201. Fizioterapevtska obravnava ploskega stopalaErika Pust, 2025, diplomsko delo Opis: Tema zaključnega dela je fizioterapevtska obravnava ploskega stopala, ki se pogosto pojavlja tako v otroštvu kot v odrasli dobi, a ostaja premalo prepoznana. Pomembno vlogo prepoznavanja patologije ploskega stopala predstavljajo poznavanje anatomije stopala, dobro zastavljen in izpeljan klinični pregled ter individualno sestavljen program terapije. Posameznikom priporočamo, da najprej posegajo po konservativnih metodah, saj je tak pristop v veliki večini uspešen. Vseeno pa nimamo zanesljivih dokazov, kateri fizioterapevtski program naj bi bil pri tovrstni patologiji splošno priporočljiv za ukrepanje. Glavno težavo predstavlja pomanjkanje enotnih smernic in ustrezno dokazanih fizioterapevtskih metod obvladovanja tovrstnih deformacij. Namen naloge je bil pregledati znanstveno literaturo in ugotoviti učinkovitost fizioterapevtskih metod in tehnik pri posameznikih s ploskim stopalom. Cilj je bil pripraviti priporočila za praktično uporabo v klinični fizioterapevtski obravnavi. Raziskovalno vprašanje se je glasilo, ali obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri posameznikih s ploskim stopalom. Na podlagi vključitvenih kriterijev je bilo v sistematični pregled vključenih dvanajst študij. Večina študij je potrdila pozitiven vpliv vaj za krepitev intrinzičnih mišic stopala, predvsem vaje za kratko stopalo, ki so izboljšale višino navikularne kosti, kot vzdolžnega loka in splošno funkcijo stopala. Dodatno so se kot koristne izkazale individualno prilagojene ortoze in nevromišična stimulacija, čeprav le v kombinirani obravnavi. Hipotezo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri obravnavi posameznikov s ploskim stopalom, smo morali zavrniti zaradi metodoloških omejitev in majhnega števila kakovostnih študij. Kljub temu so rezultati spodbudni in nakazujejo na potrebo po nadaljnjem raziskovanju. Pridobitev za stroko predstavlja oblikovan teoretični okvir fizioterapevtske obravnave, ki vključuje dokazano učinkovite metode ter priporočila za prakso.
Ključne besede: plosko stopalo, deformacija stopala, stopalni lok, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 374; Prenosov: 16
 Celotno besedilo (1,24 MB) |
202. Zdravstvena nega pacienta z marfanovim sindromom po operaciji ascendente aorteLidija Popović, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Marfanov sindrom je avtosomno dominantna bolezen vezivnega tkiva, pri kateri so najnevarnejši zapleti povezani s progresivno dilatacijo in disekcijo ascendentne aorte. Zdravljenje pogosto vključuje profilaktično ali urgentno kirurško zamenjavo aortnega korena/ascendentne aorte (ohranitvene tehnike zaklopke, Bentall), dolgoročni izidi pa so odvisni od vseživljenjskega spremljanja celotne aorte. Ključni del zdravstvene obravnave je pooperativna zdravstvena nega: nadzor hemodinamike (ciljno znižan arterijski tlak), preprečevanje respiratornih zapletov, skrb za kirurško rano in drenaže, učinkovito lajšanje bolečine, varna mobilizacija ter strukturirano izobraževanje pacienta in družine o zdravilih, omejitvah telesne aktivnosti in prepoznavanju opozorilnih znakov. Pomemben je tudi psihološki vidik, saj pacienti – zlasti mlajši – pogosto doživljajo anksioznost in obremenjenost zaradi kronične narave bolezni in možnih reintervencij. Namen diplomske naloge je predstaviti značilnosti Marfanovega sindroma in opredeliti ključne elemente pooperativne zdravstvene nege pacienta po operaciji ascendentne aorte. Poudarek je na hemodinamskem nadzoru, preprečevanju respiratornih in infekcijskih zapletov, varni mobilizaciji, lajšanju bolečin ter izobraževanju pacienta in njegove družine o zdravilih, omejitvah telesnih aktivnosti in prepoznavanju opozorilnih znakov, ki skupaj pomembno prispevajo k dolgoročni varnosti in kakovosti življenja pacientov.
Metoda: Uporabljen je bil kvalitativni pristop z deskriptivno metodo dela in sistematičnim pregledom znanstvene in strokovne literature. Vključene so bile baze PubMed, ScienceDirect, SpringerLink, CINAHL in Google Učenjak. Merila vključitve: objave 2015–2025, prost dostop do celotnega besedila v slovenskem ali angleškem jeziku in ključne besede »(po)operativna oskrba«, »zdravstvena nega«, »Marfan(ov) sindrom«, »ascendentna aorta«, »kirurško zdravljenje«. Uporabljeni so bili Boolovi operatorji AND/OR. Iskanje in analiza sta bila izvedena septembra 2025. V končno sintezo je bilo iz skupnega nabora zadetkov vključenih 17 enot literature; proces selekcije je prikazan s PRIZMA diagramom.
Rezultati: Analiza izbrane literature kaže, da so najtrdnejši napovedniki varnega izida po operaciji stroga kontrola sistoličnega tlaka in srčne frekvence, dosledno jemanje ß-blokatorja/ARB in redno slikovno spremljanje celotne aorte. Najpogostejši zgodnji zapleti so respiratorni (atelektaze, pljučnica) in krvavitve, pozni pa distalne disekcije/anevrizme, kar zahteva protokolarno spremljanje. Ohranitvene tehnike aortne zaklopke (reimplantacija) dosegajo ugodno dolgoročno funkcijo zaklopke, Bentallova operacija ostaja standard pri določenih indikacijah. Vloga medicinske sestre je ključna pri kontinuiranem nadzoru vitalnih funkcij, interpretaciji subtilnih kliničnih sprememb, aseptični negi rane, varni mobilizaciji, dihalni rehabilitaciji in izobraževanju. Strukturirana zdravstvena vzgoja in psihološka podpora dokazano izboljšujeta adherentnost, zmanjšujeta strah in dvigujeta kakovost življenja.
Razprava: Učinkovita pooperativna obravnava pacienta z Marfanovim sindromom po operaciji ascendentne aorte je izrazito multidisciplinarna, pri čemer je medicinska sestra osrednja koordinatorica varnosti in kontinuitete oskrbe. Natančno spremljanje zgodnjih znakov hemodinamske/respiratorne deterioracije, dosledna analgezija in skrb za rano, skupaj z jasnimi protokoli izobraževanja o življenjskem slogu (aerobna, ne izometrična aktivnost), so temelj zmanjševanja ponovnih zapletov. Kakovost življenja je tesno povezana z zgodnjim prepoznavanjem psiholoških potreb in sistematično podporo.
Ključne besede: Marfanov sindrom, ascendentna aorta, kirurško zdravljenje, pooperativna zdravstvena nega.
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 571; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,47 MB) |
203. Vloga diplomiranega zdravstvenika pri analizi razlik med elektrokardiografskimi indeksi za hipertrofijo levega prekata in ultrazvočno izmerjeno maso levega prekataMarko Šabec, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Arterijska hipertenzija sodi med vodilne dejavnike tveganja za srčno-žilno obolevnost, pri čemer predstavlja hipertrofija levega prekata (HLP) pomembno tarčno organsko okvaro in neodvisen napovedni dejavnik srčno-žilnih dogodkov. Transtorakalna ehokardiografija predstavlja zlati standard pri oceni mase levega prekata, 12-kanalni EKG pa ostaja zaradi svoje dostopnosti pomembno presejalno orodje za HLP. Namen raziskave je bil analizirati povezanost izbranih EKG indeksov z ultrazvočno izmerjeno maso levega prekata ter osvetliti vlogo diplomiranega zdravstvenika v diagnostičnem procesu.
Metode: V kvantitativno presečno raziskavo smo vključili priložnostni vzorec 150 pacientov (52 % moških, 48 % žensk), ki so bili napoteni na ultrazvočno preiskavo srca na primarni ravni. Povprečna starost je znašala 60,9 ± 16,4 let. Diagnostični protokol je obsegal standardizirano merjenje krvnega tlaka (povprečje štirih meritev), antropometrične meritve, snemanje 12-odvodnega EKG v mirovanju ter ehokardiografsko določitev mase in indeksirane mase levega prekata. Podatki so bili obdelani z metodami opisne statistike, povezanost parametrov smo preverili s Pearsonovim korelacijskim koeficientom, diagnostično vrednost EKG indeksov pa z izračunom njihove občutljivosti in specifičnosti.
Rezultati: V obravnavanem vzorcu smo zabeležili visoko prevalenco arterijske hipertenzije (50,7 %). EKG indeksi so z ehokardiografskimi parametri izkazovali pretežno pozitivne korelacije, ki so bile izrazitejše pri moških. Zmerno do srednje močno povezanost z maso levega prekata so izkazali Groningenski kriterij (r = 0,620), Cornellov napetostni produkt (r = 0,491) in kriterij Dalfó (r = 0,446). Pri vrednotenju diagnostične natančnosti je dosegel najvišjo občutljivost kriterij Dalfó (45,30 % za maso in 54,44 % za indeksirano maso), vendar ob nižji specifičnosti. Nasprotno je Sokolow-Lyonov napetostni produkt izkazal popolno, 100% specifičnost, a zelo nizko občutljivost (11,7 %). Noben posamezen EKG indeks ni dosegel optimalnega razmerja med občutljivostjo in specifičnostjo, kar potrjuje omejitve elektrokardiografije kot samostojne metode za diagnostiko hipertrofije levega prekata.
Razprava: Izsledki raziskave potrjujejo, da EKG indeksi ne morejo nadomestiti ehokardiografije, temveč delujejo kot komplementarno presejalno orodje za stratifikacijo tveganja. Raziskava poudarja večplastno vlogo diplomiranega zdravstvenika, ki presega zgolj tehnično izvedbo meritev. Njegova vloga vključuje zagotavljanje tehnične brezhibnosti EKG-posnetkov, prepoznavanje kliničnih odstopanj ter izvajanje usmerjene zdravstvene vzgoje za obvladovanje dejavnikov tveganja. Za optimizacijo klinične obravnave sta ključna standardizacija diagnostičnih postopkov in kontinuirano strokovno izpopolnjevanje.
Ključne besede: hipertrofija levega prekata, elektrokardiografija, ehokardiografija, diagnostična natančnost, vloga diplomiranega zdravstvenika
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 432; Prenosov: 5
Celotno besedilo (2,62 MB) |
204. Skrb za duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v povezavi s preventivo zlorabe psihoaktivnih substancDenis Simić, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Izvajalci zdravstvene nege so glede na njihovo naravo dela vsakodnevno izpostavljeni tveganjem za bolezni duševnega zdravja. Duševno zdravje je pomembo v povezavi z delom, saj le dobro duševno zdravje omogoča kakovostno obravnavo pacientov. Izvajalci zdravstvene nege so vsakodnevno izpostavljeni težkim in zahtevnim situacijam, kar lahko vodi v stres, depresijo, izgorelost ali anksioznost. Lahko se pojavijo tudi samomorilne misli in samomor. Zloraba psihoaktivnih substanc predstavlja velik javnozdravstveni in socialni problem. Cilj diplomske naloge je bil opredeliti pogostost zlorabe psihoaktivnih substanc pri izvajalcih zdravstvene nege, ugotoviti stališča izvajalcev zdravstvene nege do subjektivnih težav na področju duševnega zdravja in raziskati varovalne dejavnike in sisteme pomoči v skrbi za duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v povezavi z zlorabo psihoaktivnih substanc.
Metoda: Raziskavo smo izvedli s pomočjo kvantitativnega raziskovalnega pristopa in deskriptivno metodo dela. Primarne podatke za analizo smo pridobili s tehniko anketiranja. Prvi del ankete je zajemal demografske podatke (spol, starost, delovna doba, izobrazba in delovna enota). V nadaljevanju smo anketirance spraševali o stopnji strinjanja glede pomembnosti lastnega duševnega zdravja, kar smo izvedli s pomočjo Likertove lestvice. Zanimalo nas je, s katerimi duševnimi težavami so se anketiranci že srečali, kako skrbijo za lasten življenjski slog, ali so vključeni v aktivnosti promocije zdravja pri delu in ali uporabljajo kakšno pomoč. V anketi smo spraševali o mnenju, katere so najpogostejše substance, ki jih izvajalci zdravstvene nege uporabljajo, in o substancah, ki jih izvajalci zdravstvene nege uporabljajo. V anketi je sodelovalo 150 anketirancev. Za zbiranje podatkov smo uporabili spletno anketiranje. Potekalo je po odprtokodni aplikaciji za spletno anketiranje na domeni www.1ka.si. Anketne vprašalnike smo poslali prek elektronske pošte znancem, zaposlenim v zdravstveni negi, in jih poprosili za nadaljnje posredovanje (sistem snežne kepe). Zbrane podatke smo računalniško obdelali s programom Microsoft Office Excel in jih predstavili v diplomski nalogi. Vir podatkov je bil tudi pregled strokovne literature in znanstvenih člankov v bibliografskih bazah CINAHL, PubMed, COBISS in Google učenjak.
Rezultati: Pregled odgovorov, ki so jih podali anketiranci je pokazal, da izvajalci zdravstvene nege, zlorabljajo psihoaktivne substance v zelo nizkih odstotkih in sicer sintetične kanabinoide in katione v 2 %. Za fenetilamine se je opredelil 1 % vprašanih in piperazine 2 % vprašanih. Kar 96 % anketirancev ne uporablja nič od navedenega. Stališče izvajalcev zdravstvene nege do subjektivnih težav na področju duševnega zdravja je bilo, da je izvajalcem zdravstvene nege zelo pomembno lastno duševno zdravje v 85 %, da je pomembno lastno duševno zdravje, se je opredelilo 83 %. Težave v duševnem zdravju, povezane s stresom, je potrdilo 60 % izvajalcev zdravstvene nege, depresijo 5 %, izgorelost 17 %, anksioznost 11 %. Da niso opazili, da bi imeli težave z duševnim zdravjem, se je opredelilo le 6 % izvajalcev zdravstvene nege. Varovalni dejavniki in sistemi pomoči v skrbi za duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege v povezavi z zlorabo psihoaktivnih substanc so glede na rezultate ankete izvajalcev zdravstvene nege preventivna izvajanja različnih aktivnosti. 60 % jih ima redne prehode, 25 % jih hodi v hribe, 22 % jih teče in enako 22 % jih kolesari, 15 % jih meditira, 11 % jih pleše in prav tako 11 % se jih poslužuje masaž. 9 % izvajalcev zdravstvene nege izvaja jogo, plava jih 8 % in 6 % jih ima svojega psihoterapevta.
Razprava: Izvajalci zdravstvene nege so pomemben člen tako javnega kot zasebnega zdravstva. Pomembno je razumevanje, da so izvajalci zdravstvene nege zaradi pomanjkanja kadra v zdravstvu preobremenjeni in vsakodnevno izpostavljeni velikim psihičnim pritiskom, kar se lahko kaže tudi s stresom, depresijo in izgorelostjo. Zloraba različnih psihoaktivnih substanc izvajalcev zdravstvene nege je lahko beg pred težavami na delu, v družini in življenju. Pomembna je prepoznava in pomoč takšnim sodelavcem, da se čim prej soočijo s težavami in da jih učinkovito rešujejo. Kot del družbe smo nekako odgovorni drug za drugega.
Ključne besede: duševno zdravje, zloraba substanc, promocija zdravja, zdrav življenjski slog.
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 350; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,46 MB) |
205. Intraosalni pristop pri vitalno ogroženemu bolnikuUrša Grandovec, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Intraosalni pristop je hitra in učinkovita metoda zagotavljanja »žilnega« pristopa pri kritično bolnih, ko je vzpostavitev intravenoznega pristopa otežena ali nemogoča. Uporablja se predvsem v nujnih situacijah, kot so srčni zastoj, huda oblika šoka ali poškodba, ker omogoča hitro dajanje tekočin in zdravil. Namen raziskave je preučiti poznavanje intraosalnega pristopa pri vitalno ogroženem bolniku med zaposlenimi v nujni medicinski pomoči, raziskati pogostost tega pristopa v nujni medicinski pomoči, ugotoviti najpogosteje izbrana mesta in pripomočke za intraosalni pristop, prepoznati zaplete in izzive intraosalnega pristopa na terenu in definirati vlogo zaposlenih pri njem.
Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Glede na cilje smo sestavili predlogo za intervju, ki je bila sestavljena iz dveh delov in je vsebovala 20 vprašanj. Prvi del se je nanašal na sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, delovna doba, izobrazba), drugi del pa na vprašanja, povezana s poznavanjem in uporabo intraosalnega pristopa, poznavanjem rokovanja z intraosalnimi pripomočki in najpogosteje izbranih mest, izzivov in zapletov ter vlogo zaposlenih pri uporabi intraosalnega pristopa v nujni medicinski pomoči. V raziskavo smo zajeli namenski vzorec 6 diplomiranih zdravstvenikov, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj v nujni medicinski pomoči in izkušnje z uporabo intraosalnega pristopa.
Rezultati: V raziskavi smo ugotovili, da zaposleni v nujni medicinski pomoči intraosalni pristop najpogosteje uporabijo pri reanimaciji in kadar ni mogoče vzpostaviti intravenskega pristopa. Potrebno znanje pridobivajo iz dela, izobraževanj, simulacij in samostojnega učenja. Kot glavni pripomoček uporabljajo EZ-IO, ki ga opisujejo kot hitrega, enostavnega in zanesljivega. Pri odraslih najpogosteje izberejo proksimalni humerus, pri otrocih pa proksimalno tibijo. Niso se še srečali z zapleti ali situacijami, ko intraosalni pristop ne bi bil primeren zaradi bolnika ali okoliščin, opozarjajo pa na nevarnost neustreznega poznavanja anatomije, postopkov, zapletov, nastanek kompartment sindroma in ekstravazacije. Odločitev za intraosalni pristop je samostojna; intravenski pristop ostaja prva izbira, medtem ko je intraosalni alternativa pri smrtno nevarnih stanjih. Udeleženci raziskave poudarjajo, da morajo biti zaposleni v nujni medicinski pomoči glede tega dobro usposobljeni in pripravljeni, ker je lahko intraosalni pristop v nujnih primerih, kjer šteje vsaka minuta, edina možnost.
Razprava: Pri prvem raziskovalnem vprašanju ugotavljamo, da zaposleni v nujni medicinski pomoči dobro do zelo dobro poznajo intraosalni pristop; znanje pridobivajo z izobraževanjem, simulacijami, študijem, prakso in dodatnim samostojnim učenjem. Redno vadijo tudi manj pogoste postopke, kar jim omogoča hitrejše in varnejše ukrepanje v nujnih situacijah. Pri drugem raziskovalnem vprašanju se je pokazalo, da je uporaba intraosalnega pristopa v praksi redka, vendar ga udeleženci raziskave izvajajo v trenutkih, ko je ogroženo bolnikovo življenje in vzpostavitev intravenskega pristopa ni mogoča. Kot najpogostejše primere uporabe udeleženci navajajo reanimacijo, hude oblike šoka in politravmo. V okviru tretjega raziskovalnega vprašanja so udeleženci navedli, da se pri odraslih za pristop najpogosteje uporabi proksimalni humerus, pri otrocih pa proksimalna tibija, saj sta mesti dobro dostopni in varni. Kot pripomoček za izvedbo intraosalnega pristopa enotno navajajo pripomoček EZ-IO, ki omogoča natančno in hitro namestitev, medtem ko en udeleženec raziskave pripomoček BIG navaja kot manj natančnega zaradi »izstrelitvenega« mehanizma. Pri četrtem raziskovalnem vprašanju udeleženci ne poročajo o zapletih, kot največje nevarnosti pa navajajo neustrezno poznavanje anatomije, nepravilno izbira mesta, nepoznavanje postopka in sestave intraosalnega pripomočka, kompartment sindrom, namestitev na poškodovanem delu telesa in ekstravazacijo. Pri petem raziskovalnem vprašanju se je izkazalo, da je osebje nujne medicinske pomoči pri odločitvi za intraosalni pristop avtonomno. Znanje in usposobljenost sta nujno potrebna, saj lahko ostane ta pristop v primerih, ko ni mogoče vzpostaviti intravenskega pristopa, edina možnost. Intraosalni pristop tako ostaja druga izbira.
Ključne besede: intraosalni pristop, intravenozni pristop, nujna medicinska pomoč, kritično bolni
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 321; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,09 MB) |
206. The impact of artificial intelligence on the dynamics of formal and informal internal communication in economic organizationsRomana Lebar, Božidar Veljković, 2025, izvirni znanstveni članek Opis: The dynamic evolution of the contemporary business environment compels organizations to adopt advanced strategies to enhance the effectiveness of internal communication. Internal communication— encompassing both formal and informal exchanges among employees— constitutes a critical element in fostering organizational culture, facilitating collaboration, and supporting the overall functionality of organizational structures. Within this framework, artificial intelligence (AI) is increasingly acknowledged as a transformative force capable of reshaping internal communication processes. This study explores the impact of AI-assisted communication tools on the dynamics of internal organizational communication, with particular attention to employees’ perceptions and the distinction between formal and informal communication practices. The empirical analysis is based on a quantitative survey conducted among 592 full time employees, aiming to assess trust in AI technologies, usage experiences, and perceived changes in communication patterns resulting from the integration of AI into internal communication systems. The results indicate a generally high level of employee trust in AI-supported tools, especially within formal communication contexts. Participants reported improvements in efficiency, access to information, and time management. Nonetheless, the findings also draw attention to perceived drawbacks, including reduced interpersonal interaction, depersonalization of communication, and diminished emotional resonance in workplace exchanges. The article contributes to a deeper understanding of the effects of digital technologies on organizational communication—an insight of particular importance for management and their decision-making regarding technology adoption.
Ključne besede: artificial intelligence (AI), internal communication, formal communication, informal communication, economic organizational structures
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 399; Prenosov: 7
Celotno besedilo (355,22 KB) |
207. Prisotnost stereotipov in predsodkov med zdravstvenimi delavci v splošnih bolnišnicahMateja Košak Gregorič, 2026, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko stereotipov, predsodkov in diskriminacije, ki jih zdravstveni delavci izražajo do marginaliziranih skupin, zlasti do oseb z motnjami v duševnem zdravju. Namen raziskave je bil ugotoviti stopnjo in značilnosti stigmatizacije ter diskriminacije v zdravstvu ter proučiti vpliv demografskih značilnosti zdravstvenih delavcev na njihova stališča. Ključni cilji so bili analizirati stališča do pacientov z duševnimi motnjami ter razširjenost in razloge za diskriminacijo do različnih skupin ranljivih pacientov.
Ključne besede: stigma, diskriminacija, empatija, marginalizirane skupine, zdravstveni delavci
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 373; Prenosov: 30
Celotno besedilo (1,45 MB) |
208. Napake pri zdravljenju in uporabi zdravilErvina Begić, 2026, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Napake pri zdravljenju in uporabi zdravil ostajajo ključna varnostna grožnja v sodobni zdravstveni dejavnosti, saj prizadenejo bolnike in povečujejo obremenitev zdravstvenih sistemov. Kljub številnim mednarodnim varnostnim pobudam in tehnološkemu napredku je pojavljanje teh napak še vedno visoko. Namen diplomske naloge je bil raziskati pojavnost napak pri medicinskem zdravljenju in uporabi zdravil s strani zdravstvenega osebja.
Metode: Raziskava temelji na kvantitativnem pristopu, podatki so bili pridobljeni s pomočjo anketiranja zdravstvenih delavcev v terciarnih ustanovah. V vzorec je bilo vključenih 93 zdravstvenih delavcev. Analizirani so bili primarni in sekundarni viri ter strokovna literatura. Anketiranje je potekalo v mesecu oktobru 2025. Zbrane podatke smo računalniško obdelali s pomočjo spletne strani 1ka in programom Microsoft Office Excel in jih grafično prikazali v obliki grafov in tabel.
Rezultati: Večina anketiranih zdravstvenih delavcev je potrdila, da so se v praksi že srečali z medicinsko napako pri uporabi zdravil (78,5 %), pri čemer napake po lastni oceni nastopajo občasno (aritmetična sredina 3,1 na 5-stopenjski lestvici). Najpogosteje so navajali napake z napačnim odmerkom zdravila (27,7 %), napačno predpisanim ali izdanim zdravilom (20,6 %), napačno potjo aplikacije (13,3 %), napačnim časom aplikacije (14,4 %) ter napako pri identifikaciji bolnika (18,1 %). Med glavnimi dejavniki za nastanek napak izstopajo preobremenjenost osebja (27,1 %), pomanjkanje kadra (21,6 %), nejasna komunikacija v timu (20,6 %) in podobnost embalaže ali imen zdravil (17,4 %). Najpogosteje uporabljene strategije za preprečevanje napak so dvojno preverjanje odmerkov (39,7 %), uporaba standardiziranih protokolov in kontrolnih seznamov (23,4 %) in redna izobraževanja osebja (20,6 %).
Razprava: Ugotovitve naloge potrjujejo pomen sistemskih ukrepov, stalnega izobraževanja ter krepitve kulture odprtega poročanja. Poseben poudarek je na aktivni vlogi medicinskih sester in vključevanju bolnikov v varno rabo zdravil, kar bistveno zmanjša pojavnost napak. Priporočila so usmerjena v personalizirano izobraževanje, večjo kadrovsko podporo, izboljšanje komunikacije in tehnološko optimizacijo postopkov
Ključne besede: varnost bolnikov, medicinske napake, zdravila, zdravstveno osebje.
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 306; Prenosov: 10
Celotno besedilo (958,50 KB) |
209. Etične dileme pri zdravstveni oskrbi marginalnih skupinIna Bradeško, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Etične dileme v zdravstveni oskrbi marginalnih skupin predstavljajo pomemben izziv sodobne zdravstvene prakse. Temelj razumevanja teh dilem predstavljajo štiri osnovna bioetična načela, in sicer avtonomija, neškodovanje, dobrobit in pravičnost, ki usmerjajo strokovno ravnanje zdravstvenih delavcev. Marginalne skupine, kot so priseljenci, brezdomci, osebe z duševnimi motnjami, starejši s socialnimi težavami in pripadniki LGBTQ+ skupnosti, se pogosto soočajo z omejenim dostopom do zdravstvenih storitev, kar povečuje tveganje za pojav etičnih dilem. Ključni dejavniki, ki vplivajo na njihovo obravnavo, so jezikovne ovire, kulturne razlike, stigmatizacija in sistemske omejitve.
Namen raziskave je preučiti etične dileme, s katerimi se zdravstveni delavci soočajo pri oskrbi marginaliziranih skupin.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika (1KA), ki je vseboval 15 vprašanj. V raziskavi je sodelovalo 106 zdravstvenih delavcev, zaposlenih na primarni in sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti. Vzorec je bil oblikovan po metodi snežne kepe, sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Podatki so bili računalniško obdelani s programom 1KA in MS Excel ter prikazani v tabelah in grafih.
Rezultati: Anketiranci poročajo, da se z etičnimi dilemami srečujejo v 52 % občasno, medtem ko jih približno četrtina navaja pogostejše pojavljanje. Dileme se v 26,9 % najpogosteje pojavljajo v komunikaciji z bolniki, kjer se pojavi približno četrtina vseh dilem, ter v odnosih z družinskimi člani. Pomemben delež je povezan tudi s kadrovsko podhranjenostjo, ki predstavlja 17,2 % zaznanih dilem. Vpliv etičnih dilem večina anketirancev ocenjuje kot nevtralen, medtem ko jih približno tretjina poroča o negativnem vplivu. Pri oskrbi marginalnih skupin se dileme najpogosteje kažejo v komunikaciji s pacientom 35,2 % in v odnosu osebja do pacientov 30 %. Manj pogosto vplivajo na kakovost nege, dostopnost storitev in odločanje o zdravljenju. Med dejavniki, ki prispevajo k nastanku dilem, so anketiranci najpogosteje navedli jezikovne ovire 28,8 %, kulturne razlike in stigmatizacijo 23,3 % ter pomanjkanje kadra 16,0 %. Podpora, ki jo imajo pri reševanju etičnih dilem zdravstveni delavci v ustanovah, je bila ocenjena kot zadostna (37 %) ali delno zadostna (35 %), nekateri menijo, da je podpora povsem nezadostna, le redki pa jo doživljajo kot zelo dobro. Izobraževanja s področja etike so po mnenju večine dostopna le občasno (42 %), redna vključitev pa je redka (9 %). Samoocena usposobljenosti zdravstvenih delavcev kaže, da se večina počuti vsaj delno pripravljene (35 %) na soočanje z etičnimi dilemami, le manjši del pa svojo usposobljenost ocenjuje kot zelo dobro (3 %) ali povsem nezadostno (7 %). Odprti odgovori razkrivajo dodatne dileme, povezane z jezikovnimi in kulturnimi razlikami, zavračanjem zdravljenja, vprašanji ob koncu življenja, obravnavo socialno ogroženih skupin ter zapornikov.
Razprava: Rezultati kažejo, da so etične dileme v zdravstveni oskrbi marginalnih skupin pogost pojav, ki se največkrat izraža v komunikaciji med pacientom in zdravstvenim osebjem. Jezikovne ovire in kulturne razlike predstavljajo ključne izzive, ki otežujejo enakovredno obravnavo. Poleg tega se dileme pojavljajo v povezavi s socialnimi stiskami, stigmatizacijo in vprašanji ob koncu življenja. Podpora v ustanovah je pogosto ocenjena kot zgolj delno zadostna, kar nakazuje na potrebo po sistematičnem razvoju etičnih komisij, svetovalnih služb in kontinuiranem izobraževanju. Samoocena usposobljenosti zdravstvenih delavcev kaže na vrzeli v znanju, kar potrjuje nujnost krepitve etične kompetentnosti. Raziskava potrjuje, da etične dileme niso zgolj individualni problem, temveč odsev sistemskih omejitev v slovenskem
zdravstvenem sistemu. Njihovo reševanje zahteva kombinacijo etične občutljivosti, kulturne kompetentnosti in institucionalne podpore.
Ključne besede: Etične dileme, zdravstvena nega, marginalne skupine, zdravstveni sistem, etična načela.
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 351; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,04 MB) |
210. Kriza osebnostne indentitete ženske v postmoderni družbiNina Šarić, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Diplomska naloga z naslovom »Kriza osebnostne identitete ženske v postmoderni družbi« obravnava vlogo ženske skozi zgodovino ter vpliv sodobne družbe na njeno identiteto. Pojem identitete je že od antičnih časov predmet razprav, vendar postaja v postmoderni družbi vse bolj kompleksen. Raziskava se osredotoča na spremembe v družbenih vlogah žensk, vpliv feminizma, globalizacije in sodobnih vrednot na oblikovanje osebnostne identitete.
V teoretičnem delu naloge so predstavljeni ključni koncepti, kot so identiteta, kriza identitete in postmoderna družba. Analizirani so tradicionalne vloge žensk, vpliv industrijske revolucije in zgodnjih feminističnih gibanj ter današnji izzivi, s katerimi se soočajo ženske pri usklajevanju kariere in materinstva. Poseben poudarek je namenjen vprašanju, ali so bile ženske v preteklosti srečnejše kot danes ter kako lahko sodobna ženska premaga krizo identitete in doseže osebno zadovoljstvo.
Empirični del naloge temelji na anketni raziskavi, izvedeni med odraslimi ženskami različnih starostnih skupin. Podatki so bili zbrani s pomočjo spletnega vprašalnika, ki je vseboval devet vprašanj zaprtega tipa, eno polodprto vprašanje ter Likertovo lestvico s šestnajstimi trditvami. Udeleženke so izražale stopnjo strinjanja na lestvici od 1 do 5, pri čemer je ocena 1 pomenila ''sploh se ne strinjam'', ocena 5 pa ''popolnoma se strinjam''. Namen raziskave je bil pridobiti vpogled v doživljanje osebnostne identitete v sodobnem družbenem kontekstu ter prepoznati ključna področja, kjer ženske doživljajo največji notranji konflikt.
Namen raziskave je prispevati k boljšemu razumevanju krize identitete žensk v postmoderni družbi in ponuditi smernice za krepitev osebne identitete ter doseganje zadovoljstva v življenju.
Ključne besede: Ključne besede: identiteta, kriza identitete, ženska vloga, postmoderna družba, feminizem, usklajevanje kariere in materinstva.
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 348; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,38 MB) |
