2.
Način življenja otroka in mladostnik z epilepsijoTjaša Zupančič, 2024
Opis: Teoretična izhodišča: Epilepsija je najpogostejša kronična nevrološka motnja z značilnimi epileptičnimi napadi. Kljub veliki razširjenosti po svetu in veliko literature, ki govori o tej motnji, je širša javnost glede nje slabo seznanjena ter ob njenem diagnosticiranju pride do strahu in stresa zaradi neznanja. Posledično vse skupaj privede do več depresivnih stanj in slabe kakovosti življenja ljudi z epilepsijo. Namen raziskave je bil raziskati, kako epilepsija vpliva na način življenja otrok in mladostnikov z epilepsijo, in preučiti, na kakšen način bi lahko staršem in otrokom oz. mladostnikom pomagali, da bi se lažje prilagodili življenju z epilepsijo.
Metoda: Raziskava je temeljila na deskriptivni metodi dela. Za teoretični del magistrske naloge smo uporabili primarne in sekundarne vire podatkov. V empiričnem delu je bilo analiziranih 38 raziskav. Zbrane podatke smo obdelali po metodi tematsko integrirane analize. Pred vsako natančno analizo vsebine izbrane raziskave smo zbrali podatke o značilnostih vsake raziskave. Kvalitativno sintezo podatkov smo naredili na podlagi znanstvenih vsebin, ki smo jih kodirali in jih kasneje združili po kategorijah.
Rezultati: Analiza raziskav je pokazala, da je epilepsija še vedno tabu tema v sodobni družbi. O epilepsiji ima družba premalo znanja, prav zato pride tudi do strahu in stiske, ko pride do postavitve diagnoze. Izkazalo se je, da imajo družine, ki imajo otroka z epilepsijo, v veliki meri zelo slabo kakovost življenja, za katero so največkrat vzrok sami starši in njihov strah ter zaščitništvo ter predvsem neznanje, v manjši meri tudi socialni status. Pomanjkanje znanja se je izkazalo na vseh področjih, tudi pri vzgojiteljih in učiteljih, ki ne znajo nuditi prve pomoči ob napadu. Poleg slabe kakovosti življenja med vrstniki vlada stigma, medtem ko se med otroki z epilepsijo pojavljata depresija in anksioznost.
Razprava: Raziskava je pokazala, da imajo velik vpliv na kakovost življenja starši in njihovo neznanje ter socialni status v manj razvitih državah. Ugotovitve kažejo, da bi se morali poleg zdravnikov in medicinskih sester v proces zdravljenja vključiti tudi zdravstvena vzgoja in drugi terapevti, s čimer bi lahko izboljšali kakovost življenja in staršem pomagali prilagoditi življenje bolezni. S tem bi se zmanjšala tudi stigma ter pojavnost depresije in anksioznosti.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: epilepsija, otrok in mladostnik, epileptični napad, dejavniki tveganja in prilagoditev življenja
Objavljeno: 13.03.2024; Ogledov: 132; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,13 MB)
