1. Stališča sodne prakse do razlastitvenih postopkov nepremičnin : magistrsko deloGala Žerjav, 2022, magistrsko delo Opis: Lastninska pravica je z Ustavo varovana človekova pravica. Najbolj skrajni ukrep in omejitev lastninske pravice predstavlja razlastitev. V razlastitvenem postopku se znajdeta razlastitveni upravičenec, čigar želja je pridobitev pravice nad nepremičnino, in razlastitveni zavezanec. Razlastitev zakonsko ureja Zakon o urejanju prostora, ki je v veljavo stopil junija 2018. Razlastitveni postopek se vodi po Zakonu o splošnem upravnem postopku, uvrščamo pa ga med posebne upravne postopke. Proces razlastninjenja je z uporabo različnih metod predstavljen skozi stališča sodne prakse. Uporabljena predvsem analitična metoda je osredotočena na problematične dele razlastitvenega postopka. Pri urejanju prostora je poleg posameznika treba upoštevati tudi širšo družbo. V postopku je zato nujno potrebna konkretno izkazana javna korist. Ker je postopek za razlastitvenega zavezanca veliko bolj neprijeten, je treba postopke na sodiščih pospešiti in zagotoviti učinkovitejše rešitve, da tekom postopka in ob izidu ne zaznavamo dodatnih pravnih in ekonomskih posledic. Najbolj pomembna je konkretna in jasna določitev kriterijev za pripadajočo odškodnino, ki je lahko izkazana v denarju ali v obliki nadomestila v naravi. Prisilni odkup oziroma razlastitev kot način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini razlastitvenemu zavezancu ne sme pustiti odprtega vprašanja, ali bo lahko po koncu postopka vzpostavil enake življenjske pogoje, kot jih je imel do sedaj.
Ključne besede: lastninska pravica, razlastitev, javna korist, odškodnina, nepremičnina
Objavljeno v ReVIS: 11.11.2022; Ogledov: 725; Prenosov: 54
 Celotno besedilo (1,16 MB) |
2. Kako občine pri kategorizaciji cest na zasebnih zemljiščih kršijo ustavna načela in iz njih izpeljano načelo zaslišanja strank : diplomsko deloAleksandra Turk, 2022, diplomsko delo Opis: Si predstavljate, da se vozite po občinski cesti, zemljišče, na katerem je ta cesta, pa je v zasebni lasti? Takšnih občinskih cest in poti, ki so jih občinski sveti z odloki kategorizirali, pravne razlastitve pa niso izpeljali, je v naši državi skoraj 15 tisoč kilometrov. Avtorica pričujočega članka zato išče pojasnila, kako je v pravični demokratični državi takšno množično kršenje človekovih pravic sploh mogoče. Kako so lahko lokalne skupnosti lastnike zemljišč, na katerih so občinske ceste in poti, dejansko razlastile, pravno pa ne? In kako so lahko ceste kategorizirale mimo vključitve lastnikov zemljišč v upravne postopke? Avtorica skuša pri iskanju pojasnil tudi potrditi predpostavke, kako bi lahko začela vsakokratna vlada v okviru nadzornih pooblastil ta sramotni madež polpretekle zgodovine brisati z zahtevami občinam o predčasni razrešitvi županov in občinskih svetov (hipoteza 1), poleg tega bi lahko množično kršenje človekovih pravic pri kategorizaciji občinskih cest preprečila s posebnim zakonom in finančno pomočjo občinam (hipoteza 2). Ne nazadnje; ena ključnih ovir za ureditev lastninskih razmerij pri kategorizaciji občinskih cest je manko finančnih sredstev za izplačilo odškodnin ali odkup zemljišč (hipoteza 3). Poleg tega občine niso sposobne brez dodatne strokovne pomoči urediti lastništva zasebnih zemljišč, na katerih so kategorizirale občinske ceste (hipoteza 4). Prav zato toliko bolj preseneča, da Ustavno sodišče RS od zakonodajalca ni zahtevalo zakonodajne ureditve tega področja, saj bi s tem lahko pretrgalo z množičnimi kršitvami temeljnih ustavnih načel in načela zaslišanja strank, ki ima v upravnih postopkih posebno velik pomen. (hipoteza 5)
Ključne besede: pravica do zasebne lastnine, javna korist, kategorizacija občinskih cest, odkup zemljišča/razlastitev, kupnina/odškodnina, ustavna načela, načelo zaslišanja stranke, nespoštovanje ustavnih odločb, človekovo dostojanstvo, vladavina prava
Objavljeno v ReVIS: 19.08.2022; Ogledov: 1057; Prenosov: 59
Celotno besedilo (729,79 KB) |
3. Razmerje med neizpolnitvijo in izpolnitvijo z napako : diplomsko deloJakob Elikan, 2021, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava tradicionalno polemično vprašanje v kontinentalnih pravnih ureditvah, ko dolžnik namesto dogovorjenega izpolni nekaj drugega, kar ne ustreza premetu pogodbe (aliud). V praksi pa je včasih sila težko presoditi, ali gre res za drug predmet ali pa je predmet sicer pravi, samo nekoliko slabši (peius). Dilema klasičnih rimskih pravnikov, ali je skisano vino še vedno vino, je v nekaterih ureditvah – tudi v slovenski – še vedno aktualna, saj se v kazuistiki še vedno pojavljajo tovrstni primeri. Teoretično izhodišče slovenske ureditve je, da gre v primerih aliuda za neizpolnitev v smislu zamude. Obligacijski zakonik sledi teoriji kavze (causa), kjer je pomembno vprašanje, kaj je bil namen pogodbe in če izpolnitev v tem pogledu ustreza zavezi iz pogodbe. Sodna praksa temu (še) sledi. Del novejše teorije kot pragmatično zastopa stališče, da je prevzem izpolnitve tista kritična točka, do katere ima upnik še možnost izbire, ali bo uveljavljal sankcije zaradi aliuda ali zaradi peiusa. V skrajni posledici lahko oba instituta pripeljeta do razdora pogodbe, vendar se pomembno razlikujeta v rokih zastaranja oziroma prekluzije ter predpostavkah, zlasti glede pravočasnega grajanja napak. Med ugotovitvami dela je, da v slovenski civilistični teoriji obstajajo pomisleki glede trenutno veljavne normativne ureditve razmerja aliud-peius, ni pa enotnega pogleda na možne rešitve. Pričakovati je, da bo s časom prišlo do transplantacije nove nemške ureditve ali pa bo Slovenija ubrala lastno smer razvoja, ki jo bo narekovala zlasti sodna praksa skozi prizmo trenutka prevzema (napačne) izpolnitve.
Ključne besede: obligacijsko pravo, kršitev pogodbe, neizpolnitev, izpolnitev z napako, odškodnina
Objavljeno v ReVIS: 09.06.2022; Ogledov: 719; Prenosov: 59
Celotno besedilo (450,06 KB) |
4. Vodenje projekta s spremembo namembnosti zemljišča : magistrsko deloAljaž Volkar, 2021, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je predstavljen projekt spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno. Le-to je narejeno na podlagi in s pomočjo projektnega managementa, kjer smo zastavili urnik projekta, ocenili stroške in proračun, prav tako pa smo razvili možne rizike, ki bi se lahko pojavili tekom projekta, in rešitve za te. Določili smo tudi delovne pakete, ki smo jih nadalje razvili v posamezne aktivnosti. Za primer smo si izbrali dve zemljišči, obe v velikosti 250 m2, ki se nahajata v občini Koper, v katastrski občini Hribi, ter za obe zemljišči izračunali vrednost odškodnine, ki jo je treba plačati v primeru spremembe namembnosti. Prav tako smo izvedli primerjavo cen zemljišč v občini Koper, in sicer med stavbnimi in kmetijskimi, kjer smo poskušali primerjati čim bolj podobna zemljišča. Spoznali in opredelili pa smo tudi občinske prostorske plane oziroma akte, katastrsko občino, zemljiško knjigo, zemljiški kataster, lokacijsko informacijo in gradbeno dovoljenje. Poleg predstavitve celotnega procesa spremembe namembnosti smo prav tako izračunali oceno stroškov, ki bi znašali za izpeljavo takšnega ali podobnega projekta. Oceno trajanja projekta smo ocenili na štiri mesece, za lažjo in bolj kakovostno izvedbo projekta pa smo najeli zunanjega izvajalca.
Ključne besede: projektni management, sprememba namembnosti, kmetijsko zemljišče, stavbno zemljišče, odškodnina
Objavljeno v ReVIS: 10.03.2021; Ogledov: 2028; Prenosov: 161
Celotno besedilo (2,52 MB) |
5. Odškodnina, ki jo mora država poravnati posamezniku zaradi neupravičeno odvzete prostosti : diplomsko deloMaša Tomažič, 2020, diplomsko delo Opis: Včasih se zgodi, da je osebi odvzeta prostost, a se kasneje izkaže, da je bila prostost odvzeta neupravičeno. Zmotno je prepričanje, da je odvzem prostosti protipraven samo, kadar govorimo o neupravičeni obsodbi in o neupravičenem prestajanju zaporne kazni. Odvzem prostosti je lahko protipraven že bistveno prej % ko policija odredi pridržanje, v primeru pripora ali hišnega pripora. Oškodovani lahko na temelju neupravičeno odvzete prostosti zahteva odškodnino. Zahtevek oškodovanega se vloži proti državi, saj država objektivno odgovarja za delovanje svojih organov. Odškodninska odgovornost je odgovornost odgovorne osebe, da povrne škodo, ki je zaradi njenega ravnanja nastala oškodovancu. Oškodovančev zahtevek se imenuje odškodninski zahtevek. Odškodninsko pravo je del obligacijskega prava in skupaj s tem del široke družine civilnega prava, odškodninski zahtevek pa se rešuje v okviru pravdnega postopka. Da bo odškodnina na koncu izplačana, morajo biti izpolnjene štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. Glede na področje, v katerega odškodninsko pravo umeščamo, je eden izmed temeljnih virov, ki ga v primeru odškodninskih zahtevkov uporabljamo, Obligacijski zakonik; poleg tega pravice posameznikov med kazenskimi postopki najdemo tudi v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) ter v Kazenskem zakoniku (KZ1). Nikakor pa ne smemo pozabiti na temeljni pravni vir, v katerem so naštete in opisane temeljne človekove pravice % Ustavo Republike Slovenije.
Ključne besede: odškodnina za neupravičeno odvzeto prostost, odškodnina, neupravičeno odvzeta prostost, neupravičen zapor, neupravičena obsodba
Objavljeno v ReVIS: 09.03.2021; Ogledov: 1509; Prenosov: 151
Celotno besedilo (268,15 KB) |
6. Strah kot nepremoženjska škoda : diplomsko deloNeja Intihar, 2020, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je predstavljen institut strahu kot oblika pravno priznane nepremoženjske škode. Strah je močna negativna čustvena reakcija na določeno zunanjo nevarnost. Pravo strah definira kot afekt oziroma kratkotrajno in intenzivno čustveno stanje, ki ga spremljajo različni pojavi. Deli ga na primarni in sekundarni strah. Primarni strah se pojavi ob telesni poškodbi, kadar je človekova celovitost ogrožena, medtem ko sekundarni strah izvira iz telesne ali duševne poškodbe, kar pomeni, če telesne ali duševne poškodbe ni, tudi ni sekundarnega strahu. Njegova vsebina je načeloma strah pred izidom zdravljenja, pred bolečinami med zdravljenjem itd. Pomembno je tudi vprašanje, kako pravo obravnava pravico do odškodnine posrednih oškodovancev. Če okoliščine primera, zlasti stopnja in trajanje strahu, to opravičujejo, je oškodovanec upravičen tudi do pravične denarne odškodnine za strah, katere pravica izhaja iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravni standard. Tehtanje, kateri znesek ustreza pravični denarni odškodnini v konkretnem primeru, je opredelitev tega pravnega standarda. Tisti, ki o tem odloča, pravzaprav ustvarja pravo za konkreten primer. Na takšen način je omogočena kar največja individualizacija prava, saj vsebina pravnega standarda ni vsebovana v pravni normi, temveč se oblikuje v vsakem obravnavanem primeru posebej. Z denarno odškodnino naj bi se posamezniku zagotovilo zadoščenje (satisfakcija), ki ustreza teži in obsegu pretrpljene škode.
Ključne besede: strah, nepremoženjska škoda, primarni strah, sekundarni strah, pravična denarna odškodnina za strah
Objavljeno v ReVIS: 09.03.2021; Ogledov: 2620; Prenosov: 281
Celotno besedilo (741,44 KB) |
7. |
8. |
9. |
10. |
