Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


Iskanje brez iskalnega niza vrača največ 100 zadetkov!

81 - 90 / 100
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
81.
82.
83.
84.
European parliament
Asim Mongovci, 2018

Objavljeno: 17.06.2019; Ogledov: 28; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

85.
Prekarno delo in pravica do stavke
Alma Mevc, 2018

Opis: Diplomsko delo obravnava prekarnodeloin pravicedo stavke. Namendiplomske naloge je ugotoviti, kakšne somožnostiuresničevanja pravice do stavke prekarnih delavcev.V zadnjih nekaj letih, predvsem po gospodarski krizi leta 2008, je številozaposlenih za nedoločen čas močno upadlo, na trgu dela pa so se množično začelepojavljati atipične oblike dela, kot so:zaposlitve za določen čas, zaposlitve s krajšim delovnim časom in agencijsko delo, razširilo pa se je tudi opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava. Vsem navedenim oblikam dela oz. zaposlitev je skupno, da imajo določene elemente prekarnosti, s katerimi se seznanimo skozi samo diplomsko delo. Skozi diplomsko nalogo nas vodi raziskovalno vprašanje, kako je v Republiki Sloveniji urejena možnost uresničevanja pravice do stavke prekarnih delavcev. Raziskovalno vprašanje najprej razčlenimo, nato pa skozi posamezna poglavja, predvsem s pomočjo opisne oziroma deskriptivne metode,poskušamo odgovoriti na raziskovalno vprašanje.Položaj prekarnih delavcev urejajo različni zakoni.Možnost uresničevanja pravice do stavke določajo že nekateri mednarodni in evropski akti, Ustava Republike Slovenije, podrobneje pa jo opredeljuje Zakon o stavki, ki izhaja še iz Socialistične federativne republike Jugoslavije.Stavka je velikokrat edino sredstvo za zavarovanje pravic in interesov delavcev. Kljub temu, da je položaj prekarnih delavcev zakonsko urejen in da si država prizadeva zaščititi pravni položaj vseh delavcev, slovenska zakonodaja dopušča, da je za določene kategorije delavcev možnost uresničevanja pravice do stavke omejena.Zaradi pomanjkljive zakonske ureditve na območju Slovenije, so nekateri prekarni delavci prikrajšani do uporabe instituta stavke.
Objavljeno: 14.06.2019; Ogledov: 49; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (852,32 KB)

86.
Načelo subsidiarnosti in protokol o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti
Maša Sedlak Stojanović, 2018

Opis: Subsidiarnost je institut, ki je značilen za države s federalnim sistemom, prav tako pa tudi za Evropsko unijo, ki ni federacija, ampak predstavlja t.i. subjekt sui generis mednarodnega prava. Obstoječ institucionalni ustroj Unije sicer spominja na federativno ureditev, vendar pa države članice še vedno nadzorujejo svojo obrambno in zunanjo politiko ter kljub temu, da so del suverenosti prenesle na Evropsko unijo, povsem samostojno nastopajo v mednarodnih odnosih. V evropskem prostoru ekonomske, kulturne, politične, jezikovne in zgodovinske raznolikosti poteka proces intenzivne integracije s ciljem vse tesnejšega sodelovanja, ta proces in prostor pa obvladujejo nasprotujoče si potrebe po enotnosti in raznolikosti. Lahko bi dejali, da iz zapletenega koncepta "integracije raznolikosti" ali, kakor bi (še posebej v luči Brexita) dejali evroskeptiki, "integracije tistega, česar se integrirati ne da", izhaja tudi zapletenost struktur vladanja v Uniji. Kakor federacija ima tudi Evropska unija sistem z dvema ravnema oblasti. Eno predstavljajo države članice, ki ohranjajo pristojnosti, ki jih niso prenesle na Unijo, drugo pa Evropska unija, ki izvaja oblast ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Glede na to, da Unija s svojim delovanjem ne posega le v mednarodno pravno sfero, temveč tudi v evropsko in nacionalno,vključno z regionalno in lokalno, mora delovati v okviru omenjenih načel in v skladu s koncepti nujnosti, učinkovitosti in sorazmernosti. V luči omenjenih konceptov subsidiarnost po eni strani predstavlja sredstvo za določitev ustrezne ravni delovanja, po drugi pa sredstvo za pomiritev nasprotujočih si potreb po enotnosti in raznolikosti znotraj Evropske unije. Odločilno vpliva na to, da so odločitve znotraj Unije sprejete kar se da blizu državljanom, in hkrati zagotavlja upravičenost ukrepanja evropske ravni v odnosu do nacionalnih, regionalnih ali lokalnih oblasti.
Objavljeno: 14.06.2019; Ogledov: 50; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (844,35 KB)

87.
88.
89.
90.
Pravica pacienta do vnaprej izražene volje in darovanje organov
Alja Krek, 2018

Opis: Vsak od nas se kdaj znajde v vlogi pacienta, zato je pomembno, da poznamo pravice, ki nam jih dodeljuje Zakon o pacientovih pravicah. Te pravice nam omogočajo, da se seznanimo z našim zdravstvenim stanjem, možnostmi zdravljenja, da pridobimo drugo mnenje o našem zdravstvenem stanju, da aktivno sodelujemo v postopku zdravljenja, ki nam zagotavlja pravico do zasebnosti in druge pravice. S poznavanjem teh pravic si olajšamo sam proces zdravljenja in zagotovimo najbolj koristno zdravljenje za nas. S tem pa ne pomagamo samo sebi, temveč tudi osebam okoli nas, našim najbližjim in tudi neznancem. Pogledali si bomo pravico do vnaprej izražene volje. Ta pravica nam omogoča, da si določimo osebo (pacientov zdravstveni pooblaščenec), ki izraža našo voljo, ko te sami nebi mogli izraziti. S to pravico se že vnaprej sami odločimo kakšno zdravljenje želimo v trenutkih, ko sami te volje ne bi mogli izraziti. S tem olajšamo breme našim najbližjim, saj se jim v takih primerih ni potrebno odločati za vrsto zdravljenja. Tu gre predvsem za odločanje o tem, če bomo pacienta pustili priklopljenega na aparate, v primeru, da zanj ni več možnosti okrevanja. Prav tako pa lahko izključimo osebe, ki so po zakonu upravičene odločati o našem zdravstvenem stanju in jim to pravico odvzamemo. Zakon nam dodeljuje pravico, da lahko darujemo organein sicerže za časa življenja ali po smrti. Z organi, ki jih darujemo,rešimo življenje prejemniku teh organov, saj bi brez njih skoraj zagotovo umrli. Organe, ki jih darujemo za časa življenja, lahko presadijo le našim sorodnikom ali osebam,skaterimi smo čustveno povezani. Organe pa lahko darujemo tudi po naši smrti, če za to izrazimo voljo in jih potem lahko vstavijo vsakomur, ki čaka v čakalni vrsti za organe. Seveda pa koordinatorji transplantacijskih centrov določajo kdo bo najprimernejši prejemnik določenega organa.
Objavljeno: 14.06.2019; Ogledov: 42; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (492,06 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh