Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Dislokacija GHS je poškodba, pri kateri gre glavica humerusa izven svojega fiziološkega položaja sklepa zaradi travmatskih ali netravmatskih vzrokov. Nastanek te poškodbe povzroči nestabilnost GHS, kar negativno vpliva na funkcionalnost in kakovost življenja posameznika. Ustrezna in celostna obravnava pacienta z dislokacijo GHS je ključnega pomena za uspešno zdravljenje, saj v nasprotnem primeru lahko vodi do kroničnih težav funkcionalnosti GHS. Diagnoza temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in slikovnih preiskavah. Klinični pregled vključuje inspekcijo in palpacijo, oceno aktivne in pasivne gibljivosti GHS, oceno senzibilitete in mišične moči m. GHS in specifične teste za oceno nestabilnosti GHS. Ob sumu na dodatne poškodbe sklepnih in obsklepnih struktur se opravijo dodatne slikovne preiskave. Glavna težava dislokacije GHS je posledična nestabilnost sklepa, v katero je usmerjeno zdravljenje. Paciente s tovrstno poškodbo se zdravi operativno ali konzervativno, odvisno od resnosti poškodbe GHS. Rehabilitacija pacientov z dislokacijo GHS je usmerjena v ponovno vzpostavitev funkcionalnosti sklepa, predvsem v povečanje stabilnosti GHS, povečanje OG GHS in zmanjševanje intenzitete bolečine. Med FT metode in tehnike, ki se uporabljajo pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS, spadajo krioterapija, TENS, laser terapija, mobilizacija GHS, stabilizacijske vaje GHS, stabilizacijske vaje GHS in trupa, nevromišične vaje in kineziotaping GHS. V diplomski nalogi smo podrobno analizirali deset raziskav. Na podlagi teh smo predstavili učinkovite FT metode in tehnike za povečanje stabilnosti GHS ter potrdili našo hipotezo, da je fizioterapevtska obravnava učinkovita pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS. Skozi pregled strokovne literature smo ugotovili, da primanjkuje raziskav, ki bi se osredotočale na oblikovanje jasnih fizioterapevtskih priporočil in smernic zdravljenja v različnih časovnih obdobjih rehabilitacije pacientov po dislokaciji GHS. Tovrstne raziskave bi lahko pomembno pripomogle fizioterapevtom pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS. Na podlagi ugotovitev analize raziskav smo oblikovali priporočila za fizioterapevtsko obravnavo pacientov po dislokaciji GHS. Fizioterapevtska priporočila so uporabna v vsakodnevni fizioterapevtski praksi in lahko pripomorejo k izboljšanju kliničnega in funkcionalnega izida zdravljenja pacienta po dislokaciji GHS.
Ključne besede: glenohumeralni sklep, dislokacija, zdravljenje, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 234; Prenosov: 15
Celotno besedilo (553,67 KB)

Opis: V magistrski nalogi smo se osredotočili na proučevanje učinkovitosti zdravljenja depresije s hipnozo v primerjavi s tradicionalno metodo, kot je Beckova kognitivno-vedenjska terapija. V sodobnem času je opaziti porast depresije, saj število ljudi, ki poročajo o simptomih depresije, nenehno narašča. To ne vpliva samo na posameznike, temveč tudi na njihove bližnje in prinaša pomembne stroške tako za posameznika kot tudi za državo. Raziskovali smo različne možnosti alternativnih pristopov k zdravljenju depresije. Med že znanimi pristopi je Beckova kognitivno-vedenjska terapija, ki se osredotoča na spremembo kognitivnih okvirov. Ta metoda pa je po mnenju Gippsa (2017) povezana s pomanjkljivostmi, kot so visoka stopnja opustitve terapije pred koncem in pomanjkanje poudarka na terapevtskem odnosu. Hipnoza je po drugi strani koncept, ki se je v preteklosti pogosto pojavljal v medijih, vendar je bil večinoma predstavljen kot sredstvo za manipulacijo ali zabavo. Kljub temu obstajajo argumenti za uporabo hipnoze pri zdravljenju depresije, saj lahko s to metodo dosežemo pozitivna pričakovanja glede zdravljenja, zmanjšamo simptome depresije ter spremenimo vzorce mišljenja, odzivanja na dogodke in zaznavnega sloga. Prvi del naloge se osredotoča na temeljito razumevanje depresije, hipnoze in Beckove metode kognitivno-vedenjske terapije. Pri tem smo natančno opisali naravo depresije, vključno z njenimi simptomi, vzroki in potekom bolezni. V nadaljevanju smo se posvetili hipnozi kot alternativni metodi zdravljenja, ki se pogosto uporablja v kliničnem okolju. Raziskali smo njene mehanizme delovanja, varnostne vidike in dosedanje ugotovitve o njeni učinkovitosti pri zdravljenju depresije. Poleg tega smo predstavili tudi Beckovo kognitivno-vedenjsko terapijo, ki je ena od najbolj priznanih in raziskanih metod za obravnavo depresije. V tem delu smo podrobno razložili njene temeljne principe in strategije ter obravnavali njen dosedanji uspeh pri zdravljenju depresije. Drugi del naloge se osredotoča na analizo in primerjavo raziskav, ki so bile izvedene na področju zdravljenja depresije s hipnozo in Beckovo metodo. Skozi sistematičen pregled literature smo identificirali in ocenili obstoječe raziskave ter analizirali njihove rezultate. Pri tem smo posebno pozornost namenili učinkovitosti obeh metod pri zmanjševanju simptomov depresije, dolgoročnim rezultatom ter morebitnim pomanjkljivostim. Naš glavni namen je bil analizirati, kako se hipnoza kot terapevtski pristop primerja z Beckovo metodo kognitivnovedenjske terapije glede na zmanjševanje simptomov depresije. S tem smo si prizadevali prispevati k boljšemu razumevanju različnih pristopov k zdravljenju depresije ter podati smernice za nadaljnje raziskave in klinično prakso na tem področju.
Ključne besede: zdravljenje depresije, hipnoza, Beckova metoda, učinkovitost, kognitivnovedenjska terapija
Objavljeno v ReVIS: 08.04.2025; Ogledov: 207; Prenosov: 9
Celotno besedilo (707,58 KB)

Opis: Medialni epikondilitis, splošno znan kot golfarski komolec, je degenerativna poškodba, ki se pojavi zaradi ponavljajočih se preobremenitev in mikrotravm mišičnega sistema fleksor-pronator. Najpogosteje prizadene posameznike, ki izvajajo gibe pronacije podlahti in fleksije zapestja v športih, kot so golf, tenis ali met kopja, predvsem pa pri poklicih z obremenitvami zgornjih udov. Poškodba običajno prizadene dominantno roko in poteka v dveh fazah: akutni, kjer so prisotni vnetje, bolečina in oteklina, ter kronični, ki vključuje degenerativne spremembe tkiva, fibrozo in kalcifikacijo. Posledica je zmanjšan obseg gibljivosti, oslabljena funkcionalnost in omejena moč prijema. Diagnoza temelji na podrobni anamnezi, kliničnih testih, kot sta test fleksije zapestja proti uporu in Reverse Cozen’s Test, in slikovnih metodah (ultrazvok, magnetna resonanca), ki omogočajo oceno obsega poškodbe in izključitev drugih vzrokov bolečine. Fizioterapevtska obravnava stremi k zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti, povrnitvi funkcionalnosti zgornjega uda in povečanju moči prijema. Učinkovite metode vključujejo ekscentrične vaje za krepitev prizadetih mišic, terapijo z udarnimi valovi za spodbujanje regeneracije tkiva in raztezne ter manualne tehnike. Pomembno je, da se terapija prilagodi stopnji poškodbe in specifičnim potrebam bolnika, pri čemer je celostni in personaliziran pristop ključen za uspešno rehabilitacijo. Raziskave potrjujejo učinkovitost ekscentričnih vaj in terapije z udarnimi valovi, medtem ko so dokazi za druge metode, kot so laser, ultrazvok in kineziološki trakovi, še vedno omejeni. V akutni fazi se svetujejo nizkoenergijski udarni valovi za lajšanje bolečin in pospeševanje mikrocirkulacije, medtem ko se ekscentrične vaje izvajajo z nizko intenzivnostjo. V kronični fazi so priporočljivi visokofrekvenčni udarni valovi za doseganje globljih tkiv in intenzivnejše vaje za regeneracijo in krepitev mišične skupine fleksor-pronator. Kljub obstoječim metodam zdravljenja še vedno primanjkuje obsežnih znanstvenih dokazov za izdelavo specifičnih smernic. Nadaljnje raziskave bi pripomogle k razvoju bolj personaliziranih in učinkovitih terapevtskih pristopov, ki bi izboljšali kratkoročne in dolgoročne izide. Pri bolnikih, ki kljub obsežni fizioterapevtski obravnavi še vedno občutijo hude bolečine in omejitve, je operativno zdravljenje zadnja možnost. Z natančno oceno bolnikovih potreb in morebitnih sočasnih bolezni lahko dosežemo najboljše možne rezultate in izboljšamo kakovost življenja bolnikov z medialnim epikondilitisom.
Ključne besede: Komolec, medialni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje.
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2025; Ogledov: 392; Prenosov: 55
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Namen: V diplomskem delu raziskujemo ključno vlogo medicinskih sester pri zdravljenju akutne levkemije in analiziramo vpliv njihovega dela na uspešnost zdravljenja ter kakovost življenja bolnikov. Osredotočamo se na tri raziskovalna vprašanja, ki se nanašajo na različne vidike njihove vloge. Pregledali smo relevantno literaturo, da bi razumeli pomen in vpliv teh nalog. Metoda: Za raziskovanje smo uporabili deskriptivno metodo z integrativnim pregledom literature, upoštevajoč metodologijo PRISMA. Kvalitativen in sistematičen pristop je vključeval pregled različnih spletnih iskalnikov znanstvene in strokovne literature v podatkovnih zbirkah, kot so PubMed, Medline in CINAHL. Sistematično smo analizirali članke, da bi pridobili celovit vpogled v obravnavano temo. Rezultati: Po pregledu literature smo izbrali štiri ključne članke, ki ustrezajo našim raziskovalnim vprašanjem. Vse študije potrjujejo, da ima medicinska sestra ključno vlogo pri zagotavljanju kakovostne oskrbe pacientov z akutno levkemijo. Analizirani članki enotno poudarjajo, da njihov prispevek bistveno vpliva na uspešnost zdravljenja in izboljšanje kakovosti življenja bolnikov. Razprava: Raziskujemo vlogo medicinskih sester pri zdravljenju akutne levkemije skozi različne faze zdravljenja. Ugotovitve študij poudarjajo pomen personaliziranega izobraževanja, kakovostne oskrbe med kemoterapijo in dolgoročnega obvladovanja zapletov. Študije tudi osvetljujejo potrebo po boljšem razumevanju psiholoških izzivov in sodelovanja z drugimi člani ekipe.
Ključne besede: medicinska sestra, akutna levkemija, duševno zdravje, izobraževanje, ekipa, zdravljenje, vloga
Objavljeno v ReVIS: 20.01.2025; Ogledov: 365; Prenosov: 21
Celotno besedilo (1,81 MB)

Opis: Ruptura labruma kolčnega sklepa je pogosta poškodba, ki nastane zaradi različnih vzrokov, kot so utesnitveni sindrom, travme ali degenerativne spremembe. Labrum prispeva k stabilnosti kolčnega sklepa, saj izboljšuje prileganje glavice stegnenice v sklepno ponvico, s tem pa omogoča enakomerno razporeditev obremenitev in ohranjanje sinovialne tekočine znotraj sklepa. Ko pride do poškodbe labruma, se pojavijo simptomi, kot so bolečina in omejena gibljivost. Pogoste so tudi mehanske težave, kot sta pokanje in zaskočitev, kar bistevno vpliva na funkcionalnost sklepa. Diagnoza rupture labruma temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in slikovni diagnostiki, pri čemer je MR s kontrastom najzaneslivejša metoda za potrditev poškodbe. Pri manjših poškodbah ali ob odsotnosti večjih strukturnih nepravilnosti je prva izbira konzervativno zdravljenje, ki vključuje počitek, NSAID ter fizioterapijo. Kadar konzervativno zdravljenje ne prinese ustreznih rezultatov, predvsem pri pacientih z večjimi rupturami ali dodatnimi anatomskimi nepravilnostmi, kot sta displazija ali ustenitveni sindrom, je potrebno razmisliti o operativnem posegu, pri čemer je artroskopsko popravilo labruma najpogostjša metoda. Pomembno je poudariti, da kombinacija operativnega posega z ustrezno predoperativno in postoperativno fizioterapijo še dodatno prispeva k boljšim funkcionalnim izidom. Pravilno načrtovana rehabilitacija izboljša mišično stabilnost in nadzor nad gibljivostjo kolka, kar dolgoročno vodi k uspešnejšemu okrevanju in zmanjšanju tveganja za ponovitev težav. V diplomski nalogi smo s pregledom literature analizirali učinkovitost konzervativnega zdravljenja pacientov z ruptruo labruma kolčnega sklepa ter primerjali učinkovitost operativnega in konzervativnega zdravljenja. Ugotovili smo, da konzervativni pristop uspešno zmanjšuje bolečino in izboljšuje funkcionalnost pri manjših poškodbah, medtem ko operativni poseg prinaša boljše dolgoročne rezultate, zlasti pri večjih rupturah. Naši zaključki potrjujejo, da je konzervativno zdrevljenje učinkovito na kratek rok, vednar pri večjih poškodbah pogosto zahteva operativni poseg za dolgoročno izboljšanje. Analiza v diplomski nalogi lahko bistveno pripomore k boljšemu odločanju med konzervativnim in operativnim pristopom ter s tem izboljša klinično prakso pri zdravljenju pacientov z rupturo labruma kolčnega sklepa.
Ključne besede: ruptura labruma kolka, konzervativno zdravljenje, fizioterapija, operativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 10.12.2024; Ogledov: 544; Prenosov: 79
Celotno besedilo (642,93 KB)