Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomsko delo se ukvarja s celovito raziskavo koncepta in uporabe dosmrtnih kazni v kazenskem sistemu. Ta študija preučuje pravne, filozofske in družbene razsežnosti, ki poudarjajo izvajanje dosmrtnega zapora kot kaznovalnega ukrepa, s posebnim poudarkom na evropski sodni praksi in mednarodnih standardih človekovih pravic. Raziskava se osredotoča na celovito raziskavo prelomnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki so oblikovale sodno prakso na področju dosmrtnih kazni. Z vrsto povzetkov primerov ESČP, delo razkriva spreminjajočo se razlago sodišča glede dosmrtnih kazni v povezavi s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje nečloveško ali ponižujoče ravnanje oziroma kaznovanje. Ta študija povzame spoznanja iz teoretičnega okvira, različnih oblik dosmrtnih kazni in ključnih sodb ESČP ter se loti analize upravičenosti dosmrtnih kazni. V tem delu teze je kritično ocenjeno, ali dosmrtne kazni v svoji sedanji obliki in uporabi spoštujejo temeljna načela človekovih pravic, pravičnega sojenja in sorazmernosti. S podrobno preučitvijo diplomsko delo dokazuje, da čeprav dosmrtne kazni po svoji naravi niso nečloveške ali ponižujoče, mora biti njihovo izvrševanje v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic, zlasti z zagotavljanjem realne možnosti za pregled in izpustitev. Zato je v diplomskem delu poudarjena potreba po kazenskem sistemu, ki se zavzema za pregledne in pravične mehanizme revizije in tako uravnoteži pravice posameznika s potrebo po javni varnosti in načeli kaznovanja. Diplomsko delo z naslovom Utemeljitev dosmrtnega zapora je izčrpen in kritičen pregled instituta dosmrtnega zapora, ki pomembno prispeva k razpravi o teoriji kaznovanja, kaznovalni politiki in človekovih pravicah. Ta študija sproža razmišljanje, spodbuja dialog in ponovno ovrednotenje praks izrekanja dosmrtnih kazni v prizadevanjih za pravičnejši in bolj human kazenskopravni sistem.
Ključne besede: upravičenost, dosmrtna kazen, človekove pravice, sorazmernost, izpustitev, mehanizem revizije, javna varnost, teorija kaznovanja, kaznovalna politika
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 111; Prenosov: 3
Celotno besedilo (383,68 KB)

Opis: Pristojnosti Evropske unije na kazenskopravnem področju so se začele leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo, ki je v tretji steber uvrstila kazensko pravo. Z Amsterdamsko pogodbo leta 1997 je bil tretji steber prestrukturiran in se je kazenskopravno področje preimenovalo v policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Do Amsterdamske pogodbe je Evropska unija uresničevala svoje cilje na področju mednarodnega sodelovanja v obliki mednarodnih konvencij, nato je Amsterdamska pogodba uvedla dve novi vrsti pravnih aktov, in sicer okvirne sklepe in sklepe, ki so na kazenskopravnem področju naravnost razbohotili, predvsem po 11. septembru 2001. Prelomni trenutek v razvoju kazenskega prava EU je bil 1. januarja 2004, ko se začeli uporabljati Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP), s katerim so se nadomestili dolgotrajni postopki izročitve. Z njim se je prvič izpolnilo tudi načelo vzajemnega priznavanja v kazenskem pravu EU. Evropski nalog za prijetje je poenostavljen čezmejni sodni postopek predaje za namene kazenskega pregona ali izvršitve kazni zapora ali ukrepa odvzema prostosti. Nalog, ki ga izda pravosodni organ ene od držav članic Evropske unije, velja na celotnem ozemlju EU. Kljub pospešitvi teh postopkov pa je postavil in še zmeraj postavlja celo vrsto pravnih vprašanj – ob nevarnosti standarda najnižjega skupnega imenovalca (npr. opredelitev ne bis in idem, zaporniške razmere, dvojna kaznivost, kršitev človekovih pravic itd.). Osrednji namen magistrskega dela je analizirati ENPP v slovenskem pravnem sistemu in preučiti ustrezno sodno prakso, s poudarkom na ugotavljanju učinkovitosti spoštovanjem temeljnih človekovih pravic v okviru tega instrumenta. Zadevna tematika je sicer že bila v preteklosti analizirana, in sicer tako v Sloveniji kot drugje, vendar gre za izjemno dinamično področje s stalno novo sodno prakso (npr. Sodišča EU in nacionalna sodišča). Posledično bodo v delu analizirani specifični novejši sklopi problematike, in sicer bo podrobneje predstavljeno, kako je s klavzulo o človekovih pravicah in slabimi zaporniškimi razmerami. Analiziran bo tudi problem neodvisnosti sodstva kot zavrnitveni razlog. Cilji magistrskega dela so primerjava skladnosti slovenske zakonodaje s pravom EU, preučiti klavzulo o človekovih pravicah v povezavi z ENPP, preučiti sodno prakso zadevah Petruhin, Aranyosi in LM ter analizirati druge sodbe Sodišča EU, ki se navezujejo na ENPP.
Ključne besede: Evropski nalog za prijetje in predajo, človekove pravice, predaja osumljencev in obsojencev, zaporniške razmere, neodvisnost sodstva
Objavljeno v ReVIS: 28.11.2023; Ogledov: 376; Prenosov: 30
Celotno besedilo (929,33 KB)

Opis: Doktorska disertacija skozi teoretično in empirično raven ponuja poglobljen premislek glede smiselnosti prepovedi zakrivanja obraza v Sloveniji ter (ne)sorazmernosti posega v človekove pravice v primeru sprejetja takšne prepovedi v tej državi. Izvedli smo 1) kvantitativno raziskavo s pomočjo metode anketiranja, kjer smo v letih 2016, 2018 in 2020 skozi spletno anketiranje priložnostno, po principu snežne kepe, anketirali 1.224 anketirancev splošne javnosti, živečih v Sloveniji, kot 2) kvalitativno raziskavo v letih 2016 in 2020/21 ter 2022 s pomočjo 65 izvedenih poglobljenih intervjujev z (ne)zakritimi muslimanskimi intervjuvankami in (ne)muslimanskimi intervjuvanci/-kami v Avstriji, Belgiji, Franciji in Sloveniji, kjer smo s pomočjo pragmatične filozofije ter kritičnega rasnega feminizma raziskovali njihova stališča glede predhodno omenjene teme. Na podlagi študija literature in ugotovitev empirične raziskave smo ugotovili, da v Sloveniji v dani situaciji ni potrebe po sprejetju zakonske prepovedi zakrivanja obraza. Takšno zakonsko urejanje bi bilo nepotrebno zaradi nedokazanega tveganja za javno varnost, vprašljivosti dejanskega vpliva na dosego enakosti spolov v primeru prostovoljne odločitve za zakritje, kulturološke bližine Bošnjakov in zelo omejene uporabe zakrival v Sloveniji, kar bi povzročilo nepotrebno targetiranje peščice zakritih muslimanskih žensk v tej državi, s čimer smo potrdili prvo hipotezo. Na podlagi podrobnejše študije ugotovitev že opravljenih raziskav v kontekstu argumentacij znotraj testa sorazmernosti, ki ga uporablja ESČP, in sočasno tudi primerjav izhodišč na podlagi razmisleka skozi test sorazmernosti, ki ga je vzpostavil dr. Thomas Jeremy Gunn, smo potrdili drugo hipotezo, in sicer, da bi sprejetje zakonske prepovedi zakrivanja obraza v Sloveniji v dani situaciji predstavljalo nesorazmeren poseg v človekove pravice. Poleg tega smo ugotovili, da ima javnost v Sloveniji bolj negativen odnos do zakrivanja obraza ali zakrivanja na splošno (torej denimo las). Namesto prepovedi zakrivanja obraza, ki se do sedaj izkazalo kot neuspešno, bi morala Slovenija razmisliti o alternativnih možnostih, kot so ohranitev svobode oblačenja, odprtost in prepletenost kultur ter spoštovanje drugih kultur, izkoristiti moč družabnih omrežij in ostalih medijskih struktur za odpravljanje predsodkov pred muslimanskimi ženskami ter oblikovati primerna (virtualna ali fizična) okolja, kjer bi se lahko prikazalo in razpravljalo o načinih za naslavljanje naraščajoče ksenofobije, spodbujanja sovraštva ter preprečevanje nasilja in nadlegovanja žensk, ki se zakrivajo.
Ključne besede: muslimanske ženske, zakrivanje, človekove pravice, sovraštvo, svoboda oblačenja
Objavljeno v ReVIS: 19.09.2023; Ogledov: 453; Prenosov: 27
Celotno besedilo (3,78 MB)

Opis: Človekovo dostojanstvo kot širok pojem in temeljna vrednota je v zakonodaji zaščiteno prek številnih posrednih in neposrednih mehanizmov. V povezavi z umetno inteligenco se pojavlja vprašanje, kako to temeljno vrednoto ustrezno zaščititi, kar je temeljna predpostavka diplomske naloge. Z deskriptivno in analitično metodo to delo podaja pregled literature in posnetek stanja trenutnih prizadevanj za regulacijo umetne inteligence, vključitev ustrezne zaščite človekovega dostojanstva v teh predlogih in njegovo vključenost v nezavezujočih aktih mednarodnopravnih organizacij. Na podlagi analize primerov uporabe umetnointeligenčnih sistemov v upravnopravnih postopkih utemeljuje, da zaradi tehnoloških omejitev sistemov umetne inteligence na področju nepristranskosti in preglednosti obstajajo potrebe po zaščiti človekovega dostojanstva z zakonodajnim okvirom, kot je Akt o umetni inteligenci, ki je trenutno v postopku sprejetja. Analiza obstoječih problemov in prizadevanj kaže na dodatno potrebo po vključitvi deležnikov iz pravnih in računalniških znanosti. Hkrati je, glede na čas pisanja tega dela, ko je potencial aplikacij umetne inteligence v porastu, potrebna raziskava in razprava o vključitvi človekovega dostojanstva v pravne okvire v njihovih temeljih neposredno, ne zgolj posredno prek etičnega razvoja in uporabe umetne inteligence. Posebej je nujen kritičen pogled na uporabo umetnointeligenčnih rešitev v postopkih javne uprave in sodstva.
Ključne besede: človekovo dostojanstvo, umetna inteligenca, človekove pravice, mehko pravo, zakonodajni predlog
Objavljeno v ReVIS: 20.06.2023; Ogledov: 695; Prenosov: 101
Celotno besedilo (516,65 KB)

Opis: ADHD velja za motnjo, ki jo pretežno povezujemo z otroki in mladostniki, vendar postaja vse bolje prepoznana tudi med odraslimi. Medtem ko je posledično zagotavljanje pravic do enakih možnosti učencev in dijakov z ADHD v slovenskem sistemu že razmeroma dobro urejeno, je ureditev pravic študentov z ADHD še polna vrzeli. Pregled zakonodaje kaže, da je upoštevanje posebnih potreb študentov z ADHD v slovenskem terciarnem izobraževanje praktično povsem v domeni posameznih izobraževalnih ustanov. S primerjavo mednarodnega in nacionalnega prava človekovih pravic ter slovenske zakonodaje in postopkov za zagotavljanje človekovih pravic polnoletnih oseb z ADHD smo ugotovili, da slovenska zakonodaja in postopki na področju izobraževanja ne zagotavljajo človekovih pravic polnoletnih oseb z ADHD ter da so pravice polnoletnih oseb z ADHD v izobraževanju v Sloveniji slabše zaščitene kot pravice polnoletnih oseb z ADHD v tujini. Primerjava sodne prakse kaže, da problem izhaja že iz samih pavšalnih opredelitev stanj, ki veljajo kot podlaga za priznavanje posebnih potreb, in tako v Sloveniji za razliko od nekaterih drugih evropskih držah ADHD ne obravnavamo kot hude oviranosti. Na osnovi tega ugotavljamo potrebo po boljši integraciji slovenskega aparata zaščite pravic oseb z ADHD z medicinskimi klasifikacijami, ki ADHD prepoznavajo kot pomemben dejavnik omejenih zmožnosti posameznika. Slovenski terciarni sistem potrebuje tudi zakonsko ureditev uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin študentov z ADHD v terciarnem izobraževanju.
Ključne besede: ADHD, odrasli, človekove pravice, izobraževanje, usmerjanje študentov
Objavljeno v ReVIS: 25.05.2023; Ogledov: 697; Prenosov: 44
Celotno besedilo (723,78 KB)