Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Teoretična izhodišča: Možganska kap je eden najpogostejših vzrokov smrti in invalidnosti pri odraslih, zato sta njena pravočasno prepoznavanje in učinkovito zdravljenje izrednega pomena. Zdravstveni dispečerji so prvi v verigi pomoči, pri svojem delu pa v večini primerov uporabljajo Slovenski indeks za nujno medicinsko pomoč. Pri klicih s sumom na možgansko kap se zdravstveni dispečerji večinoma počutijo samozavestno, a lahko doživljajo tudi večjo ali manjšo mero stresa. Znanje, izkušnje in jasni protokoli pomembno vplivajo na njihovo uspešnost pri delu. Namen diplomske naloge je proučiti vlogo zdravstvenih dispečerjev pri prepoznavanju možganske kapi. Cilji diplomske naloge so bili ugotoviti, na kakšen način zdravstveni dispečerji prepoznavajo možgansko kap, kaj bi lahko pripomoglo k njihovi večji usposobljenosti za njeno prepoznavanje in kakšne občutke doživljajo ob klicih s sumom na možgansko kap. Metode: Raziskava temelji na kvantitativni metodologiji. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje literature ter lastnih izkušenj. Anketni vprašalnik je vseboval 22 vprašanj, ki so se osredotočala na izkušnje zdravstvenih dispečerjev pri prepoznavanju možganske kapi. V raziskavi je sodelovalo 114 zdravstvenih dispečerjev zaposlenih v dispečerskih centrih v Ljubljani in Mariboru. Podatki so bili analizirani s programom Microsoft Excel in predstavljeni v obliki tabel in grafov. Pri raziskavi so bila upoštevana etična načela, vključno z anonimnostjo in prostovoljnim sodelovanjem anketirancev. Rezultati: Večina anketirancev meni, da za učinkovito prepoznavanje možganske kapi niso nujno potrebne predhodne izkušnje ali znanje, saj jih skoraj polovica verjame, da zadostujejo protokoli in usposabljanje. Kljub temu se je le manjši delež udeležil posebnih usposabljanj, več kot polovica pa si znanje nadgrajuje s strokovnimi članki. Prepoznavanje možganske kapi večina izvaja predvsem na podlagi uradnih protokolov, ne intuicije. Anketiranci kot ključno možnost za izboljšanje navajajo povečanje ozaveščanja javnosti, medtem ko sprememb v samem delu zdravstvenih dispečerjev večinoma ne vidijo kot nujne. Razprava: Zdravstveni dispečerji možgansko kap prepoznavajo predvsem na podlagi značilnih simptomov in s pomočjo protokolov. Za izboljšanje njihove usposobljenosti so ključni sistematično izobraževanje, posodobitev protokolov in večje ozaveščanje javnosti. Čeprav večina zdravstvenih dispečerjev ob teh klicih ne občuti pretiranega stresa, pa visoka odgovornost in zahtevnost situacije pri nekaterih zdravstvenih dispečerjih povzročata psihološki pritisk, kar potrjuje pomen stalnega strokovnega razvoja in podpore.
Keywords: Možganska kap, zdravstveni dispečer, nujna medicinska pomoč, komunikacija, klic, simptomi
Published in ReVIS: 15.06.2025; Views: 133; Downloads: 4
Full text (2,54 MB)

Abstract: Teoretična izhodišča: Naravne nesreče povzročajo obsežne fizične in psihološke posledice, ki lahko trajajo še dolgo po samem dogodku. Prizadeti posamezniki in skupnosti se pogosto spoprijemajo z duševnimi stiskami, ki lahko preidejo v duševne motnje, kot so: anksioznost, depresija in posttravmatska stresna motnja, kar poudarja pomen učinkovite psihološke podpore. Z raziskavo, s katero se osvetljuje vloga različnih izvajalcev psihološke pomoči, vključno z zdravstvenimi delavci, psihologi, socialnimi delavci, prostovoljci in drugimi strokovnjaki, ki pomagajo pri okrevanju prizadetih posameznikov, je izražena njena pomembnost. Smoter pregleda različne literature je bil ugotoviti namen psihološke podpore prizadetim v naravnih nesrečah. Metoda: Za pregled strokovne in znanstvene literature smo uporabili deskriptivno metodo dela. Z uporabo ključnih besed smo oblikovali iskalno strategijo, in sicer »psihološka podpora«, »naravne nesreče«, »psihološka prva pomoč«, »izvajalci psihološke podpore«, »psihološka odpornost« in »obvladovanje stresa po nesrečah« ter Boolovega operatorja AND za kombinacijo izrazov. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, Google Scholar in Science Direct, omejili smo jo na časovno obdobje od leta 2013 do 2023. Za identifikacijo in selekcijo virov smo uporabili smernice PRISMA. Rezultati: Izbranim kriterijem je ustrezalo 15 člankov v celem besedilu, ki smo jih vključili v pregled. S tehniko kodiranja smo analizirali podatke zbrane v januarju 2025 in jih oblikovali v vsebinske kategorije, kot so psihološke posledice, psihološke intervencije, mehanizmi spoprijemanja ter digitalne in virtualne rešitve psihološke podpore. S takšno kategorizacijo smo omogočili jasnejšo interpretacijo rezultatov in vpogled v ključne naloge zdravstvenih delavcev pri zagotavljanju psihološke podpore prizadetim. Razprava: S pregledom literature dobimo ugotovitve, da je psihološka podpora bistvena za zmanjšanje dolgoročnih duševnih posledic naravnih nesreč. Učinkovite intervencije vključujejo psihološko prvo pomoč, krizno intervencijo, kognitivno-vedenjsko terapijo, podporne skupine in digitalne rešitve, ki omogočajo dostopnost psihološke pomoči na širši ravni. Pravočasna in ustrezna podpora zmanjšuje tveganje za razvoj posttravmatske stresne motnje, depresije in anksioznosti, hkrati pa izboljšuje psihološko odpornost, socialno povezanost in prilagodljivost prizadetih posameznikov. Zdravstveni delavci igrajo ključno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju psiholoških posledic nesreč, zagotavljanju ustrezne podpore ter sodelovanju z drugimi izvajalci pomoči, kar pripomore k bolj celostnemu obravnavanju prizadetih posameznikov. Raziskava poudarja tudi pomen usposabljanja in pripravljenosti izvajalcev pomoči, saj lahko s pridobljenimi veščinami učinkoviteje pomagajo tako prizadetim kot tudi sebi pri preprečevanju izgorelosti in sekundarne travmatizacije.
Keywords: Psihološka podpora, naravne nesreče, psihološka prva pomoč, izvajalci psihološke podpore, psihološka odpornost, obvladovanje stresa po nesrečah.
Published in ReVIS: 31.05.2025; Views: 347; Downloads: 12
Full text (1,76 MB)

Abstract: Teoretična izhodišča: V sodobnem času je rak bolezen, za katerim zboli mnogo ljudi. Prizadene ljudi vseh starosti in spola ter posledično vpliva na njihove bližnje družinske člane. Ker je telesno zdravje zelo povezano z duševnim, ima psihično stanje bolnika velik vpliv na potek bolezni. Ljudje, ki imajo podporo, vidijo smisel v svojem življenju, se z boleznijo lažje soočijo kot bolniki, ki tega nimajo. Pričakovan odziv na postavljeno diagnozo je lahko stres, ki se lahko razširi v čustveno stisko. Vse več je rakavih bolnikov, ki imajo čustvene stiske. Lahko je to depresija, anksioznost ali katera koli druga čustvena stiska. Veliko vlogo pri tem ima celoten onkološki tim. Z ustrezno komunikacijo in empatijo zdravstvenih delavcev lahko ti ogromno pripomorejo k poteku rehabilitacije bolnika. Bolniki se namreč tedaj počutijo sprejete in slišane. Namen raziskave je proučiti čustveno stisko bolnikov z rakom. Metoda: V raziskavo smo vključili šest ljudi, ki so zboleli za rakom in so hkrati imeli čustvene stiske. Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Na podlagi predhodnega pregleda znanstvene in strokovne literature ter podatkovnih baz Cobiss, PubMed in Google Učenjak smo pripravili vprašanja za polstrukturirani intervju. V vseh fazah zbiranja in obdelave podatkov smo upoštevali etična načela raziskovanja. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore intervjuvancev zapisali in uredili v tabele, podatke pa razvrstili po posameznih kodah in jih interpretirali. Rezultati: Intervjuvani ljudje so bolniki, ki so zboleli za rakom in imajo čustvene stiske. Vsak je imel določeno čustveno stisko, ki pa so jo pravi čas odkrili in si poiskali pomoč. Vedeli so, kje lahko poiščejo pomoč, hkrati pa je bila družina vsem v največjo oporo. Intervjuvani ljudje so bolniki, ki so zboleli za rakom in imajo čustvene stiske. Povprečna starost intervjuvancev je 41,2 leta. V raziskavi smo ugotovili, da so se vsi bolniki s svojimi čustvenimi stiskami soočali na svoj način, kljub vsemu pa nihče od njih ni potreboval psihološke pomoči. Ob postavitvi diagnoze se je vsem intervjuvancem spremenilo življenje, v veliki meri so prioritete intervjuvancev postale družina, prijatelji in njihovo zdravje. Poudarili so pomembnost psihološke podpore ob tako težki bolezni, kot je rak. Ves čas so jim v veliko oporo družina, prijatelji in vsi bližnji. Določeni intervjuvanci imajo sedaj po končanem zdravljenju še kdaj občasne stiske glede ponovitve bolezni. Razprava: Rezultati raziskave zajemajo paciente, ki so preboleli raka in so imeli čustveno stisko. Čeprav so se soočali s težko boleznijo, intervjuvanci večjih težav s prebolevanjem bolezni in čustvenih stisk niso imeli. Vsak se je soočal s čustvenimi stiskami na svoj način, v življenje so vpeljali stvari, ki so jih pomirjale. Rezultati raziskave potrjujejo, da so bolniki imeli dobro psihološko podporo, hkrati pa so v večini povedali, da so bili zelo zadovoljni s pomočjo zdravstvenega tima. Ta jim je bil zmeraj na razpolago, kadar so karkoli potrebovali. Intervjuvanci poudarjajo pomen podpore bližnjih, ki dobro vpliva na bolnika tako na fizičnem kot na psihičnem področju. Na ta način imajo bolniki kakovostnejše možnosti za ozdravitev.
Keywords: rak, čustvene stiske, psihološka pomoč, depresija.
Published in ReVIS: 20.04.2025; Views: 274; Downloads: 28
Full text (933,87 KB)

Abstract: Sladkorna bolezen tipa I je avtoimuna bolezen, prisotna pri mlajši populaciji. Zanjo je značilna limfocitna infiltracija in uničenje beta celic Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki, ki izločajo inzulin. Diabetes tipa II pa je značilen predvsem za starejšo populacijo, kjer pride do okvare ß-celic trebušne slinavke in zmanjšanega izločanja inzulina. Značilna je tudi nezmožnost tkiv, ki so občutljiva na inzulin, da bi se ustrezno odzvala. Hipoglikemija se pojavi, ko koncentracija glukoze v krvi pade pod raven, ki je potrebna za pravilno podporo telesnim potrebam po energiji in stabilnosti v njegovem notranjem okolju. Glukoza je kritičen vir energije za telesne celice, zlasti nevrone v možganih. Namen raziskave je analizirati standardizirane protokole nujne medicinske pomoči pri bolnikih s hipoglikemijo. Skladno z namenom diplomske naloge smo oblikovali sledeče cilje: analizirati in primerjati pojavnost hipoglikemije v primerjavi z drugimi intervencijami nujne medicinske pomoči v letih od 2019 do 2023, ugotoviti, koliko bolnikov je potrebovalo nadaljnje zdravljenje v bolnišnici, ali je hipoglikemija bila prepoznana ob sprejemu klica ter raziskati hipoglikemijo v povezavi z demografskimi podatki (spol in starost).
Keywords: sladkorna bolezen, hipoglikemija, standardizirani protokoli, nujna medicinska pomoč.
Published in ReVIS: 11.02.2025; Views: 428; Downloads: 12
Full text (1,78 MB)

Abstract: Uvod: Poškodbe hrbtenice, zlasti travmatske, predstavljajo pomemben svetovni zdravstveni problem z visoko obolevnostjo in umrljivostjo, pri čemer so najpogostejši vzroki prometne nesreče in padci. Pojavnost teh poškodb se povečuje s staranjem prebivalstva, zlasti pri poškodbah vratnega dela hrbtenice. V Sloveniji slabo znanje o prvi pomoči povečuje strah pred nudenjem pomoči, kar kaže na potrebo po izobraževalnih programih za starejšo populacijo. Raziskovalna metodologija: Diplomska naloga je zasnovna na kvantitativnem raziskovanju z anketnim vprašalnikom, ki vsebuje 22 vprašanj. Za teoretični del smo uporabili deskriptivno metodo dela. Uporabili lastno strukturiran anketni vprašalnik. Vprašalnik je zajemal vprašanja s področja prve pomoči ob sumu na poškodbo hrbtenice in vprašanja o podatkih, kot so izobrazba, spol in starost. Vprašalnik je bil dostopen na spletni strani 1ka. Vzorec je zajemal 80 oseb, starih od 18 do 60 let, ki živijo v Sloveniji in niso zaposlene v zdravstvu. Podatke smo obdelali z Microsoft Excel in jih prikazali z grafi. Vzorčenje smo izvedli septembra 2024. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da anketiranci, stari med 18 in 29 let, bolje obvladajo teoretična znanja o prvi pomoči v primerjavi s starejšimi. Večina anketiranih je sposobna prepoznati več kot dva znaka poškodbe hrbtenice, čeprav skoraj polovica prepozna le enega ali dva znaka, kar nakazuje na pomanjkanje celovitosti znanja. Mnogi anketiranci želijo obiskati tečaj prve pomoči, kar kaže na njihovo zavedanje o pomenu tega znanja. Diskusija in zaključek: Ugotovljeno je, da mlajši bolj obvladajo teoretična znanja o prvi pomoči, kar lahko izhaja iz dostopnejših izobraževalnih virov. Kljub temu ostajajo pomembne vrzeli v razumevanju simptomov poškodb. Povečanje ozaveščenosti o pomembnosti prve pomoči bi lahko izboljšalo pripravljenost posameznikov, da ustrezno reagirajo v nujnih situacijah.
Keywords: prva pomoč, poškodbe hrbtenjače, laična populacija
Published in ReVIS: 20.12.2024; Views: 440; Downloads: 12
Full text (1,59 MB)