Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Magistrsko delo se ukvarja s problematiko vključenosti ukrajinskih razseljenih otrok v slovenski predšolski sistem. Pravni temelji na področju predšolske vzgoje in izobraževanja segajo globoko v zgodovino. Temeljne otrokove pravice so zapisane že v Ženevski konvenciji iz leta 1924. Pravica do cenovno dostopne in kakovostne vzgoje in varstva otroka je opredeljena v Pogodbi o delovanju EU ter Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Evropska komisija ima poglavitno vlogo pri sprejemu in spreminjanju zakonodaje in posredovanje priporočil državam EU. V Sloveniji imamo celovit in enovit izobraževalni sistem, kar pravzaprav pomeni, da imamo organizirano varstvo, izobraževanje in financiranje za prvo in drugo starostno obdobje pod okriljem ministrstva, pristojnega za vzgojo in izobraževanje. V okviru raziskovanja je bilo ugotovljeno, da se problemi na področju vključevanja predšolskih otrok v slovenski sistem vzgoje in izobraževanja rešujejo sproti s pomočjo institucije Varuha človekovih pravic, Ministrstva za vzgojo in izobraževanje ter Zavoda za šolstvo RS. Tema, ki zadeva majhne otroke, je zelo občutljiva, zato mora biti sistem hiter, odziven in učinkovit, saj so otroci v zgodnjem obdobju razvoja zelo občutljivi in kaj hitro lahko nastanejo travme, ki jih nosijo s seboj celo življenje. Ugotovljeno je bilo, da ni razlik med vključevanju slovenskih in ukrajinskih otrok v predšolsko vzgojo, kar nam zagotavlja, da je slovenska zakonodaja na področju begunskega prava jasna in učinkovita ter dostopna. Raziskovani cilj delovanja slovenskega sistema z vidika vključenosti ukrajinskih otrok v predšolsko vzgojo je bil dosežen, saj je bilo ugotovljeno, da ukrajinski otroci niso v privilegiranem položaju. Znanstvene raziskave so potrdile, da so otroci, ki obiskujejo predšolsko vzgojo, uspešnejši, dosegajo boljše rezultate pri nadaljnjem šolanju in iskanju zaposlitve. Za nadaljnje izobraževanje je izredno pomembna socializacija otrok, igra, urjenje motoričnih sposobnosti, učenje jezika in širjenje besednega zaklada ter delo v skupini. Ukrajinski otroci, ki so vključeni v predšolski sistem, se učijo jezika skozi igro, spoznavajo našo deželo, se družijo s svojimi vrstniki, velja pa omeniti, da tudi slovenski otroci veliko pridobijo, saj skozi igro spoznavajo ukrajinsko deželo in jezik in si s tem širijo obzorje.
Keywords: ukrajinski razseljeni otroci, predšolska vzgoja, otrokove pravice, izobraževalni sistem, begunsko pravo, priporočila Sveta EU, evropski izobraževalni prostor, Evropsko jamstvo za otroke
Published in ReVIS: 14.08.2024; Views: 289; Downloads: 12
Full text (902,84 KB)

Abstract: Država mora, da bi postala mednarodno priznana, izpolnjevati kriterije, kateri so določeni v 1. členu Konvencije iz Montevidea. Država kot subjekt mednarodnega prava mora imeti stalno prebivalstvo, definirano ozemlje, vlado in sposobnost sodelovanja z drugimi državami. Ti kriteriji so v pomoč pri presoji, če neka skupnost, ki trdi, da ima naravo države, sploh ustreza kriterijem mednarodnega prava za nastanek države. Določene entitete ne izpolnjujejo vseh kriterijev, zato so mednarodno nepriznane, se ne vključujejo v mednarodne odnose in ne sodelujejo z mednarodnimi organizacijami. V mednarodni skupnosti je potrebno upoštevati tudi druge kriterije kot so želja entitete po priznanju, nastanek entitete brez kršenja mednarodnega prava, spoštovanje človekovih pravic in priznanje s strani drugih držav. Ker nepriznana država nima dejanske fizične moči, ne more zagotoviti učinkovitih sredstev za zagotavljanje človekovih pravic, kar predstavlja veliko težavo, saj se s tem stopnjuje kriminal, nasilje, korupcija, pomanjkanje dobrin. Nepriznanim državam primanjkuje suverenosti, to posledično pripelje do kršenja človekovih pravic. V magistrskem delu so z opisno metodo obravnavane nepriznane države in ureditev človekovih pravic v le - teh. S pravno analizo so predstavljene in ugotovljene temeljne razlike med priznanimi in nepriznanimi državami in kako se mednarodna skupnost sooča s težavami nepriznanih držav. Namen je opredeliti, v čem se torej ločijo nepriznane države od priznanih držav, v čem se loči njihov status v mednarodni skupnosti in zakaj nepriznane države bolj kršijo človekove pravice. Pojav nepriznanih držav je v družbi vse bolj razširjen. Nepriznane države so zelo odvisne od svoje države pokroviteljice in nevladnih organizacij in ne morejo sodelovati v mednarodni skupnosti, kar dokazuje, kako pomembna je neodvisnost in zunanja suverenost države, da se lahko vključuje v mednarodne odnose. Zaradi slabe ureditve nepriznanih držav tam trpijo človekove pravice, saj državljanom onemogočajo ustrezen življenjski standard.
Keywords: mednarodno pravo, človekove pravice, priznanje države, nepriznane države, nastanek države, država
Published in ReVIS: 20.05.2024; Views: 473; Downloads: 22
Full text (994,53 KB)

Abstract: Diplomsko delo predstavlja varstvo pravice do življenja v mednarodnem pravu. Varstvo pravice do življenja je temeljno načelo v mednarodnem pravu, ki varuje vsako osebo pred neupravičenim odvzemom njenega življenja. Pravica do življenja je absolutna pravica, ki jo morajo spoštovati posamezniki in države. Velikokrat pa se srečujemo s kršenjem te pravice z dejanji, kot so smrtna obsodba, mučenje, ne-samovoljni odvzem življenja, diskriminacija, terorizem. Mednarodno pravo igra ključno vlogo pri varovanju in spoštovanju pravice do življenja na mednarodni ravni. Ta pravica je ena izmed temeljnih človekovih pravic in je priznana v številnih mednarodnih dokumentih, kot npr. Univerzalna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter drugi regionalni in mednarodni instrumenti. Prav tako mednarodno pravo spodbuja države, da sprejmejo ustrezen pravni okvir v svoji nacionalni zakonodaji za zaščito pravice do življenja. Uveljavlja odgovornost držav za kršitve pravice do življenja, bodisi neposredno bodisi zaradi neukrepanja. Države so odgovorne za preiskavo, preganjanje in kaznovanje tistih, ki kršijo to pravico, ter za zagotovitev dostopa do sodnega varstva žrtvam. Skupaj prispevajo ti elementi mednarodnega prava k ustvarjanju okolja, kjer se pravica do življenja spoštuje in varuje ter kjer so kršitve te pravice učinkovito obravnavane in preprečene.
Keywords: pravica do življenja, mednarodno pravo, varstvo pravice, splošna deklaracija človekovih pravic, evropska konvencija o varstvu človekovih pravic
Published in ReVIS: 17.05.2024; Views: 625; Downloads: 10
Full text (417,77 KB)

Abstract: Diplomsko delo govori o statusu in možnosti izkoriščanja morskega dna po Konvenciji OZN. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kakšen status in možnost izkoriščanja imajo posamezne države in na kakšen način k temu pripomore Konvencija OZN. Konvencija OZN o pomorskem pravu na splošno ureja pravni položaj teritorialnega morja. Ureja morski prostor kot celoto, kar pa vključuje tudi znanstveno raziskovanje, varstvo morskega okolja in pa tudi prenos morske tehnologije. Suverenost se nad teritorialnim morjem izvaja po pravilih in določbah mednarodnega prava, ki so v skladu s Konvencijo. Stanje se je skozi zgodovino tudi spreminjalo, saj je na samem začetku mednarodnega prava veljalo, da vsak nosi svoje pravo s seboj, sedaj pa velja načelo enakosti in enakopravnosti prava na skupnem področju, ki mu pravimo odprto morje. Države lahko svoje pravo uveljavljajo le na svojem ozemlju in druge države ga morajo spoštovati. To nam pove, da smo naredili velik napredek v meddržavnem sodelovanju in mirnem reševanju sporov. Vzpostavil se je tudi učinkovit sistem mednarodnega sodišča s svojimi sodnimi organi, ki upravljajo sodišče. Sodišče vzpostavlja enak pravni položaj, preprečevanje arbitrarnosti, članstvo se še širi in s tem tudi pravice držav. Posamezne države, ki so ekonomsko šibkejše, nimajo dostopa do morja ali pa so le-te manj razvite od drugih in morja ne morejo raziskati v popolnosti, zato se je čez leta razvijal sistem mednarodnega pomorskega prava, ki velja za vse države enako. Zato Konvencija OZN predstavlja mednarodno pogodbo, ki je temelj pomorskega prava za vse države. Konvencija teži k mednarodnemu sodelovanju in enakopravnosti vseh držav. Vodi jo načelo, da sta pomorsko dno in pomorski prostor skupna dediščina vseh nas in ga imamo zato vsi pravico raziskovati in uporabljati. Konvencija, ki je nastala na podlagi tretje konference Združenih narodov o pomorskem pravu in stopila v veljavo leta 1994, je nadomestila štiri predhodne pogodbe, ki so do tedaj predstavljale pravni režim. Poleg določb, ki so do tedaj veljale in opredeljevale oceanske meje, je Konvencija vzpostavila splošne obveznosti za varovanje morskega dna in okolja ter zaščito svobode znanstvenega raziskovanja morskega dna. Ustvarila je povsem nov režim za nadzor izkoriščanja mineralnih virov na območjih globokega morskega dna, ki je izven državnih jurisdikcij.
Keywords: pomorsko pravo, Konvencija OZN, morsko dno, pomorski prostor, izključna ekonomska cona, mednarodne pogodbe, sodišče za pomorsko pravo, območje državne jurisdikcije, morje
Published in ReVIS: 17.05.2024; Views: 452; Downloads: 6
Full text (559,33 KB)

Abstract: Tehnološki napredek je s sabo vedno prinesel velike spremembe v človeški družbi. Le redkokatera nova tehnologija pa je tako hitro in temeljito spremenila vsakdanje življenje v tolikšni meri in na toliko področjih, kot ga je spremenil izum svetovnega spleta. Svetovni splet je leta 1989 izumila Evropska organizacija za jedrske raziskave – CERN. V manj kot desetih letih je splet izvedel prehod od omejene uporabe v znanstvenih raziskovalnih središčih do statusa vodilnega globalnega komunikacijskega sredstva. Z globalno razširjenostjo spleta in vse večjo odvisnostjo delovanja sodobne družbe od te nove vrste informacijske tehnologije se je hkrati pojavila nujna potreba po čimprejšnji zakonski regulaciji spleta. Sprejemanje zakonodaje s strani vsake države posebej se je zaradi mednarodne narave spleta kmalu izkazala za neučinkovito. Najbolj učinkovit ukrep proti zlorabam, povezanih s spletom, je bilo zato sprejetje Konvencije o kibernetski kriminaliteti leta 2001, poznane tudi pod imenom Budimpeška konvencija, ki jo je do leta 2023 ratificiralo 68 držav po vsem svetu. Konvencija je bila prvi mednarodni vir prava, ki je poskušal na globalni ravni urediti najbolj nevarni vidik spleta, kibernetsko kriminaliteto. A od sprejetja Budimpeške konvencije je minilo že več kot dvajset let, sprejemanje mednarodne spletne zakonodaje pa se je od tedaj drastično upočasnilo. Splet se je skozi leta razvil v nepričakovane smeri, ki so jasno pokazale pomanjkljivosti in omejitve konvencije. Države podpisnice konvencije so se osredotočile le na učinkovit pregon kiberkriminalitete in niso poskušale sprejeti zakonodaje, ki bi regulirala vse vidike spleta. Sodobna mednarodna spletna zakonodaja zato vsebuje številne pravne praznine. Težave pri izsleditvi in identifikaciji storilcev kibernetskih napadov, nevtralnost interneta in pravna dilema, ali naj se pravica dostopa do spleta šteje za eno izmed človekovih pravic, so le nekatera od ključnih pravnih vprašanj, na katera bo moralo mednarodno pravo v bližnji prihodnosti podati dokončen odgovor
Keywords: Budimpeška konvencija, informacijska družba, kibernetska kriminaliteta, spletno pravo, svetovni splet, svetovni splet, digitalni razkorak
Published in ReVIS: 17.05.2024; Views: 655; Downloads: 15
Full text (692,12 KB)