Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vloga in pomen institucije Ombudsman na Kosovu
Ivan Kelher, 2016

Opis: Kosovo je stopilo na pot demokratizacije leta 1999 po vojaškem posredovanju zveze NATO z vzpostavitvijo začasne uprave Združenih narodov, imenovane UNMIK. Le-ta je po standardih zahodnih demokracij vzpostavila oblastne in druge organe, ki so potrebni za nemoteno delovanje države. Tako je bila že leta 2000 ustanovljena institucija Ombudsman. Poslanstvo le-te je povsem primerljivo z drugimi v regiji in Evropi. Ta naloga se ukvarja s pravicami določene skupine družbe, institucijami, ki to zagotavljajo, in vlogo Ombudsmana pri tem. Namen te naloge je proučiti pravice, ki so formalno priznane pripadnikom nacionalnih manjšinskih skupnosti, ter dejansko uživanje teh pravic iz perspektive Institucije Ombudsman.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Ombudsman, človekove pravice, narodne manjšine, nacionalne skupnosti, diskriminacija, Kosovo, magistrske naloge
Objavljeno: 22.08.2017; Ogledov: 2549; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (1,57 MB)

2.
Izzivi uresničevanja pravice do izobraževanja v Evropi
Ana Janičijević, 2017

Opis: Pravica do izobraževanja je ena temeljnih človekovih pravic, ki jo kot takšno priznavajo številni nacionalni, regionalni in mednarodni pravni dokumenti, njeno uresničevanje pa spodbujajo in nadzorujejo številne pomembne mednarodne organizacije ter civilna družba. Magistrsko delo si prizadeva s celostnim pristopom obširno in natančno preučiti pravico do izobraževanja, tako iz pravno-teoretičnega kot praktičnega vidika, pri čemer se v geografskem smislu o meji in osredotoči na države Evrope. Prvi -teoretični del magistrske naloge opredeli pojem,vsebino in pomen pravice do izobraževanja, njene najpomembnejše regionalne in mednarodne pravne vire ter delo mednarodnih organizacij na tem področju. V drugem - praktičnem del upa magistrska naloga prek konkretnih primerov izpostavi izzive in težave, s katerimi se evropske države soočajo pri uresničevanju pravice do izobraževanja v praksi, pri čemer podrobneje preuči področja obveznosti primarnega izobraževanja, financiranja in privatizacije izobraževanja, pravic staršev v zvezi z izobraževanjem njihovih otrok in pravic posameznih ranljivih skupin (invalidov, Romov, narodnih in jezikovnih manjšin ter beguncev) na področju izobraževanja. Vse ugotovitve so v zaključku strnjene v sklepno misel o tem, kako vestno in učinkovito se v Evropi uresničuje pravica do izobraževanja in kaj evropskim državam pri tem predstavlja poseben izziv.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: pravica do izobraževanja, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, invalidi, manjšine, begunci
Objavljeno: 12.07.2018; Ogledov: 2437; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

3.
4.
5.
Pravica gluhih oseb do uporabe svojega jezika
Sabina Bauman, 2016

Opis: Magistrska naloga predstavlja pravico gluhih oseb do uporabe svojega jezika, pri čemer se sklicuje na relevantne domače in tuje vire ter mednarodne dokumente, deklaracije, konvencije in resolucije ter slovenski zakonodajni okvir, ki opredeljuje način uresničevanja pravice do uporabe svojega jezika. Pri tem je primerjalna raziskava pokazala, da gluhe osebe naletijo na številne ovire pri uresničevanju te pravice, kar je po eni strani posledica nepoznavanja določil Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, kot specialnega zakonodajnega akta, ter po drugi strani neusklajenosti področne zakonodaje z določili krovnega zakona. Z raziskavo je ugotovljeno, da je gluho skupnost potrebno prepoznati kot jezikovno manjšino na temelju Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, saj izpolnjuje navedene kriterije. Izhajajoč iz določil Evropske listine bi bila gluhim osebam oziroma gluhi skupnosti omogočena lažja dostopnost do njihovih temeljnih pravic in posledično lažja uveljavitev v postopkih pred državnimi organi.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: gluhi, znakovni jezik, jezikovne manjšine, Slovenija, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 17.08.2018; Ogledov: 1698; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

6.
Varstvo indigenous peoples znotraj mednarodnopravnega varstva manjšin
Sara Vuga, 2017

Opis: Manjšine so tiste skupine prebivalstva, ki v določeni državi predstavljajo neprivilegirano skupino, ki je številčno inferiorna, ima svoje etnične, jezikovne, kulturne ali verske posebnosti, zaradi katerih se njeni pripadniki čutijo povezane in želijo te svoje posebnosti ohranjati in razvijati. Iz teh lastnosti izhaja posebna potreba po njihovi posebni zaščiti. Dolga leta so se problemi manjšin reševali na bilateralni ravni, problemi prvobitnih ljudstev pa na temelju pogodb med posameznimi ljudstvi in vladami držav, na ozemlju katerih so se ljudstva nahajala. Manjšinsko problematiko so pogosto urejale predvsem mirovne pogodbe. Sistem po 1. svetovni vojni, ko so se v Evropi na novo zarisale državne meje, je ustvaril približno 30 milijonov pripadnikov manjšin, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov znašle izven ozemlja matične države. Tedaj so bile k manjšinskemu varstvu zavezane zgolj šibkejše države oziroma poraženke 1. svetovne vojne. Sistem Društva narodov se je z izbruhom druge svetovne vojne izkazal za neučinkovitega, eden izmed mnogih razlogov za to pa je bila tudi pomanjkljivost urejanja manjšinske problematike na širšem, mednarodni ravni. Druga svetovna vojna je pokazala, da države ne poskrbijo vedno najbolje za svoje državljane, še posebej za tiste, ki pripadajo določeni etnični, narodni, verski ali jezikovni manjšini. Organizacija združenih narodov se je prav tako problema lotila zadržano. Generalna skupščina je leta 1948 sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je vsem ljudem priznavala dostojanstvo, varstvo pred diskriminacijo in pravico do enakega uživanja človekovih pravic. Kljub vsemu pa se v samem besedilu ne omenja manjšin. Leta 1966 so bile s sprejetjem Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah prvič v mednarodnopravnem dokumentu omenjene manjšine. Od takrat naprej je razvoj varstva manjšin močno napredoval in na mednarodni ravni je bilo sprejetih več dokumentov, ki manjšinam zagotavljajo posebne manjšinske pravice, s katerimi je možno doseči ne le formalne, ampak tudi dejanske enakopravnosti z večinskim delom prebivalstva. Čeprav imajo prvobitna ljudstva določene karakteristike, po katerih jih lahko opredelimo kot manjšine, pa gre za posebne skupnosti, ki si zaslužijo posebno varstvo. Gre za ljudstva, ki so na določenem območju obstajala pred prihodom ostalega prebivalstva. Ljudstva so bila v obdobju priseljevanja ostalega prebivalstva močno prizadeta, če ne fizično, pa je bil zagotovo prizadet obstoj in razvoj njihove kulture, jezika in ostalih elementov identitete. Tudi v današnjem času se prvobitna ljudstva borijo za svoje mesto znotraj "civiliziranega" sveta. Dejstvo, da pripadajo najrevnejšemu delu sveta, jih sili, da opuščajo svoje posebnosti, zaradi katerih so v slabšem položaju, in prevzemajo večinske. Ljudstva živijo razpršeno po vsem svetu, skupno pa jim je to, da se srečujejo z asimilacijskimi težnjami držav, na ozemljih katerih živijo, ter se borijo za svoj obstoj in razvoj njihovih specifičnih kultur. Diplomska naloga opisuje, kako so se predstavniki prvobitnih ljudstev borili za ureditev njihove problematike na mednarodni ravni. Opisuje pravice, ki morajo biti ljudstvom zagotovljene, da jim je omogočen ne le fizični, ampak tudi kulturni obstoj in razvoj.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: prvobitna ljudstva, manjšine, človekove pravice, diplomske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 17.08.2018; Ogledov: 1819; Prenosov: 126
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

7.
8.
Varstvo manjšin v Republiki Sloveniji
Urška Florjančič, 2010

Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: tradicionalne narodne skupnosti, narodne manjšine, novodobne etične skupnosti, avtohtonost, pravna zaščita
Objavljeno: 29.08.2018; Ogledov: 2257; Prenosov: 171
.pdf Celotno besedilo (667,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
Varstvo narodnih manjšin v evropskem pravu
Luka Miladinović, 2020

Opis: Manjšine so skupine ljudi, ki se od večinskega prebivalstva razlikujejo po svoji narodni, verski, kulturni ali kakšni drugi identiteti. Zaradi specifičnosti posameznih narodnih manjšin in različnih pogledov držav na njih še danes nimamo opredeljenega pojma narodnih manjšin. Ker so pripadniki manjšin nasproti večinskemu prebivalstvu navadno v šibkejšem položaju, so jim zagotovljene posebne manjšinske pravice. Z zgodovinsko metodo je bil preučen razvoj varstva narodnih manjšin. Opravljena je bila analiza mednarodnih dokumentov, ki dajejo pripadnikom manjšin nekatere manjšinske pravice, s katerimi se skuša zagotoviti enakopravnost. Nov sistem varstva narodnih manjšin v Evropi se je razvil znotraj Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in tudi Evropske unije v manjši meri. Zanimalo nas je, ali se obseg varstva narodnih manjšin v mednarodnih dokumentih veča. Še vedno je položaj manjšin odvisen predvsem od držav, v katerih živijo. Norme, ki zagotavljajo pravice narodnim manjšinam, so še vedno zelo ohlapne. Državam omogočajo veliko svobode pri interpretaciji. Predvsem ni norm, ki bi države zavezovale za aktivno ravnanje v smislu zagotavljanja pravic. Mehanizmi mednarodnih organizacij nimajo take moči, da bi dosledno zagotavljali nadzor nad izvajanjem določb. Države so na razpotju med zagotavljanjem strpnosti in raznolikosti ali pa vračanjem v zgodovino.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: narodne manjšine, manjšinsko varstvo, človekove pravice, diskriminacija, Svet Evrope
Objavljeno: 06.01.2021; Ogledov: 739; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (565,28 KB)

10.
Avtohtonost kot merilo za status narodne manjšine in upravičenost do manjšinskih pravic
Rozi Žalig, 2021

Opis: Magistrsko delo obravnava merilo avtohtonosti v kontekstu statusa narodne manjšine in upravičenosti do manjšinskih pravic v Republiki Sloveniji. Država zagotavlja najvišjo stopnjo zaščite in manjšinskih pravic dvema avtohtonima, italijanski in madžarski narodni skupnosti. Pravice romske skupnosti so opredeljene z zakonom, preostale narodne in etnične skupnosti pa so upravičene do uživanja splošnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med katerimi so enakost pred zakonom, pravice do izražanja narodne pripadnosti in uporabe svojega jezika in pisave ter prepoved diskriminacije. Avtohtonost je tisto (neopredeljeno) merilo, ki pri določanju upravičenosti posameznih manjšin do manjšinskih pravic igra ključno vlogo, saj omogoča avtohtonima narodnima skupnostma uživanje t. i. posebnih kolektivnih manjšinskih pravic. V uvodnem delu so opredeljeni temeljni pojmi, kot so narodne manjšine, manjšinske pravice in (mednarodno)pravno varstvo manjšin. V osrednjem delu magistrsko delo obravnava merilo avtohtonosti v kontekstu manjšinskih pravic; njegov vpliv na različne narodne oz. etnične skupnosti v Sloveniji; mnenja različnih mednarodnih in drugih teles o njegovem vplivu na status narodne manjšine in upravičenost do manjšinskih pravic; ter razlikovalno vlogo, ki jo ima v tem kontekstu merilo avtohtonosti. V zaključnem delu magistrsko delo obravnava še prihodnost varstva manjšin v Republiki Sloveniji v kontekstu pluralne in demokratične Evrope.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: avtohtonost, novodobne manjšine, narodne manjšine, manjšinske pravice, mednarodnopravno varstvo manjšin
Objavljeno: 30.12.2021; Ogledov: 302; Prenosov: 0

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh