Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomsko delo posvečam eni od temeljnih človekovih pravic, to je pravici do izražanja verskega prepričanja v javnem prostoru. Gre za temeljno človekovo pravico, ki ni absolutna in njeno izražanje ni tako svobodno, kot bi si sprva mislili. Je ustavno varovana pravica in normativno podlago zanjo lahko iščemo v zakonih, ustavnih odločbah ter sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Vsak posameznik zase odloči, kolikšen pomen ima zanj njegovo versko prepričanje in v kolikšni meri ga želi izražati v javnem življenju. Nekateri ljudje so pripravljeni to pravico zagovarjati pred sodišči in si jo izboriti po pravni poti. Tem posameznikom se lahko zahvalimo, da so pogumno izrazili svoje prepričanje in stopili v bran tej pravici. Zaradi njih imamo danes širši spekter norm, s katerimi lahko zaščitimo to pravico. Ker pa vemo, da v preteklosti in nedolgo nazaj temu ni bilo tako, se v diplomskem delu dotaknem tudi ustavno sprejetih določb o verski svobodi v stoletni slovenski zgodovini. Navsezadnje menim, da sta tudi ta pravica in želja po njenem javnem izražanju velikokrat povezani in odvisni od zgodovinske ter kulturne dediščine nekega družbenega okolja. Svet se spreminja in trenutno smo priča množičnemu priseljevanju ljudi, ki prihajajo iz bistveno drugačnega družbeno-verskega okolja, kar od nas terja veliko mero srčnosti, strpnosti in razumevanja. V ta namen sem preučila današnjo ustavo in slovensko zakonsko podlago, tri odločbe Ustavnega sodišča RS in tri sodbe ESČP, ki obravnavajo pravico do izražanja vere v javnem prostoru. V diplomskem delu poskušam razložiti oziroma raziskati splošni pomen, namen, pomembnost in razumevanje splošne ustavne določbe o ločenosti cerkve od države kot dediščine francoske revolucije.
Ključne besede: pravica do izražanja vere, verska pokrivala, verski simboli, sekularizem, pluralizem, ustava, Ustavno sodišče, Evropsko sodišče za človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 21.10.2024; Ogledov: 203; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: Z analizo in kvalitativno empirično raziskavo podprt kritični premislek pričujoče doktorske disertacije si prizadeva ugotoviti, ali je ustavna demokracija v Republiki Sloveniji kos izzivom, s katerimi se srečuje, nasloviti te izzive ter poiskati načine, kako poznavanje, razumevanje in spoštovanje ustavne demokracije okrepiti. Pojem in vrednoto ustavne demokracije vsebinsko sestavljata med seboj povezani prvini, in sicer pravna država ter demokracija. Načelo pravne države se uresničuje preko treh konceptov – preko materialnega koncepta, formalnega koncepta ter sociološkega koncepta pravne države. Formalnemu vidiku, ki je sicer strogo pozitivističen in potemtakem ne more obstajati samostojno, vrednote in poglobljenost dodaja materialni vidik pravne države, ki pa zahteva, da država in njeni organi delujejo po načelu pravičnosti ter razuma. Le pravilno ter hkratno izvajanje obeh vidikov načela pravne države lahko pomeni uspešno izvajanje načela pravne države, s čimer poskrbimo za zagotavljanje ustavne demokracije v praksi. Pa vendar, za pravilno izvajanje in uspešno delovanje ustavne demokracije ne zadošča, da je ta zgolj normativno umeščena v besedilo ustave, ključno je dejansko uresničevanje formalnega in materialnega vidika pravne države v praksi. To pa dosežemo zgolj pod pogojem obstoja in zagotavljanja tretjega koncepta pravne države – t. i. sociološkega koncepta. Slednji se kaže v dejanskem, zavestnem in podzavestnem spoštovanju ter posledično pravilnem izvrševanju vsebinskih ter formalnih vidikov pravne države s strani slehernega posameznika, ki pravno državo in pravni sistem razumeva kot legitimen, pošten in pravičen. Doktorska disertacija se osredotoča na dokazovanje manka obstoja sociološkega koncepta pravne države v Republiki Sloveniji, saj slednji nedvomno vpliva na pravilnost izvrševanja ustavne demokracije. Doktorska disertacija ugotavlja, kateri so tisti razlogi, ki najbolj vplivajo na poglabljanje manka obstoja sociološkega koncepta pravne države in se do navedenega analitično in kritično opredeljuje. Glavno miselno vodilo pri raziskavi je osveščanje pomembnosti spoštovanja ustavne demokracije, natančneje pravne države, ki neposredno vpliva na uspešno izvajanje oziroma zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Republiki Sloveniji. Skozi analitično kritično razmišljanje, izpostavitev sodne prakse ter obstoječih problematik na področju izvajanja ustavne demokracije pričujoča doktorska disertacija osvetljuje tudi vprašanje zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter raziskuje, katera načela, nujna za zagotavljanje človekovih pravic in svoboščin, so zaradi manka sociološkega vidika pravne države lahko neuresničena.
Ključne besede: demokracija, državna ureditev, vladavina prava, načelo pravne države, Ustava Republike Slovenije, Ustavno sodišče, 2. člen Ustave Republike Slovenije
Objavljeno v ReVIS: 21.06.2024; Ogledov: 616; Prenosov: 30
Celotno besedilo (2,71 MB)

Opis: V diplomskem delu je predstavljen institut pravnega interesa v ustavo-sodnem postopku oziroma dosedanji razvoj tega pravnega instituta v Sloveniji, delno pa je podan tudi primerjalni vidik obravnavanega vprašanja v nekaterih državah, ki so primerljive s Slovenijo. V slovenskem pravnem sistemu je ta institut pomemben predvsem zato, ker že Ustava Republike Slovenije določa, da se postopek ustavnosodne presoje predpisov lahko začne na podlagi zahteve oziroma na podlagi pobude (162. člen). Ključni problem, ki sem ga v tej zvezi raziskoval je, kako je Ustavno sodišče Republike Slovenije v preteklosti in kako danes obravnava procesne predpostavke za sprožitev postopka ustavno-sodne presoje glede na izjemno obremenjenost tega sodišča. Pri tem je ključnega pomena dejstvo, da se pri tem vprašanju srečujeta dve pomembni pravni dobrini: na eni strani pravica različnih strank (tudi fizičnih oseb) do ustavno-sodnega varstva pravic, na drugi strani pa omejena možnost Ustavnega sodišča, da obravnava prav vse zahteve in pobude v postopku ustavno-sodne presoje. Preobremenjenost ustavnih sodnikov bi namreč lahko povzročila prav nasproten učinek – in bi zaradi včasih bagatelnih zadev lahko ostala nerešena nekatera pomembna pravna vprašanja (ali pa bi se vsaj bistveno zamujalo z reševanjem pomembnih pravnih vprašanj).
Ključne besede: Ustavno sodišče, ustavna pravica, ustavnost in zakonitost, pravni interes, ustavno-sodni postopek, zahteva za sprožitev postopka, pobuda za sprožitev postopka, abstraktna in konkretna kontrola ustavnosti, procesna predpostavka, procesna legitimacija
Objavljeno v ReVIS: 18.01.2024; Ogledov: 725; Prenosov: 34
Celotno besedilo (744,37 KB)

Opis: Upravni spor je sodni postopek, ki posameznika varuje pred oblastnim delovanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ki s svojo (monopolno) odločitvijo posegajo v njegov pravni položaj. Posameznik, ki izkaže svoj pravni interes in ta izhaja neposredno iz pravne norme, ima možnost, da svoj pravni interes zavaruje. Sodniki, ki odločajo o zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih dokončnih posamičnih upravnih aktov, so pri svojih odločitvah vezani ne le na Ustavo in zakone, temveč tudi na pravo EU, zato je v tem magistrskem delu postavljena hipoteza, da je pravo EU zgornja premisa sojenja v upravnem sporu, namenjena raziskovanju stališč Ustavnega sodišča Republike Slovenije do prava EU. Ali sodišča uporabljajo tudi najpomembnejši mehanizem za enotno uporabo prava EU kot zgornje premise, ali so pri tem zadržana, je druga hipoteza, ki bo prav tako raziskana s strani stališč Ustavnega sodišča. Pri raziskovanju zastavljenih hipotez ne pričakujem omejitev. Pravni red EU namreč lahko obstane le tako, da vse države članice spoštujejo in varujejo pravni red EU. Pri tem sta zelo pomembni predvsem dve načeli, ki ju odločno brani tudi Sodišče EU, to sta neposredna uporaba prava Unije in primarnost prava EU nad nacionalnim pravom.
Ključne besede: upravni spor, ureditev upravnega spora, ustavno varstvo pravic, pravo EU, Sodišče EU, postopek predhodnega odločanja
Objavljeno v ReVIS: 04.01.2023; Ogledov: 1562; Prenosov: 54
Celotno besedilo (657,18 KB)

Opis: Magistrsko delo v uvodnem delu predstavi metodologijo dosedanjih tujih raziskav in metodologijo raziskovalne skupine za raziskovanje ideologije na slovenskem ustavnem sodišču. Nato se usmeri v poglobljeno analizo pritrdilnih in odklonilnih ločenih mnenj vseh sestav slovenskega ustavnega sodišča za obdobje od osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991 pa vse do leta 2016. Največ, 44,3 % nesoglasnih odločb, je bilo v prvem raziskovalnem obdobju, od leta 1993 do leta 1997. V tem obdobju so ustavni sodniki najmanj enotni pri svojih odločitvah. Razlog zato lahko najdemo v tem, da je to obdobje tik po osamosvojitvi Slovenije; ustavno sodišče se je reorganiziralo in postavilo na novo, kar je imelo zagotovo posledice tudi v sami strukturi odločanja ustavnih sodnikov. Drugo opazovano obdobje med leti 2002 in 2006 pokaže že malce drugačen slog odločanja ustavnih sodnikov. Izmed 860 odločitev, ki smo jih analizirali, se ustavni sodniki v tisti sestavi niso strinjali v 21,2 % primerov. V zadnjem opazovanem obdobju, med leti 2011 in 2016, smo v našem vzorcu analize odločb pregledali 417 odločitev, v katerih se ustavni sodniki niso strinjali v 29 % primerov. Tako lahko zaključimo, da se je krivulja nestrinjanj v prvem obdobju najprej dvigala, v drugem obdobju se je pričela spuščati, saj je bilo nestrinjanj manj, v zadnjem obdobju pa se je spet začela dvigati. Pritrdilna in odklonilna ločena mnenja natančno pokažejo ideološko usmerjenost posameznega ustavnega sodnika. Z ločenimi mnenji je ustavnim sodnikom omogočeno, da lahko še dodatno izrazijo strinjanje ali pa nestrinjanje z določeno odločbo ustavnega sodišča oz. posameznim stališčem, ki ga je v dotični zadevi zavzela večina ustavnih sodnikov.
Ključne besede: ustavni sodniki, ideologija, sodniška ideologija, ustavno sodišče, sodstvo, raziskava ideologije
Objavljeno v ReVIS: 04.02.2022; Ogledov: 1263; Prenosov: 71
Celotno besedilo (1,47 MB)