Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Prezgodnji porod lahko pri nedonošenčku privede do različnih zdravstvenih zapletov, ki vplivajo na njegov psihomotorični razvoj. Ker nedonošenček spada v ranljivejšo populacijo, je zanj še toliko bolj pomembna individualna multidisciplinarna ter interdisciplinarna obravnava, ki zajema tudi fizioterapevtske metode in tehnike. Namen diplomskega dela je ugotoviti, katere fizioterapevtske metode in tehnike, uporabljene pri obravnavi nedonošenčka v enoti neonatalne intenzivne terapije, pomembno vplivajo na preprečevanje ali reševanje zdravstvenih zapletov pri nedonošenčku. V diplomskem delu smo v podrobnejši pregled vključili 7 znanstvenih člankov, ki smo jih našli na podlagi zastavljenih vključitvenih ter izključitvenih kriterijev v podatkovnih bazah PEDro, PubMed ter ScienceDirect. Po analizi ter primerjavi izbranih znanstvenih člankov smo ugotovili, da se pri nedonošenčkih pojavljajo motnje respiratornega ter kardiovaskularnega sistema, motoričnega razvoja, mineralizacije kosti, spanja, prisotni sta tudi nizka poporodna telesna teža ter bolečina. Fizioterapevtska obravnava v enoti neonatalne intenzivne terapije zajema respiratorno fizioterapijo, rokovanje ter pozicioniranje, taktilno-kinestetično stimulacijo in poučevanje staršev oziroma skrbnikov ter njihovo vključevanje v obravnavo. Analiza izbranih raziskav je pokazala najbolj signifikantne rezultate v prid reševanja zapletov pri refleksni lokomotorni terapiji ter pozicioniranju v viseči tkanini. Izrazila se je potreba po razvoju in napredku v respiratorni fizioterapiji kot ključni komponenti obravnave nedonošenčkov ter pomembnost vključevanja staršev v fizioterapevtsko obravnavo. Na podlagi rezultatov raziskav zaključujemo, da fizioterapevt pomembno doprinaša k optimalnejšemu razvoju nedonošenčka.
Ključne besede: nedonošenček, fizioterapija, enota neonatalne intenzivne terapije
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2025; Ogledov: 254; Prenosov: 8
Povezava na datoteko

Opis: Zgodnja fizioterapevtska obravnava otrok v Sloveniji poteka pod okriljem razvojnih ambulant. Naš namen je bil raziskati različne rizične dejavnike, njihovo fizioterapevtsko obravnavo ter subjektivno mnenje staršev o obravnavi. Metode: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno raziskovalno metodo obdelave podatkov. V empiričnem delu smo uporabili kvantitativno raziskovalno metodo z uporabo anketiranja. Podatke smo zbirali s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika EnKlikAnketa (1kA). Za analizo podatkov smo uporabili program IBM SPSS. Rezultati: Ugotovili smo, da je v našem vzorcu najpogostejši rizični dejavnik hipotonost (N = 90, 64,7 %). Otroci so bili najpogosteje napoteni na fizioterapevtsko obravnavo do 3. meseca starosti, kar 76,3 % otrok je bilo napotenih na nevrološko razvojno fizioterapevtsko obravnavo v prvih šestih mesecih starosti (N = 106). Po mnenju anketirank je fizioterapevtska obravnava najpogosteje zajemala učenje staršev, kako se izvajajo vaje za spodbujanje pravilnega razvoja otroka v domačem okolju (N = 115, 82,7 %). Anketiranke so bile v povprečju z razvojno fizioterapevtsko obravnavo zelo zadovoljne (AS = 4,5; SO = 0,82), z informacijami o gibalnem razvoju, ki so jih prejele od fizioterapevta, pa so bile v povprečju zadovoljne (AS = 4,4; SO = 0,87). Wilcoxonova testa sta statistično pomembna (p < 0,05). Razprava: Ugotovitve predstavljajo dobro osnovo za nadaljnjo raziskovanje, v prihodnje bi bilo priporočljivo raziskavo opraviti na večjem vzorcu in razširili kriterij vključitve v raziskavo.
Ključne besede: gibalni razvoj, rizični dejavniki, fizioterapevtska obravnava, razvojna nevrološka obravnava, odkloni od normalnega razvoja
Objavljeno v ReVIS: 22.04.2025; Ogledov: 245; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,76 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Teoretična izhodišča: V sodobnem času je rak bolezen, za katerim zboli mnogo ljudi. Prizadene ljudi vseh starosti in spola ter posledično vpliva na njihove bližnje družinske člane. Ker je telesno zdravje zelo povezano z duševnim, ima psihično stanje bolnika velik vpliv na potek bolezni. Ljudje, ki imajo podporo, vidijo smisel v svojem življenju, se z boleznijo lažje soočijo kot bolniki, ki tega nimajo. Pričakovan odziv na postavljeno diagnozo je lahko stres, ki se lahko razširi v čustveno stisko. Vse več je rakavih bolnikov, ki imajo čustvene stiske. Lahko je to depresija, anksioznost ali katera koli druga čustvena stiska. Veliko vlogo pri tem ima celoten onkološki tim. Z ustrezno komunikacijo in empatijo zdravstvenih delavcev lahko ti ogromno pripomorejo k poteku rehabilitacije bolnika. Bolniki se namreč tedaj počutijo sprejete in slišane. Namen raziskave je proučiti čustveno stisko bolnikov z rakom. Metoda: V raziskavo smo vključili šest ljudi, ki so zboleli za rakom in so hkrati imeli čustvene stiske. Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Na podlagi predhodnega pregleda znanstvene in strokovne literature ter podatkovnih baz Cobiss, PubMed in Google Učenjak smo pripravili vprašanja za polstrukturirani intervju. V vseh fazah zbiranja in obdelave podatkov smo upoštevali etična načela raziskovanja. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore intervjuvancev zapisali in uredili v tabele, podatke pa razvrstili po posameznih kodah in jih interpretirali. Rezultati: Intervjuvani ljudje so bolniki, ki so zboleli za rakom in imajo čustvene stiske. Vsak je imel določeno čustveno stisko, ki pa so jo pravi čas odkrili in si poiskali pomoč. Vedeli so, kje lahko poiščejo pomoč, hkrati pa je bila družina vsem v največjo oporo. Intervjuvani ljudje so bolniki, ki so zboleli za rakom in imajo čustvene stiske. Povprečna starost intervjuvancev je 41,2 leta. V raziskavi smo ugotovili, da so se vsi bolniki s svojimi čustvenimi stiskami soočali na svoj način, kljub vsemu pa nihče od njih ni potreboval psihološke pomoči. Ob postavitvi diagnoze se je vsem intervjuvancem spremenilo življenje, v veliki meri so prioritete intervjuvancev postale družina, prijatelji in njihovo zdravje. Poudarili so pomembnost psihološke podpore ob tako težki bolezni, kot je rak. Ves čas so jim v veliko oporo družina, prijatelji in vsi bližnji. Določeni intervjuvanci imajo sedaj po končanem zdravljenju še kdaj občasne stiske glede ponovitve bolezni. Razprava: Rezultati raziskave zajemajo paciente, ki so preboleli raka in so imeli čustveno stisko. Čeprav so se soočali s težko boleznijo, intervjuvanci večjih težav s prebolevanjem bolezni in čustvenih stisk niso imeli. Vsak se je soočal s čustvenimi stiskami na svoj način, v življenje so vpeljali stvari, ki so jih pomirjale. Rezultati raziskave potrjujejo, da so bolniki imeli dobro psihološko podporo, hkrati pa so v večini povedali, da so bili zelo zadovoljni s pomočjo zdravstvenega tima. Ta jim je bil zmeraj na razpolago, kadar so karkoli potrebovali. Intervjuvanci poudarjajo pomen podpore bližnjih, ki dobro vpliva na bolnika tako na fizičnem kot na psihičnem področju. Na ta način imajo bolniki kakovostnejše možnosti za ozdravitev.
Ključne besede: rak, čustvene stiske, psihološka pomoč, depresija.
Objavljeno v ReVIS: 20.04.2025; Ogledov: 274; Prenosov: 28
Celotno besedilo (933,87 KB)

Opis: Uvod in namen: Poškodba zadnje stegenske mišice (ZSM) je ena izmed najpogostejših mišično-skeletnih poškodb. Prizadene tako profesionalne športnike kot tudi rekreativce. Značilnost poškodbe je visoka stopnja ponovnih poškodb in širok časovni razpon okrevanja, ki sega od nekaj dni pa vse do nekaj mesecev. Incidenca poškodb ZSM se letno povečuje, kar kaže na neučinkovitost trenutne prakse preventive in obravnav poškodbe ZSM. Prav zaradi tega bomo v našem delu pregledali obstoječe znanje s področja nastanka in obravnave poškodbe ZSM, ki je nujno za dobro razumevanje poškodbe ZSM na področju fizioterapije, in ustrezen fizioterapevtski pristop. Poškodba ZSM zahteva natančen klinični pregled in v večini primerov konzervativno obravnavo v obliki rehabilitacije, zato bomo z našim delom skušali predstaviti najpomembnejše oblike in strategije fizioterapevtske obravnave poškodbe ZSM, ki temeljijo na dokazih, in s tem pripomogli k znanju fizioterapevtov. Metode: Diplomska naloga kot pregled literature vsebuje naslednje vključitvene kriterije: študije s tematiko o poškodbah ZSM ter rehabilitaciji, študije, objavljene med letoma 2000 in 2024 v angleškem jeziku. Rezultati: Rezultati kažejo, da učinkovita rehabilitacija poškodbe ZSM temelji na progresivni vadbi proti uporu, vajah teka, pliometrije in agilnosti. Asklingov H-test je pomemben kriterij pri odobravanju povratka v športno aktivnost. Uporabnost: Diplomska naloga prinaša celovito predstavitev rehabilitacije poškodbe ZSM, s pomočjo katere fizioterapevti lahko optimiziramo rehabilitacijo posameznika po poškodbi ZSM in s tem zmanjšamo tveganje za ponovno poškodbo ZSM. Omejitve: Področje fizioterapevtskega pristopa pri poškodbi ZSM je zelo obsežno, zato smo predstavili najbolj pomembne vidike fizioterapevtske rehabilitacije. Za poglobljeno razumevanje poškodbe ZSM priporočamo podrobnejši pregled navedenih člankov.
Ključne besede: Poškodba zadnje stegenske mišice, Asklingov H-test, fizioterapevtska obravnava poškodbe zadnje stegenske mišice
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 369; Prenosov: 17
Celotno besedilo (539,05 KB)

Opis: Dislokacija GHS je poškodba, pri kateri gre glavica humerusa izven svojega fiziološkega položaja sklepa zaradi travmatskih ali netravmatskih vzrokov. Nastanek te poškodbe povzroči nestabilnost GHS, kar negativno vpliva na funkcionalnost in kakovost življenja posameznika. Ustrezna in celostna obravnava pacienta z dislokacijo GHS je ključnega pomena za uspešno zdravljenje, saj v nasprotnem primeru lahko vodi do kroničnih težav funkcionalnosti GHS. Diagnoza temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in slikovnih preiskavah. Klinični pregled vključuje inspekcijo in palpacijo, oceno aktivne in pasivne gibljivosti GHS, oceno senzibilitete in mišične moči m. GHS in specifične teste za oceno nestabilnosti GHS. Ob sumu na dodatne poškodbe sklepnih in obsklepnih struktur se opravijo dodatne slikovne preiskave. Glavna težava dislokacije GHS je posledična nestabilnost sklepa, v katero je usmerjeno zdravljenje. Paciente s tovrstno poškodbo se zdravi operativno ali konzervativno, odvisno od resnosti poškodbe GHS. Rehabilitacija pacientov z dislokacijo GHS je usmerjena v ponovno vzpostavitev funkcionalnosti sklepa, predvsem v povečanje stabilnosti GHS, povečanje OG GHS in zmanjševanje intenzitete bolečine. Med FT metode in tehnike, ki se uporabljajo pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS, spadajo krioterapija, TENS, laser terapija, mobilizacija GHS, stabilizacijske vaje GHS, stabilizacijske vaje GHS in trupa, nevromišične vaje in kineziotaping GHS. V diplomski nalogi smo podrobno analizirali deset raziskav. Na podlagi teh smo predstavili učinkovite FT metode in tehnike za povečanje stabilnosti GHS ter potrdili našo hipotezo, da je fizioterapevtska obravnava učinkovita pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS. Skozi pregled strokovne literature smo ugotovili, da primanjkuje raziskav, ki bi se osredotočale na oblikovanje jasnih fizioterapevtskih priporočil in smernic zdravljenja v različnih časovnih obdobjih rehabilitacije pacientov po dislokaciji GHS. Tovrstne raziskave bi lahko pomembno pripomogle fizioterapevtom pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS. Na podlagi ugotovitev analize raziskav smo oblikovali priporočila za fizioterapevtsko obravnavo pacientov po dislokaciji GHS. Fizioterapevtska priporočila so uporabna v vsakodnevni fizioterapevtski praksi in lahko pripomorejo k izboljšanju kliničnega in funkcionalnega izida zdravljenja pacienta po dislokaciji GHS.
Ključne besede: glenohumeralni sklep, dislokacija, zdravljenje, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 385; Prenosov: 24
Celotno besedilo (553,67 KB)