Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Ustavni položaj sodstva v slovenskem pravnem sistemu in institut t. i. "exceptio illegalis"
Maša Mlakar, 2019

Opis: Razmerje med upravnim pravom in sodstvom je razmerje med avtonomno izvršilno in avtonomno sodno oblastjo. Upravno pravo se opredeljuje kot državno sankcionirani sistem pravil in načel, ki pretežno kogentno urejajo pravice in obveznosti posameznikov in zasebnopravnih subjektov, ko obstaja dejansko ali potencialno nasprotje med javnim in zasebnim interesom. Teoretično gledano, se upravno pravo smatra kot javno pravo, kakor hitro se država pri svojem delovanju posluži svojih oblastnih sredstev v razmerju do posameznih subjektov (de iure imperii). Sodna funkcija v formalnem pogledu je tista funkcija, ki jo opravljajo sodni organi. V materialnem pogledu pa je funkcija sodstva predvsem v tem, da v konkretnem primeru določi, kateri predpis velja za konkreten primer, da torej primerja dejansko stanje z vsebino pravne norme. Exceptio illegalis je pravni institut, ki se opredeljuje kot pravica oz. dolžnost sodnika, da uporabi ta institut, če meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral pri sojenju uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom. Poenostavljeno, podzakonskega akta ne sme uporabiti in ga mora ignorirati. Za razliko od sodnikov pa te pravice nimajo upravni organi. Pravni institut je urejen v različnih pravnih virih, gotovo najpomembnejši je Ustava Republike Slovenije, ki ta institut za sodstvo ureja v 125. členu. Za upravne organe pa je v zvezi s tem relevantna podlaga v 120. členu Ustave Republike Slovenije in v 6. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.
Najdeno v: osebi
Objavljeno: 18.09.2019; Ogledov: 2366; Prenosov: 325
.pdf Celotno besedilo (884,40 KB)

2.
Izvrševanje razsodbe arbitražnega sodišča med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na področju ribištva
Maša Mlakar, 2021

Opis: V magistrskem delu je analizirano, s kakšno problematiko se srečuje Republika Slovenija in tudi Republika Hrvaška v postopkih izvajanja ribolova v spornem delu Piranskega zaliva. Za magistrsko delo je bil zelo pomemben vir arbitražna razsodba; z njeno razglasitvijo se je končal arbitražni postopek med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško 29. 6. 2017. Razsodba je dokončna in zavezujoča za obe pogodbenici, skladno z arbitražnim sporazumom in načeli mednarodnega prava. Z arbitražno razsodbo je bila prvič določena meja na kopnem in morju med državama, določen je bil stik Republike Slovenije z odprtim morjem (skladno z načelom pravičnosti in dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve) in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Ribolov se označuje kot pomemben vir preživetja od pradavnine vse do danes. Morje in pravica do ribolova sta postala splošni dobrini šele v 19. stoletju. Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, natančneje Lovska in ribiška inšpekcija, je leta 2005 postal prekrškovni organ. Kot je bilo razvidno iz osmega poglavja magistrskega dela, nadzor in kontrolo na območju Piranskega zaliva izvaja Inšpekcija za morsko ribištvo, in sicer skladno z izrečeno arbitražno razsodbo. V magistrskem delu sta predstavljena dva konkretna prekrškovna postopka, ki ju je vodil Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo zoper hrvaška ribiča, ki sta izvajala nedovoljen ribolov. Na podlagi predstavitve je bilo razvidno prikazano, da uveljavitev arbitražne razsodbe na področju ribištva v Republiki Sloveniji predstavlja veliko problematiko. Ugotovljeno je, da je od leta 2018 mogoče zaznati nekorektno ravnanje tako Republike Slovenije kot tudi Republike Hrvaške v zvezi z izvajanjem ribolova v Piranskem zalivu, ki se kaže v spremstvu policije posamezne države. Navedbe, ki sta jih vsa ta leta uporabljali obe državi, da ribiči ne bodo utrpeli nobenih stroškov, saj je za to zagotovljeno s pravnimi akti obeh držav, ne vodijo do nobene rešitve problema. Dejstvo je, da so operativne in tehnične službe naredile vse, kar je bilo v njihovi pristojnosti. Iz številčnosti prekrškovnih postopkov, ki jih operativne in tehnične službe vodijo proti hrvaškim ribičem, je razvidno, da ravnanja teh služb ne dajejo velike legitimnosti, saj se dejanja hrvaških ribičev vsakodnevno ponavljajo in številčno tudi naraščajo.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: arbitraža, arbitražna razsodba, ribištvo, nezakonit ribolov, gospodarski ribolov, Piranski zaliv, sporno ozemlje, Republika Hrvaška, mejni spor
Objavljeno: 01.02.2022; Ogledov: 232; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (2,93 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh