31. Potek postopka s posebnim poudarkom na pravici do povračila stroškov in škode v predkazenskem in kazenskem postopku : magistrsko deloMilovanka Šilec, 2020, magistrsko delo Opis: V Sloveniji smo priča nenehnim spremembam kazensko procesne zakonodaje, še več, le nekaj mesecev po sprejetju posameznih pravnih norm je bila zoper te že sprožena ustavnopravna presoja, ki v začetni fazi terja zadržanje izvrševanja, kasneje pa običajno privede do razveljavitve in posledično do dolžnosti zakonodajalca, da jih vnovično, skladno z ustavo, uredi. Vsakdo se lahko, sleherni dan, znajde v (pred)kazenskem postopku kot osumljena oseba ali kot priča. Prav zaradi navedenega predstavimo, kdaj policija uvede postopek zoper osebo, t. i. osumljenca, in kakšne ukrepe lahko nato zoper to osebo izvaja, ter kaj pomeni, če policija povabi osebo v svoje prostore, da ji pove nekaj o storjenem kaznivem dejanju. V magistrskem delu predstavimo tudi pravice, ki jih uživa posameznik znotraj predkazenskega postopka, ter aktualne zakonske določbe glede nastalih stroškov, možnosti njihovega povračila ter morebitne nastale škode. V zaključnem poglavju podamo bralcu odgovor, ali ima po trenutno veljavni zakonodaji oseba, ki jo je policija obravnavala kot storilca uradno pregonljivega kaznivega dejanja, v nadaljevanju pa je državni tožilec zoper njo zavrgel kazensko ovadbo, pravico do povračila nastalih stroškov in škode. Podamo odgovor, ali ima oseba, ki jo policija povabi na zbiranje obvestil o storjenem kaznivem dejanju, pravico do povrnitve stroškov in škode, ki jih je utrpela zaradi vabljenja. Bralec dobi tudi odgovor, ali obstoječe določbe Zakona o kazenskem postopku zagotavljajo varstvo do rehabilitacije, kot je to določeno v 30. členu Ustave Republike Slovenije.
Ključne besede: (pred)kazenski postopek, policija, državni tožilec, preiskovalni sodnik, odškodninska odgovornost države, Državno odvetništvo
Objavljeno v ReVIS: 10.03.2021; Ogledov: 1765; Prenosov: 147
 Celotno besedilo (1,15 MB) |
32. Obveznost oblikovanja rezerv za lastne deleže v primeru pridobitve delnic obvladujoče družbe s strani odvisne družbe : magistrsko deloMartin Jakob Koler, 2020, magistrsko delo Opis: Pričujoče magistrsko delo celovito nagovarja tematiko pridobivanja lastnih delnic obvladujoče družbe preko odvisne družbe, ki v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ni docela raziskano področje oziroma ne ponuja enoznačnega odgovora. V povezavi s tem osrednjim vprašanjem avtor sistematično nagovarja tudi druga zelo zanimiva in neločljivo povezana pravna vprašanja, kot je odgovornost članov organov vodenja in nadzora v povezavi z odobritvijo pridobitve lastnih delnic, smisel rezerv za lastne delnice, obveznost oblikovanja takšnih rezerv, posledice nezakonite pridobitve lastnih delnic, pristojnost za odobritev posla, s katerim se pridobi lastne delnice obvladujoče družbe itd. Magistrsko delo temelji na podrobni obravnavi tuje in slovenske literature ter sodne prakse s pomočjo številnih raziskovalnih metod, in sicer z analitično metodo, primerjalno-pravno metodo, zgodovinsko metodo, opisno metodo, deduktivno metodo ter sintetično metodo. Avtor v magistrskem delu argumentirano predstavi odgovore na raziskovalna vprašanja in v osrednjem delu poda razlago smiselnosti oblikovanja rezerv za lastne delnice na odvisni družbi, v kolikor slednja pridobi lastne delnice obvladujoče družbe. Nadalje avtor mestoma primerja slovensko in nemško pravno ureditev lastnih delnic ter odgovornosti pristojnih organov odvisne in obvladujoče družbe v zvezi s pridobivanjem ter celostno predstavi posledice nezakonite pridobitve lastnih delnic. Magistrsko delo ponuja nekatere zanimive usmeritve in predloge sprememb zakonodaje ter služi kot razmislek za smiselno uporabo v praksi ali morda celo v sodnih postopkih.
Ključne besede: lastne delnice, rezerve za lastne delnice, obvladujoča družba, odvisna družba, odgovornost in pristojnost članov organov vodenja in nadzora
Objavljeno v ReVIS: 09.03.2021; Ogledov: 1415; Prenosov: 112
Celotno besedilo (1,22 MB) |
33. Neposlovna odškodninska odgovornost : diplomsko deloAljoša Kovač, 2020, diplomsko delo Opis: Obligacijsko razmerje je pravno razmerje med upnikom in dolžnikom. Dolžnik je v določenem obligacijskem razmerju zavezan opraviti izpolnitveno ravnanje, upnik pa je le-to upravičen zahtevati. Odškodninsko razmerje je prav tako obligacijsko razmerje, kjer imamo oškodovanca (upnika), ki mu je nastala pravno priznana škoda in povzročitelja (dolžnika), ki je škodo povzročil. Tako je povzročitelj zavezan povrniti škodo (opraviti izpolnitveno ravnanje) oškodovancu. Da lahko govorimo o odškodninski obveznosti povzročitelja škode, pa se morajo steči še določena pravna dejstva, ki jih imenujemo predpostavke odškodninske odgovornosti. Odškodninska odgovornost se, kljub nasprotovanju nekaterih teoretikov, deli na poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornost. Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da sta oškodovanec in povzročitelj škode pred škodnim dogodkom v pravno poslovnem razmerju, protipravnost pa se kaže kot kršitev pogodbenega določila. Pri neposlovni odškodninski odgovornosti pa stranki nista v pravnem razmerju. Neposlovna odškodninska odgovornost se deli na subjektivno, oziroma krivdno odškodninsko odgovornost, in na odgovornost ne glede na krivdo, oziroma objektivno odškodninsko odgovornost. Razlikujeta po predpostavkah, v dokazovanju le-teh in nenazadnje v njihovi pojavni obliki. V diplomskem delu bom v uvodu predstavil odškodninsko odgovornost nasploh, njene funkcije in njen zgodovinski razvoj. V nadaljevanju se bom posvetil neposlovni odškodninski odgovornosti, kjer bom iskal razlike med subjektivno in objektivno odškodninsko odgovornostjo, posebno pozornost pa bom namenil njihovim predpostavkam, saj bom poskušal najti razlike v njihovem dokazovanju in njihovi pojavni obliki.
Ključne besede: odškodninsko pravo, odškodninska odgovornost, neposlovna odškodninska odgovornos, predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti
Objavljeno v ReVIS: 09.03.2021; Ogledov: 2589; Prenosov: 286
Celotno besedilo (710,34 KB) |
34. Nepogodbena odškodninska odgovornost neposrednih deležnikov v letalstvu : doktorska disertacijaAndreja Kikec, 2020, doktorska disertacija Opis: Varnost je osnovni pogoj za konkurenčen letalski sektor. Regulativni sistem zato predpisuje visoke varnostne standarde, ki jih morajo stalno izpolnjevati vsi neposredni deležniki v letalstvu. Mednje uvrščamo letalske prevoznike, izvajalce navigacijskih služb zračnega prometa, upravljavce letališč, organizacije za zagotavljanje stalne plovnosti, vzdrževalne organizacije, organizacije za usposabljanje letalskega in drugega strokovnega osebja, ponudnike storitev globalnih navigacijskih satelitskih sistemov in ne nazadnje pristojne organe za certifikacijo in nadzor. Čeprav je letalstvo na splošno, še posebej pa evropsko, daleč najvarnejši način prevoza, se nesreče in incidenti kljub temu dogajajo. Kakšna pa je odgovornost neposrednih deležnikov v letalstvu? Nepogodbeno odškodninsko odgovornost delimo na krivdno (subjektivno), torej odgovornost, ki nastane na podlagi krivde kot predpostavke za odgovornost, in objektivno, kjer nastane odgovornost ne glede na krivdo. Medtem ko je odgovornost letalskih prevoznikov in proizvajalcev zrakoplovov določena z Montrealsko konvencijo, Uredbo Sveta (ES) št. 2027/97 in Direktivo 85/374/EGS ter je v obeh primerih objektivna, podobnih predpisov, ki bi urejali odgovornost preostalih neposrednih deležnikov v letalstvu, na globalni ali vsaj evropski ravni ni, zato se v primeru njihove odškodninske odgovornosti uporabljajo nacionalna pravila. Namen doktorske disertacije je predstaviti in analizirati vrste odgovornosti neposrednih deležnikov v letalstvu ter ugotoviti, ali so ureditve zadovoljive ali bi kazalo tudi za preostale subjekte razmisliti o enotni ureditvi odgovornosti.
Ključne besede: odškodninska odgovornost, deležniki v letalstvu, škoda, unifikacija
Objavljeno v ReVIS: 16.02.2021; Ogledov: 1526; Prenosov: 113
Celotno besedilo (2,43 MB) |
35. Primerjalna analiza zadovoljstva delavcev invalidov : primer invalidskega podjetja povezane družbe skupine Pošta SlovenijeMateja Korber, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga v začetku najprej zajema teorijo na temo invalidske problematike,
zadovoljstva zaposlenih ter družbene odgovornosti podjetja, v katerem sem zaposlena - v
Pošti Sloveniji, ki ima sedem povezanih družb, pri čemer je eno izmed podjetij invalidsko
podjetje Pošte Slovenije (zaradi lažjega razumevanja v nadaljevanju poimenujemo invalidsko
podjetje Pošte Slovenije skrajšano – IPPS.). Pošta Slovenije s hčerami tako na trgu nastopa
kot Skupina Pošta Slovenije. Do zdaj, na temo zadovoljstva invalidov v podjetju ni bila
izvedena nobena empirična raziskava, kar pomeni, da bo naša v takšnem obsegu in na tem
področju prva. Temeljni namen naloge je teoretični vidik literature povezati z empiričnimi
orodji, pri raziskovanju zadovoljstva invalidnih delavcev ugotoviti slabosti in pomanjkljivosti,
ter oblikovati predloge za izboljšave in nadaljnje raziskovanje v praksi.
V empiričnem delu so s pomočjo grafične predstavitve potrjene oziroma zavržene hipoteze. V
raziskavo je bilo vključenih 58 invalidov IPPS in 57 invalidov zaposlenih na Pošti Slovenije,
ki so prejeli anketni vprašalnik. Raziskava ponazarja tematiko klime pri opredeljevanju
razsežnosti primerjave zadovoljstva invalidov, kjer se magistrsko delo ciljno usmerja samo na
nekatere elemente zadovoljstva, tako da so zajeti nekateri faktorji zadovoljstva invalidov, in
sicer zadovoljstvo z delovnimi pripomočki, zadovoljstvo z delom, ki ga opravljajo, odnosi s
sodelavci, zadovoljstvo z osebnim dohodkom in razumevanje nadrejenih do omejitev pri delu.
Ključne besede: invalidi, invalidska podjetja, Pošta Slovenije, zadovoljstvo, delovna mesta, družbena odgovornost, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 12.01.2021; Ogledov: 1383; Prenosov: 164
Celotno besedilo (2,03 MB) |
36. |
37. |
38. Solidarnost kot temelj in sredstvo evropskega integracijskega procesa : doktorska disertacijaIgor Senčar, 2020, doktorska disertacija Opis: Preučevanje solidarnosti v Evropski uniji (EU) temelji na predpostavki, da je solidarnost temelj in sredstvo evropskega integracijskega procesa ter da je bila na njegovem začetku njegov nosilni koncept. Grška, ukrajinska in migracijska kriza predstavljajo preizkus, ali je še vedno tako. Preučevanje začetka evropskega povezovanja, njegovih kulturnozgodovinskih in idejnopolitičnih osnov omogoči ugotoviti značilnosti izhodiščnega koncepta solidarnosti. Na podlagi preučevanja antropoloških osnov za njeno normativnost je opredeljen teoretski koncept solidarnosti. Analizirana je artikulacija solidarnosti v temeljnih pogodbah o EU. Kot študije primera pa so obravnavane tri krizne situacije. Raziskava potrdi izhodiščno predpostavko, za katero opredeli tudi potrebne in zadostne pogoje. Pokaže negativne učinke nelojalnega delovanja na krizno situacijo in za solidarnostno ukrepanje. Spoznanje sistemske razsežnosti krize je motiviralo k usklajenejšemu ukrepanju, pri katerem je bilo mogoče najmočneje izkušati instrumentalno solidarnost. V primerjavi s konceptom solidarnosti na začetku evropskega povezovanja, ki je bil usmerjen v oblikovanje prihodnosti v zavesti skupne usode, izkazujejo protikrizni odzivi osredotočenost na transakcijske in redistribucijske plati odnosov ter poudarjanje odgovornosti. Zaznavna je transformacija koncepta solidarnosti v pogojevano solidarnost. Zlasti v primeru grške krize ni mogoče potrditi, da je solidarnost še vedno nosilni koncept integracijskega procesa, ki bi nudil trdno oporo za njegovo nadaljevanje. Za učinkovito soočanje z velikimi izzivi je potrebno lojalno sodelovanje, ki presega transakcijske odnose. Nujna pri tem je normativna, ne zgolj instrumentalna solidarnost. Izvirnost raziskave je boljša teoretična artikulacija pojma solidarnosti v kontekstu EU. Uporabna je kot študijsko gradivo in predstavlja praktični odgovor na izzive EU na ekonomskem, varnostnem in političnem področju.
Ključne besede: skupno dobro, soodvisnost, skupni interes, odgovornost, Evropska unija
Objavljeno v ReVIS: 11.12.2020; Ogledov: 1627; Prenosov: 140
Celotno besedilo (16,76 MB) |
39. |
40. Primerjalna analiza obtožbe državnega funkcionarja : diplomsko deloDanijela Golob, 2020, diplomsko delo Opis: Z institutom ustavne obtožbe (impeachmenta) je definiran postopek obtožbe najvišjih državnih funkcionarjev zaradi hujše kršitve ustave in zakonov. Z drugimi besedami: to je institut za ugotavljanje njihove kazenske odgovornosti % odgovornosti za posamezna protipravna dejanja % in mehanizem za uresničevanje te odgovornosti, s katerim se ob potrdilni obtožbi kaznuje najvišjega državnega funkcionarja. Za lažje razumevanje smo na začetku diplomske naloge najprej opisali pravno teorijo, ki se ukvarja s problematiko instituta šefa države v različnih skupinah državnih ureditev, in odgovornost posameznih državnih funkcionarjev. Temu sledita zgodovinski pregled instituta in predstavitev razvoja ter kazenske odgovornosti državnih funkcionarjev. Med raziskovanjem smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo opisali ključne pojme, ki so povezani s pravno ureditvijo, in primerjalno metodo, da bi ugotovili podobnosti in razlike med državami glede na to, kako se postopek izvede, ter glede na njegove posledice. V končnem poglavju smo se osredotočili na primere obtožb v različnih državah, ki so nam omogočili potrditev hipoteze. Z diplomsko nalogo smo želeli prikazati pomembnost tega instituta % ki ga imajo nekatere države, tudi Slovenija, zapisanega v ustavi % za prevzemanje odgovornosti ob kršitvi.
Ključne besede: pravna država, politična odgovornost, kazenska odgovornost, sankcije
Objavljeno v ReVIS: 01.12.2020; Ogledov: 1411; Prenosov: 108
Celotno besedilo (650,50 KB) |
