Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Športna gimnastika spada med športe z visoko telesno obremenitvijo, ki mlada dekleta bremeni že v zgodnjem otroštvu. Neustrezna rehabilitacija in pomanjkanje strokovno usposobljenega zdravstvenega osebja lahko vodita v kronične poškodbe ter vplivata na njihovo športno kariero. Namen raziskave je zato proučiti pomen poteka rehabilitacije na nadaljnjo športno kariero. V raziskavi je sodelovalo 71 registriranih gimnastičark iz Osrednjeslovenske in Podravske regije. Uporabili smo empirični kvantitativni in kvalitativni pristop z interpretativno fenomenološko metodo, za iskanje statistično značilnih povezav med nominalnimi oziroma ordinalnimi spremenljivkami pa Hi-kvadrat test oziroma Fisherjev eksaktni test. Anketiranke so najpogosteje poročale o poškodbah gležnja. Potrdili smo povezanost med pogostostjo poškodb in starostjo anketirank, ne pa tudi z dolžino treniranja. Manj poškodb so imele tiste, ki imajo v klubu fizioterapevta, pri čemer so se pokazale tudi regionalne razlike v dostopnosti fizioterapevtske podpore. Tekmovalke iz reprezentance so izpostavile dobro zaščito in podporo s strani svojih klubov. Hipoteze o vplivu poteka rehabilitacije na nadaljevanje športne kariere nismo potrdili, saj nismo ugotovili statistično značilnih razlik v času prekinitve kariere glede na potek rehabilitacije. Vsaka poškodba je za gimnastičarko predstavljala svojevrsten izziv, ki jo je lahko spodbudil k večji zagnanosti in odločnosti za vrnitev ali pa vodil do notranjih dilem glede nadaljevanja športne kariere.
Keywords: poškodbe, športna gimnastika, fizioterapevt, vpliv na kariero športnika, rehabilitacija
Published in ReVIS: 19.01.2026; Views: 201; Downloads: 6
Full text (1,42 MB)
This document has many files! More...

Abstract: Teoretična izhodišča: Parkinsonova bolezen je najpogostejša nevrodegenerativna motnja gibanja, ki jo spremljajo številni motorični in nemotorični simptomi. Ker zdravilo za to bolezen še ne obstaja, trenutni načini zdravljenja pa so usmerjeni predvsem v blaženje simptomov, so se poleg fizioterapije pojavili tudi številni konzervativni pristopi k obravnavi problematike te skupine bolnikov. Enega izmed teh predstavljajo tudi ritmične zvočne spodbude, ki s svojim vplivom na slušni center aktivirajo motorične nevrone ter na ta način pripomorejo k sinhronizaciji gibanja telesa. Metoda: V diplomskem delu smo uporabili kvalitativno sistemsko analizo. V teoretičnem delu smo z deskripcijo, komparacijo in kompilacijo pregledali obstoječo literaturo. V empiričnem delu smo s pomočjo analitične indukcije ter analize in sinteze raziskav proučili vpliv in učinkovitost ritmičnih zvočnih spodbud pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Vključene raziskave so bile ocenjene z lestvico PEDro, podatki pa so bili zbrani in predstavljeni s pomočjo PRISMA diagrama. Rezultati: Ugotovitve kažejo pozitivne učinke ritmičnih zvočnih spodbud pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Pomembno vplivajo na izboljšanje kakovosti hoje, podaljšanje dolžine koraka, povečanje hitrosti hoje ter zmanjšanje pojava zamrznitev med hojo. Pozitivne posledice pa so bile zaznavne tudi na področju ravnotežja in osnovnih motoričnih funkcij. Razprava: Ritmične zvočne spodbude predstavljajo obetavno rehabilitacijsko metodo za bolnike s Parkinsonovo boleznijo. Dokazano vplivajo na izboljšanje hoje in ravnotežja ter zmanjšanje motenj gibanja. Navedeno podpira vključitev tega pristopa v vsakdanjo klinično prakso obravnave bolnikov s Parkinsonovo boleznijo. Priporočljivi sta uporaba v kombinaciji z drugimi terapevtskimi pristopi ter individualna prilagoditev glede na potrebe posameznika, ob hkratni uvedbi standardiziranega protokola obravnave.
Keywords: Parkinsonova bolezen, ritmična zvočna spodbuda, glasbena spodbuda, rehabilitacija, metronom
Published in ReVIS: 28.11.2025; Views: 425; Downloads: 5
Full text (2,29 MB)
This document has many files! More...

Abstract: Teoretična izhodišča: možganska kap (MK) je eden glavnih vzrokov za dolgotrajno invalidnost. Med njenimi najpogostejšimi posledicami je motnja hoje, ki zahteva usmerjeno in intenzivno rehabilitacijo. V zadnjih letih se na tem področju uveljavlja uporaba tehnologije navidezne resničnosti (NR), kot dopolnilo konvencionalni fizioterapiji. NR omogoča varno, ponavljajočo, motivacijsko in individualno prilagojeno vadbo ter spodbuja procese nevroplastičnosti in motoričnega učenja. Namen diplomskega dela je preučiti vrste, uporabnost, učinkovitost in vpliv NR na vadbo hoje po MK. Metode: izveden je bil sistematičen pregled literature. Vključenih je bilo devet randomiziranih kontroliranih raziskav. Za oceno metodološke kakovosti je bila uporabljena PEDro lestvica, izbor člankov pa je prikazan v PRISMA diagramu poteka. Rezultati: rezultati pregleda literature kažejo, da uporaba tehnologije NR pri vadbi hoje po MK statistično značilno prispeva k izboljšavam v prostorsko-časovnih parametrih hoje. V nekaterih raziskavah je bil ugotovljen tudi pozitiven vpliv na ravnotežje in funkcionalno mobilnost, kar potrjuje potencial te metode kot dopolnitve konvencionalni fizioterapiji. Razprava: največjo učinkovitost so dosegli intenzivni programi, ki so združevali vadbo hoje z NR, s ciljno usmerjenimi nalogami in povratno informacijo o biomehaniki hoje. Nekatere oblike NR so bile enako učinkovite kot primerjane konvencionalne intervencije, hkrati pa so ponujale dodatne prednosti, kot so motivacija, interaktivnost in individualizacija. Potopitvene oblike so se izkazale za učinkovitejše, a se kljub temu priporoča vključitev NR v celostni rehabilitacijski program. Izzivi ostajajo v raznolikosti protokolov, majhnih vzorcih in pomanjkanju dolgoročnega spremljanja učinkov.
Keywords: možganska kap, rehabilitacija hoje, navidezna resničnost, fizioterapija, tehnologija navidezne resničnosti
Published in ReVIS: 26.11.2025; Views: 488; Downloads: 7
Full text (1,39 MB)
This document has many files! More...

Abstract: Uvod: Poškodba hrbtenjače v torakalnem delu hrbtenice pogosto vodi v zmanjšano mišično moč, motnje ravnotežja in oteženo hojo, zato je izbira učinkovitih fizioterapevtskih pristopov ključna za izboljšanje funkcionalnih sposobnosti in kakovosti življenja posameznika. Cilji: Raziskati in opredeliti najučinkovitejše pristope pri obravnavi poškodb hrbtenjače v torakalnem delu hrbtenice ter jih prenesti v prikaz primera. Metode: Izveden je bil pregled sedmih randomiziranih raziskav (PEDro ≥ 6), ki so preučevale krepilno vadbo, izboljšanje ravnotežja in vadbo hoje, vključno s tehnologijami povratne informacije. Postopek iskanja in selekcije raziskav je bil prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Rezultati: Ciljno usmerjeni, progresivni programi in programi, usmerjeni v specifične naloge (progresivna vadba moči, krožni trening, FES-kolesarjenje, napredne vaje na blazini, VR-vadba in hoja z vizualno ter zvočno povratno informacijo o obremenitvi) so dosledno izboljšali mišično moč in vzdržljivost, dinamično ravnotežje, hitrost hoje ter funkcionalno sposobnost. Posebej učinkovite so se izkazale intervencije z neposredno in merljivo povratno informacijo o prenosu teže na spodnje okončine. V prikazu primera so se kratkoročno izboljšali ključni kazalniki mobilnosti: hitrost hoje se je povečala z 0,45 m/s na 0,65 m/s, razdalja v šestminutnem testu hoje pa z 170 m na 205 m. Zaključek: Optimalna obravnava temelji na individualizirani kombinaciji progresivnih, ponovljivih in funkcionalno usmerjenih vaj, dopolnjenih s sprotno povratno informacijo ter vključevanjem konvencionalnih fizioterapevtskih tehnik. Kljub spodbudnim izsledkom so za potrditev ugotovitev potrebne metodološko strožje in dolgoročnejše raziskave o učinkih fizioterapije pri obravnavi oseb s poškodbo hrbtenjače.
Keywords: poškodba hrbtenjače torakalnega dela hrbtenice, kronična poškodba hrbtenjače, paraplegija, fizioterapija, rehabilitacija
Published in ReVIS: 27.10.2025; Views: 438; Downloads: 8
Full text (1,55 MB)
This document has many files! More...

Abstract: V vsakdanjem življenju se pogosto srečujemo z različnimi telesnimi poškodbami, med katerimi je zvin gležnja ena najpogostejših poškodb. Ta vrsta poškodbe pomembno vpliva na stabilnost sklepa, oslabljen nadzor gibanja ter povečuje tveganje za ponovne poškodbe, ki lahko vodijo v kronično nestabilnost gležnja. Namen diplomskega dela je bil preučiti učinek vaj za propriocepcijo na rehabilitacijo zvina gležnja ter ugotoviti, v kolikšni meri tovrstne vaje prispevajo k izboljšanju funkcionalnosti, ravnotežja in zmanjšanju bolečine po poškodbi. Diplomsko delo temelji na pregledu strokovne literature, pri čemer je bil poudarek na raziskavah, ki so proučevale učinkovitost različnih vaj za propriocepcijo pri posameznikih z zvinom gležnja. Analizirane študije so pokazale, da redno in ustrezno izvajanje vaj za propriocepcijo pomembno vpliva na hitrejše okrevanje, izboljšanje stabilnosti gležnja ter zmanjšanje tveganja za ponovne poškodbe. Poleg tega te vaje pomembno prispevajo k izboljšanju ravnotežja in funkcionalne zmogljivosti pri poškodovanih posameznikih. Ugotovitve poudarjajo pomen vključevanja strukturiranih in ciljno usmerjenih vaj za propriocepcijo v proces rehabilitacije po zvinu gležnja. To omogoča učinkovitejše in celostno okrevanje poškodovanega sklepa.
Keywords: zvin gležnja, rehabilitacija, vaje za propriocepcijo
Published in ReVIS: 30.09.2025; Views: 565; Downloads: 17
Full text (2,50 MB)