Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


Iskanje brez iskalnega niza vrača največ 100 zadetkov!

81 - 90 / 100
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
81.
Varnost v mednarodnem in domačem zračnem prostoru
Ljubica Nikolić-Marić, 2019

Opis: Letalstvo in varnost sta nerazdružljiva. Zračni promet se brez strogih pravil, ki zagotavljajo visoko raven varnosti, ne bi mogel razviti. Varnost v zračnem prometu in mednarodno sodelovanje spadata torej skupaj. Minimalne varnostne standarde, na svetovni ravni, določa Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO). Lahko rečemo, da razvoj civilnega letalstva sega že v 9. stoletje, ko so na Kitajskem iznašli krila za letenje. V 17. stoletju se srečamo z zametki aeronautike in s prvimi prevoznimi letečimi baloni v Franciji. Leta 1855 se začneta že uporabljati besedi letalstvo in letalo. Razvoj letalstva sega v obdobje 1. in 2. svetovne vojne. Nagel razvoj komercialnega letalstva pa je sledil po 2. svetovni vojni. V Evropi je oblikovanje skupnega trga zračnega prevoza zahtevalo, da se potniku zagotovi enotna in visoka raven varnosti, ne glede na to, kjer v Evropski uniji leti. Nacionalne predpise so torej nadomestili skupni predpisi, katerih izvajanje je obvezno. Skupni predpisi o varnosti v civilnem letalstvu sledijo standardom in priporočilom, ki jih je sprejela ICAO, pogosto pa so tudi strožji. Njihov splošen namen je preprečevanje nesreč, čim više v verigi. Temeljijo pa na odgovornosti pristojnih deležnikov in nadzoru nad njimi. Sledi nastanek Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov (IATA ).V nalogi bo predstavljen sam pojem zračnega prometa in zagotavljanje njegove varnosti, predstavljena bo politika in zakonodaja na področju upravljanja zračnega prometa ter analiza podatkov (količina zračnega prometa, varnost v zračnem prometu, učinkovitost upravljanja zračnega prometa).
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 39; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

82.
Mednarodnopravni status t. i. mini držav v OZN
Nena Križman, 2019

Opis: Status Andore, Liechtensteina, Monaka, San Marina in Vatikana, evropskih t.i. mini držav je bistvo obravnavane vsebine tega diplomskega dela. Ker se te države po svojem opisu razlikujejo od drugih držav, dobimo o njihovem statusu zapisanih kar nekaj različnih mnenj. Da po svoji velikosti spadajo med najmanjše države sveta, je edino skupno strinjanje, ki ga je mogoče na prvo oko zaslediti. S primerjalno metodo različnih definicij teoretikov lahko ugotovimo, da kljub nekaterim zanikanjem lahko te mini države tretiramo kot suverene in neodvisne države. Neko skupno stališče o nastanku države, kot osebe mednarodnega prava, je podala že Konvencija iz Montevidea, ki določa štiri pogoje, kateri morajo biti izpolnjeni, zato da lahko neko tvorbo imenujemo država. Te bi lahko razdelili na dva dela, kjer prvi del, ki je sestavljen iz prvih treh točk člena, ponazarja dejanski nastanek države in na drugi del, ki je sestavljen iz samo ene, četrte točke, ki poudarja zmožnost sklepanja odnosov med državami. Sposobnost sodelovanja pa podaja državi neko priznanje, da je enakopravna članica v mednarodnem svetu oz. da je pridobila statusu subjekta mednarodnega prava, kar pomeni da je sprejeta kot suverena in neodvisna članica mednarodne skupnosti. Mednarodno sodelovanje teh držav se kaže v članstvu različnih mednarodnih organizacij. V tem primeru je opisana OZN, v kateri imajo status držav članic vse državice, razen Vatikana, ki je s pomočjo Svetega sedeža pridobil status stalnega opazovalca. Po UL OZN imajo vse države status enakopravnih članic.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 48; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (447,35 KB)

83.
84.
Molk upravnega organa
Petra Kovic, 2019

Opis: Osrednja tematika tega diplomskega dela je molk organa v upravnem postopku. Pisanje se osredotoča predvsem na to, kaj lahko oseba kot stranka v upravnem postopku stori, če na odgovor s strani organa čaka dlje od predvidenega. Izvorna ideja molka organa temelji predvsem na zahtevi, da mora biti zagotovljeno pravno sredstvo, ki ga lahko stranke (v našem primeru udeleženci upravnopravnih razmerij) uporabijo ter tako varujejo in uresničujejo svoje pravice. Če stranka s strani pristojnega organa v predpisanem roku ne dobi odgovora, se mora v postopku aktivirati sama. To lahko stori po zakonsko urejeni podlagi, ki molčečnost organa sanira s fikcijo negativne odločbe. S pomočjo zbiranja literature, ki je bila doslej napisana na temo molka organa, deskriptivno in nato z združevanjem bistvenega za stranko, ki se v postopku sreča z molkom, v celovito sliko, so predstavljeni koraki, ki jim stranka v postopku pred upravnim organom lahko sledi, kadar pride do neodzivnosti organa, in sicer od molka na prvi stopnji do možnosti upravnega spora, če je to potrebno. Čas je nezanemarljiv dejavnik, še toliko pomembnejši, ko gre za varovanje pravic posameznikov ter javnih koristi, saj so posledice zamud lahko precejšnje. Zato je usmerjanje k odločitvam v razumnem časovnem okviru pomembna težnja, ki zagotavlja učinkovitejše varstvo pravic strank v postopkih ob dejstvu, da je za aktiviranje razpoložljivih mehanizmov potrebna angažiranost stranke same.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 40; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (272,64 KB)

85.
Zaščita blagovne znamke z namenom združitve lokalnih proizvajalcev
Tina Jerman, 2019

Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 35; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

86.
Vloga zastopnikov pacientovih pravic
Andreja Friškovec, 2019

Opis: Institut zastopnika pacientovih pravic je bil uveden z Zakonom o pacientovih pravicah (ZPacP), ki je začel veljati 26. 8. 2008. Gre za zakon, katerega besedilo je ministrstvo pripravljajo več let in je omogočil enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno preskrbo pacientov. ZPacP zadeva tako paciente kot tudi izvajalce zdravstvenih storitev, zdravnike ter druge zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce. Leta 2017 je bila uvedena novela ZPacP-A, ki je uvedla pomembne spremembe tudi na področju zastopnika pacientovih pravic. Na njegovo oblikovanje je posredno vplival tudi varuh bolnikovih pravic. Tako je vlada do konca leta 2009 imenovala prvih dvanajst zastopnikov, ki se na podlagi zakonskega pooblastila lahko vključujejo v posamezne postopke in zastopajo posamezne paciente pri uveljavljanju domnevnih kršitev njihovih pravic iz 5. člena ZPacP na temelju pooblastitve s strani pacienta. Zavodi za zdravstveno varstvo jim zagotavljajo ekspertno in upravno-tehnično pomoč. Zastopnika določi predstavniški organ pokrajine na podlagi javnega poziva. Njegova mandatna doba je pet let, z možnostjo ponovnega imenovanja. Zastopnik je pristojen, da pacientu daje temeljne informacije, strokovno pomoč in natančne usmeritve tudi pri uveljavljanju pravic s področja zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja in izvajanja zdravstvene dejavnosti. Poleg zastopnika pacientovih pravic na področju varovanja pacientovih pravic delujejo tudi varuh za človekove pravice, varuh bolnikovih pravic, zastopnik osebe na področju duševnega zdravja, mediator in v nekaterih državah članicah Evropske unije tudi ombudsman.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 41; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

87.
Položaj tujcev, ki so družinski člani državljanov EU
Erika Fabjan, 2019

Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 34; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (616,87 KB)

88.
Materialnopravni pogoji za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in Zakonu o industrijski lastnini ter njihova interpretacija v novejši sodni praksi
Anja Đuragič, 2019

Opis: Začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev so zavarovalne in regulacijske. Materialnopravni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, pa so zakonsko in nezakonsko določeni. Splošni režim zavarovanja nedenarnih terjatev z začasno odredbo ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki pa instituta ne ureja celostno. Bistveno je vanj posegla odločba Ustavnega sodišča Up-275/97. Omogočila je izdajo regulacijskih začasnih odredb, tudi tistih, katerih zahtevek je identičen tožbenemu zahtevku. Za presojo obstoja pogojev je predpisalo restriktiven pristop. Prvi pogoj, ki ga predpisuje zakon in ga je vedno treba (s stopnjo verjetnosti) izkazati, je, da terjatev obstaja ali da še bo nastala. Izkazati je treba še eno izmed treh alternativno določenih predpostavk, ki jih zakon taksativno našteva. Predpostavke so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, ki bi se izkazala za neupravičeno, ne bi utrpel večje škode od škode, ki bi zaradi neizdaje začasne odredbe nastala upniku. Nezakonski pogoji pa so reverzibilnost in nujnost da se zagotovi učinkovitost sodnega varstva. Poleg splošne ureditve institut ureja še vrsto posebnih področnih zakonov. Materialnopravne pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje pravic industrijske lastnine (patent, model, znamka, registrirana geografska označba) ureja Zakon o industrijski lastnini. Bistvena razlika je v tem, da mora predlagatelj za začasno zavarovanje pravic intelektualne lastnine izkazati, da je imetnik te pravice in je bila njegova pravica kršena ali pa grozi dejanska nevarnost, da bo kršena.
Ključne besede: začasna odredba, zavarovanje nedenarnih terjatev, regulacijska začasna odredba, pravice industrijske lastnine, materialnopravni pogoji
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 29; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (805,76 KB)

89.
Odzivi mednarodne skupnosti med vojno v Bosni in Hercegovini
Manuela Civić, 2019

Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 7; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

90.
Ali pravica do življenja vključuje tudi pravico umreti
Karmen Ciber, 2019

Opis: Diplomsko delo nosi naslov "Ali pravica do življenja vključuje tudi pravico umreti", kar nakazuje na vprašanje samovolje pacienta, ali mu pripada avtonomija tudi glede njegove smrti ali ne. Vsak posameznik ima ustavno zagotovljeno pravico do življenja, kar pomeni, da lahko s svojim življenjem počne, karkoli želi, vendar ni nikjer zapisana pravica umreti na takšen način, kakršnega si posameznik želi. V diplomskem delu je glavno zastavljeno vprašanje, ali pravica do življenja v sebi vključuje tudi pravico umreti. Pravica umreti namreč nakazuje na uporabo instituta evtanazije. Torej, če je evtanazija naša pravica, pomeni, da imamo tudi pravico umreti. Diplomsko delo se predvsem ukvarja z vprašanjem evtanazije in njeno dopustnostjo. Evtanazija je kljub razviti družbi še danes tabu tema marsikje po svetu. Večina držav se ne posveča evtanaziji, saj družba in prebivalci niso pripravljeni na korak proti legalizaciji le te. Če se osredotočimo zgolj na slovensko družbo, je pasivna evtanazija pod določenimi pogoji dopustna, vendar se v praksi redko oziroma nikoli ne izvaja, vse druge vrste evtanazije pa so prepovedane in celo kazensko preganjane. Slovenija se do zdaj še ni bila pripravljena soočiti z zelo zahtevnim vprašanjem legalizacije evtanazije.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 25; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (821,37 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh