1. Učinkovitost inšpekcijskih služb na področju okolja in prostora v SlovenijiKatarina Draksler, 2016 Opis: Namen magistrskega dela je analizirati delo inšpekcijskih služb na področju okolja in prostora v Sloveniji ter izdelati predloge za njihovo boljšo učinkovitost. V Sloveniji so postopki pridobivanja dovoljenj na področju okolja in prostora predolgi, ker Agencija RS za okolje (ARSO) ne upošteva zakonsko določenih rokov za izdajo dovoljenj. To je razvidno iz kršitev, ki jih zaznavajo inšpekcijske službe. Inšpekcija za okolje in prostor še nima posebnega pravnega okvira za svoje delovanje, ampak so njene pristojnosti razdrobljene med več pravnih aktov. Za ponazoritev učinkovitosti inšpekcijskih služb za okolje in prostor v Sloveniji so v magistrskem delu podani kazalniki učinkovitosti, ki zajemajo stroškovno učinkovitost, rešenost zadev in pravilnost odločitev v rešenih zadevah. Poleg tega je bila izvedena tudi analiza avstrijskega in italijanskega inšpekcijskega sistema. Na podlagi analize in intervjujev z inšpektorji Inšpektorata RS za okolje in prostor so podani predlogi za izboljšanje učinkovitosti. Predlog, ki bi ga bilo treba odobriti v najkrajšem možnem času, je, da bi dali inšpektorjem večja pooblastila za kaznovanje kršiteljev.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: inšpekcijske službe, nadzor, varstvo okolja, okoljska zakonodaja, industrijsko onesnaževanje, ravnanje z odpadki, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 17.08.2017; Ogledov: 2572; Prenosov: 127
 Celotno besedilo (1,27 MB) |
2. |
3. Pravica do zdravega okoljaTinkara Arbi, 2017 Opis: Diplomsko delo opisuje ureditev pravice do zdravega okolja v Sloveniji in Združenih državah Amerike. Razdeljeno je na uvod in trinajst vsebinskih sklopov. Vsebina naloge govori predvsem o pravici do zdravega okolja v našem in ameriškem pravnem sistemu, o tem, kako je uvrščena v ustavni in zakonski sistem, poskušam pa prikazati tudi razvoj te pravice in ugotoviti, kakšne oblike pravnega varstva poznamo tako pri nas kot v Združenih državah Amerike. Pravico do zdravega okolja določa Ustava Republike Slovenije v 72. členu, v tretjem poglavju z naslovom Gospodarska in socialna razmerja. Državi je dana aktivna vloga pri varovanju okolja in ohranjanju naravnega ravnovesja, zato mora z zakonom urediti pogoje za upravljanje gospodarskih dejavnosti, pa tudi pogoje za poravnavo škode, ki je povzročena v življenjskem okolju. Ker pa žal nikjer ni zaslediti prave definicije zdravega življenjskega okolja, si jo marsikdo razlaga po svoje. Pravo nasprotje našemu pravnemu sistemu je ameriški pravni sistem, ki temelji na precedenčnem pravu (common law). Združene države Amerike pravice do zdravega okolja namreč nimajo zapisane v ustavi, njihovo okoljsko pravo temelji predvsem na štirih obsežnih zveznih zakonih: National Environmental Policy Act, Endangered Species Act, Clean Water Act, in Clean Air Act. Čeprav pravica do zdravega okolja ni ustavno varovana dobrina, skozi pisanje diplomske naloge vse bolj ugotavljam, da je ta pravica v Združenih državah Amerike kljub temu bolj spoštovana in lažje iztožljiva kot pri nas.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: okolje, zdravje, pravice, zakonodaja, onesnaževanje okolja, diplomske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 16.08.2018; Ogledov: 1386; Prenosov: 139
Celotno besedilo (886,01 KB) |
4. Varstvo okolja v ustavnih ureditvahNika Vogrinčič, 2017 Opis: Razlogov, zakaj je varstvo okolja pomembno, je veliko. Ne vpliva le na stanje naše okolice, ampak tudi na zdravje in dobro počutje. Glede na to, da v državi med pravnimi viri najvišje hierarhično mesto zaseda ustava, je prav, da vsebuje vsaj temeljno varstvo okolja in s tem pokaže, da država upošteva in varuje stanje svojega okolja ter s tem vsaj malo omeji samovoljno razpolaganje z njim in prekomerno onesnaževanje. Ravno onesnaževanje in prekomerna raba virov danes v svetu povzročata največ težav. Število prebivalcev narašča, s čimer se povečuje količina odpadkov, življenjski prostor in prostor za odlaganje odpadkov pa se krčita. Prvo ustavno urejanje varstva okolja se je začelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ravno v času, ko so se ljudje začeli zavedati pomena okolja in tega, da če zanj ne bodo bolje poskrbeli, v prihodnosti ne bo več primerno za zdravo življenje. Slovenija ima glede varstva okolja precej dolgo tradicijo, danes ga v ustavi ureja 72. člen. Ker je večina držav danes podvržena še nekemu dodatnemu mednarodnemu urejanju, to zagotavlja še dodatno varstvo, najbolj pa je to vidno pri državah članicah Evropske unije. Večina obravnavanih ustav je bila sprejeta v devetdesetih letih, nekatere države imajo varstvo urejeno podrobno in v več členih, nekatere v manj, spet druge ustave okolja sploh ne omenjajo, ker so mnenja, da zakonodaja na tem področju zadostuje. Najpogostejše določbe v ustavah v zvezi z okoljem so odgovornost za skrb, pravica do življenja v zdravem okolju, poudarjanje ravnovesja med okoljem, gospodarstvom in razvojem, prepoved onesnaževanja, povezava med okoljem in zdravjem, pravica do informacij o okolju in dolžnost odprave že povzročene škode. Ugotovila sem, da se ustavne ureditve na tem področju med seboj ne razlikujejo pomembno, res pa je, da se z manjšimi ekološkimi posledicami srečujejo države, ki ureditev vseeno imajo. Prav tako ob primerjavi držav, ki imajo varstvo okolja v ustavah, in tistih, ki jih nimajo, ni opaznih razlik. Prve imajo sicer še neko dodatno jamstvo, toda tudi države, ki okolje urejajo v zakonih, za njimi ne zaostajajo, njihovo okolje ni v nič slabšem stanju. Na koncu pa je dejansko stanje vedno odvisno od države in prebivalcev, saj če ti ne bodo upoštevali napisanih določb, ni pomembno, ali so te vsebovane v ustavi ali v zakonu. Obstajati mora torej prava volja.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: okolje, varstvo okolja, onesnaževanje, primerjalno ustavno pravo, ustave, diplomske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 16.08.2018; Ogledov: 1690; Prenosov: 148
Celotno besedilo (807,00 KB) |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. |
10. Uresničevanje pravice do zdrave pitne vode na primeru kraškega vodonosnikaMartina Stegel, 2020 Opis: Voda je življenje. Voda je naravna dobrina, ki je bistvena za življenje, prav tako pa je ključna za uresničevanje temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do zdravega življenjskega okolja, pravica do človekovega dostojanstva itd. Gre za pravice, ki jih ni možno uresničevati brez vode, saj brez nje ni življenja. Zdrava pitna voda ni nekaj samoumevnega, ampak je v sodobnem času cenjena dobrina, ki mora biti kot taka tudi ustrezno priznana in varovana. V letu 2016 je bila pravica do pitne vode vpisana v 70.a člen Ustave RS, kar pomeni, da se zavedamo njene pomembnosti in nenadomestljivosti. Za zaščito pitne vode bi bilo treba spremeniti način življenja, vodne vire uporabljati bolj trajnostno ter zaščititi zaloge pred onesnaženjem. V magistrskem delu so v ospredje postavljeni kraški vodonosniki, ki v sebi skrivajo velike količine pitne vode in zagotavljajo pitno vodo za več kot polovico prebivalcev Slovenije. Kraški vodonosniki so zaradi svojih posebnosti zelo dovzetni za onesnaženja, zato bi jim morali nameniti posebno pozornost in jih ustrezno zavarovati. Dolgoročna in načrtna zaščita kraških vodonosnikov mora temeljiti na poznavanju njihovih posebnih značilnosti in strokovnih podlagah. Ureditev tega področja zahteva določene omejitve urbanizacije in omejitve človekovih dejavnosti, a je to nujno potrebno, če si želimo iz pipe natočiti kozarec dobre pitne vode.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: pravica do zdravega življenjskega okolja, pravica do pitne vode, onesnaževanje okolja in voda, kraški vodonosnik
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 335; Prenosov: 40
Celotno besedilo (1,62 MB) |
