Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Sodobna diplomacija je na stičišču tradicije in inovacij, kar prinaša nove izzive in zahteva prilagoditev obstoječih praks. Tradicionalne diplomatske metode, ki temeljijo na uradnih dokumentih, zaupnih pogovorih in osebnih stikih, so se zdaj znašle v svetu, kjer prevladujejo digitalna orodja in komunikacija v realnem času. Tehnološki napredek in globalizacija sta povečala kompleksnost mednarodnih odnosov, kar terja nove pristope v diplomatskem delovanju. Tehnologija je preoblikovala diplomatsko komunikacijo, saj digitalni mediji omogočajo večjo neposrednost in odprtost. Sodobni diplomati se morajo prilagoditi novim platformam, kot so družbeni mediji in komunikacijski kanali v realnem času. Pri tem morajo najti ravnotežje med hitrostjo teh orodij in ohranjanjem strateške poglobljenosti, ki je značilna za tradicionalno diplomacijo. To vključuje zaščito občutljivih informacij in boj proti dezinformacijam. Sodobna diplomacija vključuje tudi nove akterje, kot so nevladne organizacije in strokovnjaki, ki s svojimi znanji in perspektivami spreminjajo tradicionalne diplomatske metode. Njihovo sodelovanje s tradicionalnimi diplomatskimi akterji odpira nova vprašanja glede avtoritete in vpliva na vloge državnih institucij. Tehnološki napredek prinaša tudi nove izzive, kot so kibernetska varnost, digitalna zasebnost in širjenje dezinformacij. Čeprav je tehnologija spremenila diplomatske prakse, mednarodni pravni okviri niso sledili temu hitremu razvoju. Zato je nujno posodobiti pravne okvire, da bodo odražali realnost sodobne diplomacije in podpirali mednarodne odnose. Diplomacija v 21. stoletju zahteva strategijo, ki združuje tradicionalne diplomatske veščine z digitalnimi orodji. Ključno je, da diplomacija ohrani svoje temeljne vrednote, kot so pogajanja, zaupnost in vzajemno spoštovanje, hkrati pa sprejme inovacije, ki povečujejo njen doseg in vpliv. Le tako bo sodobna diplomacija še naprej učinkovito spodbujala globalni mir, stabilnost in sodelovanje v vedno bolj zapletenem mednarodnem okolju ter ohranila svojo pomembno vlogo pri reševanju globalnih izzivov.
Ključne besede: diplomacija, diplomatsko komuniciranje, tehnološki napredek, globalizacija, diplomatski proces, diplomatska služba
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 468; Prenosov: 17
Celotno besedilo (789,95 KB)

Opis: Raziskava opredeljuje naravo prava v okviru svoje jezikovne danosti. V tem okviru skuša skozi optiko logične forme pokazati na njeno nesmiselnost v okviru pravne argumentacije in se s tem otresti termina logičnega sledenja znotraj pravnih pisanj. Da bi prodrli v srž nesmiselnosti čiste logične forme v polju prava, se slednjega lotimo skozi ekstenzionalne sisteme logike s posebnim ozirom na Wittgensteinov logični atomizem. Preko teorije slike sledimo (ne)smislu vse do analize pravnega pravila in do odpada Wittgensteina od zgodnjih teorij in prehoda k teoriji jezikovnih iger. V iskanju nepotrebnosti ekstenzionalnih logik v pravu se osredotočimo na analizo Alexyjeve formule teže skozi Łukasiewiczevo optiko večvrednostne logike, pri čemer se nam izkaže ravno nesmisel matematizacije naravnega jezika prava. Slednje pa je ravno namen dela, namreč etabliranje razmerja med pravom in logiko ter obmejitev slednje v polju prava. Logika, če naj pravu koristi, naj ohranja svojo intenzinalnost kot poskus vrnitve k vsebini ter opozarja na relevanco sledenja napram materialni implikaciji. Tak uvid je predvsem koristen sodnim pisanjem, stroki in znanosti, ki naj spreminjata paradigmo in tendirata k vrednotenju prava kot jezikovne igre. Slednja kot samolastni pojav z lastnimi pravili uokvirja javni prostor intersubjektivitete in kot taka omogoča odnos subjekt–objekt. V tem smislu nam šele odkriva subjektiviteto subjekta in skozenj tvori objektivnost. Jezik kot vpetost in pogoj jezikovne igre je tako pogoj resnice oziroma resnica sama, je alethes in logos. Tako se jezik kot izvorna dialektika izkaže kot resnica tu-biti, ki se v svet zarisuje kot družbena pogodba. Teorija kontraktualizma namreč razkriva poslednjo srž našega mirnega soobstoja, ki dopušča ne-identiteto drugega. Delo prepotuje pot od Wittgensteinove zgodnje teorije preko deontike Alexyja k pozni teoriji jezikovnih iger, da bi v končnem postavila resnico jezika in javnega prostora, kot ga razume Habermas. Vseskozi nas spremlja kot rdeča nit jezikovna teorija Novaka, ki jezik razkriva v svoji dialektiki, razumnem razlogovanju v najbolj izvornem starogrškem pojmovanju.
Ključne besede: logika, logični atomizem, jezik, jezikovne igre, resnica
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 469; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,28 MB)

Opis: Razvoj akademske svobode od Sokrata do danes predstavlja zapleteno transformacijo človeške družbe, od religije prek filozofije do tehnologije. Evolucija človeške misli se začne s Sokratovo dialektiko in Platonovo Akademijo, ki jo v srednjem veku pričakata teološko nasprotovanje in inkvizicija. Pojav Kopernikove heliocentrične razlage, Gutenbergovega tiskalnega stroja in učenje Galilea Galileja privedejo do sveta, v katerem Descartes izreče znamenite besede »cogito ergo sum« ter obrne filozofsko smer nazaj k človeku. Tam ga dočaka usodni Immanuel Kant, katerega učenje naznani prihod nihilizma – prihod Nietzscheja, ki svojo destruktivno misel preda M. Heideggerju in odnosu človeka do tehnike, da bi po njem končali pri Baudrillardu in matrici ničnosti. Akademska svoboda se znotraj te evolucije pojavi na samem začetku pri Sokratu in Platonu ter se skozi čas »ohranja« pri posamičnih znanstvenikih. Šele s Humboldtovo ustanovitvijo moderne univerze v Berlinu leta 1809 lahko začnemo govoriti o akademski svobodi v sodobnem pomenu besede. Univerze postanejo središča razvoja umetnosti in znanosti, vendar se pravna zaščita akademske svobode tako v Evropi kot ZDA pojavi sorazmerno pozno. Pojem akademske svobode še danes večinoma ni izrecno omenjen v ustavah držav, medtem ko so področni zakoni, v katerih se opredeljuje akademska svoboda, nemalokrat tarča strokovnih kritik. Danes je akademska svoboda v svetu zelo različno zaščitena. In tukaj ne gre le za formalne, ampak tudi vsebinske razlike. Znotraj akademske svobode se ne nahajata le svoboda raziskovanja in poučevanja, ampak tudi avtonomija univerze, družbena odgovornost in tisto, brez česar akademske svobode ne bi bilo: svoboda izražanja, združevanja, govora. Trend zmanjševanja akademske svobode je danes opazen v številnih državah. Digitalizacija šolstva ob tem predstavlja nove izzive akademski svobodi, kjer se kitajski model tehnološke diktature zaenkrat razvija brez zaznavne alternative zahodnega sveta. Razvoj pametnih mest zahteva digitalno preobrazbo družbe in s tem tudi izobraževanja. Akademska svoboda se zato vse bolj izpostavlja tako v svoji svobodi kot nesvobodi.
Ključne besede: akademska svoboda, digitalizacija, znanost in umetnost, pravo, ustava, tehnologija
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 390; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,84 MB)

Opis: Magistrsko delo obravnava ureditev umetne prekinitve nosečnosti v državah članicah Evropske unije, kar je tema v središču pravnih, političnih in družbenih razprav. Analizirajo se različni zakonodajni pristopi, ki jih države članice EU uporabljajo pri urejanju te pravice, ter vpliv teh ureditev na dostopnost in varnost postopka. Raziskovalna metodologija temelji na pravni analizi, ki vključuje preučevanje pravnih aktov držav članic EU, sodno prakso ustavnih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice, relevantne mednarodne pravne instrumente ter statistične podatke o dostopnosti in izvedbi umetnih prekinitev nosečnosti. Opredeljeni so relevantni pojmi in pravila ter opisano trenutno stanje pravne in ustavnopravne ureditve v državah članicah EU. Cilj raziskave je bil ponuditi celovit pregled trenutne ureditve umetne prekinitve nosečnosti v EU, ugotoviti spremembe v zakonodaji, identificirati najboljše prakse in politike, ki zagotavljajo varnost in dostopnost postopka, ter osvetliti vpliv evropskih institucij na nacionalne politike, s poudarkom na raznolikosti pristopov znotraj EU. Ključne ugotovitve raziskave kažejo na velike razlike v zakonodaji med državami članicami, kar ustvarja neenakosti v dostopnosti in pravni zaščiti žensk. Medtem ko so nekatere države v zadnjih letih uvedle restriktivnejše ukrepe, druge svoje zakonodaje liberalizirajo pod pritiskom mednarodnih organizacij in evropskih institucij. Ugotovitve so lahko dragocen vir za nadaljnje raziskave in prispevajo k večji ozaveščenosti javnosti o trenutnem stanju ter izzivih, kar lahko vpliva na oblikovanje javnega mnenja in spodbuja podporo za potrebne zakonodajne spremembe.
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, reproduktivne pravice žensk, Evropska unija, sodna praksa, evropske institucije
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 402; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,12 MB)

Opis: Magistrsko delo se osredotoča na preučevanje doživljanja ločitve ali razveze staršev pri mladostnikih ob podpori podporne skupine. Raziskava obravnava razsežnosti in kompleksnost družinske dinamike, še posebej v kontekstu čustvenega, kognitivnega in socialnega odziva mladostnikov na ločitev staršev. V teoretičnem delu naloge smo pregledali literaturo, ki obravnava vplive ločitve na mladostnike, vključno z njihovimi čustvenimi, kognitivnimi in socialnimi odzivi, ter pregledali vlogo strokovne podpore, ki jo lahko mladostniki prejmejo bodisi od vrstniških skupin, šole ali podpornih skupin za samopomoč. Poseben poudarek je bil namenjen teoretičnim vidikom ločitve v okviru družinske dinamike. Naša raziskava se je osredotočila na raziskovanje razlik v čustvenem, psihološkem in socialnem doživljanju ločitve ali razveze staršev med mladostniki, katerih starši so bili vključeni v podporne skupine za ločene ali razvezane starše, ter tistimi, katerih starši niso bili vključeni v te skupine, s ciljem ugotoviti, kako ta podpora vpliva na njihovo psihološko stanje, prilagoditev in socialno vključenost v obdobju ločitve ali razveze. Glavni rezultati raziskave so pokazali, da so mladostniki, katerih starši so bili vključeni v podporne skupine, ločitev doživljali bolj pozitivno. Poročali so o boljšem razumevanju svojih čustev, večji stabilnosti in sposobnosti za konstruktivno reševanje konfliktov. Teme, kot so občutek varnosti, podpora in razumevanje, podpirajo trditev o njihovi večji čustveni stabilnosti. Mladostniki, katerih starši niso bili vključeni v podporne skupine, so pogosteje doživljali negotovost, strah pred prihodnostjo, dvome o sebi in občutke krivde. Zaključki raziskave poudarjajo pomen starševske podpore med ločitvijo ter njen vpliv na čustveno in socialno prilagajanje mladostnikov. Ti izsledki lahko prispevajo k razvoju učinkovitejših pristopov za podporo mladostnikom v tej ranljivi fazi.
Ključne besede: Doživljanje mladostnika, ločitev, čustveno doživljanje, kognitivno doživljanje, socialno doživljanje, doživljanje prejemanja medvrstniške pomoči in šolske podpore, skupine za samopomoč.
Objavljeno v ReVIS: 14.01.2025; Ogledov: 1078; Prenosov: 0
Celotno besedilo (1,40 MB)