Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Splošna deklaracija človekovih pravic
Lina Sadar, 2020

Opis: Splošna deklaracija človekovih pravic je najpomembnejši dokument na področju varstva človekovih pravic, ki ga je sprejela Organizacija združenih narodov. Deklaracijo je sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 v Parizu. Njen poglavitni avtor je John Peters Humphrey, pri pisanju pa so sodelovali tudi drugi avtorji. Deklaracija je kot ključen dokument prva v zgodovini dosegla, da se je mednarodno dogovorilo in priznalo, da se človekove pravice in temeljne svoboščine nanašajo na vsakogar in so prisotne vsepovsod. Sestavljena je iz preambule in 30-ih členov. Najpomebnejše načelo je načelo univerzalnosti, ki ga prav ta Deklaracija poudari prvič in je temelj prava človekovih pravic. Človekove pravice so prirojene in pripadajo vsakomur ne glede na spol, raso, narodnost, jezik, nacionalno ali etnično pripadnost, ali katero koli drugo osebno okoliščino. Splošna deklaracija človekovih pravic ni formalni instrument, a so ga kljub temu v praksi prevzele skoraj vse države sveta. Dokaz, da so posamezni deli Deklaracije skozi čas postali običajno pravo, je, da se večina držav sveta v svojih aktih sklicuje prav nanjo. Ena izmed teh držav je tudi Slovenija.V nadaljevanju bomo podrobneje opisali, kako se ta raba kaže v slovenskih aktih. Prvi dokaz je viden v Ustavi Republike Slovenije, kjer imamo podrobneje in natančneje opisane vse človekove pravice in temeljne svoboščine, katerih vir je prav Deklaracija.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: človekove pravice, Splošna deklaracija človekovih pravic, OZN, Ustava RS
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 2144; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (305,20 KB)

3.
Vpliv mednarodnega prava na pravice posameznikov
Nastja Lovrec, 2022

Opis: Sodobno mednarodno pravo se v veliki meri razlikuje od klasičnega. Ne ureja namreč zgolj odnosov med njegovimi izvornimi subjekti, temveč vpliva tudi na položaj posameznikov, ki dobivajo v okviru mednarodne skupnosti vedno večjo vlogo. Najpomembnejši vir mednarodnega prava so mednarodne pogodbe, ki se lahko, kolikor nacionalne ustave to dopuščajo, v notranjih pravnih redih uporabljajo neposredno. Neposredna uporabljivost mednarodnih pogodb je odvisna od pristopa, ki ga je posamezna država povzela glede vključevanja mednarodnih pravnih aktov v domače pravo. 8. člen Ustave Republike Slovenije določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar pa še ne pomeni, da so določila vseh mednarodnih pogodb tudi neposredno izvršljiva pred domačimi sodišči pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. V magistrskem delu sem raziskovala problematiko neposredne uporabljivosti mednarodnih aktov, pri čemer sem na primeru naključno izbranih dokumentov (Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Splošne deklaracije človekovih pravic) ocenjevala, kakšen položaj le-ti zasedajo v notranjem pravnem redu Republike Slovenije, ter ugotavljala, ali so neposredno uporabljivi in ali vsebujejo takšne določbe, ki so pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov izvršljive tudi pred domačimi sodišči.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: mednarodno pravo, mednarodnopravna subjektiviteta posameznika, odgovornost posameznika na mednarodni ravni, mednarodne pogodbe, Konvencija MOD št. 158, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, neposredna uporabljivost, neposredna izvršljivost
Objavljeno: 23.11.2022; Ogledov: 614; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (712,87 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh