Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Magistrsko delo se osredotoča na razvojno financiranje teritorialnih enot v Sloveniji in EU, s primerjalno analizo med Slovenijo in Avstrijo. Avtorica preučuje, kako institucionalna in funkcionalna decentralizacija vplivata na učinkovitost črpanja razvojnih sredstev, zlasti v okviru kohezijske politike EU. Posebno pozornost nameni primerjavi dveh občin – Preddvor (Slovenija) in Železna Kapla-Bela (Avstrija) –, da bi osvetlila razlike v organizaciji, strategiji in uspešnosti razvoja. Ugotovitve kažejo, da ima Avstrija zaradi večnivojskega upravljanja in strukturiranega institucionalnega sistema boljše pogoje za učinkovito izvajanje razvojnih politik. V Sloveniji regionalne razlike ostajajo izrazite, predvsem med vzhodnim in zahodnim delom države, ter se nekoliko povečujejo, medtem ko se v Avstriji malenkostno znižujejo. Avtorica predlaga krepitev regionalne ravni kot tudi večjo usklajenost med lokalnimi, nacionalnimi in evropskimi politikami. Analiza vključuje tudi oceno strateških mednarodnih okvirov (EU, OECD, ZN), s poudarkom na zelenem in digitalnem prehodu ter pomenu uravnoteženega razvoja. Delo zagovarja pristop »od spodaj navzgor« kot ključen za prepoznavanje lokalnih potreb in učinkovitejšo porabo sredstev. Cilj je oblikovati priporočila za izboljšanje sistema financiranja občin in regij v Sloveniji ter s tem prispevati k skladnejšemu in bolj odpornemu razvoju države. Delo predlaga bistveno okrepitev regionalne ravni, manjkajoče ravni odločanja med državo in občino, z namenom večje decentralizacije razvojnega financiranja z nacionalne ravni ter preprečevanja razdrobljenosti lokalnega razvoja in boljšega povezovanja med občinami zaradi regionalnih razvojnih izzivov. S tem pa se preko decentralizacije razvojnega financiranja na regionalno raven (ter hkratne koncentracije razvoja z občinske ravni) poveča odpornost države kot celote in izboljša izkoriščanje regionalnih razvojnih potencialov ter učinkovitejše naslavlja regionalne razvojne potrebe. Primerjalno z Avstrijo to ne pomeni federalizacije na pokrajine, temveč bolj odločno in institucionalno urejeno decentralizacijo na regionalno raven, primerljivo z decentralizacijo na subregionalno raven v Avstriji.
Keywords: razvojno financiranje, regionalni razvoj, kohezijska politika, decentralizacija, občine, Slovenija, Avstrija
Published in ReVIS: 14.05.2026; Views: 154; Downloads: 18
Full text (2,69 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava primerjavo sistemov socialnega varstva in obvladovanja revščine v Sloveniji in na Hrvaškem. Namen je bil ugotoviti razlike in podobnosti med državama pri zagotavljanju socialne varnosti ter oceniti učinkovitost ukrepov za zmanjševanje revščine. Uporabljene so bile tri metode dela: deskriptivna, primerjalna in razlagalna. Ugotovili smo, da Slovenija ureja pravice iz javnih sredstev prek centraliziranega sistema centrov za socialno delo in enotnega postopka, medtem ko je Hrvaška s krovnim zakonom, t. i. »Zakonom o socijalnoj skrbi«, in ustanovitvijo zavoda za socialno delo, katerega uradno ime je »Hrvatski zavod za socijalni rad«, šele nedavno poenotila prej razdrobljen sistem. Glavne ugotovitve kažejo, da Slovenija namenja višje socialne prejemke (npr. denarna socialna pomoč za samsko osebo je skoraj trikrat višja kot hrvaška temeljna denarna pomoč, višje so tudi minimalne pokojnine in družinski prejemki). Posledično socialni transferji v Sloveniji močneje znižujejo revščino – stopnja tveganja revščine znaša 13 %, v Hrvaški pa 18 % (leto 2022). Slovenija dosega bistveno nižjo materialno prikrajšanost in manjšo dohodkovno neenakost. Hkrati je slovenska zakonodaja preglednejša za uporabnika, na Hrvaškem pa so postopki uveljavljanja pravic tradicionalno bolj birokratski, čeprav se to z reformami izboljšuje. Raziskava potrjuje, da je močna socialna država povezana z boljšimi družbenimi izidi. Hrvaška, ki je zgodovinsko zaostajala, z intenzivnimi reformami do neke mere zmanjšuje vrzel (npr. do leta 2020 je znižala splošno revščino in povečala nekatere prejemke), vendar ostajajo izzivi, zlasti visoka revščina starejših. Metodološko prispeva delo nov celovit prikaz dveh držav, kar je uporabno za stroko (načrtovalce socialnih politik, mednarodne primerjalne analize) in za znanost (razumevanje vpliva različnih modelov socialne države na revščino). Ugotovitve so uporabne pri nadgradnji obeh sistemov: Slovenija lahko ohrani prednosti in naslovi opažene trende (npr. naraščanje dolgotrajne revščine), Hrvaška pa lahko črpa iz slovenskih izkušenj pri okrepljenem financiranju socialnih programov in poenostavitvi dostopa do pravic. Čeprav imata obe državi formalno vzpostavljene celovite sisteme socialnega varstva, so razlike v obsegu in učinkovitosti teh sistemov znatne. Za nadaljnje zniževanje revščine bo potrebna kontinuiteta socialne politike – v Sloveniji ohranjanje (in prilagajanje) dosežene ravni socialne zaščite, na Hrvaškem pa nadaljnje zviševanje minimalnih standardov in odpravljanje administrativnih ovir. Raziskava s tem nudi podlago za takšne izboljšave in poudarja pomen socialne države pri zagotavljanju dostojnega življenja vseh državljanov.
Keywords: zakonodaja, centraliziran sistem socialnega varstva, socialni prejemki, sistemski ukrepi, socialna država
Published in ReVIS: 14.05.2026; Views: 141; Downloads: 3
Full text (1,90 MB)

Abstract: V zadnjem desetletju je digitalna preobrazba postala eno glavnih razvojnih področij javne uprave, saj se pričakovanja državljanov hitro spreminjajo, tehnološki napredek pa odpira tako nove priložnosti kot izzive. Digitalne rešitve omogočajo posodobitev organizacijskih procesov in večjo učinkovitost storitev, vendar se ob tem razkrivajo tudi številne ovire, povezane z znanjem, pripravljenostjo na spremembe zaposlenih in organizacijsko kulturo. Tehnologija lahko pospeši delo, zmanjša administrativna bremena in poveča dostopnost storitev, a hkrati prinaša tveganja – od odpora zaposlenih do nezadostne usposobljenosti ter težav pri prilagajanju novim procesom in reorganizaciji obstoječih struktur. V okviru magistrskega dela smo zato raziskali pomen človeškega kapitala in digitalnih kompetenc za uspešno izvajanje digitalnih reform v javni upravi. Raziskava je temeljila na kombinaciji kvalitativne in kvantitativne metode, in sicer na izvedbi polstrukturiranih intervjujev z zaposlenimi v javni upravi ter primerjalni analizi kazalnikov digitalnega razvoja petih držav članic Evropske unije. Na podlagi izvedenih intervjujev in primerjalne analize kazalnikov digitalnega razvoja smo ugotovili, da so osnovne digitalne kompetence med zaposlenimi večinoma prisotne, medtem ko se največje pomanjkljivosti kažejo na področjih naprednejše rabe tehnologij, informacijske varnosti in strateške uporabe digitalnih orodij. Prav tako se je pokazalo, da trenutni sistemi usposabljanj ne zadostujejo dejanskim potrebam, saj so premalo ciljno usmerjeni in ne zagotavljajo trajnega prenosa znanja v prakso. Naše ugotovitve potrjujejo, da digitalna preobrazba ne more biti uspešna brez sistematičnega vlaganja v človeški kapital, razvoja digitalnih kompetenc zaposlenih ter ustvarjanja organizacijske kulture, ki spodbuja učenje in prilagajanje spremembam. Digitalna preobrazba se ne konča z uvajanjem novih tehnologij, temveč se začne s pripravljenostjo ljudi, da jih sprejmejo in smiselno uporabijo, saj tehnologija sama po sebi ne prinaša sprememb – resnično vrednost ji dajejo šele znanje, izkušnje in volja zaposlenih.
Keywords: digitalna preobrazba, javna uprava, človeški kapital, digitalne kompetence, organizacijska kultura, usposabljanje, reforme
Published in ReVIS: 14.05.2026; Views: 195; Downloads: 11
Full text (1,15 MB)

Abstract: Kompleksna kriza v Sahelu, predvsem v državah Malija, Burkini Faso in Nigra, kljub več kot desetletju naporov s strani mednarodne skupnosti in posameznih držav varnostno stabilizirati območje, še vedno traja. Dejavniki, tako notranji kot zunanji, ki vplivajo oziroma poganjajo samo krizo, še vedno obstajajo. Migracije prebivalstva so samo ena izmed posledic, ki − če prerasejo iz notranje razseljenosti v migracije iz držav − lahko pomenijo tudi posledice za širšo regijo, vključno z Evropo. Evropska unija tokrat ni stala ob strani in se je aktivno vključila v reševanje krize že v letu 2013 ter več kot desetletje z različnimi instrumenti moči poizkušala vplivati na izboljšanje stanja. Odrek gostoljubja s strani treh najbolj krhkih držav v območju delovanja je EU v letu 2024 vodilo k odločitvi, da prekine vse večje misije. Magistrsko delo analizira vzroke za nastalo kompleksno krizo, kakšna je bila in je še vedno vloga določenih mednarodnih organizacij in določenih držav ter posledic, ki jih to krizno območje ima za regijo in širše. Konkretno je bilo raziskana zunanja politika EU do tega območja, vključno s sproženimi misijami, od katerih smo EUTM Mali vzeli tudi kot študijo primera. Pri tem smo se osredotočili tudi na vpliv izvršilnosti misij na dosego ciljev mandatov misije. Raziskana je tudi dinamika nezakonitih migracij v EU, pred, med in po koncu delovanja misij v Sahelu. Dobljene rezultate magistrskega dela lahko tako razdelimo na tri področja, in sicer prvo opredeli cilje zunanje politike EU do Sahela, drugo področje se dotakne načina izvajanja mandatov misij EU v kontekstu izvršilnosti, neizvršilnosti, zadnje področje pa je analiza kvantitativnih podatkov nezakonitih migracij v EU v odnosu do delovanja misij EU v Sahelu. Rezultati magistrskega dela lahko posledično služijo odločevalcem pri oblikovanju zunanje politike do Sahela v prihodnje, obrambnemu področju pri oblikovanju vojaškega nasveta ob morebitnih prihodnjih operacijah in misijah EU ter notranji varnosti kot možen zgodnji indikator na pojav nezakonitih migracij iz tega področja.
Keywords: Sahel, boj za vire, ekstremni islamizem, vojaški udari, nezakonite migracije, zunanja politika, mirovne misije
Published in ReVIS: 14.05.2026; Views: 153; Downloads: 7
Full text (1,65 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava uporabo orodij umetne inteligence (UI) v javni upravi Republike Slovenije, s posebnim poudarkom na zaznavah zaposlenih, institucionalni podpori ter skladnosti med strateškimi dokumenti in dejansko prakso implementacije. Uvodoma so predstavljene ključne značilnosti UI, pravni in etični izzivi ter primeri dobrih praks iz tujine, ki služijo kot primerjalni okvir. Namen raziskave je bil preučiti, kako javni uslužbenci uporabljajo UI pri vsakodnevnem delu, katere ovire in priložnosti zaznavajo ter kakšna je institucionalna podpora pri uvajanju tovrstnih tehnologij. V raziskavi je bila uporabljena kvalitativna metodologija z izvedbo polstrukturiranih intervjujev z javnimi uslužbenci iz različnih organov državne uprave. Podatki so bili obdelani s pomočjo tematske analize, kar je omogočilo prepoznavanje vzorcev, zaznanih ovir in priložnosti ter oblikovanje priporočil za nadaljnjo uporabo UI v javnem sektorju. Rezultati so pokazali, da zaposleni UI orodja prepoznavajo kot pomembno podporo pri rutinskih in podatkovno zahtevnih nalogah, vendar izražajo zadržke glede transparentnosti algoritmov, pomanjkanja usposabljanj ter omejene institucionalne podpore. Analiza je razkrila razkorak med strateškimi dokumenti, ki poudarjajo pomen digitalne preobrazbe, in dejansko prakso, kjer se rešitve UI uporabljajo le fragmentarno in večinoma v pilotnih projektih. Raziskava potrjuje, da uspešna integracija UI v javno upravo zahteva celosten pristop, ki vključuje pravni in etični okvir, razvoj digitalnih kompetenc zaposlenih ter jasno podporo vodstva. Izvirni prispevek naloge je v osvetlitvi subjektivnih izkušenj javnih uslužbencev, ki so v dosedanjih raziskavah pogosto zanemarjene ter v oblikovanju konkretnih priporočil za razvoj enotnih smernic uporabe UI v Sloveniji. Omejitve raziskave se nanašajo na majhno število intervjuvancev in omejeno možnost posploševanja rezultatov, vendar ugotovitve predstavljajo dragoceno izhodišče za nadaljnje raziskave in oblikovanje politik na področju digitalne preobrazbe javnega sektorja.
Keywords: umetna inteligenca, javna uprava, digitalna transformacija, politični izzivi, priporočila
Published in ReVIS: 14.05.2026; Views: 138; Downloads: 6
Full text (1,13 MB)