81. Vpliv učenja zahtevnih motoričnih spretnosti pri starostnikihAnja Potočnik, 2020, diplomsko delo Opis: S staranjem se zmanjša učinkovitost vidnega, vestibularnega in somatosenzoričnega oziroma proprioceptivnega sistema. Zmanjšanja se tudi gibljivost sklepov in mišična moč za ohranjanje oziroma vzpostavljanje ravnotežja, kar privede do padca. Z našo diplomsko nalogo želimo ugotoviti, ali lahko učenje zahtevnih motoričnih spretnosti vpliva na gibalne sposobnosti starostnikov. V obravnavani literaturi smo pregledali 10 raziskav, pri katerih smo izključili premalo število preiskovancev, obravnavo mlajših od 60 let, vsebinsko neskladna besedila z vsebino diplomskega dela, nezaključene raziskave in raziskave brez dostopa do celotnega besedila. Raziskave kažejo, da lahko z učenjem zahtevnih motoričnih spretnosti bistveno vplivamo na ravnotežje in druge gibalne sposobnosti starostnikov. Vadba vpliva tudi na spremembo anatomije možganov in vpliva na izboljšanje kognitivne zmogljivosti. S pregledom literature smo ugotovili, da imajo tisti, ki so obiskovali tečaj različnih motoričnih sposobnosti vsaj 2 meseca, izboljšane gibalne sposobnosti v primerjavi z neaktivnimi starostniki. Izboljšali so si dinamično ravnotežje, gibljivost, reakcijski čas in moč mišic. Zaradi izboljšane moči posturalnih mišic lahko vzdržujejo sproščeno telesno držo. Na koncu smo ugotovili, da ima lahko učenje motorične spretnosti potencialne koristi na senzorični in motorični sistem za vzdrževanje in ohranjanje ravnotežja med stojo. S takim učenjem bi si starejši izboljšali ravnotežje, lažje nadzorovali držo, prav tako bi se zmanjšalo število padcev.
Ključne besede: ravnotežje starostnikov, motorična kontrola, motorično učenje, senzorični sistemi, motorične spretnosti v starosti, vpliv vadbe v starosti
Objavljeno v ReVIS: 28.05.2020; Ogledov: 2502; Prenosov: 252
 Celotno besedilo (1,09 MB) |
82. |
83. |
84. |
85. |
86. |
87. |
88. Prepoved mučenja skozi vidik sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice : magistrsko deloAnja Trobec, 2019, magistrsko delo Opis: Evropska konvencija o človekovih pravicah je s pomočjo Evropskega sodišča za človekove pravice vpeljala enega izmed najbolj učinkovitih in uspešnih mehanizmov za varovanje človekovih pravic. Prepoved mučenja je opredeljena v tretjem členu EKČP in velja za osnovni gradnik demokratične družbe. Določba tretjega člena vključuje tri kategorije mučenja, ki se med sabo razlikujejo po stopnji intenzivnosti. Mučenje, ki se šteje za najhujšo obliko, opredelimo kot naklepno nečloveško ravnanje, ki posamezniku povzroči zelo resno in okrutno bolečino. V nečloveško ravnanje ali kaznovanje uvrščamo nastanek hudega telesnega in psihičnega trpljenja. Pri ponižujočem ravnanju gre za povzročitev slabega ravnanja z namenom, da se pri žrtvi doseže občutek strahu, tesnobe in manjvrednosti. Prepoved mučenja je absolutna temeljna pravica, kar pomeni, da ne sme biti omejena niti v primeru izrednega stanja, ko je ogrožena nacionalna varnost ali zaradi boja proti terorizmu ter organiziranemu kriminalu. Čeprav gre za eno najkrajših določil Konvencije, je Sodišče s svojo sodno prakso razširilo področje varstva tudi na ravnanja zasebnih subjektov. Do kršitve tretjega člena pride največkrat v postopku odvzema prostosti, aretacije, policijskega pridržanja ali med prestajanjem zaporne kazni. Država je dolžna zagotoviti, da je posameznik zaprt v razmerah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo. Da se zagotovi pravico do poštenega sojenja, je potrebno izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni protipravno na podlagi mučenja. Področje uporabe prepovedi mučenja je ESČP razširilo tudi na primere, ko želi država podpisnica EKČP izročiti posameznika tretji državi, kjer obstaja realno tveganje za mučenje in sorodno ravnanje.
Objavljeno v ReVIS: 03.12.2019; Ogledov: 2866; Prenosov: 255
Celotno besedilo (1,04 MB) |
89. Umestitev slovenskega znakovnega jezika v Ustavo Republike Slovenije : magistrsko deloAnja Plevčak, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo raziskuje aktualno pravno in strokovno vprašanje umestitve slovenskega znakovnega jezika v Ustavo Republike Slovenije. Sklicuje se na domače in tuje doktrinarne in pravne vire ter na mednarodne instrumente s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer je v ospredju pravica gluhe skupnosti do uporabe svojega jezika. Pozornost dela je zato posebej usmerjena v razumevanje slovenskega znakovnega jezika, njegove zgodovine in razvoja ter pomena usvajanja jezika že v zgodnjem otroštvu. Raziskava je pokazala, da je pravica gluhih oseb do uporabe svojega jezika v slovenskem pravnem redu sicer zadovoljivo urejena, vendar gluhim uporabe svojega, tj. znakovnega jezika, ne omogoča v celoti. Komunikacija igra pomembno vlogo v človekovem življenju. Ena od najpomembnejših in osnovnih človekovih potreb je prav potreba po sporočanju. Ker je slovenski znakovni jezik slabo raziskan in gluhi nimajo možnosti izobraževanja v svojem jeziku po vsej vzgojno-izobraževalni vertikali, bi bilo treba pravico do tega znakovnega jezika umestiti v Ustavo Republike Slovenije. S tem bi osmislili pravico gluhe skupnosti do uporabe svojega jezika, dvignili oziroma okrepili pomen znakovnega jezika, približali znakovni jezik ne le gluhi skupnosti, temveč tudi slišeči populaciji, ter omogočili gluhim boljšo vključitev v družbo.
Objavljeno v ReVIS: 08.11.2019; Ogledov: 2622; Prenosov: 244
Celotno besedilo (1,27 MB) |
90. Materialnopravni pogoji za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev po Zakonu o izvršbi in zavarovanju in Zakonu o industrijski lastnini ter njihova interpretacija v novejši sodni praksi : diplomsko deloAnja Đuragič, 2019, diplomsko delo Opis: Začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev so zavarovalne in regulacijske. Materialnopravni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, pa so zakonsko in nezakonsko določeni. Splošni režim zavarovanja nedenarnih terjatev z začasno odredbo ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki pa instituta ne ureja celostno. Bistveno je vanj posegla odločba Ustavnega sodišča Up-275/97. Omogočila je izdajo regulacijskih začasnih odredb, tudi tistih, katerih zahtevek je identičen tožbenemu zahtevku. Za presojo obstoja pogojev je predpisalo restriktiven pristop. Prvi pogoj, ki ga predpisuje zakon in ga je vedno treba (s stopnjo verjetnosti) izkazati, je, da terjatev obstaja ali da še bo nastala. Izkazati je treba še eno izmed treh alternativno določenih predpostavk, ki jih zakon taksativno našteva. Predpostavke so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, ki bi se izkazala za neupravičeno, ne bi utrpel večje škode od škode, ki bi zaradi neizdaje začasne odredbe nastala upniku. Nezakonski pogoji pa so reverzibilnost in nujnost da se zagotovi učinkovitost sodnega varstva. Poleg splošne ureditve institut ureja še vrsto posebnih področnih zakonov. Materialnopravne pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje pravic industrijske lastnine (patent, model, znamka, registrirana geografska označba) ureja Zakon o industrijski lastnini. Bistvena razlika je v tem, da mora predlagatelj za začasno zavarovanje pravic intelektualne lastnine izkazati, da je imetnik te pravice in je bila njegova pravica kršena ali pa grozi dejanska nevarnost, da bo kršena.
Ključne besede: začasna odredba, zavarovanje nedenarnih terjatev, regulacijska začasna odredba, pravice industrijske lastnine, materialnopravni pogoji
Objavljeno v ReVIS: 29.10.2019; Ogledov: 2620; Prenosov: 180
Celotno besedilo (805,76 KB) |
