Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomsko delo govori o statusu in možnosti izkoriščanja morskega dna po Konvenciji OZN. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kakšen status in možnost izkoriščanja imajo posamezne države in na kakšen način k temu pripomore Konvencija OZN. Konvencija OZN o pomorskem pravu na splošno ureja pravni položaj teritorialnega morja. Ureja morski prostor kot celoto, kar pa vključuje tudi znanstveno raziskovanje, varstvo morskega okolja in pa tudi prenos morske tehnologije. Suverenost se nad teritorialnim morjem izvaja po pravilih in določbah mednarodnega prava, ki so v skladu s Konvencijo. Stanje se je skozi zgodovino tudi spreminjalo, saj je na samem začetku mednarodnega prava veljalo, da vsak nosi svoje pravo s seboj, sedaj pa velja načelo enakosti in enakopravnosti prava na skupnem področju, ki mu pravimo odprto morje. Države lahko svoje pravo uveljavljajo le na svojem ozemlju in druge države ga morajo spoštovati. To nam pove, da smo naredili velik napredek v meddržavnem sodelovanju in mirnem reševanju sporov. Vzpostavil se je tudi učinkovit sistem mednarodnega sodišča s svojimi sodnimi organi, ki upravljajo sodišče. Sodišče vzpostavlja enak pravni položaj, preprečevanje arbitrarnosti, članstvo se še širi in s tem tudi pravice držav. Posamezne države, ki so ekonomsko šibkejše, nimajo dostopa do morja ali pa so le-te manj razvite od drugih in morja ne morejo raziskati v popolnosti, zato se je čez leta razvijal sistem mednarodnega pomorskega prava, ki velja za vse države enako. Zato Konvencija OZN predstavlja mednarodno pogodbo, ki je temelj pomorskega prava za vse države. Konvencija teži k mednarodnemu sodelovanju in enakopravnosti vseh držav. Vodi jo načelo, da sta pomorsko dno in pomorski prostor skupna dediščina vseh nas in ga imamo zato vsi pravico raziskovati in uporabljati. Konvencija, ki je nastala na podlagi tretje konference Združenih narodov o pomorskem pravu in stopila v veljavo leta 1994, je nadomestila štiri predhodne pogodbe, ki so do tedaj predstavljale pravni režim. Poleg določb, ki so do tedaj veljale in opredeljevale oceanske meje, je Konvencija vzpostavila splošne obveznosti za varovanje morskega dna in okolja ter zaščito svobode znanstvenega raziskovanja morskega dna. Ustvarila je povsem nov režim za nadzor izkoriščanja mineralnih virov na območjih globokega morskega dna, ki je izven državnih jurisdikcij.
Ključne besede: pomorsko pravo, Konvencija OZN, morsko dno, pomorski prostor, izključna ekonomska cona, mednarodne pogodbe, sodišče za pomorsko pravo, območje državne jurisdikcije, morje
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 354; Prenosov: 6
Celotno besedilo (559,33 KB)

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) omogoča posameznikom, da uveljavljajo varstvo človekovih pravic na nadnacionalnem nivoju, vendar jih pri tem omejujejo stroga merila, na podlagi katerih se presoja dopustnost njihovih vlog oziroma pritožb. Ker je za nedopustno razglašenih kar 90 odstotkov individualnih evropskih pritožb, je cilj magistrskega dela predstavitev meril dopustnosti. Z metodo analize praktičnega primera individualne evropske pritožbe, ki je bila razglašena za nedopustno, se v magistrskem delu ugotavlja razloge za nedopustnost v povezavi z uporabo pogojev dopustnosti, vezanih na očitek kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP, ki je naveden v pritožbi. 6. člen EKČP določa pravico do poštenega sojenja, očitek njegove kršitve pa je v državah članicah Sveta Evrope oziroma podpisnicah EKČP najpogostejši vzrok za vlaganje individualnih evropskih pritožb. V analizi je izpostavljen pomemben vidik nepristojnosti ratione materiae, ki je t. i. doktrina četrte instance, ki je implicirana v 1. odstavek 3. točke 35. člena EKČP, ki je kot razlog za nedopustnost pritožbe v sodni praksi ESČP pogosto uporabljena določba, saj se nanaša na utemeljenost pritožbe. Namreč vse prepogost problem vlagateljev je, da si, ko v pritožbi zatrjujejo kršitev 6. člena EKČP, napačno predpostavljajo, da pojem poštenega sojenja implicira pravilno meritorno sodno odločitev na podlagi nacionalnega prava. Zato bo uporaba rezultatov raziskave v magistrskem delu v pomoč zainteresiranemu vlagatelju pri presoji o smiselnosti vlaganja tovrstnih pritožb. Razprava o ločnici med t. i. doktrino četrte instance in obstojem kršitve 6. člena EKČP, ki jo predmetni pritožnik zatrjuje v pritožbi, pa je z oblikovanjem pregleda in ocene obravnavanega področja doprinesla izvirni prispevek k znanosti in stroki s tem, da se je ugotavljala praktična slika vsebinske meje med nepomembnimi oziroma nedopustnimi pritožbami in tistimi, ki si v povezavi s 6. členom EKČP zaslužijo obravnavo pred ESČP.
Ključne besede: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, evropski nadzorni mehanizem varstva človekovih pravic, merila dopustnosti v pritožbenem postopku, nedopustnost pritožbe na ESČP, doktrina četrte instance
Objavljeno v ReVIS: 13.02.2024; Ogledov: 772; Prenosov: 25
Celotno besedilo (2,63 MB)

Opis: V začetnem delu magistrske naloge smo se osredotočili na obravnavo človekovih pravic in predstavitev Evropskega sodišča za človekove pravice. Opisali smo, kaj človekove pravice so, njihov zgodovinski nastanek ter kako so obravnavane v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški. V nadaljevanju smo se osredotočili na predstavitev nastanka Evropskega sodišča za človekove pravice, kako deluje in kako poteka sodni postopek pred njim, in sicer skupaj z naravo sprejetih odločitev sodišča. V naslednjem poglavju smo se poglobljeno opredelili do Evropske konvencije o človekovih pravicah in njeni razlagi. Osrednji del magistrske naloge je osredotočen na obravnavo 2. in 3. člena EKČP, kjer smo skozi sodno prakso ESČP obravnavali sodbe, ki so bile izdane zoper Slovenijo in Hrvaško zaradi kršitve 2. in 3. člena EKČP. Z analizo primerov, ki so bili za Slovenijo in Hrvaško obremenilni, smo predstavili okoliščine primera ter situacije, ko je ESČP skozi svoja obširna naziranja spoznalo državi za krivi kršitev konvencijskih pravic. Na podlagi ugotovljenih situacij, ko je do kršitev 2. in 3. člena EKČP s strani Slovenije in Hrvaške prišlo, smo v zaključnem delu magistrske naloge napisali, kako se državi soočata z možnimi rešitvami in sprejetimi ukrepi, da nadaljnjih kršitev ne bi več bilo. V zaključnem delu magistrske naloge smo v sklepu povzeli svoje ugotovitve glede na predhodno zastavljene hipoteze. V prilogo smo dodali besedilo Evropske konvencije o človekovih pravicah ter pritožbeni obrazec, saj je namen magistrske naloge tudi v tem, da pomaga posameznikom pri vložitvi pritožbe na ESČP.
Ključne besede: človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, Hrvaška, Evropska konvencija o človekovih pravicah, pravica do življenja, pravica do prepovedi mučenja
Objavljeno v ReVIS: 20.07.2023; Ogledov: 822; Prenosov: 72
Celotno besedilo (3,46 MB)

Opis: Mednarodna skupnost je šele oktobra 2021 z resolucijo Sveta Združenih narodov za človekove pravice in julija 2022 z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov priznala pravico do čistega, zdravega in trajnostnega okolja kot človekovo pravico. Te pravice instrumenti kot so Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropska socialna listina, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ne vsebujejo, saj je bilo po drugi svetovni vojni v ospredju zagotavljanje državljanskih in političnih ter ekonomskih in socialnih človekovih pravic. Pravice ne vsebuje niti Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Šele proti zadnji četrtini 20. stoletja je začelo prihajati do prepleta področja človekovih pravic in okoljskega prava, pri čemer Konferenca Združenih narodov o človekovem okolju leta 1972 odražala prvo priznanje soodvisnosti človekovih pravic in okolja, pomembni sta bili tudi Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju ter Četrta ministrska konferenca kot del procesa Okolje za Evropo. Danes so okoljske pravice tiste, ki priznavajo pravico do določene stopnje kakovosti življenjskega okolja in jih sestavljajo materialne oz. temeljne pravice in procesne pravice. Evropska komisija za človekove pravice se je leta 1969 in 1976 srečala s prvima pritožbama kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, a ju je zavrnila kot nezdružjivi ratione materiae. Kljub temu sta bila kasneje razvita dva posredna načina varovanja te pravice. Tako je do danes Evropsko sodišče za človekove pravice zahvaljujoč kreativni sodniški interpretaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki temelji na doktrini živega instrumenta odločilo že v več kot 300 primerih, ki so se nanašali na kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja in so jih pritožniki uveljavljali v okviru obstoječih konvencijskih pravic. Poleg sodnikov si tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope prizadeva za vključitev te pravice v Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je v priporočilu leta 2021 predstavila predlog besedila dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin o pravici do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja. Za zagovitev te pravice si na regionalni ravni prizadevata tudi Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev ter Medameriško sodišče za človekove pravice.
Ključne besede: človekove pravice, okoljsko pravo, pravica do zdravega življenjskega okolja, definicija okolja, materialne okoljske pravice, procesne okoljske pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, regionalni pristop, Afriška listina o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, Dodatni protokol k Ameriški konvenciji o človekovih pravicah na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic
Objavljeno v ReVIS: 20.04.2023; Ogledov: 1045; Prenosov: 85
Celotno besedilo (2,05 MB)

Opis: Sodobno mednarodno pravo se v veliki meri razlikuje od klasičnega. Ne ureja namreč zgolj odnosov med njegovimi izvornimi subjekti, temveč vpliva tudi na položaj posameznikov, ki dobivajo v okviru mednarodne skupnosti vedno večjo vlogo. Najpomembnejši vir mednarodnega prava so mednarodne pogodbe, ki se lahko, kolikor nacionalne ustave to dopuščajo, v notranjih pravnih redih uporabljajo neposredno. Neposredna uporabljivost mednarodnih pogodb je odvisna od pristopa, ki ga je posamezna država povzela glede vključevanja mednarodnih pravnih aktov v domače pravo. 8. člen Ustave Republike Slovenije določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar pa še ne pomeni, da so določila vseh mednarodnih pogodb tudi neposredno izvršljiva pred domačimi sodišči pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. V magistrskem delu sem raziskovala problematiko neposredne uporabljivosti mednarodnih aktov, pri čemer sem na primeru naključno izbranih dokumentov (Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Splošne deklaracije človekovih pravic) ocenjevala, kakšen položaj le-ti zasedajo v notranjem pravnem redu Republike Slovenije, ter ugotavljala, ali so neposredno uporabljivi in ali vsebujejo takšne določbe, ki so pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov izvršljive tudi pred domačimi sodišči.
Ključne besede: mednarodno pravo, mednarodnopravna subjektiviteta posameznika, odgovornost posameznika na mednarodni ravni, mednarodne pogodbe, Konvencija MOD št. 158, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, neposredna uporabljivost, neposredna izvršljivost
Objavljeno v ReVIS: 23.11.2022; Ogledov: 976; Prenosov: 108
Celotno besedilo (712,87 KB)