Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa v slovenskem pravnem redu in primerjalnopravno
Karin Puc, 2018

Opis: Nezakonito pridobljeni dokazi so vse pogosteje predmet polemik strokovne kot tudi laične javnosti. Nedavno so veliko prahu dvigali primeri, kot so Čista lopata, Balkanski bojevnik ali Patria. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa predstavlja najširši domet ekskluzije, saj ekskluzije ne širi samo na dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način, temveč tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitih dokazov. Ekskluzijsko pravilo izvira iz pravnega reda ZDA kot sankcija za kršitev določb IV. in V. amandmaja ameriške Ustave. Ameriška sodna praksa je skozi zgodovino razvila omejitve glede stroge uporabe ekskluzijskega pravila, kar omogoča sodiščem, da poiščejo ravnotežje med cilji kazenskega postopka in v nekaterih primerih omogoča tudi uporabo nezakonito pridobljenih dokazov. Slovenska ureditev je v naboru tujih nacionalnih ureditev ena izmed redkih, ki ima v zakonodaji jasno določeno strogo ekskluzijsko pravilo ter tudi izločitev posredno nezakonitih dokazov v vseh primerih nezakonitosti izvornega dokaza. Nekatere od držav, predvsem tiste, ki so prešle iz avtoritarnih režimov, so sprva res prevzele podobno strogo ekskluzijsko pravilo kot Slovenija, vendar so kmalu našle rešitve za uporabo izjem. Slovenska sodišča strogo ekskluzijsko pravilo poskušajo zaobiti s pomočjo razlage o tehtanju med dvema ustavnima pravicama, ki sta v koliziji. Poleg metode tehtanja so slovenska sodišča v svojo sodno prakso uvedla tudi izjeme od doktrine sadežev zastrupljenega drevesa v smislu, kot jih je razvilo Vrhovno sodišče ZDA. Razvoj enotne prakse glede izjem od ekskluzijskega pravila še ni dosežen, saj to onemogoča zgodovinski temelj in razvoj slovenskega tipa kazenskega postopka, prav tako pa tudi odsotnost zakonske podlage za uveljavljanje izjem od stroge ekskluzije. Radikalna izločitev dokazov ni predvidena v nobeni od univerzalnih in niti regionalnih mednarodnih konvencij. Evropska konvencija o človekovih pravicah ne vsebuje dokaznih pravil ali pravil o izločanju dokazov, so pa ta razvita v bogati sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. S stopnjevanjem evropske integracije je EU prišla do stadija odprtih meja, kar je ustvarilo pogoje za razvoj čezmejne kriminalitete in prisililo države članice k sodelovanju, da bi se lahko uspešno borile proti mednarodnemu kriminalu. Trenutna ureditev na področju pridobivanja dokazov v kazenskih zadevah na ravni EU sloni na dveh temeljih, in sicer na načelu medsebojne mednarodne pomoči in vzajemnega priznavanja. Brez harmonizacije kazenskega prava EU, katerega temelj je stališče glede ekskluzije dokazov, je pod vprašaj postavljen koncept vzajemnega priznavanja pravosodnih odločb. Malo verjetno je, da bi glede tega vprašanja obveljala stroga slovenska koncepcija
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ekskluzija dokazov, izločanje dokazov, dopustnost dokazov, doktrina sadežev zastrupljenega telesa, primerjalno pravo, kazensko pravo
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 2206; Prenosov: 228
.pdf Celotno besedilo (1,81 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh