funkcioniranja učenje nevroznanosti bolečine ni bolj uspešno od standardnih postopkov. Učenje o nevroznanosti bolečine nam nudi nov pogled na obravnavo pacientov s kronično BvK. V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno ugotoviti, ali je bolj uspešno skupinsko ali individualno učenje in koliko časa je potrebnega za uspešno integracijo novih konceptov.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: kronična bolečina v križu, fizioterapevtska obravnava, nevroznanost bolečine, učenje o nevroznanosti bolečine
Objavljeno: 07.10.2023; Ogledov: 368; Prenosov: 33
Celotno besedilo (714,34 KB) |
16. Učinki zdravljenja s fizioterapevtskimi metodami pri zamrznjeni ramiLarisa Nina Breznik, 2023 Opis: KLJUČNE INFORMACIJE O DELU
BREZNIK, Larisa Nina: Učinki zdravljenja s fizioterapevtskimi metodami pri zamrznjeni rami
Uvod in namen: Adhezivni kapsulitis je pogost sindrom, ki prizadene ramenski sklep. Namen diplomskega dela je bil predstaviti učinkovitost manualnih tehnik pri zdravljenju adhezivnega kapsulitisa ter ugotoviti njihov vpliv na bolečino, sklepno gibljivost in funkcionalnost. Proučili smo učinkovitost zdravljenja s kortikosteroidnimi injekcijami v kombinaciji s fizioterapevtsko obravnavo.
Metode: V sklopu raziskovanja pri pisanju diplomskega dela smo proučili tujo in domačo strokovno ter znanstveno literaturo. Raziskave smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, Web of Science, Google Scholar in COBISS.
Rezultati: S pregledom literature smo v analizo raziskav vključili 18 člankov in ugotovili, da so manualne tehnike učinkovite in pogosto uporabljene pri zdravljenju adhezivnega kapsulitisa. Ugotovili smo, da lahko s kortikosteroidnimi injekcijami učinkovito zmanjšamo bolečino in izboljšamo gibljivost pri pacientih z adhezivnim kapsulitisom, vendar le v krajšem časovnem obdobju. Uporabnost: Bodoči raziskovalci bodo lahko naše ugotovitve uporabili za bolj natančne in manj pomanjkljivo izvedene raziskave in s tem dosegli bolj zanesljive rezultate. Omejitve: Rezultati nekaterih vključenih raziskav so manj zanesljivi zaradi majhnega števila vključenih pacientov in nenatančnega opisovanja meritvenih postopkov ali uporabe nezanesljivih meritvenih pripomočkov.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: adhezivni kapsulitis, sindrom zamrznjene rame, fizioterapevtska obravnava, manualna terapija, mobilizacijske tehnike, kortikosteroidne injekcije.
Objavljeno: 10.10.2023; Ogledov: 443; Prenosov: 36
Celotno besedilo (1,25 MB) |
17. SODOBNI FIZIOTERAPEVTSKI POSTOPKI PRI OCENJEVANJU TELESNE DRŽENina Čuček, 2023 Opis: V diplomski nalogi Sodobni fizioterapevtski postopki pri ocenjevanju telesne drže se srečamo s spoznavanjem pravilne telesne drže in vrstami nepravilne telesne drže. Naloga zajema krajše opise posameznih postopkov, ki jih kasneje v rezultatih in razpravi med seboj primerjamo in ugotavljamo, kateri in kakšni so. Na kratko se dotaknemo tudi zdravljenja in fizioterapevtske obravnave slabe telesne drže. Namen diplomske naloge je predstaviti sodobne pristope za oceno telesne drže ter možnosti zdravljenja ob morebitnih odstopanjih. Cilj je analizirati zanesljivost in prednosti ter slabosti uporabe sodobnih metod za spremljanje telesne drže v okviru preventivne fizioterapevtske obravnave. Zastavili smo si vprašanje, kateri so sodobni fizioterapevtski pristopi za oceno telesne drže? Za odgovor na to vprašanje smo uporabili 9 raziskovalnih člankov, ki smo jih med sabo primerjali in iskali podatke o zanesljivosti teh postopkov ter podatke o njihovih prednostih in slabostih. Razprava o sodobnih fizioterapevtskih postopkih za oceno telesne drže poudarja njihovo ključno vlogo pri izboljšanju zdravja pacientov in optimizaciji terapevtskega pristopa. Metode se razlikujejo po tehničnih značilnostih, zanesljivosti in enostavnosti uporabe, vendar omogočajo zanesljivo oceno drže. Ugotovili smo, da so rezultati in izbira samega postopka odvisni od več dejavnikov. Nekateri sodobni pristopi so zdravju prijaznejši, vendar so zato lahko površno izvedeni s strani fizioterapevta, spet drugi so dražji in zdravju škodljivi pa vendar natančnejši in nudijo sledljive podatke.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: ocenjevanje v fizioterapiji, fizioterapevtska diagnostika, ocena telesne drže, sodobni postopki v oceni telesne drže.
Objavljeno: 21.11.2023; Ogledov: 381; Prenosov: 40
Celotno besedilo (887,78 KB) |
18. Fizioterapevtska obravnava pacienta po rekonstrukciji sprednje križne veziNadin Zubović, 2024 Opis: Diplomsko delo se osredotoča na analizo dolgoročne funkcionalne kakovosti življenja pacientov in fizioterapevtski obravnavi po uspešno zaključeni rekonstrukciji sprednje križne vezi (v nadaljevanju: ACL). Cilj naloge je bil raziskati, kako učinkovita je rehabilitacija po rekonstrukciji ACL ter ali obstajajo razlike med spoloma v izidih rehabilitacije. Izpostavljeni sta bili dve osnovni hipotezi. Prva hipoteza je trdila, da fizioterapevtska obravnava pomembno prispeva k izboljšanju kakovosti življenja po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Druga hipoteza pa je predvidevala, da je rehabilitacija po operaciji sprednje križne vezi bolj uspešna pri moških kot pri ženskah. Za diplomsko nalogo so bili analizirani rezultati desetih študij, pri čemer je bila kakovost literature ocenjena kot odlična. Rezultati raziskav so potrdili prvo hipotezo, saj je učinkovita fizioterapevtska obravnava pomembno vplivala na celovito okrevanje in visoko kakovost življenja po rekonstrukciji ACL. Poleg tega so raziskave pokazale, da so moški v nekaterih primerih dosegali boljše rezultate v rehabilitaciji v primerjavi z ženskami, kar je le delno potrdilo našo drugo hipotezo. Aktivno sodelovanje pacientov v rehabilitaciji je igralo ključno vlogo za dosego optimalnih rezultatov, ki so se kazali v izboljšani kakovosti življenja in sposobnosti za športne aktivnosti. Časovni okvir rehabilitacije je predstavljal izziv, vendar se je pokazalo, da pacienti v različnih časovnih obdobjih po operaciji dosegajo dobre rezultate. Kljub pozitivnim ugotovitvam so se pojavili izzivi, zlasti v povezavi s sočasnimi kirurškimi posegi, ki lahko negativno vplivajo na kakovost življenja več kot 10 let po rekonstrukciji ACL. Razmišljanje o integraciji sodobnih tehnologij v rehabilitacijske programe se kaže kot potencialno orodje za optimizacijo procesa okrevanja. Sklepi raziskave poudarjajo ključno vlogo fizioterapevtske obravnave pri izboljšanju funkcionalnosti po rekonstrukciji ACL. Razlike med spoloma zahtevajo prilagojene rehabilitacijske pristope, medtem ko individualiziran pristop ostaja ključen za obvladovanje izzivov in izboljšanje dolgoročnih rezultatov.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: Funkcionalna kakovost življenja, sprednja križna vez, rekonstrukcija in fizioterapevtska obravnava.
Objavljeno: 10.05.2024; Ogledov: 71; Prenosov: 7
Celotno besedilo (618,55 KB) |
