101. TRENDI IN IZZIVI KOMUNALNIH ČISTILNLIH NAPRAV - UČINKOVITOST PRI ODSTRANJEVANJU OSTANKOV PREPOVEDANIH DROG V ODPADNIH VODAHAna Lopatič, 2026, not set Abstract: Odpadne vode so ključni del urbane infrastrukture in odražajo tako antropogeno obremenitev okolja kot vedenjske vzorce prebivalstva. Prisotnost mikoonesnaževal, med katere spadajo tudi prepovedane droge in njihovi ostanki, predstavlja nov izziv za komunalne čistilne naprave, saj tradicionalni postopki čiščenja teh snovi ne odstranijo v celoti.
V diplomski nalogi proučujemo prisotnost prepovedanih drog in njihovih presnovkov v komunalnih odpadnih vodah ter učinkovitosti obstoječih čistilnih naprav pri njihovem odstranjevanju. Glavna raziskovalna vprašanja zajemajo vrste drog, ki se najpogosteje pojavljajo, učinkovitost primarnih, sekundarnih in terciarnih postopkov čiščenja ter prostorske in časovne vzorce koncentracij v slovenskih mestih. Problemi nastopajo zaradi omejene učinkovitosti standardnih postopkov, kompleksnosti interakcij med snovmi v vodi, omejenih raziskav o vplivu onesnaževal na okolje in zdravje ljudi ter visokih stroškov naprednejših postopkov čiščenja. Ugotovitve kažejo, da so ostanki prepovedanih drog prisotni tako v vzorcih odpadne vode kot v vzorcih pitne vode. Čistilne naprave sicer delno zmanjšujejo obremenitve, vendar jih ne morejo odstraniti v celoti, zato določene snovi prehajajo v okolje. Spremljanje uporabe prepovedanih drog omogoča oceno lokalne porabe drog in indikacijo potencialnih okoljskih tveganj. Primerjave z evropskimi mesti kažejo, da Slovenija spada med nižje porabnike prepovedanih substanc. Rezultati poudarjajo potrebo po implementaciji izboljšanih tehnologij čiščenja in integraciji podatkov o mikroonesnaževalih v okoljske in javnozdravstvene politike.
Keywords: odpadne vode, prepovedane droge, čistilne naprave, mikoonesnaževala, spremljanje
Published in ReVIS: 21.01.2026; Views: 156; Downloads: 7
 Full text (1,39 MB) |
102. Poznavanje nudenja prve pomoči med prvimi posredovalci v Občini Rogašovci : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Zdravstvena negaKlemen Podgorelec, 2025, undergraduate thesis Abstract: Teoretična izhodišča: Strokovno znanje prvih posredovalcev je zelo pomembno pri reševanju nujnih stanj, zaradi katerih posamezniki pokličejo nujno medicinsko pomoč. Metodologija: Poleg osnovne deskriptivne statistike je bila uporabljena kvantitativna metoda raziskovanja z uporabo lastnega anketnega vprašalnika. Vzorec je vključeval 34 prvih posredovalcev v Občini Rogašovci. Za interpretacijo rezultatov smo uporabili tabelarični številčni in odstotkovni prikaz s pomočjo Microsoft Excela. Rezultati: Največ anketiranih (N = 34, f = 100 %) pozna ukrepe za sprostitev dihalne poti in pomen slišanega smrčanja in hropenja. Vedo, s kakšno frekvenco se izvaja stiske prsnega koša. Pozna pravilno razmerje med stiski prsnega koša in dajanjem vpihov pri odrasli osebi. Najmanj anketiranih je izbralo pravilne odgovore pri vprašanju ukrepanja ob osebi, pri kateri je prisotna popolna zapora dihalne poti s tujkom (N = 8, f = 24 %) ter ukrepu ob amputaciji uda, ki močno krvavi (N = 10, f = 29 %). Slabo je bilo tudi poznavanje ukrepanja za zaustavitev krvavitve (N = 11, f = 32 %) in znakov šoka (N = 11, f = 32 %). Odstotek splošnega poznavanja nudenja ukrepov prve pomoči v povprečju znaša 71 %. Prvi posredovalci so ocenili, da imajo v 74 % (N = 26) dovolj znanja za nudenje prve pomoči, ter da so za naloge prvega posredovalca dobro usposobljeni (N = 28, f = 82 %). Razprava: Prvi posredovalci potrebujejo za nudenje prve pomoči dodatno znanje, na podlagi katerega bodo lahko kakovostneje in za pacienta učinkoviteje opravljali svoje delo na terenu.
Keywords: reševalec, prvi posredovalec, prva pomoč, posredovalec, pacient
Published in ReVIS: 21.01.2026; Views: 175; Downloads: 9
Full text (2,21 MB)
This document has many files! More... |
103. |
104. Učinkovitost telerehabilitacije v primerjavi s standardnim rehabilitacijskim programom pri pacientih s kronično obstruktivno pljučno boleznijoUrša Skrt, 2026, undergraduate thesis Abstract: Pacienti z napredovano KOPB se srečujejo z zmanjšano telesno zmogljivost, težavami pri vsakodnevnih aktivnostih in slabo kakovostjo življenja. Čeprav bolezni ni mogoče popolnoma pozdraviti, lahko z ustreznim pristopom bistveno upočasnimo njen napredek. Zato si respiratorna združenja po svetu prizadevajo za preučitev alternativnih pristopov k PR, kot je telerehabilitacija, v prizadevanju za povečanje udeležbe in omogočanje dostopa do PR večjemu številu pacientov. Namen naloge je bil pregled literature o učinkovitosti telerehabilitacije v domačem okolju v primerjavi s standardnimi rehabilitacijskimi programi pri pacientih s KOPB.
Keywords: kronična obstruktivna pljučna bolezen, telerehabilitacija, standardna pljučna rehabilitacija, fizioterapija in učinkovitost rehabilitacije.
Published in ReVIS: 20.01.2026; Views: 172; Downloads: 7
Full text (1,39 MB) |
105. UČINKOVITOST MOBILIZACIJE PERIFERNEGA ŽIVČEVJA PRI PACIENTIH Z UTESNITVENIMI NEVROPATIJAMISebastjan Novak, 2026, undergraduate thesis Abstract: Pritisk, raztezanje, strig in/ali trenje so mehanizmi nastanka utesnitvenih nevropatij. Simptomi in znaki utesnitvenih nevropatij nastanejo kot posledica poškodbe živčno krvne pregrade, ishemije, edema, spremembe vezivnega tkiva, motenj v aksonskem transportu, nevroinflamacije, demielinizacije in degeneracije aksona. Simptomi in znaki so navadno senzorične in motorične narave, ki se kažejo z zmanjšano funkcijo in bolečino, možna je tudi asimptomatska prezentacija. Utesnitvene nevropatije diagnosticiramo s pomočjo anamneze, kjer povprašamo po vrsti simptomov in času trajanja ter usmerjenega kliničnega pregleda, kjer te simptome s pomočjo specialnih testov izzovemo. Za potrditev diagnoze in v primeru težjih oblik se poslužujemo eletrofizoloških preiskav, ultrazvoka in magnetne resonance. V diplomskem delu smo pregledali literaturo o vzdolžnem in prečnem drsenju perifernih živcev in o učinkovitosti mobilizacije perifernih živcev pri utesnitvenih nevropatijah. Ugotovili smo, da je vzdolžno drsenje na mestu utesnitve omejeno in da enako ne velja vedno za prečno drsenje. Prečno drsenje se v nekaterih primerih celo poveča, vendar je to gibanje patološko. V primeru SZP smo ugotovili spremenjeno pot gibanja tetiv fleksorjev prsta, ki tvori drsno enoto z medialnim živcem in kaže na prisotnost patologije. V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno raziskati možnost dinamike drsenja med medialnim živcem in tetivami za diagnostiko. Obenem smo ugotovili, da obstaja dovolj z dokazi podprtih študij, ki kažejo patofiziološko izboljšanje markerjev in simptomov ter znakov utesnitev pri uporabi mobilizacijskih tehnik, kot samostojno terapijo ali kot so-modaliteto. Navkljub pritrdilni hipotezi H2, je pri uporabi mobilizacije živčevja potrebna previdnost in razumevanje biomehanike, za pozitiven rezultat terapije so potrebni pravilno izvajanje, količina, dolžina, vrsta in položaj tehnike. Glede na trenutno literaturo je najprimernejša za kronične bolnike z utesnitvami v hrbtenici, previdnost je potrebna pri akutnih stanjih, njen učinek pa je viden tudi pri zdravi populaciji.
Keywords: Utesnitvene nevropatije, drsenje, pomičnost, mobilizacija živčevja.
Published in ReVIS: 20.01.2026; Views: 169; Downloads: 11
Full text (1,83 MB) |
106. Vpliv covida-19 na stopnjo preživetja pri zunajbolnišničnem srčnem zastoju : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Zdravstvena negaAndrej Horvat, 2025, undergraduate thesis Abstract: Uvod: Covid-19 je v letu 2020 zajel cel svet in izrazito vplival na potek in izide številnih življenjsko ogrožajočih stanj. Kot del nujne medicinske pomoči se vsakodnevno srečujemo z življenjsko ogrožajočimi stanji, med katerimi so tudi zunajbolnišnični srčni zastoji, v času covida-19 pa smo tudi sami bili deležni določenih sprememb. Namen diplomskega dela je bil predstaviti in proučiti vpliv covida-19 na stopnje preživetja pri zunajbolnišničnih srčnih zastojih. Metode: Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop. Znanstveno in strokovno literaturo smo poiskali v podatkovnih bazah ScienceDirect, Web of Science in PubMed. Zbrano literaturo smo nato sistematično pregledali v skladu s smernicami PRISMA ter jih razvrstili po hierarhiji dokazov. Raziskave, na katere smo se omejili, ustrezajo izbrani tematiki, niso starejše od petih let ter so prosto dostopne in objavljene v celoti. Rezultati: V končno analizo smo vključili 37 raziskav, ki so bile najustreznejše glede na izbrano tematiko. Le-te so nam podale jasno sliko o vplivu covida-19 na stopnje preživetja pri zunajbolnišničnih srčnih zastojih. Ugotovili smo, da je imel covid-19 negativen vpliv na stopnje preživetja pri zunajbolnišničnih srčnih zastojih, saj so bile stopnje preživetja slabše kot v času brez prisotnosti bolezni covida-19. Razprava: Ob negativnem vplivu covida-19 na stopnje preživetja pri zunajbolnišničnih srčnih zastojih smo ugotovili tudi zmanjšano število zunajbolnišničnih srčnih zastojev vpričo očividcev, redkejše izvajanje temeljnih postopkov oživljanja, zmanjšano uporabo avtomatskih eksternih defibrilatorjev, nižjo pojavnost začetnih šokabilnih ritmov, podaljšane odzivne čase nujne medicinske pomoči in večje število zastojev doma, kar je prispevalo k slabšim rezultatom stopenj preživetja.
Keywords: covid-19, stopnja preživetja, zunajbolnišnični srčni zastoj
Published in ReVIS: 20.01.2026; Views: 170; Downloads: 7
Full text (1,84 MB)
This document has many files! More... |
107. Empatija in etika skrbi: poskus celovitega pristopa pri skrbi na področju duševnega zdravja : doktorska disertacija študijskega programa tretje bolonjske stopnje Humanistične znanostiTanja Petrovič, 2025, doctoral dissertation Abstract: Kompleksnost empatije, njena ambivalentnost in definicijska neenotnost so ključne ugotovitve sodobnega proučevanja fenomena. V zaključnem delu sta interdisciplinarno predstavljena njen razvoj ter vloga s poudarkom na odklonih empatije in medosebnem odnosu pri skrbi za bližnjega. Z izbranimi študijami kliničnih primerov s področja duševnega zdravja in nevrologije ter holokavsta in dveh psiholoških eksperimentov je dodana izkustvena dimenzija empatičnega deficita in manipulacije. Empatija je raziskovalno zanimiva z vidika odklonov in funkcioniranja kot pojava pri bližnjem skrbstvenem odnosu (s poudarkom na osebi z demenco in naraciji svojcev). Obravnavo empatije sestavljajo trije vsebinski sklopi: - empatija in sorodni fenomeni, - odkloni empatije kot pomembna osvetlitev pojma, ter - izzivi in možne aplikacije spoznanj o empatiji in etiki skrbi z obravnavo ostalih etik. Empatija je v 4. poglavju povezana z etikama skrbi in diha. Etika skrbi poudarja konkretne, vsakdanje situacije in odnose pri skrbi za trpečega bližnjega (care), etika diha pa medsebojno povezanost čutečih bitij in ontološki pomen dihanja. Odklon empatije se izkazuje tudi na primeru amoralnega vedenja pri osebah z nekaterimi vrstami motnjami v duševnem zdravju. Empatija je nezadostna za moralnost (kot moralni kompas) in se srečuje s podobnimi omejitvami kot etika skrbi. V sklepnem delu disertacije so predstavljene ugotovitve glede empatije-v-odnosu, empatične odvisnosti in ranljivosti, v etično sredino pa je kot trpeči poleg bolnika povabljen tudi njegov skrbnik. Empatija predstavlja temeljno odprtost do sočloveka, ki je potrebna, a ne zadostna za kompleksno človekovo prosocialno in moralno vedenje in funkcioniranje v njegovi družbeni sredini.
Keywords: empatija, duševno zdravje, skrbnik, etika skrbi, etika diha
Published in ReVIS: 20.01.2026; Views: 196; Downloads: 6
Full text (2,65 MB)
This document has many files! More... |
108. Razvoj klasifikacijskega načrta za učinkovitejše upravljanje dokumentarnega gradiva: študija teoretičnega modela klasifikacijskega načrta Cankarjevega doma : magistrsko delo študijskega programa druge bolonjske stopnje Arhivistika in dokumentologijaŽiga Tekavec, 2025, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava klasifikacijski načrt kot temeljni instrument za razvrščanje in upravljanje dokumentarnega gradiva v organizacijah. Uvodoma je predstavljena klasifikacija kot proces, ki omogoča sistematično urejanje dokumentov skozi njihov življenjski cikel, od nastanka do končne usode. V teoretičnem delu je prikazan zgodovinski razvoj klasifikacijskih sistemov, od zgodnjih pisnih oblik do sodobnih digitalnih rešitev. Posebej je poudarjen prehod iz vsebinsko orientiranih pristopov (načelo pertinence) k funkcijsko usmerjeni klasifikaciji, ki temelji na načelu provenience, ter razlike in povezave z bibliotekarskimi modeli. Empirični del naloge se osredotoča na analizo predloga teoretičnega modela klasifikacijskega načrta Cankarjevega doma kot javnega zavoda. Načrt je zasnovan po funkcijskem modelu in usklajen z zakonodajnimi zahtevami, njegova analiza pa razkriva skladnost s sodobnimi standardi ter opozarja na možnosti nadgradnje, zlasti na področju digitalne dostopnosti, semantične interoperabilnosti in uporabniške prijaznosti. Naloga potrjuje, da klasifikacijski načrt presega administrativno vlogo, saj zagotavlja sledljivost poslovnih procesov, pravno varnost ter dolgoročno vrednost arhivskega gradiva, obenem pa ponuja smernice za prakso arhivistov, dokumentalistov in drugih strokovnjakov s področja upravljanja informacij.
Keywords: dokumentarno gradivo, klasifikacijski načrt, arhivistika, shema, razvrščanje, evidenca
Published in ReVIS: 20.01.2026; Views: 131; Downloads: 4
Full text (3,55 MB)
This document has many files! More... |
109. Upskilling Older Employees in the Artificial Intelligence EraTinkara Žabar, Aleksander, original scientific article Abstract:
Research Question (RQ):What is the effect of new technologies, with an emphasis on artificial intelligence (AI), onthe need to upskill older employees (50+ years).Purpose:The purpose of the research was to carry out a systematic literature review of existing research in the field of the effect of AI on the upskilling needs of older employees.Method:We performed a systematic literature review across six academic search engines:ProQuest, Emerald, Sage Journals, Springer, Research Gate,and Google Scholar.Results:Artificial intelligence is significantly transforming the labor market, as it requires constant adaptation to new skills and knowledge. AI has a significant effect on older employees, who are exposed to greater challenges due to a possible lack of digital skills and sensitivity to change. In this context, training and further education are key mechanisms to ensure that skills match the requirements of the work environment and the labor market. Organizations must quickly adapt to changing requirements by creating a culture of lifelong learning that encourages seniors and other employees to improve. Training programs must bebased on the specific needs and challenges faced by older employees.Organization:The research emphasizes the importance of training older employees in the age of AI and encourages organizations to create a culture of lifelong learning as part of the organization's strategic directions and goals.Society:The importance of researchfor society is reflected in the insight into the involvement of all age groups in the possibility of improving knowledge, skills,and attitudes towards the use of modern technologies. Organizations and society itself bear the social responsibility to enable older employees to successfully integrate into the work environment in the AI era. Originality:The research addresses the need to improve the skills of a specific age group in the age of AI, where it simultaneously highlights the importance of fostering a culture of lifelong learning in a rapidly changing world. The research findings provide guidelines for policymaking in the field of training on the national level in the context of an aging workforce and new technologies.Limitations/further research:The literature review was limited to six publicly available databases. In the article, older employees were considered as people in the labor process older than 50 years. We must emphasize that older employees differ from each other in terms of education, economic,social,and other circumstances.Further research should investigate the effect of new technologies regarding the specific circumstances mentionedin this age group.
Published in ReVIS: 20.01.2026; Views: 124; Downloads: 0 |
110. AI is not a Tool: the Impact of Growing AI Agency on the Future of WorkAlexander van Biezen, original scientific article Abstract:
Research Question (RQ): What are the underlying philosophical assumptions shaping current perceptions of artificial intelligence (AI) as a mere tool, and how do these assumptions influence our understanding of AI’s growing agency and its potential impact on the future of work?
Purpose: The paper aims to critically examine the widespread assumption that AI systems remain passive instruments entirely under human control. It explores how emerging forms of AI agency—understood as autonomous or semi-autonomous decision-making capacities—challenge this notion and what implications this shift entails for human labour, ethics, and social stability.
Methods: The study adopts a philosophical and conceptual methodology grounded in the philosophy of mind and the philosophy of science. It draws on classical thought experiments (Searle’s Chinese Room, Jackson’s Mary, Penrose’s arguments on non-algorithmic consciousness) and integrates recent interdisciplinary debates on AI agency, autonomy, and consciousness. The analysis is based on a critical literature review combining philosophical, technological, and socio-political sources.
Results: Findings indicate that the assumption of AI as a “dumb tool” no longer holds. Evidence of growing AI autonomy demonstrates that decision-making processes once reserved for humans are increasingly being delegated to machines. This outsourcing of human agency risks creating social and ethical blind spots, potentially leading to unequal labour transformations and governance challenges. However, a managed transition toward human–AI cooperation could foster innovation and inclusion if grounded in ethical oversight and policy regulation.
Organization: For organizations, the study highlights the need to anticipate shifts in work structures and decision-making processes caused by AI systems with growing agency. It encourages managers and policymakers to design governance frameworks that maintain human oversight while enabling responsible collaboration with AI.
Society: At the societal level, the research underlines the urgency of open policy debates and ethical reflection on AI regulation. Addressing the implications of AI autonomy is essential to preserve human agency, democratic accountability, and social justice in the digital era.
Originality: The article contributes to bridging philosophical inquiry and socio-technical analysis by reframing AI not merely as a technological tool but as an emerging actor in human decision-making systems. It advances the concept of “AI agency” as a key lens for understanding the transformation of work.
Limitations / Further research: The study is conceptual and does not include empirical data. Future research should investigate how organizations and workers experience AI agency in practice, possibly through ethnographic or organizational case studies, and explore policy instruments capable of mitigating risks related to automation and technocratic governance.
Published in ReVIS: 20.01.2026; Views: 118; Downloads: 0 |
