Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: V diplomski nalogi raziskujemo obravnavo anksioznih motenj z vedenjsko kognitivno terapijo v strokovni literaturi z obravnavanega področja ter s pomočjo neposredne izkušnje posameznikov, ki so jim diagnosticirali katero izmed anksioznih motenj, ki so jo zdravili z vedenjsko kognitivno terapijo oziroma s svetovanjem. V empiričnem delu tako izvedemo kvalitativno raziskavo s petimi polstrukturiranimi intervjuji, s katerimi preverjamo opažanja in izkušnje izbranih posameznikov v povezavi z delovanjem vedenjsko kognitivne terapije na anksiozno simptomatiko ter posledično na posameznikovo delovanje. Izbrana tema je aktualna zaradi prekrivanja dveh pomembnih dejavnikov: visoke pojavnosti anksioznih motenj in kratkotrajne terapije, usmerjene predvsem na reševanje trenutnih težav, kakršna je vedenjsko kognitivna terapija. Kratkotrajna oblika terapije v današnjem času, ko večina stremi k hitremu doseganju učinkovitih rezultatov, predstavlja prednost. Rezultati empiričnega dela potrjujejo izsledke teoretičnih izhodišč, da so anksiozne motnje prisotne v visokem številu in tedaj, ko so nezdravljene, slabšajo kvaliteto posameznikovega življenja. Vedenjsko kognitivna terapija se je izkazala za učinkovito pri odpravi anksioznih motenj, torej za učinkovito pri zmanjševanju intenzivnosti anksiozne simptomatike na obvladljivo raven, ki ne onemogoča posameznikovega delovanja tako v teoriji kot v kvalitativni raziskavi. Raziskovanci po zaključeni terapiji opažajo pomembno izboljšanje kvalitete življenja, ponovno opravljajo vsakodnevne obveznosti in aktivnosti brez stiske ter se vključujejo v družabno življenje. Z diplomsko nalogo želimo spodbuditi posameznike, ki se soočajo z anksioznimi motnjami, da se odločijo za pravočasno iskanje primerne oblike pomoči, saj lahko le tako zmanjšajo ali preprečijo negativne posledice neprepoznanih oziroma nezdravljenih anksioznih motenj, ki se lahko zaključijo tudi s samomorom
Keywords: anksioznost, motnje, vedenjsko kognitivna terapija, delovanje, kvaliteta življenja, diplomske naloge
Published in ReVIS: 29.07.2024; Views: 299; Downloads: 9
Full text (2,93 MB)

Abstract: Porodno obdobje je obdobje, ko se v materinem telesu dogajajo številne anatomske in fiziološke spremembe, katerih končni cilj je, da se telo vrne v stanje pred nosečnostjo. Po porodu pride do krčenja maternice, ki naj bi približno po šestih do osmih tednih spet dobila obliko, kakršna je bila pred porodom. Po porodu je velika možnost nastanka okužb, ki nastanejo med samim porodom, carskim rezom, lahko pride do okužbe rane po porodu in okužbe presredka. Do laktacije pride med nosečnostjo in po porodu zaradi hormonskih sprememb, ki se dogajajo v telesu. Pomembno je, da ženska svojega novorojenega otroka čim hitreje po porodu pristavi k prsim. Pri samem dojenju lahko pride do številnih nevšečnosti, kot so razpokane bradavice, boleče, občutljive prsi in mastitis. Tukaj ima zelo pomembno vlogo medicinska sestra z zdravstvenovzgojnim delom, saj žensko pouči o pravilni negi dojk. Medicinska sestra žensko pouči, kako otroka pravilno pristaviti k prsim, da bo otrok lažje sesal mleko. Seveda pa po porodu ne smemo pozabiti na telesno aktivnost in na zdrav način prehranjevanja. S telesno aktivnostjo se lahko prične, ko se ženska počuti dovolj dobro, da začne rahlo telesno aktivnost, kot je na primer sprehod. Ženska, ki doji, mora paziti na svojo prehrano, saj kar koli poje, vpliva tudi na otroka. Beljakovine v prehrani doječe matere so pomembne, ker omogočajo rast, razvoj in krepitev mišičnega tkiva pri otroku. Maščobe predstavljajo energijsko vrednost, kar se pozna tudi na materinem mleku, zato naj doječa mati uživa olja rastlinskega izvora, različna semena in oreške. Mati naj ne pozabi na zadosten vnos sadja in zelenjave, kar bo dobro vlivalo na samo prebavo. Doječa ženska naj se izogiba pitju alkohola, močnim začimbam, surovemu mesu, kajenju. Porod je zelo stresen dogodek tako za žensko kot za partnerja. Po porodu je pomembno, da ženska izrazi svoja čustva in občutke, ki jih je doživljala oziroma jih še doživlja. Po porodu lahko pride pri ženski do duševnih sprememb, kot so poporodna depresija, poporodna otožnost in poporodna psihoza. V takih primerih ima pomembno vlogo partner, da pravočasno prepozna, da se z žensko nekaj dogaja, da se je začela drugače obnašati, da je postala občutljiva, jokava, da je začela spreminjati razpoloženje. Če partner prepozna te znake, je treba ženski poiskati ustrezno pomoč. Seveda pa imajo nekatere ženske duševne motnje že pred samo nosečnostjo, zaradi česar moramo biti pri teh ženskah po porodu še bolj pozorni. Kar se tiče spolnosti po porodu, je najboljše, da se ženska sama odloči, kdaj začeti s spolnimi odnosi, saj sama najbolje pozna svoje telo in svoje počutje. Z rezultati, ki smo jih pridobili z raziskavo, ugotavljamo in svetujemo, da naj matere po porodu uživajo več sadja zelenjave, naj se gibajo vsak dan, naj si vzamejo čas za počitek, skrbijo naj za svoje duševno zdravje in za zdravje svojega telesa.
Keywords: zdravstvena vzgoja, poporodno obdobje, čišča, poporodne krvavitve, poporodne duševne motnje, vzpostavitev laktacije, težave pri dojenju, mastitis, gibanje po porodu, spolnost po porodu, spanje in počitek
Published in ReVIS: 22.03.2024; Views: 710; Downloads: 37
Full text (1,35 MB)

Abstract: V tej diplomski nalogi nas zanima, kako se Schultz-Henckejeva tipologija primerja s teorijo navezanosti, in sicer tako s kategoričnim kot z dimenzionalnim modelom. Z metodo kritičnega in sistematičnega pregleda strokovne in znanstvene literature lahko ugotovimo, da se shizoidna osebnostna strukturiranost po opisu ujema z dezorganiziranim stilom navezanosti, depresivna se ujema z ambivalentnim stilom, anankastično-obsesivna se najbolj približa varni navezanosti, histerično strukturo pa lahko še drugače opišemo z izogibajočim stilom navezanosti. Obe teoriji sta v osnovi nepatološki, se pa posamezne lastnosti pri ljudeh bolj ali manj izrazito odražajo v vsakodnevnem življenju. Vsaka na svoj način razloži sklenitev začaranega kroga, ki nas vsakič znova zapelje v odnose in situacije, ki so nam po občutku znani iz zgodnjega otroštva. Številne negativno ovrednotene izkušnje nam predstavljajo podlago za razvoj osebnostnih in duševnih motenj. Pri shizoidno strukturiranih oziroma dezorganizirano navezanih je moč prepoznati več shizoidnih, paranoidnih, blodnjavih in disociativnih motenj. Pri drugem paru lahko opazimo več depresivnih in motenj razpoloženja, suicidalnosti, občutkov brezupa in zlorab alkohola ter psihoaktivnih substanc, ki vodijo v zasvojenost. Čeprav nas anankastično-obsesivna struktura spominja na varno navezanost, se tudi pri njej v skrajnosti lahko razvijejo anksiozne ali obsesivno-kompulzivne motnje, motnje hranjenja in impotentnost. Za histerično strukturo in izogibajoč stil navezanosti pa je značilna zloraba substanc in promiskuitetno vedenje, disociativne motnje in razne fobije. Dimenzionalni model nam pomaga med seboj primerjati vseh osem kategorij tudi po načinu doživljanja sebe in drugih, saj na eno os postavi odvisnost od odnosov, na drugo pa izogibanje. Osvetli nam pomembnost vzpostavljenega pozitivnega odnosa na obeh oseh.
Keywords: Schultz-Hencke, tipologija, teorija navezanosti, stili navezanosti, osebnostne in duševne motnje, primerjava
Published in ReVIS: 01.02.2024; Views: 521; Downloads: 0
Full text (846,55 KB)

Abstract: Motnje hranjenja so ene izmed duševnih bolezni, ki so v sodobni družbi vedno pogostejše. Zdravljenja motenj hranjenja se stroka loteva na različne terapevtske načine, med drugim tudi z uporabo antidepresivov. V tem delu smo se posvetili ravno povezanosti med zdravljenem motenj hranjenja in antidepresivi. Teoretični del naloge vsebuje pregled literature glavnih dveh področij, motenj hranjenja in antidepresivov. Naloga opredeli in razloži različne vrste motenj hranjenja, dejavnike za njihov nastanek in načine zdravljenja, kjer se najprej osredotoči na psihoterapevtski pristop. Poglavje o antidepresivih prav tako opredeli različne vrste antidepresivov in bolj podrobno opiše njihovo delovanje. Zajeti so tudi stranski učinki antidepresivov. Na koncu teoretičnega dela sledi še pregled literature in preteklih raziskav na temo zdravljenja motenj hranjenja z antidepresivi. Empirični del naloge zajema analizo intervjujev devetih žensk, starih med 20 in 35 let (natančno od 21 do 33 let), ki imajo diagnosticirano eno od treh oblik motenj hranjenja: anoreksija nervoza, bulimija nervoza ali kompulzivno prenajedanje in so v času zdravljenja motnje prejemale tudi antidepresive kot eno izmed oblik terapije. Z analizo odgovorov v intervjujih smo potem oblikovali odgovore na glavna raziskovalna vprašanja. Izkazalo se je, da ni enostavnega odgovora na to, kako učinkoviti so antidepresivi pri tovrstnih motnjah, saj je vsak primer tako individualen, da rezultatov ni moč posploševati. Ugotovili smo, da so antidepresivi v nekaterih primerih pomagali pri zdravljenju, v drugih pa ne. Prevladala je nevtralna izkušnja z jemanjem antidepresivov v procesu zdravljenja motenj hranjenja s 44,5 %, malo manj je bilo pozitivne izkušnje s 33,3 % in najmanj je bilo negativne izkušnje in sicer 22,2 % rezultatov. Vsekakor so ti rezultati dober povod za nadaljevanje raziskovanje na tem področju, saj lahko iz rezultatov sklepamo, da kljub temu, da antidepresivi niso v prvi vrsti namenjeni zdravljenju motenj hranjenja, njihov potencial vseeno ni zanemarljiv.
Keywords: motnje hranjenja, anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje, antidepresivi, zdravljenje.
Published in ReVIS: 07.11.2023; Views: 652; Downloads: 23
Full text (1023,54 KB)

Abstract: V današnjem času smo z napredkom medicine izkoreninili velik del virusnih bolezni. V porastu pa so bolezni modernega človeka, za katere je pogosto kriv stres in uravnavanje, izražanje čustev. Takim motnjam/boleznim pravimo psihosomatske motnje/bolezni. To so stvarne bolezni, ki imajo navadno ugotovljeno neko organsko nepravilnost, ki jo povzročijo psihični dejavniki. S stresom naj bi bilo povezanih kar 80 % vseh bolezni današnjega časa. V diplomskem delu smo našo pozornost namenili motnjam srčnega ritma oziroma aritmijam, ki so ene od pogostih psihosomatskih motenj. Zanimala nas je, povezava stresa, uravnavanja čustev in bolezni. Kako se posamezniki spoprijemajo s stresom, čustvi in stresnimi situacijami. Ena izmed glavnih strategij za uravnavanje in obvladovanje psihosomatskih motenj je psihoterapija, ki posameznika skozi pogovor z različnimi tehnikami obravnava celostno in mu nudi odprt prostor za korekcije. V empiričnem delu, smo uporabili kvantitativno analizo s pomočjo anketnega vprašalnika. Vprašalnik sestoji iz testa aleksitimije, s katerim se preverja, kako posamezniki izražajo in prepoznavajo svoja čustva, ter s testom COPE, ki je namenjen ocenjevanju različnih strategij spoprijemanja s stresom. Rezultati analize so pokazali, da imajo posameznik z motnjami srčnega ritma višjo stopnjo aleksitimije v primerjavi z zdravo populacijo, imajo več težav pri prepoznavi in interpretaciji čustev. Zavedajo se, da stres negativno vpliva na njihovo zdravje, a v večini ne vidijo povezave med čustvi in njihovo boleznijo.
Keywords: motnje srčnega ritma, stres, čustva, psihosomatske motnje, psihoterapija.
Published in ReVIS: 07.07.2023; Views: 596; Downloads: 60
Full text (1,98 MB)