1. Pravni vidiki Schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško s poudarkom na (dnevni) delovni migracijiStanislav Sobočan, 2016 Opis: Uspešnost integracij, mobilnost delavcev in migracije so le del učinkov, ki jih je prinesla Evropska unija. Nadnacionalna institucija, ki dopolnjuje državljanstvo posamezne nacionalne države in v kateri se odraža primarna narava prava Evropske unije, pomeni napredek v pojmovanju poenotene Evrope, hkrati pa ugotavljamo, da svoboda gibanja in mobilnost delavcev zmanjšujeta socialne pritiske v najrevnejši delih Unije tudi za tiste, ki ostajajo doma. S prostim pretokom delovne sile ustvarjamo možnosti za jasnejše in učinkovitejše gospodarske politike Unije, poleg tega pa mobilnost delovne sile pozitivno vpliva na gospodarski razvoj v določenih območjih, vendar je potrebno izpostaviti ugotovitev, da imigracije v določena območja ne prinašajo samo pozitivnih stvari. Kot manj sprejemljivo se ugotavlja dejstvo, da so ponavadi imigranti podvrženi asimilacijskim tokovom, možnemu zavračanju lokalnega prebivalstva, zmanjša se lahko tudi dinamičnost kapitala in gospodarstva v emigracijskih območjih. Kot ustrezen protiukrep tem ugotovitvam se postavljata pravilno oblikovanje in razvoj učinkovite regionalne politike, ki bi poskrbela za razvoj delovnih mest v gospodarsko manj razvitih delih Evropske unije. Ko govorimo o praktični in operativni uporabi pravnih norm Shengenske konvencije, lahko ugotovimo, da postavlja politika prebivalce tretjih držav v manj privilegiran položaj, kar pomeni, da so podvrženi ostrejši in doslednejši kontroli ob vstopu v schengensko območje in da so v primeru kontrole v notranjosti tudi podvrženi neprijetnim posledicam. V tem primeru se ugotavlja, da so ob formalni kontroli (tudi v primeru, da niso kazensko odgovorni oz. niso povzročili nobenih dogodkov ali prestopkov, ki bi podlegali kakršni koli obliki prijave) njihovi podatki zabeleženi v informacijski sistem EU (SIS), ki je enoten in daje možnost vpogleda vsem organom na področju varnosti v EU. Seznami pa so lahko tudi pozitivni, ko gre npr. za pregon osumljencev oz. storilcev kaznivih dejanj. Ugotavljamo, da predstavlja shengenska meja dejansko ugodnost za prebivalce znotraj zunanjih meja območja; za državljane EU, ki še niso v schengenskem območju, pa pomeni le manjšo oviro zaradi kontrole dokumentov. Za vse državljane tretjih držav (kar je Sloveniji najbližja Hrvaška) pa lahko pomeni resno oviro ob vstopu, pridobivanju vizuma, delovnega dovoljenja ali dovoljenja za bivanje. Operativna uporaba pravnih norm sicer zaenkrat ugotavlja, da praksa zavračanja v tem obdobju ni pravilo, vendar se število dogodkov, ki vplivajo na zavrnitev vstopajočih in vrnitev tistih, ki bivajo v Sloveniji ilegalno, ob dosledni uporabi pravnih norm skokovito povečuje, kar dokazujemo v nadaljevanju dela. V času nastajanja dela je Republika Hrvaška postala članica EU, vendar še vedno ostaja zunaj schengenskega območja, kar pomeni določena razlikovanja do članic EU znotraj navedenega območja. Prebivalci Republike Hrvaške več niso državljani tretjih držav, ampak državljani EU, ki morajo prehajati schengensko mejo. Vse relacije, ki se pojavljajo na področju dnevnih delovnih migracij zaradi pravnih ovir, vplivov in zahtev, se urejajo na ravni skupnega schengenskega zakonika, na podlagi zakonov, uredb in sklepov, ki jih sprejemata Svet EU in Evropski parlament in so del zakonikov posameznih držav članic kot del skupne pravne podlage.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: schengenska meja, schengensko območje, schengensko pravo, Slovenija, Hrvaška, države članice EU, dnevni delovni migranti, zakon o tujcih, delovna dovoljenja, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 3727; Prenosov: 165
 Celotno besedilo (1,62 MB) |
2. |
3. |
4. Pogoji za pristop države k Evropski unijiUrška Kuhar, 2009 Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Evropska unija, Evropska unija, Evropska unija, Lizbonska pogodba, širitveni postopek, pristopni pogoji, pristopna pogajanja, širitev EU, države kandidatke, države članice, köbenhavenska merila, mednarodna politika
Objavljeno: 28.05.2019; Ogledov: 2768; Prenosov: 143
Celotno besedilo (686,32 KB) |
5. |
6. Izstop države članice iz Evropske unijeAldijana Ahmetović, 2020 Opis: Pogodba o Evropski uniji v 50. členu določa pravno podlago za izstop države članice iz Evropske unije in sicer prek t.i. dvofaznega postopka, ki ga urejata tako nacionalno pravo kot pravo Evropske unije. Kljub temu, da omenjena določba predstavlja predvsem potrditev suverenosti držav članic v luči poglabljanja evropske intergracije je prvi primer izstopa države članice iz Evropske unije razkril pomanjkljivosti pravne ureditve tega vprašanja. Predvsem prek uporabe primerjalne in analitične metode raziskovanja skušamo v nalogi primerjati ne le ureditev izstopa države članice iz mednarodne organizacije temveč tudi izstop federalne enote iz federacije in izsledke uporabiti pri analizi 50. člena Pogodbe o Evropski uniji. Ob tem primerjava nacionalnih ustavnih ureditev glede vprašanja izstopa iz Evropske unije, s posebnim poudarkom na slovenski in britanski ureditvi, ponuja pomembe informacije glede podaje izstopne izjave in pristojnosti posameznih nacionalnih organov v omenjenem postopku. Analiza sodne prakse Sodišča Evropske unije pa osvetljuje predvsem vprašanja povezna s t.i. drugo fazo izstopnega postopka in sklenitvijo sporazuma o prihodnjih odnosih. Rezultati raziskave potrjujejo tezo o pravni podnormiranosti postopka izstopa države članice iz Evropske unije tako v državah članicah kot pravu Evropske unije in terjajo aktivnost zakonodajalca pri celoviti ureditvi omenjenega vprašanja, saj bo le na ta način moč odpraviti pravno negotovost, ki bi spremljala prihodnje izstopne postopke.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: evropsko pravo, države članice, izstop, mednarodne pogodbe, zakonodaja
Objavljeno: 15.06.2021; Ogledov: 1437; Prenosov: 129
Celotno besedilo (2,09 MB) |
7. Institucionalni vidik evropskega zelenega dogovoraKatarina Lisec, 2023 Opis: Od sprejetja prvega Akcijskega programa za okolje iz leta 1973 do sprejetja evropskega zelenega dogovora leta 2019 je minilo 42 let, v katerih so se prizadevanja Evropske unije na področju okolja spremenila iz obrobnih v vodilni politični in gospodarski program Evropske unije za spopadanje z okoljskimi in podnebnimi izzivi. Zaradi večplastnosti, medsebojne povezanosti in kompleksnosti predlaganih ukrepov je predstavitev naletela na različne odzive, od vprašanj zakonitosti dogovora do vprašanj institucionalnih pristojnosti Evropske unije za izvedbo dogovora in od vprašanj dosegljivosti zastavljenih ciljev do vprašanj posledic predlaganih ukrepov za deležnike, zlasti države članice in njene prebivalce. Namen magistrskega dela je prikazati celostni pogled na evropski zeleni dogovor in na njegovi podlagi kritično oceniti interakcije med ključnimi deležniki, tj. Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropskim svetom pri sprejemanju, uresničevanju in izvajanju evropskega zelenega dogovora, prav tako pa opozoriti na vlogo in pomen držav članic v teh interakcijah. V magistrskem delu preučimo evropski zeleni dogovor in predstavimo ključna področja urejanja, zaveze in cilje, ki bodo vplivali na omenjene interakcije. Ugotovili smo, da vzpostavljeni sistem kontrol in ravnovesij med institucijami Evropske unije deluje, da uresničevanje evropskega zelenega dogovora poteka v skladu s pričakovano časovnico, da pa se v okviru izvajanja bodočih ukrepov nakazuje povečan interes držav članic za dosego lastnih ciljev in ambicij na področjih posebnega pomena zanje, kar bo po eni strani preizkusilo obstoječe mehanizme interakcij med deležniki (institucije Evropske unije in države članice), po drugi strani pa bo vplivalo na zmožnost uresničitve končnega cilja evropskega zelenega dogovora.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: evropski zeleni dogovor, Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije, Evropski svet, Evropska unija, države članice, institucije Evropske unije
Objavljeno: 27.06.2023; Ogledov: 507; Prenosov: 68
Celotno besedilo (640,53 KB) |
