Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Psihosocialni pomočniki beguncem so zaradi zahtevnosti, kaotičnosti in specifike dela vsakodnevno izpostavljeni stresu in obremenjenosti na delovnem mestu. Soočanje s travmami beguncev od njih terja veliko energije, zato so pogosto čustveno preobremenjeni oziroma izgorevajo. Njihova čustvena preobremenjenost predstavlja problem, ki mu bo v prihodnosti potrebno posvetiti veliko pozornosti. Od zdravja in dobrega počutja psihosocialnih pomočnikov je namreč odvisna kakovost opravljanja njihovega dela, saj negativnih posledic preobremenjenosti ne občutijo samo oni, ampak tudi njihovi uporabniki. Magistrska naloga v teoretičnem delu predstavlja področje čustvene preobremenjenosti in preučuje pojavnost znakov pri psihosocialnih pomočnikih, pri čemer se osredotoča na delo z begunci. Vključuje tudi razmišljanje o tem, kako se s čustveno preobremenjenostjo soočati in kako jo preprečevati. Empirični del zajema raziskavo, v kateri ugotavljamo prisotnost znakov čustvene preobremenjenosti pri psihosocialnih pomočnikih beguncem ter preučujemo vlogo organizacije v preprečevanju le-te. Odkrivamo tudi, v kolikšni meri psihosocialni pomočniki beguncem znake preobremenjenosti prepoznavajo, na kakšne načine se z njo soočajo in s kom se o njej najpogosteje pogovarjajo. Ugotovili smo, da večina psihosocialnih pomočnikov beguncem ne kaže zaskrbljujočih znakov čustvene preobremenjenosti oziroma izgorevanja. Ti se sicer pojavljajo, a pri večini redko. Kljub temu da jih ustrezne organizacije v veliki meri seznanjajo z možnostjo čustvene preobremenjenosti in jih izobražujejo o načinih, kako jo preprečevati in se z njo spopadati, je psihosocialni pomočniki beguncem velikokrat ne zaznavajo. S čustveno preobremenjenostjo se soočajo na različne načine, le redko pa poiščejo strokovno pomoč. Pri spopadanju z njo najpogosteje poiščejo pomoč in podporo pri prijateljih in pri svojem mentorju oziroma sodelavcih. Dokazali smo tudi pomembno vlogo organizacije, za katero psihosocialni pomočniki beguncem delajo. Tisti, ki so deležni pomoči in podpore organizacije, kažejo manj znakov čustvene preobremenjenosti kot tisti, ki pomoči niso deležni. Ugotovitve raziskave lahko služijo ozaveščanju o problematiki čustvene preobremenjenosti in izčrpanosti. Obenem so lahko vodilo posameznim psihosocialnim pomočnikom beguncem in organizacijam, v katerih ti delajo, kako se z njo soočati. Nekaterih stisk in težav, ki jih povzroča situacija, v kateri so begunci, ni mogoče popolnoma odpraviti. Breme, ki ga psihosocialni pomočniki beguncem nosijo, pa lahko ublažimo z uporabo ukrepov na individualni ravni in ravni organizacije.
Ključne besede: psihosocialni pomočniki, begunci, čustvena preobremenjenost, izgorelost, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 913; Prenosov: 0

Opis: Razlogi za starševstvo oziroma pomen, ki ga pripisujemo otrokom, nam razkrivajo, kje in kakšno je mesto otroka v družini ter družbi. Teoretični okvir za raziskovanje pomena otrok, ki sta ga zasnovala Hoffman in Hoffman (1973), predpostavlja, da pomen, ki ga pripisujemo otrokom, variira glede na obstoječo družbo. To pomeni, da se motivacija za starševstvo razlikuje v različnih kulturah ter se spreminja z zgodovinskimi trendi in je zato predmet medkulturne psihologije. Pomene, ki jih pripisujemo otrokom, najpogosteje razdelimo v tri skupine, in sicer: psihološki, socialni in ekonomski pomen. Psihološki pomen otrok se nanaša na čustva, ki jih starši doživljajo ob otroku kot so zadovoljstvo, ponos, veselje in ljubezen. Pri socialnemu pomenu otrok gre predvsem za občutja družbenega odobravanja ter splošne sprejetosti v širši družbi, ki so jih starši deležni zaradi dejstva, da imajo otroke. Ekonomski pomen otrok pa se nanaša na materialni prispevek otroka k družini, bodisi v obliki pomoči pri raznih opravilih, bodisi v obliki finančne podpore svojim staršem v starostnem obdobju. Omenjene skupine pomenov otrok so odvisne od številnih dejavnikov makrosistema, kot so kultura, družbene norme in vrednote, zgodovina naroda, kolektivistična oziroma individualistična usmerjenost kulture in drugo. Rezultati na slovenskem vzorcu so pokazali, da matere otrokom pripisujejo visok psihološki pomen, medtem ko sta socialni in ekonomski pomen nizka, pri čemer je najnižje vrednoten ekonomski pomen otrok. Med anketiranimi materami pa so se glede na njihovo starost in socialnodemografski položaj pokazale določene razlike v vrednotenju otrok.
Ključne besede: pomen otrok, medkulturna psihologija, makrosistemi, psihološki pomen, medkulturne primerjave, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1007; Prenosov: 49
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: V Sloveniji je samomor zelo pogosta oblika smrti. V letu 2017 si je življenje vzelo 411 ljudi, kar je štirikrat več ljudi, kot jih je umrlo v prometnih nesrečah. Številka je dodatno skrb vzbujajoča, če vemo, da samomor prizadene v povprečju šest ljudi, ki so pokojnemu blizu. Kljub temu se v javnosti o samomorilnosti ne govori veliko. Lahko rečemo, da je samomorilnost stigmatizirana tematika. Velikokrat se stigmatizira že iskanje strokovne pomoči ob soočanju s psihičnimi težavami. Stigmatizira se tudi svojce ljudi, ki so storili samomor. Začetek osveščanja o problematiki samomorilnosti bi moral obstajati že med mladostniki. V diplomski nalogi preverjamo, kakšno sta poznavanje in razumevanje samomorilnosti med mladimi v Sloveniji od 15. do 25. leta starosti. Prav tako smo preverili, v kolikšni meri je prisotna stigma do samomorilnosti svojcev in oseb, ki iščejo pomoč v duševnih stiskah, predvsem ko se soočajo s suicidalnimi mislimi, ali je njihov klic slišan. Zanimalo nas je tudi, kakšen je odnos mladih do iskanja strokovne psiho-socialne pomoči in kakšen pogled imajo do sistemskih rešitev države. Ugotovili smo, da so mladi slabo osveščeni o problematiki samomorilnosti, čeprav bi si želeli o tem imeti več znanja. Kljub želji pomagati samomorilno ogroženim ljudem je še vedno opaziti pojav stigme do tega področja in do iskanja pomoči v primeru čustvenih težav. Rezultati kažejo, da je treba narediti še veliko na izobraževanju in destigmatizaciji mladih od področja samomorilnosti.
Ključne besede: samomorilnost, mladi, osveščenost, stigmatizacija, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 923; Prenosov: 57
Celotno besedilo (1013,42 KB)

Opis: Ljudje na delovnem mestu in v delovnem okolju preživimo veliko časa. Zato je pomembno, da je posameznik na delovnem mestu zadovoljen. V tem okolju smo priča mnogim dejavnikom, ki vplivajo na zadovoljstvo posameznika. Ker smo si ljudje različni med seboj, so tudi dejavniki, ki nam povzročajo zadovoljstvo različni. Za začetek, nismo vsi primerni za vse vrste dela. Pomemben ukrep za zadovoljstvo pri delu je torej, da ljudje izberemo tisto delo, ki ustreza naši osebnosti. To je dobro upoštevati tako z vidika iskalca zaposlitve, kot tudi z vidika delodajalcev. V diplomski nalogi smo raziskali povezanost štirih tipov temperamenta po Hipokratu z zadovoljstvom pri različnih vrstah dela. Rezultati so pokazali, da ni pomembnih razlik pri zadovoljstvu znotraj skupin različnih temperamentov, prav tako ni razlik za določen tip temperamenta glede na sektor zaposlitve. Dodatno smo preverili, kolikšna je stopnja zadovoljstva pri določeni vrsti dela pri posameznih tipih temperamenta in kakšna vrsta dela je za določen tip najbolj zadovoljujoča. Ugotovili smo, da je za kolerika vodstven položaj najbolj zadovoljujoč. Rezultati so pokazali tudi, da je razvidna razlika v povprečnem zadovoljstvu pri delu s strankami le med tipom kolerik in flegmatik, ne pa med ostalimi tipi temperamenta. V splošnem lahko rečemo, da rezultati niso pokazali velikega vpliva temperamenta na zadovoljstvo pri delu. Vseeno pa so vidne smernice, da je za določen tip temperamenta bolj primerna določena vrsta dela.
Ključne besede: zaposlitev, zadovoljstvo pri delu, temperament, osebnost
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1060; Prenosov: 0

Opis: V diplomskem delu smo se osredotočili na pomen in spodbujanje samostojnosti 1 – 3 letnih otrok. Veliko staršev je namreč prepričanih, da je njihov otrok še premajhen, da bi opravljal določene aktivnosti, ki so primerne za njegovo starost. V teoretičnem pregledu smo opredelili pojem samostojnost, razvojne mejnike v starosti 1 – 3 let na področju govora, telesnega razvoja, intelektualnega, socialnega in čustvenega razvoja. Predstavili smo načine kako otroke spodbujamo k samostojnosti, kaj pomeni, če so starši prezahtevni oziroma popustljivi ter kakšne vzgojne metode za spodbujanje samostojnosti uporabljajo vzgojitelji v vrtcu. Nadalje je predstavljena raziskava, ki smo jo izvedli med starši 1-3 letnih otrok, ter vzgojiteljicami v vrtcu. Preverjali smo, kako starši razumejo in spodbujajo samostojnost otrok, ter ali so njihova pričakovanja do svojih otrok v tej starosti realna, prezahtevna ali popustljiva. Preverjali smo tudi kakšna je stopnja samostojnosti 1 – 3 letnih otrok, ki obiskujejo vrtec, in tistih, ki vrtca ne obiskujejo in kako vzgojiteljice spodbujajo samostojnost otrok v vrtcu. Ugotovili smo, da starši spodbujajo samostojnost svojega otroka tako, da mu večkrat pokažejo in razložijo neko aktivnost, ter mu pri tem pomagajo. Rezultati kažejo, da so starši otrok v starosti 1 – 3 let preveč popustljivi, saj menijo, da je njihov otrok še premajhen za določeno opravilo oziroma aktivnost. Tako starši, kot tudi vzgojitelji v vrtcu se bojijo za varnost otrok, vendar jim kljub temu omogočijo samostojno gibanje. Starši otrok, ki ne obiskujejo vrtca pogosto preveč posegajo v otroško igro in s tem zavirajo otroka, da bi sam prišel do rešitve. Ugotovili smo tudi, da so otroci, ki obiskujejo vrtec bolj samostojni pri vsakodnevnih opravilih in da se vzgojiteljice v vrtcu poslužujejo dobrih metod, za spodbujanje otroke k samostojnosti. Rezultati so lahko uporabni za izobraževanje staršev o zmožnostih otrok in primernem spodbujanju njihove samostojnosti.
Ključne besede: predšolski otrok, samostojnost, spodbujanje, vzgoja, razvojne faze in mejniki
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1910; Prenosov: 126
Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...