Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Čeprav živimo v relativno naprednem času, je materinstvo ena izmed osrednjih vlog, ki se še vedno pričakuje od ženske. Družbeni konstrukti, ki so skozi zgodovino oblikovali takšne vloge, pa vse do današnjega dne vplivajo na stališča družbe do žensk, ki se za otroka ne odločijo. To posledično vodi v družbeno negativno dojemanje teh žensk, kar se mnogokrat manifestira s stigmatizacijo. Družbeni predsodki tako posredno ali neposredno vplivajo na psihično dobrobit žensk v sodobni družbi. V tej perspektivi se zanemarja koncept individualizacije in samostojnih odločitev o ženskem telesu in njenem življenju. Pregled vpliva družbenih konstruktov na formacijo institucije materinstva je ključen za razumevanje sodobnih stališč družbe do žensk, ki se odločijo za življenje brez otrok. Sodobni družbeni standardi glede materinstva, oblikovani iz arhaično zasnovanih vzorcev, vplivajo na odnos in snovanje stališča družbe do teh žensk, kar se manifestira skozi stereotipe. Pomanjkanje raziskav na tem področju v Sloveniji pa zaznamuje prihodnost slovenske družbe v odnosu do tega pojava. Naša raziskava je bila opravljena na vzorcu 300 odraslih ljudi v Sloveniji. Z uporabo kvantitativne metodologije smo potrdili ali ovrgli zastavljene hipoteze, ki ugotavljajo, kakšno je sodobno stališče družbe do žensk, ki se ne odločijo za otroka, ter kateri družbeno zasnovani konstrukti še danes vplivajo na družbeno stališče. Rezultati raziskave sicer nakazujejo na družbeni napredek in podporo pri individualnih odločitvah, v katerih pa družbeni konstrukt patriarhalne ureditve še vedno delno vpliva na formacijo stališča družbe v odnosu do materinstva ter posledično do žensk, ki se za to ne odločijo. Rezultati nakazujejo tudi na obstoj vzorca žensk, ki se odločijo za življenje brez otrok.
Ključne besede: Ženske brez otrok, stigmatizacija, individualizem, družbeni odnos, materinstvo, družbeni konstrukti.
Objavljeno v ReVIS: 07.06.2025; Ogledov: 231; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Prostorska ureditev v domu starejših občanov pomembno vpliva na kakovost življenja oskrbovancev ter učinkovitost dela zaposlenih. Kljub temu so oskrbovanci in zaposleni pogosto premalo vključeni v procese načrtovanja in prilagajanja bivalnega okolja. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kako prostorska ureditev vpliva na dobro počutje in mobilnost oskrbovancev. Metode dela: Diplomsko delo je temeljilo na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo dela. Primarni podatki so bili zbrani s pomočjo tehnike intervjuvanja s polstrukturiranimi intervjuji v izbranem domu starejših občanov. Sekundarne vire podatkov smo pridobivali s pomočjo domače in tuje literature ter internetnih virov. Podatkovne baze, ki smo jih pri tem uporabili, so COBISS, PubMed, Google Scholar in Springer link. Rezultati: Raziskava je pokazala, da oskrbovanci kot najpomembnejše vidike prostorske ureditve izpostavljajo svetle in pregledne prostore, dostopnost, možnost osebnega prilagajanja prostorov, medtem ko zaposleni poudarjajo pomen ergonomske zasnove, dobro organiziranih negovalnih prostorov in prostornosti sob. Zaposleni imajo omejen vpliv na prostorske prilagoditve, saj se večina odločitev sprejema na ravni vodstva, pri čemer njihovi predlogi pogosto niso upoštevani. Prav tako je raziskava pokazala, da dobro načrtovani prostori omogočajo hitrejši odziv v nujnih primerih, zmanjšujejo stres zaposlenih in povečujejo varnost oskrbovancev. Razprava in zaključek: Ključna ugotovitev raziskave je, da bi bilo treba oskrbovance in zaposlene bolj aktivno vključiti v načrtovanje prostorskih prilagoditev, saj so njihova mnenja ključna za ustvarjanje funkcionalnega in prijetnega bivalnega okolja. Pridobljeni rezultati so skladni s predhodnimi raziskavami, ki poudarjajo, da dobro načrtovani prostori povečujejo kakovost življenja oskrbovancev ter zmanjšujejo fizične in psihične obremenitve zaposlenih. Na podlagi ugotovitev se priporoča uvedba sistematičnega vključevanja uporabnikov v procese načrtovanja ter prilagajanja prostorov glede na potrebe vseh deležnikov, saj lahko le tako domovi starejših občanov postanejo bolj funkcionalni, varni in prijazni do vseh, ki v njih bivajo in delajo.
Ključne besede: Prostor, oskrbovanci, ergonomija, varnost, mobilnost
Objavljeno v ReVIS: 07.06.2025; Ogledov: 182; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,88 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Kronična nespecifična bolečina v spodnjem delu hrbta (KNBSH) je ena najpogostejših zdravstvenih težav v sodobni družbi, ki narašča in predstavlja pomemben javnozdravstveni ter ekonomski izziv. Učinkovita obravnava bolnikov s KNBSH temelji na uporabi kliničnih smernic in priporočil, ki zagotavljajo enotna in znanstveno podprta navodila za zdravljenje. Pomembno je, da fizioterapevti in drugi strokovnjaki, vključeni v obravnavo teh bolnikov, dobro poznajo smernice ter jih upoštevajo pri svojem delu in svetovanju bolnikom. Razumevanje stališč in prepričanj slovenskih fizioterapevtov o KNBSH ter ugotavljanje njihovega poznavanja kliničnih smernic je ključnega pomena za nadaljnji razvoj stroke. Takšne raziskave prispevajo k izboljšanju kakovosti oskrbe bolnikov, krepitvi strokovne usposobljenosti fizioterapevtov ter večji usklajenosti z aktualnimi strokovnimi priporočili. Metode: Magistrska naloga temelji na kvantitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo dela. Za zbiranje podatkov je bila kot raziskovalni instrument uporabljena anketa, s katero smo preučili stališča in prepričanja fizioterapevtov o KNBSH ter njihovo poznavanje kliničnih smernic oziroma priporočil glede dela, počitka in telesne aktivnosti za obravnavo teh bolnikov. V raziskavi so sodelovali 104 fizioterapevti, zaposleni na primarni ravni zdravstvenega varstva v Sloveniji. Anketni vprašalnik, pripravljen v spletnem orodju 1KA, so prejeli preko službene elektronske pošte in družbenih omrežij. Zbrani podatki so bili analizirani s pomočjo programa SPSS, rezultati pa so predstavljeni v grafični in tabelarni obliki. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da fizioterapevti na primarni ravni zdravstvenega varstva v Sloveniji v veliki meri izražajo neskladje med svojimi stališči in prepričanji o KNBSH ter priporočili sodobnih kliničnih smernic. Največji delež fizioterapevtov (54 %) je skladen s smernicami pri stališčih in priporočilih glede ohranjanja telesne aktivnosti, medtem ko se njihova prepričanja in priporočila ne skladajo s smernicami glede dela (89 %) in počitka (64 %). Razprava: Priporočila zdravstvenih delavcev, vključno s fizioterapevti, lahko pomembno vplivajo na klinični potek bolečine v spodnjem delu hrbta (BSH), saj oblikujejo odnos in prepričanja bolnikov do kronične BSH v kontekstu funkcionalnih omejitev, telesne aktivnosti, dela in počitka. Fizioterapevti imajo poglobljena znanja za obravnavo biomehanskih težav, vendar jim pogosto primanjkuje veščin za učinkovito naslovitev psihosocialnih vidikov BSH. V njihovi praksi so še vedno prisotna nekoristna prepričanja ter stigmatizacija vedenj, povezanih s psihološkimi in socialnimi dejavniki bolečine. Zato bo v prihodnosti ena ključnih intervencij sistematičen in strukturiran izobraževalni pristop, ki lahko bistveno prispeva k izboljšanju kakovosti oskrbe bolnikov in uvajanju najboljših praks v klinično delo. Uporaba standardiziranih obrazcev za oceno stališč fizioterapevtov in drugih zdravstvenih delavcev glede zmotnih prepričanj, povezanih z BSH, bo prav tako ključna za učinkovito obvladovanje tega izziva.
Ključne besede: kronična bolečina v spodnjem delu hrbta, klinične smernice za obravnavo bolečine, biopsihosocialni model obravnave, stališča in prepričanja fizioterapevtov
Objavljeno v ReVIS: 07.06.2025; Ogledov: 184; Prenosov: 6
Celotno besedilo (2,21 MB)

Opis: Osteoporoza je najpogostejša kostna bolezen, za katero je značilna nizka kostna masa, propadanje kostnega tkiva in motnje v mikroarhitekturi kosti. To predstavlja zmanjšano trdnost kosti in posledično večje tveganje za zlom, že ob normalih obremenitvah. Osteoporotični zlomi se celijo dlje kot navadni in se pogosteje ponavljajo, spremlja pa jih huda bolečina in celo trajna omejitev gibanja. Do prvega zloma, pa običajno sploh ni diagnosticirana. Če bolezen ostane nezdravljena, hitro napreduje, zlomi so pogostejši, kakovost življenja pa drastično upade. Osteoporoza predstavlja velik javnozdravstveni problem, saj močno vpliva na kakovost življenja posameznikov, še posebaj pri starejših in ljudeh, ki se borijo s kronično bolečino. Osrednji del fizioterapevtske obravnave pri zmanjšani kostni gostoti je poleg lajšanja bolečin, fizična aktivnost. V privi fazi rehabilitacije se najprej osredotočimo na odpravljanje bolečine, šele nato začnemo s fizično obremenitvijo. Kombinacija različnih vrst vadbe se je izkazala kot najboljši način za preprečevanje upadanja kostne gostote in zmanjšanje tveganja za zlome. Pomembno je, da vadbeni program vključuje elemente, ki na kosti in mišice delujejo težnostno kar pa dosežemo z vadbo za moč, proti uporu, hojo, tekom in poskoki, v kolikor to ni kontraindicirano. Vključimo tudi vadbo za ravnotežje, raztezno vadbo ter vadbo za propriocepcijo in koordinacijo. Na ta način povečamo ali ohranjamo MKG, izboljšamo fizično moč in ravnotežje, posledično pa preprečujemo padce in zlome, ohranjamo pa tudi pokončno telesno držo. Za preprečevanje padcev je poleg vadbe pomembno tudi učenje pravilne uporabe pripomočkov za hojo. Vsak vadbeni program prilagodimo posamezniku in njegovim sposobnostim, ter ga po potrebi nadgrajujemo. Pomembno je ponavljanje meritev in sprotno ugotavljanje učinkovitosti. Program mora biti varen za izvedbo, da med samo vadbo ne pride do poškodb. Ključni del fizioterapevtske obravnave je tudi izključitev dejavnikov tveganja in edukacija pacienta, da njegov življenski slog ostane aktiven, tudi po končani rehabilitaciji. Veliko starejših pacientov ima pridružene bolezni. Za uspešno zdravljenje ostoporoze je ključno tudi obvladanje le teh, sploh sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter hormonskih motenj.
Ključne besede: kostna gostota, osteoporoza, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 189; Prenosov: 8
Celotno besedilo (580,84 KB)

Opis: Pametni namakalni sistemi postajajo ključni za učinkovito upravljanje voda, saj zahtevajo podnebne spremembe in naraščajoča potreba po trajnostnih rešitvah optimizacijo zalivanja. V magistrski nalogi je razvit sistem avtomatiziranega namakanja s programom Home Assistant, ki temelji na senzorjih vlage v tleh. Cilj je zmanjšati porabo vode in izboljšati rastne pogoje rastlin z avtomatskim prilagajanjem namakanja na podlagi dejanskih potreb. Raziskava je pokazala, da je Home Assistant bolj prilagodljiv in cenovno ugodnejši v primerjavi s komercialnimi rešitvami, vendar zahteva več tehničnega znanja pri konfiguraciji. Rezultati potrjujejo, da avtomatizirano namakanje optimizira porabo vode, zmanjšuje potrebo po ročnem zalivanju in izboljšuje trajnostno upravljanje rastlin. Nadaljnji razvoj bi lahko vključeval uporabo umetne inteligence za analizo zgodovinskih podatkov, kar bi še dodatno optimiziralo namakalne urnike.
Ključne besede: Home Assistant, avtomatizacija namakanja, pametni namakalni sistemi, optimizacija vode, senzorski sistemi
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 196; Prenosov: 2
Celotno besedilo (21,85 MB)