1861. Posebni varovalni ukrepi v sklopu psihiatričnih bolnišnic : prostorski, etični in pravni vidikSabina Arnault, 2023, magistrsko delo Opis: Mentalno zdravje je pomembno tako za posameznika kot družbo kot celoto. Prvi znani zapisi o oviranju pacientov segajo že v čas antične Grčije. Posebni varovalni ukrepi so ukrepi, s pomočjo katerih se pacientu pri procesu zdravstvene obravnave omejuje pravica do svobodnega gibanja ter odločanja o samem sebi. Intenzivna obravnava psihiatričnih pacientov poteka na varovanih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in ti so pod nadzorom slovenskih sodišč. Namen magistrskega dela je bil proučiti prostorski, etični in pravni vidik uporabe posebnih varovalnih ukrepov v psihiatričnih bolnišnicah. Z uporabo deskriptivne metode smo opravili pregled znanstvene in strokovne literature v slovenskem in angleškem jeziku. Metoda študije primerov je bila uporabljena pri prostorskemu vidiku ureditve varovanih oddelkov psihiatričnih bolnišnic. Ob pregledu obstoječe strokovne literature smo ugotovili, da posebni varovalni ukrepi pomenijo uporabo sile nad pacienti. Razlogi za njeno uporabo se med seboj razlikujejo. Uvedba posebnih varovalnih ukrepov je lahko travmatična tako za pacienta kot za zdravstvene delavce. V Sloveniji se psihiatrični pacienti večinoma zdravijo klasično, to pomeni v bolnišničnem okolju. Zdravstveni delavci so med izvajanjem posebnih varovalnih ukrepov zavezani etičnim kodeksom posameznih strok, ki jim pomagajo izoblikovati lastne etične vrednote. Slovenska normativna ureditev ureja, da se otroke, mlajše od devet let, lahko ovira eno uro, mladostnike od devet do18 let dve uri, odrasle paciente do največ štiri ure. Pričujoče delo je celostno zajelo več vidikov ureditve varovanih oddelkov psihiatričnih bolnišnic, zato bo pripomoglo k boljšemu razumevanju, kaj posebni varovalni ukrepi dejansko so ter kdaj in kako se jih uporablja. Pripomoglo bo predvsem k destigmatizaciji psihiatrije kot veje medicine. Ne nazadnje je to magistrsko delo spodbuda, da se bo še več avtorjev začelo ukvarjati s področjem prava in medicine, etike in morale, zdravstva in zakonodaje.
Ključne besede: posebni varovalni ukrepi, telesno oviranje, psihiatrična bolnišnica, mentalno zdravje, varovani oddelek
Objavljeno v ReVIS: 13.02.2024; Ogledov: 1470; Prenosov: 60
 Celotno besedilo (2,30 MB) |
1862. Uspešnost dostopa posameznika na ESČP : magistrsko deloPetra Zupan, 2023, magistrsko delo Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) omogoča posameznikom, da uveljavljajo varstvo človekovih pravic na nadnacionalnem nivoju, vendar jih pri tem omejujejo stroga merila, na podlagi katerih se presoja dopustnost njihovih vlog oziroma pritožb. Ker je za nedopustno razglašenih kar 90 odstotkov individualnih evropskih pritožb, je cilj magistrskega dela predstavitev meril dopustnosti. Z metodo analize praktičnega primera individualne evropske pritožbe, ki je bila razglašena za nedopustno, se v magistrskem delu ugotavlja razloge za nedopustnost v povezavi z uporabo pogojev dopustnosti, vezanih na očitek kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP, ki je naveden v pritožbi. 6. člen EKČP določa pravico do poštenega sojenja, očitek njegove kršitve pa je v državah članicah Sveta Evrope oziroma podpisnicah EKČP najpogostejši vzrok za vlaganje individualnih evropskih pritožb. V analizi je izpostavljen pomemben vidik nepristojnosti ratione materiae, ki je t. i. doktrina četrte instance, ki je implicirana v 1. odstavek 3. točke 35. člena EKČP, ki je kot razlog za nedopustnost pritožbe v sodni praksi ESČP pogosto uporabljena določba, saj se nanaša na utemeljenost pritožbe. Namreč vse prepogost problem vlagateljev je, da si, ko v pritožbi zatrjujejo kršitev 6. člena EKČP, napačno predpostavljajo, da pojem poštenega sojenja implicira pravilno meritorno sodno odločitev na podlagi nacionalnega prava. Zato bo uporaba rezultatov raziskave v magistrskem delu v pomoč zainteresiranemu vlagatelju pri presoji o smiselnosti vlaganja tovrstnih pritožb. Razprava o ločnici med t. i. doktrino četrte instance in obstojem kršitve 6. člena EKČP, ki jo predmetni pritožnik zatrjuje v pritožbi, pa je z oblikovanjem pregleda in ocene obravnavanega področja doprinesla izvirni prispevek k znanosti in stroki s tem, da se je ugotavljala praktična slika vsebinske meje med nepomembnimi oziroma nedopustnimi pritožbami in tistimi, ki si v povezavi s 6. členom EKČP zaslužijo obravnavo pred ESČP.
Ključne besede: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, evropski nadzorni mehanizem varstva človekovih pravic, merila dopustnosti v pritožbenem postopku, nedopustnost pritožbe na ESČP, doktrina četrte instance
Objavljeno v ReVIS: 13.02.2024; Ogledov: 2111; Prenosov: 32
Celotno besedilo (2,63 MB) |
1863. |
1864. |
1865. |
1866. |
1867. |
1868. |
1869. IZKUŠNJE LJUDI Z NEPRILAGOJENIM SANJARJENJEMNina Prepadnik, 2024, ni določena Opis: Motnja neprilagojenega sanjarjenja je še precej neraziskan in nepoznan pojav, ki pridobiva vse več pozornosti v znanstveni skupnosti, saj lahko negativno vpliva na različna področja življenja posameznikov. V zadnjih letih se je pojavilo vse več raziskav, v katerih se raziskovalci posvečajo preučevanju različni vidikov neprilagojenega sanjarjenja ter tudi značilni komorbidnosti pojava. Motnja je bila do sedaj najpogosteje raziskana v kontekstu kategorij vedenjske zasvojenosti ter disociativnih motenj. V nalogi smo na vzorcu slovenske populacije raziskali izkušnje posameznikov z motnjo neprilagojenega sanjarjenja. Kandidati za raziskavo so bili izbrani na podlagi dveh kriterijev, in sicer so morali posamezniki doseči potreben rezultat na lestvici za neprilagojeno sanjarjenje MDS-16 ter sami svoje sanjarije oceniti kot neprilagojene. Z desetimi kandidati smo izvedli individualne intervjuje v sklopu kvalitativne raziskave, kjer so posamezniki opisovali subjektivne izkušnje, vključno s sprožilci, pogostostjo, trajanjem in vsebino sanjarij, prav tako pa tudi čustvenim in kognitivnim odzivom nanje. Poskušali smo razumeti tudi posledice neprilagojenega sanjarjenja v povezavi s posameznikovim vsakodnevnim, poklicnim in akademskim delovanjem, medosebnimi odnosi ter duševnim zdravjem. Čeprav se zgodbe in doživljanje vsakega posameznika razlikujejo med sabo, je bilo nekaj skupnih točk prisotnih pri vseh intervjuvancih. Predvsem skrivanje vedenja, ker je povezano z občutkom sramu in krivde, ter večinoma občutek nemoči, ko pride do nadzora lastnega vedenja in kako močno to vpliva na življenje in slabša kakovost njihovega življenja. Neprilagojeno sanjarjenje se redko pojavlja kot samostojna motnja, ampak je pri pojavu značilna komorbidnost, kar smo ugotovili tudi v primeru naših intervjuvancev. Na podlagi odziva na našo raziskavo je postalo jasno, da v Sloveniji živi veliko ljudi, ki jim sanjarjenje predstavlja neprilagojen mehanizem za soočanje s težavami in nezadovoljstvom v življenju ter da pri tem nimajo podpore. Čeprav neprilagojeno sanjarjenje še ni priznano kot uradna diagnoza, se je v naši raziskavi jasno pokazala potreba po nadaljnjem raziskovanju ter ozaveščanju psihoterapevtov, svetovalcev in splošne javnosti o pojavu neprilagojenega sanjarjenja.
Ključne besede: sanjarjenje, neprilagojeno sanjarjenje, komorbidnost, vedenjske zasvojenosti, disociativne motnje
Objavljeno v ReVIS: 07.02.2024; Ogledov: 1128; Prenosov: 36
Celotno besedilo (1,26 MB) |
1870. |
