Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Stanovanje je za človeka bistvenega pomena, zadovoljuje osnovne življenjske potrebe ter posameznikom omogoča varnost in zasebnost. Kljub temu da je stanovanj v Sloveniji po mnenju nekaterih avtorjev dovolj, so za veliko ljudi, še posebej mlade, težko dostopna. V raziskavi smo želeli ugotoviti, ali je mogoče analizirati lastniško strukturo nepremičnin z uporabo izključno javno dostopnih evidenc, ki omogočajo, da so podatki preverljivi in verodostojni, določiti demografske značilnosti lastnikov in raziskati, ali obstajajo povezave med spolom in starostjo lastnikov, velikostjo ter lastništvom njihovih stanovanj. V prvem koraku smo analizirali splošne statistične podatke, v drugem pa vzorce stanovanjskih nepremičnin iz petih različnih mest v Sloveniji. V analizo je bilo vključenih skupno 840 stanovanj. Kot vir podatkov smo uporabili samo javno dostopni evidenci, in sicer kataster nepremičnin in zemljiško knjigo. Največ podatkov smo pridobili iz zemljiškoknjižnih izpiskov, podatke o površini stanovanj in ID znak pa iz katastra nepremičnin. Rezultati so pokazali, da imajo največ stanovanj v lasti lastniki, stari nad 45 let, mlajši od 35 let pa glede na obravnavani vzorec le 4 %. Presenetljivo imajo mlajši lastniki v lasti pretežno stanovanja, večja od 50 m². Ugotovili smo tudi, da ima najmanj četrtina obravnavanega vzorca lastnikov stanovanjskih nepremičnin v lasti vsaj dve stanovanjski nepremičnini, nekaj pa jih ima v lasti vsaj tri. Z ugotovitvami magistrskega dela smo potrdili, da je zgolj s pomočjo analize javno dostopnih evidenc mogoče pridobiti uporabne podatke za presojo lastništva nepremičnin in določiti trende. Rezultati analize predstavljajo podlago za oblikovanje učinkovitejših stanovanjskih politik in reševanje težav, s katerimi se ljudje srečujejo na stanovanjskem področju.
Ključne besede: stanovanje, lastništvo, lastnik, nepremičnina, stanovanjska politika
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 379; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: Kaznivo dejanje umora predstavlja najhujšo obliko kaznivega dejanja zoper življenje v slovenskem kazenskem pravu. Gre za izjemno zavržno in brutalno dejanje, s katerim je odvzeta temeljna človekova pravica, pravica do življenja. Glavni cilj raziskave je bil analizirati pravno ureditev umora po 116. členu Kazenskega zakonika, pri čemer je bil poudarek na analizi kvalifikatornih okoliščin, predvsem grozovitosti, razmejitvi med umorom in ubojem, dokazovanju različnih oblik naklepa ter oceni sorazmernosti kazni. V raziskavi je bilo uporabljenih več različnih metod, in sicer zgodovinska metoda, pravno-analitična metoda, aksiološka metoda, deduktivna metoda, primerjalnopravna metoda, deskriptivna metoda, teoretično-raziskovalna metoda, metoda kompilacije in metoda sinteze. Rezultati analize potrjujejo, da so kvalifikatorne okoliščine ključne za pravno razmejitev med kaznivim dejanjem uboja in umora, vendar njihova uporaba v praksi pogosto vključuje subjektivno presojo, kar vodi do neenotnosti pri sodnem odločanju. Prav tako se pojavljajo težave pri dokazovanju vrste naklepa, kar ne vpliva neposredno na pravno kvalifikacijo dejanja, a ima pomemben vpliv na višino izrečene kazni. Ugotovljeno je bilo tudi, da dosmrtni zapor v slovenski praksi ostaja izjema, čeprav zakonodaja omogoča njegovo uporabo. Raziskava tako prispeva k boljšemu razumevanju sodne prakse, normativnih izhodišč in izzivov pri kaznovanju za kaznivo dejanje umora. Ugotovitve raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju ključnih dilem v praksi in nakazujejo potrebo po večji jasnosti zakonskih opredelitev ter večji enotnosti sodne prakse. Izsledki raziskave lahko služijo kot izhodišče za razmislek o kaznovalni politiki, večji doslednosti sodne prakse, nadaljnji strokovni razpravi o sorazmernosti kazenskih sankcij in tudi kot podlaga za nadaljnje raziskave. Omejitve raziskave se nanašajo predvsem na omejen dostop do vseh sodb, odsotnost empiričnih podatkov in osredotočenost na slovenski pravni red. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti širšo empirično analizo sodne prakse ter vključiti še dodatne pravne sisteme za primerjavo.
Ključne besede: kaznivo dejanje, umor, uboj, kazenske sankcije, kvalifikatorne okoliščine, kaznovalna politika, sodna praksa, Kazenski zakonik
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 506; Prenosov: 48
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: Pravna ureditev in praktični izzivi vključevanja kriptovalut v stečajno maso so v kontekstu njihove vse pogostejše prisotnosti v premoženju stečajnih dolžnikov postali eno izmed osrednjih vprašanj sodobnega insolvenčnega prava. Hiter vzpon kriptovalut je razkril, da obstoječi zakonodajni in regulativni okviri ne sledijo dinamičnemu razvoju in razsežnostim teh digitalnih sredstev. Čeprav so kriptovalute danes že del vsakdanjika, njihova pravna ureditev ostaja pomanjkljiva, kar je posledica njihovih specifičnih lastnosti, kot so anonimnost, decentraliziranost, hitrost in varnost transakcij, ki otežujejo njihovo umestitev v tradicionalne pravne kategorije. Bistvo magistrskega dela je celovita pravna in praktična analiza vključevanja kriptovalut v stečajno maso, s poudarkom na primerjalni obravnavi ureditev v različnih pravnih sistemih. Delo obravnava tehnične, pravne in ekonomske značilnosti kriptovalut, analizira sodno prakso ter primerjalnopravno preučuje tuje rešitve. V magistrskem delu je bilo uporabljenih več raziskovalnih metod. Metoda analize omogoča interdisciplinarno obravnavo tehnoloških, ekonomskih, finančnih in pravnih vidikov kriptovalut ter vključuje normativno analizo zakonodaje, primerjalnopravno analizo tujih ureditev in analizo sodne prakse. Opisna metoda je uporabljena za sistematično predstavitev ključnih pojmov, tehnoloških značilnosti in pravnega okvira, tako doma kot v tujini. Metoda kompilacije združuje in povzema relevantno literaturo, zlasti tuje znanstvene raziskave, ter jo povezuje v enotno analizo. Empirična metoda temelji na anketi med slovenskimi stečajnimi upravitelji za pridobitev vpogleda v praktične izkušnje in izzive pri obravnavi kriptovalut v stečajnih postopkih. Metoda sinteze pa povezuje teoretične, primerjalnopravne in empirične ugotovitve v celovite zaključke. Osrednji raziskovalni problem izhaja iz dejstva, da zakonodaja ni prilagojena specifičnim značilnostim kriptovalut, kar povzroča težave pri njihovi identifikaciji, vrednotenju in unovčevanju v stečajnih postopkih. Namen raziskave je prepoznati dobre in slabe prakse ter na podlagi teh oblikovati predloge za izboljšave regulatornih okvirov, ki bi zagotovili učinkovito in pravično obravnavo kriptovalut v insolvenčnem pravu. Kot prvo delo v slovenskem prostoru, ki celovito obravnava to problematiko ter povezuje teoretična izhodišča s praktičnimi vpogledi, magistrsko delo vzpostavlja osnovo za nadaljnji razvoj strokovnih usmeritev in praks na tem področju. Omejitve, kot so pomanjkanje domače sodne prakse, omejena strokovna razprava ter hiter tehnološki napredek, vplivajo na trajnost ugotovitev in narekujejo potrebo po nadaljnjem raziskovanju ter sprotnem prilagajanju obravnave kriptovalut v insolvenčnem okviru.
Ključne besede: kriptovalute, stečajni postopek, stečajna masa, stečaj, kriptovalute in pravo
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 453; Prenosov: 9
Celotno besedilo (2,07 MB)

Opis: Hiter razvoj avtomobilske industrije in posledični porast prometnih nesreč sta povzročila potrebo po celoviti kazenskopravni obravnavi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Posebno pozornost je treba nameniti statističnim podatkom o številu nesreč in njihovih najpogostejših vzrokih, kot so neprilagojena hitrost, vožnja pod vplivom alkohola ter neupoštevanje cestnoprometnih predpisov. Poleg tega tehnološki napredek prinaša nove izzive, saj se sekundarno pravo EU vse bolj osredotoča na področje avtonomnih vozil, ki bodo v prihodnosti imela ključno vlogo v cestnem prometu. Namen magistrskega dela je raziskati, ali slovenska sodišča pri kaznivem dejanju iz 323. člena KZ-1 najpogosteje izrekajo pogojne obsodbe, ali protipravno ravnanje oškodovanca vpliva na kazensko odgovornost obdolženca ter ali EU aktivno sprejema sekundarno pravo za izboljšanje varnosti cestnega prometa, pri čemer ga Slovenija dosledno implementira v svoj pravni red. Cilj naloge je analizirati nacionalno zakonodajo, sodno prakso ter statistične podatke na nacionalni in evropski ravni, kot tudi pregled sekundarnega prava EU. Za dosego teh ciljev se bodo uporabile deskriptivna metoda za opis pravnih pojmov, komparativna metoda za primerjavo sodne prakse slovenskih sodišč od uveljavitve KZ-1 dalje ter metoda kompilacije za pregled relevantne literature. Nadalje bo opravljena analiza slovenske zakonodaje in sekundarnega prava EU, vključno z usmeritvami ter priporočili institucij EU in njihovim vplivom na slovenski pravni red. Pri tem bosta uporabljeni funkcionalna in namenska metoda, ki bosta prispevali k boljšemu razumevanju ciljev sprejetih norm. Razlaga zakonskega besedila bo temeljila na jezikovni in analitični metodi, medtem ko bo za preverjanje postavljenih hipotez uporabljena sintetična metoda.
Ključne besede: kaznivo dejanje, prometna nesreča, malomarnost, sodna praksa, varnost cestnega prometa, evropska zakonodaja, nacionalna zakonodaja
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 418; Prenosov: 9
Celotno besedilo (827,67 KB)

Opis: V magistrskem delu so obravnavani pravni izzivi, s katerimi se srečujemo v primerih skrbništva nad otroki, kadar obstajajo obtožbe o zlorabi. Gre za izjemno občutljivo področje, kjer mora pravni sistem uravnotežiti med učinkovito zaščito otroka in zagotavljanjem pravične obravnave vseh vpletenih, tudi staršev. Izhodišče raziskave je ocena, ali slovenski pravni in institucionalni okvir otroku zagotavlja dovolj hitro, celovito in prijazno zaščito v primerih suma zlorabe. Raziskava temelji na analizi veljavne zakonodaje (DZ, ZPND, KZ-1, ZNP-1 itd.) ter mednarodnih pravnih aktov. Uporabljene so bile deskriptivna, kompilacijska, primerjalna in empirična metoda, in sicer kvalitativna raziskovalna metoda. Poseben poudarek je bil namenjen primerjalni analizi slovenskega modela Hiše za otroke in švedskega modela Barnahus. V empiričnem delu so bili izvedeni polstrukturirani intervjuji s tremi delavci centrov za socialno delo, ki delujejo na področju zaščite otrok in skrbništva. Rezultati raziskave kažejo, da obstoječi sistem pogosto ne omogoča dovolj hitrega in učinkovitega odziva v primerih, kjer je otrok ogrožen. Med ključnimi problemi so pomanjkanje usposobljenega kadra, omejene pristojnosti centrov za socialno delo, dolgotrajni postopki in nezadostna podpora strokovnim službam. Ugotovljeno je tudi, da je Hiša za otroke kot model sicer ustrezno zasnovana in primerljiva z dobrimi praksami v tujini, a v praksi še ni optimalno implementirana. Ugotovitve raziskave ponujajo konkretne predloge za izboljšanje slovenskega pravnega okvira, predvsem z vidika večje avtonomije centrov za socialno delo, krepitve sodelovanja institucij ter izboljšanja sistemske podpore, kar je ključno za učinkovito zaščito otrok v najranljivejših situacijah.
Ključne besede: zloraba, nasilje, žrtev, obtožba, pravica, skrbništvo
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 365; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,79 MB)