Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
V tujini pridobljeni dokazi in njihova uporaba v kazenskem postopku v Sloveniji
Peter Dolinar, 2018

Opis: Učinkovit pregon in preprečevanje kaznivih dejanj z mednarodnim elementom postavljata pred sodišča, tožilstvo ter organe pregona zahtevno nalogo, da učinkovito vodijo postopek v okviru ustavnosti in zakonitosti. Nujni predpogoj za pravilno sodno odločbo so dopustni in zakoniti dokazi. Dokazna moč dokazov iz tujine je enakovredna dokazom, ki so zbrani v domači državi. Pridobivanje dokazov iz tujine lahko poteka na podlagi medsebojnega sodelovanja večih držav ali pa dokaze v tujini pridobijo tuji preiskovalni organi brez sodelovanja države prosilke. Sodišča morajo dokaze obravnavati enakovredno, ne glede na to, kdo jih je pridobil. Pri tem preverijo, ali so dokazi iz tujine dopustni in zakoniti. V prvi fazi se preveri, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu s kazenskoprocesno zakonodajo tuje države, v drugem delu pa se izvede test, ali so obdolžencem pri pridobivanju dokazov zagotovili človekove pravice in svoboščine, ki jim jih zagotavljajo minimum Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), standardi EU (kot skupni %federalni% standardi) in Ustava RS. V okviru testa varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku pridobivanja dokazov sodi tudi nadzor, na podlagi katerega dokaznega standarda so bili pridobljeni dokazi v tujini ter kateri pravosodni organ je preiskovalne ukrepe odredil. Veliko dilemo predstavlja praksa, da je tožilec hkrati tisti organ, ki odreja preiskovalna dejanja, obenem pa je tudi garant varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku. Države članice EU so za sodelovanje v kazenskih zadevah sprejele posebno Konvencijo o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah (%mutual legal assistance%) iz leta 2000, ki jo zamenjuje Direktiva 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu. Ta konvencija dopolnjuje istoimensko konvencijo Sveta Evrope iz leta 1959. Z 22. majem 2017 so na ravni 26 držav EU uvedli paradigmo vzajemnega priznavanja zahtev za preiskovalna dejanja v kazenskem postopku, ki so jo implementirali s sprejemom Direktive 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah. Šele sodna praksa bo pokazala, kako bo pravilo vzajemnega priznavanja dokazov zaživelo v praksi, saj imajo države članice različne (ustavne) standarde za določene posege v človekove pravice v okviru pridobivanja dokazov. Sodišča posamezne države bodo še vedno tehtala dopustnost in zakonitost dokazov, pridobljenih v drugi državi. Pri tehtanju v tujini pridobljenih dokazov se tako pojavlja vprašanje, katera merila naj upoštevajo slovenska sodišča, in sicer, kot že navedeno zgoraj, zgolj minimum EKČP, merila EU (v primeru dokazov iz drugih držav članic) ali pa tudi osrednje ustavne standarde kot nekakšno jedro lastne ustavne identitete. Prav na ta vprašanja skuša odgovoriti ta magistrska naloga. Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice in svoboščine, dokazni standardi, dopustnost in zakonitost dokazov.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice, dokazni stardardi, zakonitost dokazov, kazenski postopek, kazensko procesno pravo
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 2750; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

5.
6.
Materialnopravni in procesnopravni položaj otroka v postopkih po družinskem zakoniku
Natalija Janeš, 2022

Opis: Družinski zakonik, ki je v uporabi od leta 2019, je v slovenski red prinesel kar nekaj novosti ter reformiral obstoječe družinsko pravo. Pričujoča doktorska disertacija se v svoji vsebini dotika zlasti tem, ki se nanašajo na razmerja med starši in otroci, poudarek je na koristih otrok ter iz tega izhajajočih ukrepih za varstvo njihovih koristi. V disertaciji so s teoretičnega vidika predstavljeni ključni pojmi, ki definirajo osnovna razmerja med starši in otroci, od starševske skrbi, prvenstva in odgovornosti staršev, pozitivnega starševstva, do ustavnih pravic, ki se dotikajo starševskih pravic in obveznosti, posebnega varstva in skrbi za otroke ter orisa ogroženosti otrok in možnih ukrepov, s katerimi država zagotavlja zaščito otrok kot posebej varovane kategorije, v primerih, ko starši za otroke ne skrbijo, če otroci staršev nimajo ali so iz katerega koli drugega razloga brez ustrezne družinske oskrbe. Del disertacije podrobneje predstavlja procesni položaj otroka v postopkih pred sodiščem. Poseben poudarek je narejen na teži in vplivu otrokovega mnenja, ki ga lahko poda glede vsebin, nanašajočih se na različna področja njegovega življenja. V povezavi s slednjim je del diskurza namenjen še procesni sposobnosti otroka, njegovem zastopanju s strani kolizijskega skrbnika in pomenu zagovornika, ki je vezni člen med otrokom in formalnim organom – sodiščem. Določeni strokovni pomisleki oziroma zaznave o tem, da nova ureditev še ni v celoti optimalno dograjena, tudi iz razloga, ker se deloma žal ne udejanja v praksi, so osmišljeni še skozi prizmo tujih ureditev, ki jo disertacija na kratko predstavi, ravno zaradi primerjave z drugimi ureditvami in z namenom ugotavljanja, kaj bi lahko bilo boljše, učinkoviteje, kvalitetnejše. Disertacija ima tudi praktični del, ki zajema raziskavo, narejeno na primerih sklepov, izdanih na prvi stopnji s strani okrožnih sodišč. Na podlagi analize so narejeni določeni zaključki, s katerimi se potrjujejo tudi vsebinske teze, postavljene v hipotezah. Teoretična izhodišča v povezavi s proučeno prakso in lastnim izkustvenim izhodiščem skozi disertacijo odražajo odsev trenutnega stanja obravnav družinskih zadev v Sloveniji. Ti sporočajo, da otrok v tovrstnih postopkih še vedno nima položaja enakovrednega subjekta.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: materialno pravo, procesno pravo, zakonodaja
Objavljeno: 30.01.2023; Ogledov: 664; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1,84 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh