Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Teoretična izhodišča: Gibanje otroku omogoča spoznavanje lastnega telesa in razvoj osnovnih gibalnih vzorcev, ki so temelj za funkcionalne spretnosti. Gibalna oviranost zajema širok spekter težav pri gibanju, ki vplivajo na posameznikovo delovanje v okolju. Vzroki so različni, prav tako metode fizioterapevtske obravnave, ki so odvisne od otrokove diagnoze in njegovih potreb. Metode: Raziskava temelji na pregledu strokovne in znanstvene literature, pridobljene iz podatkovnih baz: Google Scholar, PubMed, ScienceDirect, PEDro, ResearchGate, COBISS in UpToDate. Članki so bili vključeni na podlagi vnaprej določenih vključitvenih kriterijev. Rezultati: V ožji izbor je bilo vključenih devet raziskav. Ugotovljeno je bilo, da zgodnja fizioterapevtska obravnava vedno ne prinaša neposrednih izboljšav grobomotoričnih sposobnosti, vendar lahko povzroči pomembne posredne učinke v otrokovem kasnejšem razvoju. Ključna sta količina in kakovost terapije ter jasno zastavljeni cilji. Pomembno vlogo ima edukacija staršev, saj njihovo aktivno sodelovanje povečuje obseg in učinkovitost obravnave. Frekvenca terapij ni odločilna; večji pomen imata konsistenca in ciljno usmerjen program. Zaradi raznolikosti uporabljenih metod je primerjava rezultatov otežena, a kombinacija različnih pristopov se izkazuje kot učinkovita. Razprava: Večina raziskav vključuje majhne vzorce in heterogene skupine otrok, kar omejuje primerljivost rezultatov. Med najpogosteje uporabljenimi pristopi so Bobath koncept, razvojno usmerjena neonatalna fizioterapija po programu NICU, funkcionalna elektrostimulacija (FES), hipoterapija in PNF. Zgodnji začetek obravnave lahko pozitivno vpliva na razvoj grobe motorike, vendar sta za dolgoročni napredek bistvena individualno zasnovan program in dosledno izvajanje terapij.
Keywords: razvoj otroka, gibalni razvoj otrok, razvojno nevrološka obravnava
Published in ReVIS: 03.06.2026; Views: 103; Downloads: 7
Full text (1,60 MB)
This document has many files! More...

Abstract: Izhodišča: Nosečnost je obdobje v življenju ženske, v katerem se odvije veliko izrazitih telesnih in duševnih sprememb, vse z namenom prilagoditi telo na nosečnost ter ga pripraviti na porod. Te spremembe lahko za telo nosečnice predstavljajo obremenitev in vodijo v morebitne zaplete. V sodobnih študijah se vse več prostora namenja nosečnicam in raziskovanju dejavnikov, ki vplivajo na življenjski slog in posledično na čim bolj ugodno prilagoditev telesa na nosečnost, ugodnejši potek poroda ter boljše izide pri novorojencu. Telesna dejavnost zavzema na tem področju pomembno, osrednje mesto. Namen magistrskega dela je bil proučiti vpliv redne telesne dejavnosti nosečnic na potek nosečnosti, pojavnost zapletov, način poroda in pojav morebitnih porodnih poškodb ter na neonatalne izide po porodu. Metode: Izvedena je bila retrospektivna študija podatkov iz Perinatalnega informacijskega sistema Republike Slovenije za obdobje med letoma 2019 in 2022. V analizo je bilo vključenih 89.231 enoplodnih nosečnosti. Iz študije so bile izključene ženske s kroničnimi boleznimi in ženske z diagnosticirano debelostjo (ITM ? 30 kg/m2). Nosečnice so bile razdeljene v dve skupini: na telesno nedejavne nosečnice in na nosečnice, ki so se ob samooceni opredelile kot vsaj dvakrat tedensko telesno dejavne skozi celotno nosečnost. Za analizo podatkov sta bila uporabljeni deskriptivna statistika in hi-kvadrat test za preverjanje statistično značilnih povezav med redno TD in izbranimi spremenljivkami. Rezultati: Prikazali smo, da je redna telesna dejavnost med nosečnostjo statistično značilno povezana z nižjo pojavnostjo zapletov, kot so preeklampsija, gestacijska hipertenzija, gestacijska sladkorna bolezen, zdravljena z inzulinom, epiziotomija med vaginalnim porodom in tveganje za carski rez. Poleg tega so imele redno telesno dejavne nosečnice statistično nižjo pojavnost prezgodnjega poroda. Telesna dejavnost je prispevala tudi k ustreznejšemu prirastu telesne mase nosečnice. Učinek je bil viden tudi pri novorojencih. Novorojenci mater, ki so bile med nosečnostjo redno telesno dejavne, so bili pogosteje donošeni, imeli višjo Apgarjevo oceno po prvih petih minutah po rojstvu in ustreznejšo telesno težo glede na gestacijsko starost. Pri izidih, kot sta pojavnost gestacijske sladkorne bolezni, ki za zdravljenje ne potrebuje inzulina, in prisotnost simptomov urinske inkontinence, statistično značilne povezave nismo zaznali, kljub zaznanim trendom iz tuje literature. Razprava: Rezultati potrjujejo zaščitno vlogo redne telesne dejavnosti v nosečnosti in njene pozitivne učinke na nižjo pojavnost zapletov, način poroda, pojav porodnih poškodb ter na neonatalne izide po porodu. Naši in tuji rezultati spodbujajo vključevanje nadzorovane in individualizirane redne telesne dejavnosti v rutinsko nosečniško svetovanje. Ob tem spodbujajo tudi nadaljnje raziskovanje v smeri natančnejše opredelitve vrste telesne dejavnosti, njene intenzitete in trajanja posamezne vadbene enote, z namenom oblikovanja natančnejših priporočil in smernic. Nadaljnje raziskovanje je smiselno tudi na področju skupin nosečnic, ki so v študijah pogosto spregledane oziroma izključene.
Keywords: redna telesna dejavnost, zapleti med nosečnostjo, način poroda, neonatalni izidi, potek nosečnosti
Published in ReVIS: 03.06.2026; Views: 128; Downloads: 7
Full text (1,63 MB)

Abstract: Izhodišča: Menedžment znanja je disciplina, s katero se preko procesov opravljajo praktična dela v zdravstveni instituciji. Gre za iskanje, ustvarjanje in prenašanje znanja, ponovno uporabo, zavedanje o znanju ter učenje po celotni instituciji. S tem se ustvarja in potencira intelektualni kapital. Namen naše raziskave je bil raziskati vlogo in pomen menedžmenta znanja v zdravstvenih institucijah. Raziskovali smo procese in dejavnike menedžmenta znanja, orodja in metode, dojemanje nujnosti vseživljenjskega učenja in kontinuiranega profesionalnega razvoja ter načine za izboljšanje strategij. Metode: Uporabljeni so bili kvantitativni raziskovalni pristop, deskriptivna metoda zbiranja podatkov z analizo znanstveno-strokovne literature, metoda kompilacije, metoda sklepanja in statistična metoda. Vzorec je večinsko vključeval diplomirane medicinske sestre, stare od manj kot 20 do več kot 60 let, ki so imele delovne izkušnje od 1 do 30 let. V raziskavo smo zajeli 101 osebo, ki so zaposlene na vseh nivojih zdravstvenega varstva s funkcijo v upravi, srednjem vodstvu in neposrednem izvajanju storitev. Rezultati: Ugotovili smo, da je vzrok za kakovostne storitve kakovosten menedžment znanja. Zaposleni pogosto uporabljajo določena orodja informacijsko-komunikacijske tehnologije. Za prenos znanja je pomembno mentorstvo. Medicinske sestre sprejemajo nova znanja, soočajo se z ovirami. Pomembni so motivirani posamezniki, ki so dovzetnejši za nova znanja. Zaposleni poudarjajo pomen pozitivnega podpornega okolja za vključevanje v vseživljenjsko učenje. Razprava: Glede na ugotovitve bi bilo smotrno vpeljati tridimenzionalni model menedžmenta znanja v zdravstveni instituciji s tremi vsebinskimi izhodišči, s katerim bi medicinske sestre z vodjo samorefleksivno preverjale uspešnost svojega dela in pripomogle k še bolj varni, kakovostni in suvereni zdravstveni oskrbi uporabnikov zdravstvenih storitev.
Keywords: menedžment, znanje, zdravstvena institucija
Published in ReVIS: 03.06.2026; Views: 151; Downloads: 12
Full text (2,34 MB)

Abstract: Diplomska naloga obravnava intervencije zdravstvene nege pri otrocih in mladostnikih z motnjami hranjenja, ki predstavljajo kompleksno, naraščajoče javnozdravstveno in družbeno problematiko. Motnje hranjenja so multidimenzionalne duševne motnje, ki pomembno vplivajo na telesno, duševno in socialno zdravje posameznika, zato zahtevajo celostno, multidisciplinarno in individualizirano obravnavo. Namen naloge je bil raziskati vlogo medicinske sestre pri obravnavi teh pacientov ter opredeliti ključne intervencije, ki prispevajo k učinkovitemu zdravljenju in okrevanju. V teoretičnem delu so predstavljeni epidemiološki podatki, etiološki dejavniki, značilnosti in posledice motenj hranjenja, s poudarkom na njihovem vplivu na razvoj otrok in mladostnikov. Poseben pomen je namenjen zgodnjemu prepoznavanju simptomov, preventivnim intervencijam ter aktivni vključitvi družine v proces zdravljenja, kar omogoča celovito podporo pacientu. Empirični del temelji na kvalitativni raziskavi, izvedeni z intervjuji sedmih medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov na področju otroške in mladostniške psihiatrije. Rezultati kažejo, da medicinske sestre že v zgodnjih fazah obravnave izvajajo opazovanje, identifikacijo težav, spremljanje zdravstvenega stanja, psihosocialno podporo, svetovanje ter terapevtske intervencije, hkrati pa koordinirajo sodelovanje z družino in multidisciplinarnim timom. Ugotovitve potrjujejo, da medicinska sestra predstavlja ključno povezovalno vez v timu, saj zagotavlja kontinuiteto zdravstvene nege, strokovno izvedbo terapevtskih ukrepov in empatično podporo pacientu ter družini, kar bistveno prispeva k izboljšanju kakovosti življenja, preprečevanju zapletov in uspešnosti zdravljenja.
Keywords: zdravstvena nega, motnje hranjenja, otrok, mladostnik, družina, intervencije, medicinska sestra
Published in ReVIS: 03.06.2026; Views: 115; Downloads: 1
Full text (1,20 MB)

Abstract: Izhodišča: Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je ena najpogostejših kroničnih bolezni dihal in pomemben javnozdravstveni problem, saj povzroča visoko obolevnost, pogoste hospitalizacije in pomembno zmanjšuje kakovost življenja bolnikov. Zaradi kronične narave bolezni in pogostih poslabšanj je za učinkovito obravnavo pacientov s KOPB potrebna celostna in interdisciplinarna zdravstvena oskrba. Medicinske sestre imajo pri tem pomembno vlogo, saj sodelujejo pri spremljanju zdravstvenega stanja bolnikov, izvajanju zdravstvene nege, zdravstveno-vzgojnem delu ter pri podpori pacientom pri obvladovanju bolezni. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako medicinske sestre razumejo svojo vlogo pri obravnavi pacientov s KOPB, katere naloge najpogosteje izvajajo, s kakšnimi izzivi se soočajo ter kakšni so po njihovem mnenju možni ukrepi za izboljšanje kakovosti zdravstvene obravnave. Metode: V raziskavi smo uporabili kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Podatke smo zbirali s pomočjo polstrukturiranega intervjuja, pripravljenega na podlagi vnaprej oblikovanih raziskovalnih vprašanj. V raziskavi je sodelovalo šest diplomiranih medicinskih sester, ki se pri svojem delu srečujejo s pacienti s KOPB. Vse sodelujoče so bile ženskega spola, iz različnih starostnih skupin, njihova delovna doba je znašala od 17 do 42 let. Intervjuje smo ob predhodnem dovoljenju sodelujočih posneli, jih prepisali ter posredovali intervjuvancem v avtorizacijo. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore razvrstili v tabele, zapisali kode ter jih interpretirali v razpravi in zaključku. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da medicinske sestre svojo vlogo pri obravnavi pacientov s KOPB razumejo kot zelo pomembno in raznoliko. Pri svojem delu najpogosteje spremljajo zdravstveno stanje bolnikov, aplicirajo predpisane terapije, kisikovo terapijo in sodelujejo pri diagnostičnih postopkih. Pomemben del njihovega dela je tudi zdravstveno-vzgojno delo, pri katerem pacientom posredujejo informacije o bolezni, pravilni uporabi inhalacijskih zdravil, prepoznavanju znakov poslabšanja bolezni ter o pomenu zdravega življenjskega sloga. Medicinske sestre so poudarile tudi pomen interdisciplinarnega sodelovanja z zdravniki, fizioterapevti in drugimi člani zdravstvenega tima. Med največjimi izzivi pri obravnavi pacientov s KOPB so izpostavile pomanjkanje kadra in časa za individualno obravnavo bolnikov ter težave z motivacijo pacientov za sodelovanje pri zdravljenju. Razprava: Ugotovili smo, da imajo medicinske sestre pomembno vlogo pri celostni obravnavi pacientov s KOPB, zlasti na področju spremljanja zdravstvenega stanja, izvajanja terapije in zdravstveno-vzgojnega dela. Čeprav medicinske sestre svoje delo opravljajo strokovno in zavzeto, se pri obravnavi pacientov pogosto soočajo z organizacijskimi in kadrovskimi omejitvami. Za izboljšanje kakovosti zdravstvene obravnave pacientov s KOPB bi bilo smiselno zagotoviti več kadrovskih virov, okrepiti preventivne programe ter povečati obseg zdravstveno-vzgojnega dela in izobraževanja pacientov. Prav tako bi bilo treba spodbujati interdisciplinarno sodelovanje ter omogočiti dodatna strokovna izobraževanja za zdravstvene delavce.
Keywords: Ključne besede: kronična obstruktivna pljučna bolezen, pulmologija, medicinske sestre, pacient, zdravstvena nega.
Published in ReVIS: 03.06.2026; Views: 97; Downloads: 3
Full text (1,34 MB)