Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: V magistrskem delu smo vprašanje, kdaj pozitivna diskriminacija manjšine postane diskriminacija večine, obravnavali na primeru madžarske narodne skupnosti v Prekmurju. Poudarek je na področju zaposlovanja v vzgoji in izobraževanju. Republika Slovenija je z osamosvojitvijo v Ustavo Republike Slovenije poimensko vnesla tri manjšinske skupnosti. Italijansko in madžarsko narodno skupnost je priznala kot avtohtoni skupnosti, romski skupnosti pa je določila položaj in posebne pravice. Ustava Republike Slovenije v 64. členu uveljavlja ukrep pozitivne diskriminacije. To je izraženo z zagotavljanjem posebnih pravic, ki pripadajo italijanski in madžarski narodni skupnosti. V Republiki Sloveniji ima madžarska narodna skupnost priznano visoko, nadpovprečno zaščito. Glede na globalne trende si lahko postavimo vprašanje, kdaj takšna pozitivna diskriminacija narodne skupnosti postane diskriminacija večine. Vzgoja in izobraževanje na narodnostno mešanem območju Prekmurja potekata dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku. Kandidati, ki se želijo zaposliti v vzgoji in izobraževanju na narodnostno mešanem območju Prekmurja, morajo poleg zakonsko določenim pogojem zadostiti še pogoju znanja madžarščine na nivoju učnega jezika. Najprej smo preučili zakone in predpise, ki urejajo način poučevanja v dvojezičnih ustanovah na vseh treh nivojih (predšolska vzgoja, osnovna in srednja šola). Ugotovili smo, da je to neenotno urejeno. Na področju predšolske vzgoje ni urejenega pravilnika, ki določa posebne normative in standarde v dvojezičnih vrtcih. Pravilniki o normativih in standardih za področje dvojezične osnovne šole in srednje šole omogočajo ugodnejše normative za oblikovanje oddelkov ter za sistemizacijo nekaterih delovnih mest. Prav tako uporabnost Pravilnika o znanju madžarskega jezika v dvojezičnih vrtcih in šolah, ki je bil sprejet letos, ob konkretni uporabi lahko odpre več vprašanj kot pa poda odgovorov. Namen raziskovanja je proučiti zgodovino nastanka madžarske narodne skupnosti v Prekmurju ter razumeti pomen dvojezičnega šolstva na tem območju. Med naše cilje sodi na podlagi proučenega odgovoriti na vprašanje, v katerih primerih lahko določena pozitivna diskriminacija manjšine postane morebitna obrnjena diskriminacija večine. Eden izmed ciljev je tudi spoznati posebne pravice, ki jih uživajo pripadniki madžarske narodne skupnosti. Naslednji je razumeti pravni okvir ureditve dvojezične vzgoje in izobraževanja. Ključni cilj pa je na podlagi dejstev raziskati, kdaj takšna pozitivna diskriminacija narodne skupnosti postane diskriminacija večine ter slednje raziskati na konkretnem primeru.
Keywords: narodne manjšine, madžarska narodna skupnost, dvojezična vzgoja in izobraževanje, pozitivna diskriminacija, obrnjena diskriminacija, zaposlovanje
Published in ReVIS: 14.08.2024; Views: 704; Downloads: 25
Full text (1,46 MB)

Abstract: Po katastrofalnih posledicah 2. svetovne vojne si je mednarodna skupnost postavila cilj zagotoviti mir in preprečiti, da bi se vsesplošna morija ponovila v prihodnosti. Velika teža je bila dana človekovim pravicam in v sklopu tega tudi pravicam narodnih manjšin. Po novem razmejevanju držav je namreč veliko skupin evropskega prebivalstva prešlo pod suverenost različnih držav. Tako je bilo pravo manjšin v prvi vrsti namenjeno ohranitvi novih državnih meja. To je poskušalo doseči tako, da je zagotavljalo minimalni katalog manjšinskih pravic, ki naj bi preprečeval konflikte med narodnimi manjšinami in večinskim prebivalstvom držav. Ta katalog minimalnih pravic je bil namenjen zaščiti zgodovinskih oziroma avtohtonih narodnih manjšin. Zaradi različnih pojavnih oblik manjšin in različnih interesov držav je bilo težko sprejemati kakršnekoli jasne, pravno zadovoljive definicije, ki bi jasno označevale subjekte oziroma nosilce teh pravic. Kljub vsemu pa je mednarodna skupnost prišla do neke splošne definicije, ki je bila vsaj na načelni ravni nekako najbolj sprejemljiva. Nemčija je podala predlog, da bi morale biti narodne manjšine opredeljene kot ločene in drugačne skupine prebivalstva, ki so jasno definirane in avtohtone. Pri tem je izrazito pomembna vpeljava elementa avtohtonosti. Za subjekte manjšinskih pravic je namreč ravno element avtohtonosti tisti, od katerega je v večini primerov odvisno njihovo uživanje manjšinskih pravic. V zadnjih letih so vse glasnejše tudi zahteve po priznanju novodobnih manjšin, nastajajo pa tudi nekatere drugačne ideje, ki nasprotujejo stari ureditvi mednarodnega normativnega sistema. Z deskriptivno, analitično in metodo kompilacije bomo poskušali razjasniti pojem narodna manjšina in manjšinske pravice, v tem kontekstu bomo nato poskušali pojasniti pojem avtohtonost, za kar bomo uporabili metodo deskripcije ter metodo komparacije. Na koncu bomo s pomočjo induktivno deduktivne in analitične metode poskušali priti do ugotovitve, ali je res element avtohtonosti tisti, ki je pri manjšinski problematiki najpomembnejši, oziroma ali so avtohtone manjšine upravičeno tiste, ki jim je za ohranjanje mednarodnega miru potrebno posvečati največjo pozornost. Ugotovitve bodo pripomogle k boljšemu razumevanju pomembnosti zaščite narodnih manjšin ne le z vidika človekovih pravic, ampak tudi z vidika ohranjanja mednarodnega miru. Poleg tega ugotovitve v tem delu odpirajo vprašanja o učinkovitosti mednarodnega prava, pri čemer nakazujejo smernice za njegov nadaljnji razvoj.
Keywords: narodne manjšine, avtohtonost, manjšinske pravice, tradicionalne manjšine, novodobne manjšine
Published in ReVIS: 29.08.2023; Views: 1148; Downloads: 62
Full text (1,15 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava merilo avtohtonosti v kontekstu statusa narodne manjšine in upravičenosti do manjšinskih pravic v Republiki Sloveniji. Država zagotavlja najvišjo stopnjo zaščite in manjšinskih pravic dvema avtohtonima, italijanski in madžarski narodni skupnosti. Pravice romske skupnosti so opredeljene z zakonom, preostale narodne in etnične skupnosti pa so upravičene do uživanja splošnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med katerimi so enakost pred zakonom, pravice do izražanja narodne pripadnosti in uporabe svojega jezika in pisave ter prepoved diskriminacije. Avtohtonost je tisto (neopredeljeno) merilo, ki pri določanju upravičenosti posameznih manjšin do manjšinskih pravic igra ključno vlogo, saj omogoča avtohtonima narodnima skupnostma uživanje t. i. posebnih kolektivnih manjšinskih pravic. V uvodnem delu so opredeljeni temeljni pojmi, kot so narodne manjšine, manjšinske pravice in (mednarodno)pravno varstvo manjšin. V osrednjem delu magistrsko delo obravnava merilo avtohtonosti v kontekstu manjšinskih pravic; njegov vpliv na različne narodne oz. etnične skupnosti v Sloveniji; mnenja različnih mednarodnih in drugih teles o njegovem vplivu na status narodne manjšine in upravičenost do manjšinskih pravic; ter razlikovalno vlogo, ki jo ima v tem kontekstu merilo avtohtonosti. V zaključnem delu magistrsko delo obravnava še prihodnost varstva manjšin v Republiki Sloveniji v kontekstu pluralne in demokratične Evrope.
Keywords: avtohtonost, novodobne manjšine, narodne manjšine, manjšinske pravice, mednarodnopravno varstvo manjšin
Published in ReVIS: 30.12.2021; Views: 1825; Downloads: 0

Keywords: tradicionalne narodne skupnosti, narodne manjšine, novodobne etične skupnosti, avtohtonost, pravna zaščita
Published in ReVIS: 29.08.2018; Views: 4519; Downloads: 229
Full text (667,00 KB)
This document has many files! More...

Abstract: Manjšine so tiste skupine prebivalstva, ki v določeni državi predstavljajo neprivilegirano skupino, ki je številčno inferiorna, ima svoje etnične, jezikovne, kulturne ali verske posebnosti, zaradi katerih se njeni pripadniki čutijo povezane in želijo te svoje posebnosti ohranjati in razvijati. Iz teh lastnosti izhaja posebna potreba po njihovi posebni zaščiti. Dolga leta so se problemi manjšin reševali na bilateralni ravni, problemi prvobitnih ljudstev pa na temelju pogodb med posameznimi ljudstvi in vladami držav, na ozemlju katerih so se ljudstva nahajala. Manjšinsko problematiko so pogosto urejale predvsem mirovne pogodbe. Sistem po 1. svetovni vojni, ko so se v Evropi na novo zarisale državne meje, je ustvaril približno 30 milijonov pripadnikov manjšin, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov znašle izven ozemlja matične države. Tedaj so bile k manjšinskemu varstvu zavezane zgolj šibkejše države oziroma poraženke 1. svetovne vojne. Sistem Društva narodov se je z izbruhom druge svetovne vojne izkazal za neučinkovitega, eden izmed mnogih razlogov za to pa je bila tudi pomanjkljivost urejanja manjšinske problematike na širšem, mednarodni ravni. Druga svetovna vojna je pokazala, da države ne poskrbijo vedno najbolje za svoje državljane, še posebej za tiste, ki pripadajo določeni etnični, narodni, verski ali jezikovni manjšini. Organizacija združenih narodov se je prav tako problema lotila zadržano. Generalna skupščina je leta 1948 sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je vsem ljudem priznavala dostojanstvo, varstvo pred diskriminacijo in pravico do enakega uživanja človekovih pravic. Kljub vsemu pa se v samem besedilu ne omenja manjšin. Leta 1966 so bile s sprejetjem Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah prvič v mednarodnopravnem dokumentu omenjene manjšine. Od takrat naprej je razvoj varstva manjšin močno napredoval in na mednarodni ravni je bilo sprejetih več dokumentov, ki manjšinam zagotavljajo posebne manjšinske pravice, s katerimi je možno doseči ne le formalne, ampak tudi dejanske enakopravnosti z večinskim delom prebivalstva. Čeprav imajo prvobitna ljudstva določene karakteristike, po katerih jih lahko opredelimo kot manjšine, pa gre za posebne skupnosti, ki si zaslužijo posebno varstvo. Gre za ljudstva, ki so na določenem območju obstajala pred prihodom ostalega prebivalstva. Ljudstva so bila v obdobju priseljevanja ostalega prebivalstva močno prizadeta, če ne fizično, pa je bil zagotovo prizadet obstoj in razvoj njihove kulture, jezika in ostalih elementov identitete. Tudi v današnjem času se prvobitna ljudstva borijo za svoje mesto znotraj "civiliziranega" sveta. Dejstvo, da pripadajo najrevnejšemu delu sveta, jih sili, da opuščajo svoje posebnosti, zaradi katerih so v slabšem položaju, in prevzemajo večinske. Ljudstva živijo razpršeno po vsem svetu, skupno pa jim je to, da se srečujejo z asimilacijskimi težnjami držav, na ozemljih katerih živijo, ter se borijo za svoj obstoj in razvoj njihovih specifičnih kultur. Diplomska naloga opisuje, kako so se predstavniki prvobitnih ljudstev borili za ureditev njihove problematike na mednarodni ravni. Opisuje pravice, ki morajo biti ljudstvom zagotovljene, da jim je omogočen ne le fizični, ampak tudi kulturni obstoj in razvoj.
Keywords: prvobitna ljudstva, manjšine, človekove pravice, diplomske naloge, bolonjski program
Published in ReVIS: 17.08.2018; Views: 3835; Downloads: 165
Full text (1,21 MB)