Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomsko delo posvečam eni od temeljnih človekovih pravic, to je pravici do izražanja verskega prepričanja v javnem prostoru. Gre za temeljno človekovo pravico, ki ni absolutna in njeno izražanje ni tako svobodno, kot bi si sprva mislili. Je ustavno varovana pravica in normativno podlago zanjo lahko iščemo v zakonih, ustavnih odločbah ter sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Vsak posameznik zase odloči, kolikšen pomen ima zanj njegovo versko prepričanje in v kolikšni meri ga želi izražati v javnem življenju. Nekateri ljudje so pripravljeni to pravico zagovarjati pred sodišči in si jo izboriti po pravni poti. Tem posameznikom se lahko zahvalimo, da so pogumno izrazili svoje prepričanje in stopili v bran tej pravici. Zaradi njih imamo danes širši spekter norm, s katerimi lahko zaščitimo to pravico. Ker pa vemo, da v preteklosti in nedolgo nazaj temu ni bilo tako, se v diplomskem delu dotaknem tudi ustavno sprejetih določb o verski svobodi v stoletni slovenski zgodovini. Navsezadnje menim, da sta tudi ta pravica in želja po njenem javnem izražanju velikokrat povezani in odvisni od zgodovinske ter kulturne dediščine nekega družbenega okolja. Svet se spreminja in trenutno smo priča množičnemu priseljevanju ljudi, ki prihajajo iz bistveno drugačnega družbeno-verskega okolja, kar od nas terja veliko mero srčnosti, strpnosti in razumevanja. V ta namen sem preučila današnjo ustavo in slovensko zakonsko podlago, tri odločbe Ustavnega sodišča RS in tri sodbe ESČP, ki obravnavajo pravico do izražanja vere v javnem prostoru. V diplomskem delu poskušam razložiti oziroma raziskati splošni pomen, namen, pomembnost in razumevanje splošne ustavne določbe o ločenosti cerkve od države kot dediščine francoske revolucije.
Ključne besede: pravica do izražanja vere, verska pokrivala, verski simboli, sekularizem, pluralizem, ustava, Ustavno sodišče, Evropsko sodišče za človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 21.10.2024; Ogledov: 220; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: V začetnem delu magistrske naloge smo se osredotočili na obravnavo človekovih pravic in predstavitev Evropskega sodišča za človekove pravice. Opisali smo, kaj človekove pravice so, njihov zgodovinski nastanek ter kako so obravnavane v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški. V nadaljevanju smo se osredotočili na predstavitev nastanka Evropskega sodišča za človekove pravice, kako deluje in kako poteka sodni postopek pred njim, in sicer skupaj z naravo sprejetih odločitev sodišča. V naslednjem poglavju smo se poglobljeno opredelili do Evropske konvencije o človekovih pravicah in njeni razlagi. Osrednji del magistrske naloge je osredotočen na obravnavo 2. in 3. člena EKČP, kjer smo skozi sodno prakso ESČP obravnavali sodbe, ki so bile izdane zoper Slovenijo in Hrvaško zaradi kršitve 2. in 3. člena EKČP. Z analizo primerov, ki so bili za Slovenijo in Hrvaško obremenilni, smo predstavili okoliščine primera ter situacije, ko je ESČP skozi svoja obširna naziranja spoznalo državi za krivi kršitev konvencijskih pravic. Na podlagi ugotovljenih situacij, ko je do kršitev 2. in 3. člena EKČP s strani Slovenije in Hrvaške prišlo, smo v zaključnem delu magistrske naloge napisali, kako se državi soočata z možnimi rešitvami in sprejetimi ukrepi, da nadaljnjih kršitev ne bi več bilo. V zaključnem delu magistrske naloge smo v sklepu povzeli svoje ugotovitve glede na predhodno zastavljene hipoteze. V prilogo smo dodali besedilo Evropske konvencije o človekovih pravicah ter pritožbeni obrazec, saj je namen magistrske naloge tudi v tem, da pomaga posameznikom pri vložitvi pritožbe na ESČP.
Ključne besede: človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, Hrvaška, Evropska konvencija o človekovih pravicah, pravica do življenja, pravica do prepovedi mučenja
Objavljeno v ReVIS: 20.07.2023; Ogledov: 1151; Prenosov: 77
Celotno besedilo (3,46 MB)

Opis: Dandanes se s človekovimi pravicami srečujemo skoraj na vsakem koraku in so sestavni del našega življenja. Skozi zgodovino so se človekove pravice, kot jih poznamo danes, razvijale postopoma, predvsem zaradi grozot, ki so se dogajale med vojno in po njej. Uveljavljanje in varovanje človekovih pravic se vsakodnevno spreminja in prilagaja, zato najverjetneje ne bo nikoli končana naloga. Odgovornost za učinkovitejše varovanje in uresničevanje človekovih pravic je tako na strani politike kot tudi posameznika, da sprejmejo ustrezne ukrepe, spremenijo zakonodajo za dobrobit vseh nas. Evropsko sodišče za človekove pravice je Sloveniji prineslo veliko pozitivnega, predvsem z vidika pravičnosti, kljub temu da je obremenilo proračun in ugled. Temeljni namen magistrskega dela je obravnava problematike izvrševanja sodb Evropskega sodišča, ki je eden izmed najbolj problematičnih delov evropskega sistema varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slovenija bo morala v dobrobit vseh ljudi, predvsem najbolj ranljivih skupin, stremeti k uresničevanju EKČP in izvrševanju sodb ESČP. Glede na zadnje statistike, ki kažejo, da se Slovenija uvršča v skupino držav z najmanjšim številom neizvršenih sodb ESČP, le-ta velja med državami članicami Sveta Evrope za državo, ki si konsistentno prizadeva za izboljšanje izvrševanja sodb ESČP, za kar uživa precejšen ugled. V magistrskem delu je podana strategija za učinkovito izvrševanje sodb ESČP, pri čemer ima bistveno vlogo izobraževanje vseh vpletenih deležnikov o pomenu EKČP in ESČP, saj bomo le tako zagotovili stabilno in zaupanja vredno okolje. Država bi morala pokazati večje zanimanje na področju izobraževanja o pomenu EKČP in ESČP, vendar je treba poudariti, da je odgovornost na vsakem posamezniku.
Ključne besede: človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice, izobraževanje, Svet Evrope, človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 08.09.2022; Ogledov: 1638; Prenosov: 118
Celotno besedilo (1,29 MB)

Opis: V uvodnem delu predstavimo pomen prava, zgodovinska ozadja in razvoj razumevanja varstva vrednot, torej bistva prava. Čemu se uporablja, čemu služi in kako ga je smiselno razlagati, da bo svoje poslanstvo v najboljši možni meri izvrševalo. Prvi del omogoča globlje, vsebinsko razumevanje odločitev Evropskega sodišča v zvezi z obravnavanima 10. in 17. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu analitično vsebinsko predstavimo 36 sodb ESČP v zvezi z zlorabo pravice do svobode izražanja. Analitično soočenje vsebine sodb s pravno teorijo ter strnjeno in kronološko urejena predstavitev sodb, glede na določeno problemsko polje znotraj omenjene sodne prakse, prikaže razvoj koncepta uporabe »sovražnega govora« od opisne opredelitve le-tega, torej ne neposredno uporabljenega izraza, do neposredne uporabe besedne zveze »hate speech« v zadevi Carla Jóhanna Lilliendahla proti Islandiji. V zaključku predstavimo pobudo uvedbe evropske definicije sovražnega govora in razjasnimo prihodnji pristop ESČP pri obravnavi zadev v zvezi s sovražnim govorom. Opredelimo in na primeru sodb prikažemo, zakaj bo ESČP v novejših sodnih praksah, pri meritorni razlagi zadevo postavilo v ustrezen (širši) kontekst prej, kot se oprlo na posamične sovražne besede in da bo nasploh dalo prednost meritorni obravnavi pred uporabo 17. člena, ki ostaja omejen na izjemne, skrajne primere, ko je »takoj očitno«, da je svoboda izražanja zlorabljena v namene, ki so v jasnem nasprotju z vrednotami Konvencije. Pristop ESČP temelji na zavedanju nujnosti spoštovanja pravice do svobode izražanja v demokratični, pluralni družbi, upoštevajoč najvišjo vrednoto, človekovo dostojanstvo
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sovražni govor, svoboda izražanja, človekovo dostojanstvo
Objavljeno v ReVIS: 24.02.2022; Ogledov: 2255; Prenosov: 149
Celotno besedilo (1,61 MB)

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice v skladu z načelom subsidiarnosti na mednarodni ravni skrbi za varstvo posameznikovih temeljnih pravic, saj zagotavljanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v prvi vrsti predstavlja ključno nalogo in odgovornost vsake države članice Sveta Evrope, da se v nacionalnem in tudi mednarodnem prostoru lahko smatra za demokratično in pravno državo. Zaradi prevelike obremenjenosti Evropskega sodišča in tendence v smeri dejstva, da to Sodišče še naprej obdrži svojo odločilno vlogo pri zagotavljanju in varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin širom evropskega kontinenta, so bili uvedeni novi kriteriji, ki so posameznikom omejili dostop do Strasbourškega sodišča. Na Evropsko sodišče se tako obračajo tisti posamezniki, ki pred domačimi sodišči niso uspeli dokazati kršitev svojih konvencijskih pravic in svoboščin. Države članice Sveta Evrope pa nosijo obveznost, da sodbe, pri katerih se pojavljajo kot kršiteljice, pravilno izvršijo v nacionalnem pravnem redu, saj izvrševanje sodb Evropskega sodišča predstavlja enega od ključnih dejavnikov, od katerega je odvisna učinkovitost evropskega pravega sredstva. Za nadzor nad izvrševanjem sodb strasbourškega sodišča je v prvi vrsti pristojen Odbor ministrov, ki kot politično telo, za izvajanje učinkovitega nadzora, potrebuje kooperacijo ostalih organov Sveta Evrope. Kadar pa država podpisnica Evropske konvencije, sodbe Evropskega sodišča ne more ali ne želi izvrši v nacionalnem pravnem redu, ima posameznik delno odprto možnost, da se ponovno obrne na konvencijske organe.
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, učinkovitost evropskega pravnega sredstva, izvrševanje sodb ESČP, kriteriji dopustnosti zadeve pred ESČP
Objavljeno v ReVIS: 16.12.2021; Ogledov: 1976; Prenosov: 98
Celotno besedilo (745,94 KB)