Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Medobčinsko sodelovanje in povezovanje je v slovenskem prostoru prav zaradi velikega števila majhnih občin, ki zaradi vedno več nalog, ki jih država prenaša iz svoje pristojnosti na občine, zelo razširjena oblika sodelovanja. Občine namreč same težko zagotavljajo potrebno strokovnost ter finančna sredstva za opravljanje nalog na različnih področjih. Najbolj razširjeno obliko medobčinskega sodelovanja in povezovanja predstavlja institut skupne občinske uprave (SOU), ki se je v zadnjih letih izredno razširil. Čeprav zakonska podlaga za ustanovitev SOU obstaja že od leta 1993, se je razvoj SOU v Sloveniji razcvetel šele po letu 2006, s spremembo Zakona o financiranju občin. Pionirka med SOU pa je vsekakor Skupna občinska uprava občin v Spodnjem Podravju (SOU SP), ki je začela delovati leta 1999 in je povezala 13 občin, opravljala pa prenesene naloge na štirih področjih (urejanje prostora, varstvo okolja, inšpekcija in gospodarska infrastruktura). Po skoraj 25 letih delovanja je SOU SP skupna občinska uprava z največ vključenimi občinami v Sloveniji, in sicer vključuje 22 občin in zanje opravlja prenesene naloge na osmih področjih. SOU SP je prav tako za svojo organiziranost in delovanje prejela prvo nagrado Sveta Evrope v okviru projekta Najboljše prakse, kar potrjuje, da je medobčinsko sodelovanje in povezovanje v okviru SOU še kako velika prednost, saj občine, ne le, da na ta način optimalno izvajajo naloge svoje lokalne skupnosti, ampak zanje predstavlja tudi hitro, finančno ugodno in praktično rešitev.
Ključne besede: lokalna skupnost, lokalna samouprava, občina, medobčinsko sodelovanje, skupna občinska uprava, Skupna občinska uprava občin v Spodnjem Podravju
Objavljeno v ReVIS: 02.10.2024; Ogledov: 254; Prenosov: 16
Celotno besedilo (1,70 MB)

Opis: Enote lokalne samouprave so v pretežnem delu razvitega sveta razumljene kot nosilci lokalnega razvoja. Sočasno pa temeljna listina s področja lokalne samouprave (Evropska listina lokalne samouprave, Svet Evrope), katere podpisnica je od leta 1995 tudi Slovenija, predvideva visoko stopnjo avtonomije in odgovornosti za razvoj enot lokalne samouprave. Občinam v Sloveniji se nalagajo naloge brez ustreznih finančnih sredstev, s čimer slabi finančno avtonomnost občin in povečuje odvisnost od državnega proračuna. Hkrati pa to posledično pomeni, da se nekatere naloge slabo opravljajo in izvajajo. Prav tako slovenske občine nimajo ustreznega lastnega izvirnega finančnega vira, zato se nam pojavlja dvojni vpliv na povečevanje centralizacije in zmanjšanja avtonomnosti občin, več nalog in enako ali manj sredstev. Z vsem naštetim se krepi centralizem in zmanjšuje avtonomnost občin. Glede na navedeno dejstvo smo želeli preveriti, ali medobčinsko povezovanje in sodelovanje lahko zmanjša navedene učinke oziroma ali lahko krepitev medobčinskega povezovanja in sodelovanja postopno zmanjšuje centralizem ter sočasno povečuje finančno in dejansko avtonomnost občin. Sočasno smo preverili, ali je na konkretnem primeru Slovenije možno preko medobčinskega sodelovanja postopno pričeti graditi vsebinske osnove za kasnejšo ustanovitev pokrajin. V sklopu naloge smo potrdili postavljeni hipotezi, da sta lokalna samouprava in upravna organizacija na nižji ravni neracionalno in neučinkovito organizirani in da medobčinsko povezovanje in sodelovanje zmanjšuje centralizem ter povečuje avtonomnost občin. Dodali smo dve hipotezi, s katerima smo pričakovali potrditev soglasij, da je v okviru medobčinskega povezovanja in sodelovanja lažje in učinkoviteje zagotavljati kadre in izvajanje nekaterih nalog, ter da bi regije povzročile oblikovanje središč v Sloveniji, ki bi potencialno postali centri resursov v Sloveniji. Navedeni hipotezi na podlagi statistične analize anketnih vprašalnikov nista dobili potrditve, kar pomeni, da na področjih, ki jih izpostavljata navedeni hipotezi, ni soglasja oziroma prevladuje nestrinjanje. Najbližje soglasju izmed navedenih dodatnih hipotez je hipoteza, ki pravi, da je v okviru medobčinskega povezovanja in sodelovanja lažje in učinkoviteje zagotavljati kadre in izvajanje nekaterih nalog, kar lahko kaže na pomembne premike. Področje, ki ga obravnava naslednja hipoteza, pa je še vedno sredi šibkega spreminjanja v smeri oblikovanja manjših subregij in postopnega izgrajevanja vsebinskih, družbenih in socioloških, kot tudi ekonomskih temeljev za ustanovitev pokrajin.
Ključne besede: občine, upravna organiziranost, medobčinsko povezovanje, medobčinsko sodelovanje, reorganizacija, enakomernejši regionalni razvoj, Slovenija, avtonomija, disertacije
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1710; Prenosov: 95
Celotno besedilo (6,57 MB)