Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko hrambe in upravljanja premoženja, ki je bilo v kazenskem postopku predmet zasega, začasnega zavarovanja oziroma odvzema. Namen disertacije je ugotoviti, ali je upravljanje z zaseženim, začasno zavarovanim oziroma odvzetim premoženjem v Sloveniji učinkovito, in odgovoriti na vprašanje, kakšne so možnosti za izboljšavo. Da se lahko na teoretični in praktični ravni ugotavlja, ali nek sistem deluje učinkovito ali ne, je bilo pred tem treba postaviti merila, katerih izpolnjevanje se je v nadaljevanju skozi teorijo in prakso presojalo. Disertacija obravnava in opisuje obstoječo pravno ureditev hrambe in upravljanja v Republiki Sloveniji, pa tudi hrambo in upravljanje po posameznih vrstah premoženja, pri čemer je posebno poglavje namenjeno nepremičninam. Za namen ugotavljanja dejanskega stanja v praksi so bile proučene odločbe sodišč, ki se posredno ali neposredno nanašajo na upravljanje premoženja, ki je bilo zaseženo, začasno zavarovano oziroma odvzeto v kazenskem postopku, od Policije, Državnega tožilstva, Vrhovnega sodišča in Finančne uprave Republike Slovenije pa se je poskušalo pridobiti tudi čim več primarnih statističnih podatkov. Skozi doktorsko disertacijo se tako pokaže, da je ureditev na področju hrambe in upravljanja v kazenskem postopku decentralizirana ter mestoma pomanjkljiva in nekonsistentna, kar povečuje pravno negotovost, veča stroške hrambe in upravljanja ter onemogoča nadzor nad upravljanjem. Ugotovljeno je bilo, da centralna baza podatkov kot eden od elementov centralizacije pripomore k sledljivosti premoženja in transparentnosti delovanja ter omogoča sprejemanje odločitev pristojnih deležnikov. Omogoča tudi vzpostavitev širše slike o tem, kaj se s premoženjem dogaja, koliko se ga zaseže ali začasno zavaruje ter koliko se ga na koncu dejansko odvzame, kar pokaže na dejansko učinkovitost (kazenskega) sistema in predstavlja osnovo, na kateri se gradi centralizacija. Doktorska disertacija z identificiranjem centralne baze podatkov kot enega od ključnih elementov centralizacije in iz tega elementa izhajajočih pooblastil AMO poda predlog umestitve AMO v slovensko ureditev ter s tem ponudi alternativno in kompromisno rešitev.
Ključne besede: kazenski postopek, upravljanje s premoženjem, zaseg, začasno zavarovanje, odvzem, premoženjska korist, Urad za hrambo in upravljanje premoženja, centralizacija, baza podatkov, nepremičnine
Objavljeno v ReVIS: 14.06.2024; Ogledov: 852; Prenosov: 18
Celotno besedilo (4,16 MB)

Opis: Za uresničevanje učinkovitega upravljanja v upravah lokalnih skupnosti je osnovni pogoj zmanjševanje birokracije v sistemu upravljanja. Slednja ni odvisna le od sposobnih občinskih uprav, ampak predvsem od institucij, ki delujejo na nivoju države. Kakšno je njihovo pravno delovanje, je povsem podvrženo področni zakonodaji, ki je velikokrat prezapletena in premalo določna. Interpretacija posameznih zakonskih predpisov daje prevečkrat možnosti različnega razumevanja, ki ga uslužbenci razlagajo na različne načine. Številni postopki prav zaradi slednjega končajo na ustavnem sodišču, kjer so posamezna zakonska določila predmet pravne presoje. Slovenija je po osamosvojitvi posebno pozornost namenila ustanavljanju novih občin. Občine iz obdobja pred letom 1991 so bile velike in so posledično predstavljale močan vpliv države na njihovo delovanje. Tovrstno centralistično delovanje lokalnih skupnosti in države je predstavljalo pomembno oviro pri nastanku demokracije v novi demokratični družbi. V demokraciji je v ospredju posameznik, ki odloča in usmerja družbeni razvoj. Ustanovitev številnih novih občin je na področju lokalne samouprave prineslo nov zagon, ki je izhajal iz legitimne pravice posameznika, da želi biti slišan in upoštevan v družbi. Govorimo o decentralizaciji, ki je predpogoj za uspešno in učinkovito upravljanje v družbi. Žal do polnosti decentralizacije v slovenski družbi manjka še en pomemben korak, in sicer z ustanovitvijo pokrajin, ki jih Slovenija še vedno nima. Potreba po prenosu odločanja na nižji nivo bi morala predstavljati politično voljo, ki bi jo naj udejanjal zakonodajalec. Kvaliteta upravljanja je v zadnjih letih usmerjena k vedno večji digitalizaciji sistema. Izkušnje, ki smo jim priča v zadnjem letu in so neposredno vezane na pandemijo COVID-19, nas vodijo k prepričanju, da je digitalizacija kot edina možna pot upravljanja v času pandemije lahko način zelo uspešnega upravljanja tudi v naši prihodnosti. Razvoj tehnologij s tega področja je brezmejno in ponuja kvaliteto uspešnega upravljanja. Za uspešno uvajanje digitalizacije je potreben celovit pristop, ki bo ponujal zanesljive in prilagojene storitve. Tradicionalne oblike predpisov ne bodo delovale, zato zahtevajo spremembo paradigme pri strateškem razmišljanju in sprejemanju zakonodaje.
Ključne besede: lokalna skupnost, občinska uprava, demokracija, javne potrebe, centralizacija, decentralizacija, birokracija, državne institucije, pokrajine, digitalizacija
Objavljeno v ReVIS: 21.11.2022; Ogledov: 1416; Prenosov: 68
Celotno besedilo (1,38 MB)