Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Teoretična izhodišča: Sarkopenija je s starostjo povezano stanje, ki vodi do progresivne izgube mišične mase in moči. Primarno prizadene starejše posameznike in vodi v zmanjšanje telesne zmogljivosti do te mere, da postanejo starejši nemobilni in odvisni od oskrbe drugih. Patofiziologija sarkopenije vključuje neravnovesje v izgradnji in razgradnji mišičnih beljakovin ter nevromišično degeneracijo. Diagnozo in kriterije opisuje Evropska delavna skupina za sarkopenijo pri starejših posameznikih (EWGSOP). Preventiva in zdravljenje vključujeta vadbo in optimizacijo prehrane v namen upočasnjevanja upada mišične mase in moči. Metode: Diplomsko delo temelji na pregledu literature oziroma kvalitativni vsebinski analizi. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, Google Scholar, Emerald, Scopus, ProQuest in PEDro. Pri tem smo uporabili ključne besede »physiotherapy«, »sarcopenia«, »treatment« in »exercise«. V končni pregled smo vključili članke, ki so objavljeni bodisi v angleškem ali slovenskem jeziku med letoma 2014 in 2024 ter obravnavajo tematiko vadbe in sarkopenije. V podrobno analizo smo vključili devet člankov, katerih glavne ugotovitve smo predstavili v empiričnem delu diplomskega dela. Rezultati: Vadba z obremenitvijo predstavlja glavno obliko vadbe za zdravljenje sarkopenije. Za izboljšanje mišične moči in funkcije je treba v vadbeni režim vključevati tudi druge oblike vadbe, usmerjene v razvoj ravnotežja in aerobne funkcije. Razprava: Vadba z obremenitvijo je ključnega pomena za povečanje mišične mase in ohranjanja samostojnosti pri starostnikih. Vadbeni programi morajo biti usmerjeni v posameznikove individualne potrebe in cilje ter upoštevati trenutno zdravstveno stanje in telesno zmogljivost. V prihodnje so potrebne nadaljnje raziskave na temo izboljšanja vadbenih protokolov, ki so usmerjeni v implementacijo vadbe dolgoročno v posameznikov vsakdan.
Keywords: sarkopenija, staranje, mišična moč, vadba, zdravljenje
Published in ReVIS: 10.06.2025; Views: 149; Downloads: 4
Full text (2,04 MB)

Abstract: Uvod: SLAP lezija (superiorni labrum, anterior do posterior) je poškodba proksimalnega narastišča dolge tetive bicepsa brachii skupaj z labrumom na superiornem glenoidu, do katere najpogosteje pride zaradi ponavljajočih se zamahov/metov nad glavo. Najpogosteje prizadene športnike, je pa lahko tudi posledica delovne preobremenitve, travmatičnega dogodka ali degenerativnih sprememb in se lahko pojavi pri ljudeh vseh starosti. Namen: Namen tega diplomskega dela je raziskati predvsem tujo strokovno literaturo, saj v slovenskem znanstvenem prostoru primanjkuje primernih študij, ki lahko pomagajo fizioterapevtom pri oblikovanju učinkovitega fizioterapevtskega protokola za zmanjševanje potrebe po operativnem zdravljenju SLAP lezije. Metode dela: Raziskovalna metodologija temelji na pregledu znanstvene in strokovne literature. Iskanje predvsem tuje literature je potekalo v podatkovnih zbirkah PubMed, Google Scholar, Science Direkt, ReasearchGate, SageJournals in Elsevier. Zanimale so me raziskave, napisane med letoma 2014 in 2024. Rezultati: S pomočjo diagrama PRIZMA sem izmed 1566 zadetkov izbrala 10 člankov, ki sem jih vključila v končni pregled. Pri iskanju sem uporabila ključne besede: “SLAP lesion”, “non-operative treatment”, “psysiotherapy treatment”, “shoulder injuries”. Razprava in zaključek: SLAP lezija se najprej zdravi konservativno od 3 do 6 mesecev. Šele če je konservativno zdravljenje neuspešno, se poslužimo operativnega zdravljenja. Avtorji izbranih člankov so v svojih raziskavah prišli do dokaj enotnih ugotovitev. Konservativna fizioterapija SLAP lezije sestoji iz raztezanja posteriorne sklepne kapsule, vaj za moč periskapularnih mišic, mišic rotatorne manšete, trupa in nog ter vaj za stabilizacijo skapule. Raziskave kažejo, da je v večini primerov konservativno zdravljenje zadostno, vendar je njegova učinkovitost odvisna od trajanja simptomov, poklica/športa, starosti in morebitnih pridruženih patologij.
Keywords: SLAP lezija, konservativno zdravljenje, fizioterapevtska obravnava, poškodbe ramena
Published in ReVIS: 04.06.2025; Views: 193; Downloads: 8
Full text (1,35 MB)

Abstract: Dislokacija GHS je poškodba, pri kateri gre glavica humerusa izven svojega fiziološkega položaja sklepa zaradi travmatskih ali netravmatskih vzrokov. Nastanek te poškodbe povzroči nestabilnost GHS, kar negativno vpliva na funkcionalnost in kakovost življenja posameznika. Ustrezna in celostna obravnava pacienta z dislokacijo GHS je ključnega pomena za uspešno zdravljenje, saj v nasprotnem primeru lahko vodi do kroničnih težav funkcionalnosti GHS. Diagnoza temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in slikovnih preiskavah. Klinični pregled vključuje inspekcijo in palpacijo, oceno aktivne in pasivne gibljivosti GHS, oceno senzibilitete in mišične moči m. GHS in specifične teste za oceno nestabilnosti GHS. Ob sumu na dodatne poškodbe sklepnih in obsklepnih struktur se opravijo dodatne slikovne preiskave. Glavna težava dislokacije GHS je posledična nestabilnost sklepa, v katero je usmerjeno zdravljenje. Paciente s tovrstno poškodbo se zdravi operativno ali konzervativno, odvisno od resnosti poškodbe GHS. Rehabilitacija pacientov z dislokacijo GHS je usmerjena v ponovno vzpostavitev funkcionalnosti sklepa, predvsem v povečanje stabilnosti GHS, povečanje OG GHS in zmanjševanje intenzitete bolečine. Med FT metode in tehnike, ki se uporabljajo pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS, spadajo krioterapija, TENS, laser terapija, mobilizacija GHS, stabilizacijske vaje GHS, stabilizacijske vaje GHS in trupa, nevromišične vaje in kineziotaping GHS. V diplomski nalogi smo podrobno analizirali deset raziskav. Na podlagi teh smo predstavili učinkovite FT metode in tehnike za povečanje stabilnosti GHS ter potrdili našo hipotezo, da je fizioterapevtska obravnava učinkovita pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS. Skozi pregled strokovne literature smo ugotovili, da primanjkuje raziskav, ki bi se osredotočale na oblikovanje jasnih fizioterapevtskih priporočil in smernic zdravljenja v različnih časovnih obdobjih rehabilitacije pacientov po dislokaciji GHS. Tovrstne raziskave bi lahko pomembno pripomogle fizioterapevtom pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS. Na podlagi ugotovitev analize raziskav smo oblikovali priporočila za fizioterapevtsko obravnavo pacientov po dislokaciji GHS. Fizioterapevtska priporočila so uporabna v vsakodnevni fizioterapevtski praksi in lahko pripomorejo k izboljšanju kliničnega in funkcionalnega izida zdravljenja pacienta po dislokaciji GHS.
Keywords: glenohumeralni sklep, dislokacija, zdravljenje, fizioterapija
Published in ReVIS: 15.04.2025; Views: 385; Downloads: 24
Full text (553,67 KB)

Abstract: V magistrski nalogi smo se osredotočili na proučevanje učinkovitosti zdravljenja depresije s hipnozo v primerjavi s tradicionalno metodo, kot je Beckova kognitivno-vedenjska terapija. V sodobnem času je opaziti porast depresije, saj število ljudi, ki poročajo o simptomih depresije, nenehno narašča. To ne vpliva samo na posameznike, temveč tudi na njihove bližnje in prinaša pomembne stroške tako za posameznika kot tudi za državo. Raziskovali smo različne možnosti alternativnih pristopov k zdravljenju depresije. Med že znanimi pristopi je Beckova kognitivno-vedenjska terapija, ki se osredotoča na spremembo kognitivnih okvirov. Ta metoda pa je po mnenju Gippsa (2017) povezana s pomanjkljivostmi, kot so visoka stopnja opustitve terapije pred koncem in pomanjkanje poudarka na terapevtskem odnosu. Hipnoza je po drugi strani koncept, ki se je v preteklosti pogosto pojavljal v medijih, vendar je bil večinoma predstavljen kot sredstvo za manipulacijo ali zabavo. Kljub temu obstajajo argumenti za uporabo hipnoze pri zdravljenju depresije, saj lahko s to metodo dosežemo pozitivna pričakovanja glede zdravljenja, zmanjšamo simptome depresije ter spremenimo vzorce mišljenja, odzivanja na dogodke in zaznavnega sloga. Prvi del naloge se osredotoča na temeljito razumevanje depresije, hipnoze in Beckove metode kognitivno-vedenjske terapije. Pri tem smo natančno opisali naravo depresije, vključno z njenimi simptomi, vzroki in potekom bolezni. V nadaljevanju smo se posvetili hipnozi kot alternativni metodi zdravljenja, ki se pogosto uporablja v kliničnem okolju. Raziskali smo njene mehanizme delovanja, varnostne vidike in dosedanje ugotovitve o njeni učinkovitosti pri zdravljenju depresije. Poleg tega smo predstavili tudi Beckovo kognitivno-vedenjsko terapijo, ki je ena od najbolj priznanih in raziskanih metod za obravnavo depresije. V tem delu smo podrobno razložili njene temeljne principe in strategije ter obravnavali njen dosedanji uspeh pri zdravljenju depresije. Drugi del naloge se osredotoča na analizo in primerjavo raziskav, ki so bile izvedene na področju zdravljenja depresije s hipnozo in Beckovo metodo. Skozi sistematičen pregled literature smo identificirali in ocenili obstoječe raziskave ter analizirali njihove rezultate. Pri tem smo posebno pozornost namenili učinkovitosti obeh metod pri zmanjševanju simptomov depresije, dolgoročnim rezultatom ter morebitnim pomanjkljivostim. Naš glavni namen je bil analizirati, kako se hipnoza kot terapevtski pristop primerja z Beckovo metodo kognitivnovedenjske terapije glede na zmanjševanje simptomov depresije. S tem smo si prizadevali prispevati k boljšemu razumevanju različnih pristopov k zdravljenju depresije ter podati smernice za nadaljnje raziskave in klinično prakso na tem področju.
Keywords: zdravljenje depresije, hipnoza, Beckova metoda, učinkovitost, kognitivnovedenjska terapija
Published in ReVIS: 08.04.2025; Views: 333; Downloads: 13
Full text (707,58 KB)

Abstract: Medialni epikondilitis, splošno znan kot golfarski komolec, je degenerativna poškodba, ki se pojavi zaradi ponavljajočih se preobremenitev in mikrotravm mišičnega sistema fleksor-pronator. Najpogosteje prizadene posameznike, ki izvajajo gibe pronacije podlahti in fleksije zapestja v športih, kot so golf, tenis ali met kopja, predvsem pa pri poklicih z obremenitvami zgornjih udov. Poškodba običajno prizadene dominantno roko in poteka v dveh fazah: akutni, kjer so prisotni vnetje, bolečina in oteklina, ter kronični, ki vključuje degenerativne spremembe tkiva, fibrozo in kalcifikacijo. Posledica je zmanjšan obseg gibljivosti, oslabljena funkcionalnost in omejena moč prijema. Diagnoza temelji na podrobni anamnezi, kliničnih testih, kot sta test fleksije zapestja proti uporu in Reverse Cozen’s Test, in slikovnih metodah (ultrazvok, magnetna resonanca), ki omogočajo oceno obsega poškodbe in izključitev drugih vzrokov bolečine. Fizioterapevtska obravnava stremi k zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti, povrnitvi funkcionalnosti zgornjega uda in povečanju moči prijema. Učinkovite metode vključujejo ekscentrične vaje za krepitev prizadetih mišic, terapijo z udarnimi valovi za spodbujanje regeneracije tkiva in raztezne ter manualne tehnike. Pomembno je, da se terapija prilagodi stopnji poškodbe in specifičnim potrebam bolnika, pri čemer je celostni in personaliziran pristop ključen za uspešno rehabilitacijo. Raziskave potrjujejo učinkovitost ekscentričnih vaj in terapije z udarnimi valovi, medtem ko so dokazi za druge metode, kot so laser, ultrazvok in kineziološki trakovi, še vedno omejeni. V akutni fazi se svetujejo nizkoenergijski udarni valovi za lajšanje bolečin in pospeševanje mikrocirkulacije, medtem ko se ekscentrične vaje izvajajo z nizko intenzivnostjo. V kronični fazi so priporočljivi visokofrekvenčni udarni valovi za doseganje globljih tkiv in intenzivnejše vaje za regeneracijo in krepitev mišične skupine fleksor-pronator. Kljub obstoječim metodam zdravljenja še vedno primanjkuje obsežnih znanstvenih dokazov za izdelavo specifičnih smernic. Nadaljnje raziskave bi pripomogle k razvoju bolj personaliziranih in učinkovitih terapevtskih pristopov, ki bi izboljšali kratkoročne in dolgoročne izide. Pri bolnikih, ki kljub obsežni fizioterapevtski obravnavi še vedno občutijo hude bolečine in omejitve, je operativno zdravljenje zadnja možnost. Z natančno oceno bolnikovih potreb in morebitnih sočasnih bolezni lahko dosežemo najboljše možne rezultate in izboljšamo kakovost življenja bolnikov z medialnim epikondilitisom.
Keywords: Komolec, medialni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje.
Published in ReVIS: 19.02.2025; Views: 534; Downloads: 60
Full text (1,27 MB)