71. UPORABA ADAPTACIJSKEGA MODELA PRI BOLNIKU S SLADKORNO BOLEZNIJONina Jovanović, 2026, not set Abstract: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je kronična bolezen, ki zahteva trajne prilagoditve življenjskega sloga in obvladovanje zapletov, zato je pri bolnikih ključna celostna podpora. Royev adaptacijski model posameznika obravnava kot celostno bitje in poudarja prilagajanje na fiziološkem, psihološkem, socialnem in medosebnem področju. Model omogoča medicinskim sestram, da z individualno prilagojeno nego, izobraževanjem in svetovanjem podpirajo bolnikovo samopodobo, socialno vključenost in sposobnost obvladovanja stresa, kar prispeva k uspešnejšemu prilagajanju na kronično bolezen in zmanjšanju tveganja za zaplete. Namen raziskave je preučiti uporabo Royevega adaptacijskega modela pri obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo v klinični praksi zdravstvene nege.
Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Glede na
cilje smo sestavili predlogo za intervju, ki je bila sestavljena iz dveh delov in je vsebovala 24 vprašanj. Prvi del se je nanašal na sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, delovna doba, izobrazba), drugi del pa na vprašanja, povezana s poznavanjem in uporabo adaptacijskega modela pri bolniku s sladkorno boleznijo med diplomiranimi in srednjimi sestrami v zdravstveni negi. V raziskavo smo zajeli namenski vzorec 4 diplomiranih medicinskih sester in 4 srednjih medicinskih sester, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj s področja diabetoloških pacientov.
Rezultati: Rezultati raziskave pokažejo, da medicinske sestre pri obravnavi bolnika s sladkorno boleznijo uporabljajo elemente Royevega adaptacijskega modela predvsem posredno, skozi celostno in individualno obravnavo. Pri ocenjevanju bolnika upoštevajo fiziološke, psihološke in socialne dejavnike ter uporabljajo klinične kazalnike, kot so HbA1c, nihanje glukoze, sodelovanje bolnika in njegova sposobnost samovodenja bolezni. Samoocena znanja o teorijah zdravstvene nege je bila večinoma srednja do dobra, pri čemer diplomirane medicinske sestre izkazujejo več teoretičnega znanja in pogostejšo uporabo modelov kot srednje medicinske sestre.
Razprava: Ugotovitve v raziskavi potrjujejo, da Royev adaptacijski model v klinični praksi ni sistematično implementiran, temveč se uporablja implicitno kot del vsakodnevnega kliničnega razmišljanja. Kljub prisotnosti njegovih elementov v praksi ostaja razkorak med teorijo in njeno uporabo. Rezultati poudarjajo potrebo po boljšem povezovanju teoretičnega znanja z delom v kliničnem okolju ter po dodatnem strokovnem izobraževanju. S tem bi lahko izboljšali uporabo modelov zdravstvene nege, okrepili celostno obravnavo bolnika ter prispevali k večji kakovosti in učinkovitosti zdravstvene nege pri bolnikih s kroničnimi boleznimi.
Keywords: sladkorna bolezen, kronična bolezen, adaptacija bolnika, Royev model, zdravstvena nega, samopodoba, vloga medicinske sestre
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 108; Downloads: 4
 Full text (1,30 MB) |
72. ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA Z MULTIPLO SKLEROZONik Jerič, 2026, not set Abstract: Izhodišča: Multipla skleroza je kronična nevrodegenerativna bolezen, ki najpogosteje prizadene mlade odrasle in povzroča postopno okvaro centralnega živčnega sistema. Bolezen se kaže z raznolikimi nevrološkimi simptomi, kot so utrujenost, motnje gibanja, mišična oslabelost ter psihične težave, kar pomembno vpliva na kakovost življenja pacientov. Zaradi nepredvidljivega poteka bolezni in raznolikosti simptomov je obravnava pacientov kompleksna ter zahteva individualiziran in multidisciplinarni pristop zdravstvene nege. Namen raziskave je bil raziskati pomen in potrebe po zdravstveni negi pri pacientu z multiplo sklerozo.
Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem načinu raziskovanja in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani in analizirani primarni in sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Sekundarni podatki so bili zbrani s pomočjo pregleda domače in tuje strokovne literature ter spletnih baz.
Rezultati: Rezultati so pokazali, da multipla skleroza pomembno vpliva na fizično in psihično stanje pacientov ter na njihovo stopnjo samostojnosti. Najpogosteje so bile izpostavljene težave, kot so utrujenost, težave s hojo, mišična oslabelost ter psihične težave, kot so depresija in anksioznost. Pacienti se z napredovanjem bolezni soočajo predvsem z uporabo različnih prilagoditev, pripomočkov za gibanje ter rednimi počitki. Pomembno vlogo pri obvladovanju bolezni ima podpora družine in bližnjih, medtem ko so izkušnje z vključevanjem v društva različne. Večina pacientov sodeluje z nevrologi, medicinskimi sestrami in fizioterapevti ter ocenjuje zdravstveno obravnavo kot ustrezno, čeprav so bile izpostavljene tudi predolge čakalne dobe in potreba po boljšem usklajevanju zdravstvenih storitev.
Razprava: Ugotovili smo, da se potrebe pacientov z multiplo sklerozo med posamezniki pomembno razlikujejo in se s potekom bolezni spreminjajo. Pomembno vlogo pri obvladovanju bolezni ima podpora v domačem okolju, predvsem s strani družine, ter vključevanje v zdravstveni sistem preko multidisciplinarnega pristopa. Pacienti so večinoma zadovoljni z zdravstveno nego, vendar poudarjajo pomen zgodnje podpore ob postavitvi diagnoze ter večje dostopnosti določenih zdravstvenih storitev, zlasti fizioterapije. Rezultati poudarjajo pomen individualizirane zdravstvene nege, ki se prilagaja stanju in potrebam posameznega pacienta.
Keywords: multipla skleroza, zdravstvena nega, pacient, multidisciplinarni pristop, kakovost življenja.
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 115; Downloads: 5
Full text (1,19 MB) |
73. VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU ELEKTROLITSKEGA NERAVNOVESJA PRI STAROSTNIKUBrigita Domić, 2026, not set Abstract: Diplomska naloga obravnava vlogo medicinske sestre pri preprečevanju in obvladovanju elektrolitskega neravnovesja pri starostnikih. Elektrolitske motnje predstavljajo pomemben klinični problem, saj lahko pri starostnikih zaradi fizioloških sprememb, kroničnih bolezni, polifarmakoterapije ter zmanjšanega vnosa tekočin in hrane povzročijo resne zdravstvene zaplete. Namen raziskave je bil preučiti, katere dejavnike tveganja medicinske sestre prepoznavajo pri starostnikih, katera zdravila in terapije najpogosteje prispevajo k nastanku elektrolitskega neravnovesja, katere simptome zdravstveni delavci najpogosteje prepoznajo ter kakšen je pomen prehrane in hidracije pri preprečevanju teh motenj.
Keywords: elektrolitsko neravnovesje, starostnik, medicinska sestra, dejavniki tveganja, hidracija, prehrana, zdravstvena nega
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 124; Downloads: 2
Full text (1,11 MB) |
74. Obravnava starostnika s sladkorno boleznijo v domu starejših občanovDavorin Božič, 2026, not set Abstract: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je ena najpogostejših kroničnih bolezni v starostnem obdobju in predstavlja pomemben zdravstveni, socialni ter organizacijski izziv, zlasti v domovih za starejše. Proces staranja prinaša telesne, kognitivne in psihološke spremembe, ki vplivajo na potek bolezni, sposobnost samooskrbe in pojav akutnih ter kroničnih zapletov. Starostniki s sladkorno boleznijo zato potrebujejo celostno in individualno prilagojeno obravnavo, ki vključuje zdravstveno nego, urejeno prehrano, spodbujanje telesne dejavnosti, psihološko podporo ter učinkovito interdisciplinarno sodelovanje. Namen naloge je bil preučiti obravnavo starostnikov s sladkorno boleznijo v domovih za starejše z vidika zaposlenih ter opredeliti ključne izzive in predloge za izboljšanje prakse.
Metode: Empirični del naloge temelji na kvalitativni raziskavi. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji med zaposlenimi v domovih za starejše, v raziskavo pa so bile vključene srednje in diplomirane medicinske sestre. Zbrane podatke smo analizirali z vsebinsko analizo in oblikovali tematske kategorije, povezane z znanjem in usposobljenostjo zaposlenih, spremljanjem bolezni, izzivi v oskrbi ter predlogi za izboljšanje obravnave.
Rezultati: Rezultati kažejo, da zaposleni razpolagajo z dobrim osnovnim znanjem in bogatimi praktičnimi izkušnjami pri rutinskih postopkih (npr. spremljanje glikemije, izvajanje terapije, prepoznavanje hipo- in hiperglikemije). Najpogosteje izpostavljeni izzivi so neupoštevanje dietnih priporočil in uživanje priboljškov, kognitivne omejitve stanovalcev (zlasti demenca), nestabilna glikemija ter organizacijske omejitve, kot sta pomanjkanje časa in kadra. Med pogostimi zapleti so zaposleni navajali diabetično stopalo, kronične rane in hipoglikemije, kar zahteva stalno preventivno delovanje in timsko usklajevanje.
Razprava: Ugotovitve potrjujejo, da je obravnava starostnikov s sladkorno boleznijo v domovih za starejše kompleksna in zahteva celosten ter interdisciplinaren pristop. Ključni dejavniki za izboljšanje oskrbe so kontinuirano strokovno izobraževanje zaposlenih (zlasti glede sodobnih pristopov, tehnologij in obravnave zapletov), standardizacija postopkov, boljša organizacija dela in učinkovitejša komunikacija v timu. Dodatno se kot pomembno kaže sodelovanje s kuhinjo, vključevanje svojcev ter smiselna uvedba sodobnih načinov spremljanja pri stanovalcih z večjim tveganjem za zaplete.
Keywords: starostnik, sladkorna bolezen, dom za starejše, zdravstvena nega, interdisciplinarni pristop.
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 109; Downloads: 2
Full text (1,75 MB) |
75. OBVLADOVANJE DEJAVNIKOV TVEGANJA ZA PADCE IN POŠKODBE V KLINIČNEM OKOLJUSabina Dekleva, 2026, not set Abstract: Izhodišča: Padci v kliničnem okolju sodijo med najpogostejše neželene dogodke, ki pomembno vplivajo na varnost pacientov, stroške zdravstvene obravnave in organizacijsko odgovornost zdravstvenih ustanov. Namen raziskave je raziskati in analizirati dejavnike tveganja za padce in poškodbe v kliničnem okolju.
Metode: Izvedena je bila kvantitativna presečna raziskava, ki je bila opravljena s pomočjo anketnega vprašalnika med 94 zdravstvenimi delavci na internističnem oddelku sekundarne ravni. Podatki so bili analizirani z opisno statistiko in osnovnimi primerjavami frekvenc za oceno razširjenosti opaženih dejavnikov tveganja, praks poročanja ter stališč do organizacijskih ukrepov.
Rezultati: Zaposleni kot najpogostejše notranje dejavnike tveganja navajajo kognitivno okvaro (28 % anketiranih), motnje gibanja (27 %) in farmakoterapijo (19 %), med zunanjimi pa odsotnost oziroma nezadostno prisotnost osebja ter pretekle padce (oba po 35 %), neprilagojeno opremo (17 %), neurejene prostore in ovire na tleh (7 %) ter pomanjkljivo osvetlitev (4 %). Večina (60 %) ocenjuje obstoječe protokole za preprečevanje padcev kot ustrezne.
Razprava: Ugotovitve potrjujejo večfaktorsko naravo padcev in poudarjajo potrebo po celostnem pristopu, ki združuje sistematično ocenjevanje tveganja, krepitev varnostne kulture, stalno izobraževanje osebja ter redno timsko analiziranje padcev. Za nadaljnje zmanjšanje tveganja so ključne organizacijske izboljšave, boljša implementacija protokolov in aktivno vključevanje pacientov ter svojcev v preventivne aktivnosti.
Ključne besede: padci pacientov, dejavniki tveganja, klinično okolje, varnost pacientov, medicinska sestra.
Keywords: padci pacientov, dejavniki tveganja, klinično okolje, varnost pacientov, medicinska sestra.
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 105; Downloads: 2
Full text (1,15 MB) |
76. VLOGA DIPLOMIRANEGA ZDRAVSTVENIKA PRI PACIENTU S POŠKODBO PRSNEGA KOŠALeon Kobelščak, 2026, not set Abstract: Teoretična izhodišča: Poškodbe prsnega koša so zaradi bližine vitalnih organov, kot sta srce in pljuča, eden najpogostejših vzrokov za invalidnost in smrtnost pri poškodovancih. Diplomirani zdravstvenik ima ključno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju življenjsko nevarnih stanj, izvajanju nujnih postopkov po protokolu ABCDE ter zagotavljanju kontinuirane zdravstvene nege. Namen diplomske naloge je bil raziskati vlogo diplomiranega zdravstvenika pri obravnavi pacienta s poškodbo prsnega koša.
Metoda: V kvalitativni raziskavi je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Podatki v raziskavi so bili zbrani s pomočjo anonimnih intervjujev. Vzorec je bil priložnostni in je vključeval diplomirane zdravstvenike, ki so zaposleni v kliničnem okolju.
Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da je hitra in sistematična ocena poškodovanca pomembna za preživetje. Diplomirani zdravstvenik s svojim znanjem omogoča hitro prepoznavo znakov, kot so tenzijski pnevmotoraks, tamponada srca ali masivni hemotoraks. Rezultati kažejo, da sta kontinuiran nadzor vitalnih funkcij in pravilno izvajanje intervencij, kot sta pomoč pri prsni drenaži in ustrezna analgezija, odločilna dejavnika pri zmanjševanju zapletov in hitrejšem okrevanju pacienta.
Razprava: Diplomirani zdravstvenik predstavlja vezni člen v multidisciplinarnem timu. Njegova vloga se razteza od nujne medicinske pomoči na terenu do intenzivne nege in rehabilitacije. Nenehno izobraževanje je pomembno na področju travmatologije, saj specifična stanja zahtevajo hitro ukrepanje in natančnost. Ustrezna komunikacija in psihološka podpora pacientu prav tako pomembno vplivata na izid zdravljenja
Keywords: Poškodba, prva pomoč, imobilizacija, pristop ABCDE.
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 98; Downloads: 1
Full text (1,25 MB) |
77. PES TERAPEVT KOT PODPORA PRI SPOPRIJEMANJU S TRAVMOAljaž Žagar, 2026, not set Abstract: Travma je izkušnja, ki preseže posameznikove sposobnosti obvladovanja stresa in pogosto vodi v motnje na telesni, čustveni, kognitivni in vedenjski ravni. V procesu okrevanja je ključna vzpostavitev občutka varnosti, uravnavanje čustev in postopna predelava travmatične izkušnje. Terapija s pomočjo psa se v zadnjih letih uveljavlja kot dopolnilna metoda podpore pri osebah s travmatičnimi izkušnjami, saj pozitivno vpliva na telesne in psihološke odzive ter povečuje motivacijo za terapevtski proces.
Keywords: Travma, psihosocialne posledice, terapevtski pes, terapija s pomočjo psa, spoprijemanje s travmo
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 112; Downloads: 2
Full text (1,58 MB) |
78. VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OSKRBI POOPERATIVNIH RAN PRI ARTROSKOPSKIH POSEGIHIva Nina Kadunc, 2026, not set Abstract: Izhodišča: Artroskopija kolena je pogosto uporabljen minimalno invaziven kirurški poseg.
Kljub majhnim rezom je pravilna pooperativna oskrba rane ključna za preprečevanje zapletov.
Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri nadzoru celjenja rane in zgodnjem prepoznavanju
zapletov. Ustrezna zdravstvena nega prispeva k hitrejšemu okrevanju pacienta. Namen
diplomske naloge je predstaviti vlogo medicinske sestre pri oskrbi pooperativnih ran po
artroskopskih posegih.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovanju z uporabo deskriptivne metode
dela. Uporabljena je bila tehnika intervjuvanja. Kot instrument smo uporabili polstrukturirani
intervju, podatke pa smo analizirali v obliki prepisa intervjuja. Raziskava je potekala oktobra
in novembra 2025 v Zdravstvenem domu Krško. Sodelovalo je 8 oseb.
Rezultati: Rezultati so pokazali, da medicinske sestre dobro poznajo osnovne principe oskrbe
pooperativnih ran. Poseben poudarek namenjajo preprečevanju okužb in pravilni prevezi rane.
Pomembno vlogo pripisujejo tudi zdravstveno-vzgojnemu delu s pacienti. Večina sodelujočih
je izpostavila pomen doslednega upoštevanja smernic. Vse intervjujanke so navedle, da
izkušnje pomembno vplivajo na kakovost oskrbe.
Razprava: Ugotovitve raziskave potrjujejo pomembno vlogo medicinske sestre pri
pooperativni oskrbi ran. Primerjava z literaturo kaže podobne rezultate glede pomena znanja in
izkušenj. Pravilna oskrba rane zmanjšuje tveganje za zaplete in okužbe. Pomemben dejavnik je
tudi učinkovita komunikacija s pacientom. Nadaljnje raziskave bi lahko prispevale k izboljšanju
klinične prakse.
Keywords: Artroskopija kolena, pooperativna rana, zdravstvena nega, medicinska sestra, celjenje ran.
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 111; Downloads: 2
Full text (1,15 MB) |
79. TEORETIČNI MODEL DOROTHEE OREM PRI OSKRBI BOLNIKA S KRONIČNIMI RANAMIJera Grm, 2026, not set Abstract: Teoretična izhodišča: Kronične rane predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem, saj so povezane z dolgotrajnim celjenjem, pogostimi zapleti in zmanjšano kakovostjo življenja bolnikov. Zdravstvena nega obravnava bolnika in ga vključuje v proces zdravljenja. Teoretični model samooskrbe Dorothee Orem poudarja bolnikovo samostojnost, prepoznavanje primanjkljajev samooskrbe ter prilagajanje zdravstvene nege glede na njegove zmožnosti. Kljub njegovi teoretični vrednosti pa se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je model dejansko uporabljen v klinični praksi pri oskrbi bolnikov s kroničnimi ranami. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako medicinske sestre poznajo in uporabljajo model Oremove pri oskrbi bolnika s kroničnimi ranami.
Metode: Uporabljena je bila kvalitativna raziskovalna metoda. Podatki so bili zbrani s pomočjo polstrukturiranih intervjujev z devetimi medicinskimi sestrami, ki imajo izkušnje z oskrbo bolnikov s kroničnimi ranami. Vzorec je bil namenski. Zbrani podatki so bili analizirani s tematsko analizo, pri čemer so bile oblikovane kategorije in kode, ki so nam omogočile interpretacijo rezultatov.
Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da medicinske sestre model Dorothee Orem dobro poznajo predvsem iz časa formalnega izobraževanja, medtem ko njegova neposredna in sistematična uporaba v klinični praksi ni izrazita. Elementi modela sicer so prisotni v vsakodnevnem delu, predvsem pri oceni bolnikove zmožnosti samooskrbe, prilagajanju zdravstvene nege ter izobraževanju bolnikov, vendar se uporabljajo bolj implicitno kot načrtno. Najpogostejši zapleti pri oskrbi kroničnih ran, ki so jih navedle medicinske sestre, so okužbe, bolečina, počasno oziroma dolgotrajno celjenje, neprijeten vonj, izcedek ter psihosocialne posledice, kot je socialna izolacija. Pomemben vpliv na obravnavo bolnika s kronično rano imajo tudi dejavniki, kot so starost, pridružene bolezni, podhranjenost ter neustrezna oskrba v domačem okolju.
Razprava: Ugotovitve v raziskavi potrjujejo, da ima model Oremove velik potencial za uporabo pri oskrbi bolnikov s kroničnimi ranami, vendar v praksi ni dovolj sistematično implementiran. Medicinske sestre sicer delujejo v skladu z njegovimi načeli, vendar pogosto nezavedno in brez strukturiranega pristopa. Ugotovitve poudarjajo potrebo po večjem povezovanju teorije in prakse ter po dodatnem strokovnem izobraževanju, ki bi omogočilo bolj načrtno uporabo modela. Oskrba kroničnih ran zahteva celosten pristop, in sicer fizične, psihološke in socialne vidike ter aktivno vlogo bolnika. Z izboljšano implementacijo teoretičnih modelov bi lahko dosegli boljšo kakovost zdravstvene nege, večjo samostojnost bolnikov in boljše izide zdravljenja.
Keywords: Teoretični model Dorothee Orem, samooskrba, oskrba bolnika, kronične rane.
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 105; Downloads: 1
Full text (1,97 MB) |
80. USPEŠNOST PREVENTIVNIH PRESEJALNIH PROGRAMOV ZORA, DORA IN SVITNina Diklić, 2026, not set Abstract: Izhodišča: Preventivni zdravstveni programi v Sloveniji so pomemben del javnozdravstvene
politike, ki si prizadeva za reševanje različnih zdravstvenih problemov z zgodnjim
odkrivanjem, promocijo zdravja in intervencijami v skupnosti. Namen raziskave je preučiti
uspešnost delovanja presejalnih preventivnih programov ZORA, DORA in Svit v Sloveniji.
Metoda: V raziskavi smo uporabili kvalitativno metodo dela s tehniko analize dokumentov.
Vzorec raziskave je bil namenski, saj smo proučevali letna poročila delovanja preventivnih
programov ZORA, DORA in Svit. Pri analizi dokumentov smo proučevali enajst kriterijev
uspešnosti delovanja preventivnih programov, med drugim število povabljenih posameznikov,
delež sodelujočih, število lokacij testiranja itd.
Rezultati: Ugotovili smo, da je preventivni presejalni program ZORA uspešen, saj je stopnja
sodelujočih od vseh vabljenih večja od 70 %. Poleg tega so kazalniki kakovosti vse boljši, redno
se nagrajuje delo podpornega okolja, izvajajo se redne izobraževalne aktivnosti za strokovnjake
in splošno populacijo. Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi pri programu DORA, ki je bolj
uspešen od programa Svit. Slednji tudi ne presega 70 % odzivnosti povabljene ciljne populacije.
Prednost proučevanih preventivnih presejalnih programov je visoka stopnja sodelovanja,
izvajanje izobraževanj iz timskega in multidisciplinarnega dela. Med priložnosti smo opredelili
večjo vključenost ambasadorjev, vpeljava SMS obveščanja, mreženje med programi samimi.
Slabost nekaterih programov je pomanjkljivo merjenje kazalnikov kakovosti in osnovno
podporno okolje. Največja nevarnost, s katerimi se lahko srečajo programi, je slaba odzivnost
povabljene populacije.
Razprava: Čeprav program Svit ne dosega 70 % praga, pa vsi programi prispevajo k temu, da
se rak v družbi preprečuje, zgodaj odkriva oz. se o njem odprto govori – brez stigme in strahu.
Smiselno je, da se na podlagi prepoznanih slabostih in priložnostih izvede kvalitativna
raziskava z metodo intervjuvanja, ki bi pri vodjah programa proučila naslavljanje le-teh.
Keywords: presejalni program, preventivni program, ZORA, DORA, Svit
Published in ReVIS: 02.06.2026; Views: 94; Downloads: 2
Full text (2,44 MB) |
