1. Odraščanje ob staršu s simptomatiko narcisizmaMaria Pečnik, 2025, ni določena Opis: Diplomska naloga se osredotoča na raziskovanje odraščanja otrok ob staršu s simptomatiko narcisizma ter na način, kako takšno družinsko okolje oblikuje otrokovo psihološko in čustveno razvojno pot ter povzroča dolgoročne posledice. S pomočjo sistematičnega pregleda literature naloga analizira ključne duševne motnje, kot so depresija, anksioznost in posttravmatska stresna motnja, ki so pogosto prisotne pri otrocih, ki so odraščali v tovrstnem okolju. Poseben poudarek je namenjen narcisistični osebnostni motnji, njenim značilnostim in razumevanju načina, kako narcisistično vedenje staršev zaznamuje otrokovo samopodobo, občutek varnosti ter oblikovanje odnosov z drugimi, tako v otroštvu kot v odrasli dobi. Raziskava je bila izvedena s kvalitativnim pristopom, kjer je bil uporabljen PRISMA-model za sistematično iskanje in analizo strokovne in znanstvene literature. Pri izbiri virov so bili upoštevani kriteriji, kot so relevantnost, metodološka zanesljivost, časovna aktualnost in vsebinska skladnost z obravnavano tematiko. Vključena literatura obsega tako domače kot tuje vire, ki nudijo vpogled v posledice otrokovega odraščanja ob staršu s simptomatiko narcisizma. Ugotovitve te diplomske naloge se nanašajo na dolgoročne posledice odraščanja otrok ob staršu s simptomatiko narcisizma, ki vključujejo psihološke, čustvene in socialne vidike razvoja posameznika. Analiza literature je pokazala, da otroci staršev z narcisistično simptomatiko pogosto razvijejo nizko samopodobo, ki izhaja iz nenehne kritike, omalovaževanja ali nepodpirajočega vedenja staršev. Z raziskavo smo dokazali, da otroci teh staršev pogosto razvijejo nezdrav slog navezanosti, kar se kaže v težavah pri vzpostavljanju zaupanja in tesnih medosebnih odnosov. Narcisistično vedenje staršev lahko pri otrocih povzroči globoko notranjo zmedenost glede ljubezni in občutka varnosti, kar se odraža v njihovem odraslem življenju. Naloga osvetljuje pomen prepoznavanja te problematike in nudenja ustrezne strokovne podpore otrokom, ki so odraščali v družinskih razmerah, zaznamovanih z narcisističnim vedenjem staršev. Pridobljeni rezultati prispevajo k širšemu razumevanju dolgoročnih posledic odraščanja ob staršu s simptomatiko narcisizma in ponujajo pomembna izhodišča za nadaljnje raziskave.
Ključne besede: narcisizem, narcizem, narcisistična osebnostna motnja, odraščanje ob narcisističnem staršu, depresija, anksioznost, nizka samopodoba
Objavljeno v ReVIS: 07.06.2025; Ogledov: 238; Prenosov: 13
 Celotno besedilo (861,77 KB) |
2. PACIENT S ČREVESNO STOMOKlara Nosan, 2024, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Stoma je odprtina na trebušni steni, ki jo je mogoče povezati z našim prebavnim
ali urinskim sistemom, poznamo pa tudi dihalne stome. Stoma je videti kot majhen rožnat
prirastek, prišit na telo. Ker stome nimajo mišic, se urin in blato izločata nenadzorovano.
Stome delimo glede na čas trajanja, torej na začasne in stalne. Črevesne stome delimo na
stome debelega črevesja in tankega črevesja. V diplomski nalogi se bomo opredelili na
življenje pacienta s črevesno stomo in spremembo življenjskega sloga. Namen raziskave je
preučiti kakovost življenja pacienta s črevesno stomo.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu ter deskriptivni
metodi dela. Za potrebe empiričnega dela smo zbirali, analizirali in sintetizirali primarne ter
sekundarne vire. Primarne podatke smo analizirali s pridobljeno tehniko anketiranja. Vir
podatkov je bil tudi pregled domače in tuje literature ter internih baz (PubMed, Cobiss).
Rezultati: V anketi je sodelovalo 100 anketirancev. Z raziskavo smo ugotovili, da so 49 (49
%) anketirancem uvedli črevesno stomo zaradi raka debelega črevesa. 35 (47 %) anketirancev
se sooča z vnetjem kože okoli stome. Kolostomo ima izpeljano 63 (63 %) anketirancev.
Raziskava je pokazala, da se 86 (86 %) anketirancev strinja, da je uvedba stome vplivala na
njihovo življenje. Velika večina anketirancev 81 (81 %) trdi, da ima stoma velik vpliv na
samopodobo.
Razprava: V raziskavi smo ugotovili, da spol, starost in socialni status ne vplivajo na
vpeljavo črevesne stome. Največ anketirancev ima nameščeno kolostomo, kar pomeni, da
imajo stomo izpeljano na levem delu trebuha. Ker ima večina naših anketirancev stomo več
kot eno leto, lahko predvidevamo, da je njihova stoma trajna. Prav tako lahko na podlagi naše
raziskave ugotovimo, da so pacienti dobili dobra navodila o negi stome, saj je večina
anketirancev odgovorila, da za oskrbo stome porabijo manj kot 20 minut. V raziskavi smo
ugotovili, da do stome največkrat privede rak debelega črevesa ali rak danke.
Ključne besede: stoma, ileostoma, kolostoma, zapleti, prolaps, samopodoba, življenjski slog.
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 605; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,45 MB) |
3. SKUPNO BRANJE V ZGODNJEM OBDOBJU OTROŠTVA IN TVORJENJE GLOBLJE POVEZANOSTI Z OTROKOMAnja Zalašček, 2024, ni določena Opis: Uvod: Otrok že takoj po rojstvu prične s prvimi oblikami komunikacije, katerih namen je priti v stik s primarnim skrbnikom. Njuna vez se od zgodnjega otroštva krepi s tem, ko skupaj preživljajo kvaliteten čas ter preko drugih aktivnosti. Eden od načinov kvalitetnega preživljanja skupnega časa otroka in starša je tudi branje. V teoretičnem delu naloge smo obravnavali pomen skupnega branja v zgodnjem otroštvu, ki se najpogosteje prične v primarni družini. Le-to pa vpliva na razvoj pismenosti, otrokovo učenje predbralnih veščin pa je bistveno tudi z vidika kognitivnega, čustvenega, socialnega in moralnega področja. Skozi raziskavo smo ugotavljali ne samo, da ima skupno branje velik vpliv na otrokovo pripravljenost na izobraževanje, pač pa tudi, da le-to prispeva h krepitvi odnosa med staršem in otrokom. Metode: Pri raziskovalni nalogi smo uporabili kvalitativni raziskovalni pristop. V vzorec je bilo vključenih 7 mater, ki berejo svojim otrokom. Polstrukturirane intervjuje smo s 6 intervjuvankami izvedli v živo, z 1 intervjuvanko pa preko Zoom-a. Raziskovali smo pogostost skupnega branja staršev in otrok ter se s kvalitativno raziskavo z uporabo intervjujev približali odnosu, ki ga imata starš in otrok. Rezultati: Vse intervjuvanke poročajo o tem, kako velik pomen ima skupno branje v zgodnjem otroštvu ne le za akademsko pripravljenost otroka, temveč tudi za vzpostavljanje pomembnih vezi v vseh nadaljnjih odnosih (100%). Vse intervjuvanke poročajo o začetkih branja pred ali pri prvem letu otrokove starosti (100%) in sicer z namenom spodbuditi razvoj govora, pismenosti, domišljije ter za zanimanje za bralno gradivo (100%). Rezultati kažejo, da so z vzpostavljanjem bralne rutine želele poglobiti medsebojni odnos ter vzpostavljali medsebojne občutke sproščenosti in varnosti (75%). Diskusija in zaključek: Skupno branje prav tako prispeva k razvoju otrokove zdrave navezanosti do starša, le-ta pa veliko doprinese k otrokovi samopodobi. Ta se krepi, saj se ob branju s starši otrok počuti varnega in pomirjenega.
Ključne besede: Družinsko branje, zgodnje otroštvo, pismenost, povezanost, samopodoba.
Objavljeno v ReVIS: 09.04.2024; Ogledov: 1063; Prenosov: 38
Celotno besedilo (1,82 MB) |
4. POVEZAVE MED KRITIKAMI IN POHVALAMI V OTROŠTVU TER MED SAMOPODOBO V ODRASLOSTITamara Žibrek, 2023, ni določena Opis: V diplomskem delu smo raziskovali povezavo med kritikami in pohvalami v otroštvu na samopodobo posameznikov v odrasli dobi. V teoretičnem delu smo z vidika več strokovnjakov definirali pojem samopodobe in v povezavi z njim tudi pojem samospoštovanja, omenili smo tudi samozavest. Osredotočili smo se na strukturo in razvoj samopodobe ter raziskovali vplive tako na samopodobo kot tudi na samospoštovanje. Prav tako smo z vidika različnih raziskovalcev ugotavljali, kako povezujejo starševske pohvale in kritike otrokom in najstnikom na izgradnjo njihove samopodobe, pri čemer smo se dotaknili tudi vzgojnih stilov.
V empiričnem delu naloge smo izvedli raziskavo s pomočjo kvalitativne metodologije. Intervjuvali smo 10 delovno aktivnih intervjuvancev v starostnem razponu od 30 do 60 let. Ugotovili smo, da imajo intervjuvanci na splošno dobro ali vsaj zadovoljivo tako splošno, kot tudi telesno, akademsko in socialno samopodobo. Pri odzivih intervjuvanih na pohvale in kritike iz okolice v sedanjosti smo prišli do spoznanja, da se na pohvale sodelavcev odzivajo večinoma s pozitivnimi reakcijami, medtem ko pri odzivu na pohvale prijateljev nihče ne poroča o neprijetnih občutkih. Intervjuvani dajejo večji pomen pohvalam prijateljev, obenem pa jih kritike bližnjih tudi bolj prizadenejo. Intervjuvanci so bili v otroštvu s strani staršev največkrat pohvaljeni za delovne in učne navade. Pri načinu, kako so jih starši pohvalili je prevladovala oznaka besedno. V okviru izrečenih kritik smo ugotovili, da so bili v veliki večini intervjuvani deležni kritike vedenja. Kot način kritiziranja so vsi intervjuvani navedli kritike z besedami. Intervjuvani v večini ocenjujejo, da so pohvale in kritike iz otroštva pomembno vplivale na njihovo sedanjo samopodobo in s tem na njihove zdajšnje odzive na dogodke iz okolice. Prav tako se povečini zavedajo vpliva pohval in kritik s strani staršev na njihovo sedanjo samopodobo in na doživljanje sebe v interakciji z okolico.
Ključne besede: pohvala, kritika, otroštvo, starši, samopodoba, samospoštovanje
Objavljeno v ReVIS: 26.10.2023; Ogledov: 1439; Prenosov: 31
Celotno besedilo (1,32 MB) |
5. Povezanost redne fitnes vadbe in telesne samopodobe : diplomska nalogaMelani Ploj, 2022, diplomsko delo Opis: Zanimanje za raziskovanje telesne samopodobe se je v zadnjem času povečalo. Na to temo je bilo tako pri nas kot tudi drugod po svetu opravljenih kar nekaj novejših raziskav. Telesna samopodoba v povezavi z vadbo v fitnesu pa ni tako raziskana, sploh pa ne v Sloveniji. Ker se je v zadnjih letih priljubljenost takšne oblike vadbe občutno dvignila, se nam je zdelo smiselno raziskati, kako je povezana s telesno samopodobo in s tem morda prispevati kakšna dodatna spoznanja za vse, ki so vpeti v ta proces.
V teoretičnem delu smo na kratko predstavili splošno samopodobo in se podrobneje osredotočili na telesno samopodobo, njen razvoj, razlike med spoloma in povezanost s telesno dejavnostjo. V nadaljevanju smo predstavili fitnes vadbo in z njo povezana tekmovanja.
Z empiričnim delom smo želeli poiskati povezavo med vadbo v fitnesu in telesno samopodobo. Cilj raziskave je bil vezan na iskanje razlik v telesni samopodobi med tremi raziskovalnimi skupinami – neaktivnimi posamezniki, tistimi, ki fitnes obiskujejo rekreativno in tistimi, ki fitnes obiskujejo tekmovalno, prav tako pa smo iskali razlike v telesni samopodobi med spoloma. Za raziskavo smo uporabili kvantitativno metodologijo, podatke pa smo zbrali s pomočjo anonimne spletne ankete, ki je vsebovala PSDQ-vprašalnik telesne samopodobe. Raziskovalni vzorec je zajemal 166 udeležencev, starih med 18–35 let, od tega 59 (35,5 %) neaktivnih posameznikov, 56 (33,7 %) rekreativcev in 51 (30,7 %) tekmovalcev, glede na spol je bilo v vzorec vključenih 88 (53 %) žensk in 78 (47 %) moških. Rezultati so pokazali, da se razlike v telesni samopodobi pojavljajo med neaktivnimi in aktivnimi posamezniki (rekreativci in tekmovalci, ki obiskujejo fitnes). Opazne razlike v telesni samopodobi med spoloma smo zasledili pri splošni skupini (združene vse tri raziskovalne skupine) in v neaktivni skupini.
Ključne besede: telesna samopodoba, fitnes, neaktivni posamezniki, rekreativci, tekmovalci, razlike med spoloma, PSDQ, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 20.01.2023; Ogledov: 1398; Prenosov: 53
Celotno besedilo (930,44 KB) |
6. Družbena omrežja in samopodoba med mladimi : diplomska nalogaPia Lapanja, 2022, diplomsko delo Opis: Internet se je s svojim tehnološkim razvojem razrasel v naš vsakdan kot tudi odnose, ki jih ob tem vzpostavljamo in gradimo. Občutek, da je internetna komunikacija mladim že položena v zibko, ni povsem izvit iz trte: v uporabi interneta kot komunikacijskega kanala prednjačijo mladi, vendar temu trendu sledijo tudi starejši odrasli. Pozitivna paradigma je, da družbena omrežja predstavljajo prostor za izražanje identitete, krepitev in razvoj družbenih odnosov ter pomagajo pri razvoju socialnih veščin. V tej diplomski nalogi smo na podlagi lastne raziskave (po metodi CAWI) želeli opredeliti povezanost družbenih omrežij, njihove pogostosti in namena uporabe s samopodobo njihovih uporabnikov ter preučiti, ali obstajajo razlike v teh kategorijah med mlajšimi in starejšimi uporabniki, navsezadnje pa še ugotoviti, kakšna je samopodoba mladih in starejših ter ali se samopodoba uporabnikov družbenih omrežij spreminja s starostjo. Skozi izbran metodološki pristop, ki temelji na vprašalniku samospoštovanja (po Rosenberg) in samopodobe (po Sorensen), smo preverjali tri delovne hipoteze, ki iščejo statistično značilne razlike v samopodobi ter pogostosti (in namenom) uporabe družbenih omrežij med mlado in starejšo odraslo populacijo. Kot kažejo rezultati, imajo pogosti uporabniki (ne glede na starostno skupino, ki ji pripadajo) v povprečju nižjo samooceno samopodobe kot občasni ali redkejši uporabniki družbenih omrežij. Analiza je še pokazala, da med mladimi (18 in 30 let) ter starejšimi odraslimi (nad 50 let), ki pogosteje uporabljajo virtualna družbena omrežja, mladi svojo samopodobo ocenjujejo nižje kot tisti, ki družbena omrežja uporabljajo redkeje. Družbeni mediji obsegajo medsebojno komunikacijo in idealizirane medijske podobe, zato se uporabniki v tem kontekstu nagibajo k procesu družbene primerjave. Teoretiki ob tem ugotavljajo, da mladi družbene medije jemljejo premalo kritično in se od njih ne distancirajo dovolj učinkovito. Temu primerno se lahko pojavijo odvisnosti ali druga vedenja, ki dolgoročno negativno vplivajo na mlade in njihovo samopodobo.
Ključne besede: družbena omrežja, pogosta uporaba, vpliv, samopodoba, mladi, virtualni odnosi, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 23.12.2022; Ogledov: 2644; Prenosov: 371
Celotno besedilo (1,42 MB) |
7. |
8. Samopodoba žensk z ADHD v sodobni družbi : diplomska nalogaAnja Rupnik, 2021, diplomsko delo Opis: Omemba motnje ADHD se v sodobni družbi pojavlja vedno večkrat. Zaradi nerazumevanja in neinformiranosti o motnji, še vedno prihaja do stigmatizacije obolelih. V diplomski nalogi smo raziskovali, kako se ženske z ADHD doživljajo, kako doživljajo svojo vlogo v družbi in kako se stigma zaradi ADHD potencialno povezuje z njihovo samopodobo.
V teoretičnem delu smo najprej predstavili trenuten položaj žensk v družbi in kako se je ta položaj skozi čas spreminjal. Nekaj besed smo namenili seksizmu in sistemu patriarhata, ter kako vplivata na blagostanje žensk in družbe kot celote. Nato smo predstavili spol in spolne vloge ter stereotipe o ženskah, saj so pomembni dejavniki pri boljšem razumevanju problematike. Opredelili smo samopodobo, identiteto in samospoštovanje, ki tvorijo celoto samodoživljanja posameznika. V zadnjem delu teoretičnega dela smo opredelili ADHD, opisali simptomatiko, kako se ga odkriva in zdravi, razlike med spoli ter posledice in komorbidnost motnje.
Empirični del zajema kvalitativno analizo petih polstrukturiranih intervjujev. Vzorec so sestavljale ženske, stare od 20 do 42 let, s potrjeno diagnozo ADHD. Vprašanja so se osredotočala na odnos žensk do družbe ter njihovega položaja v njej, na odnos družbe do ADHD in žensk z ADHD do te motnje ter kako se vse skupaj povezuje z njihovo samopodobo. Rezultate smo predstavili z izseki intervjujev, ki so pripomogli h globljemu razumevanju problematike. Pokazali so, da je potrditev in sprejemanje diagnoze ADHD udeleženkam izjemno pomembna in da sta stigmatizacija ter nerazumevanje družbe pripomogla k njihovi slabši samopodobi. Majhen vzorec in število mlajših udeleženk sta bili glavni omejitvi, zato rezultatov nismo mogli posplošiti na celotno populacijo.
Ugotovitve raziskave so lahko smernice za nadaljnje raziskovanje vsakodnevnega doživljanja žensk z ADHD in kako se nerazumevanje in stigmatizacija s strani družbe povezujeta z njihovo samopodobo.
Ključne besede: motnja ADHD, samopodoba, ženske, spolne vloge, sodobna družba, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2022; Ogledov: 1733; Prenosov: 125
Celotno besedilo (1,18 MB) |
9. Analiza spremenljivosti in povezanosti stilov navezanosti ter samopodobe : magistrska naloga študijskega programa druge stopnjeSiena Krušič, 2021, magistrsko delo Opis: Stili navezanosti predstavljajo temelje za naše odnose in komunikacijo s soljudmi. Delimo jih na varne in negotove, odvisno od tega, kako varne oziroma negotove se počutimo v odnosih, kako pomembni so za nas odnosi ter na kakšen način se trudimo dobiti od drugih tisto, kar potrebujemo. Stili navezovanja so tesno povezani s samopodobo, saj je ta v največji meri odvisna od povratne informacije, ki nam jo drugi podajajo o nas in pa od naših idej o tem, kako nas drugi vidijo.
Tako stili navezanosti kot samopodoba so skozi življenje spremenljivi. Z večjim občutkom varnosti v odnosih se izboljša tudi samopodoba, prav tako pa se z izgubo varnosti samopodoba poslabša.
V nalogi najprej raziskujemo teorijo navezanosti, na podlagi katere se je razvilo naše razumevanje mehanizmov medsebojnih odnosov. Odkrivamo vplive na razvoj različnih stilov navezanosti in njihove posebnosti, značilnosti posameznih obdobij, specifičnost stilov v različnih odnosih ter njihovo spremenljivost. V nadaljevanju predstavimo razvoj samopodobe ter njeno povezanost s stili navezovanja. Raziskujemo tudi terapevtsko in psihosocialno obravnavo stilov navezanosti ter samopodobe.
V lastni raziskavi na izbranem vzorcu raziskujemo sprememenljivost in povezanost splošnih in specifičnih stilov navezanosti ter samopodobe v različnih življenjskih obdobjih. S pomočjo vprašalnikov in intervjujev razkrivamo, da pri raziskovanih osebah spremembe navezovanja praviloma spremljajo tudi spremembe samopodobe. Negativne spremembe najpogosteje nastopajo kot posledice težkih življenjskih izkušenj in izgub, njihov vpliv pa je velik in trajen; pozitivne spremembe so lahko načrtovane, dosežemo jih skozi delo na sebi, v terapiji ali skozi izboljšane odnose. Verjetni vzroki za razvoj in spremembe specifičnih stilov in samopodobe raziskovanih oseb se ujemajo s pregledom relevantne literature in z rezultati pomembnejših raziskav, ki jih navajamo v nalogi.
Ključne besede: stli navezanosti, samopodoba, samozavest, spremembe, povezanost, svetovanje, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 05.05.2022; Ogledov: 1290; Prenosov: 44
Celotno besedilo (1,79 MB) |
10. Strah pred javnim nastopanjem : diplomska naloga visokošolskega univerzitetnega študijskega programa prve stopnjeSonja Benčina, 2014, diplomsko delo Opis: Strah pred javnim nastopanjem je strah, ki je prisoten skoraj v vsakem posamezniku. Je pojav,
ki ljudi lahko ovira pri vsakdanjem življenju in njihovih uspehih. Mnogi strah pred javnim
nastopanjem skrivajo in si ne priznajo, da jih le-ta ovira v življenju. Posledično se začnejo
javnemu nastopanju izogibati in s tem zmanjšajo možnost za uspešno premagovanje strahu
pred javnim nastopanjem. Če se s strahom pred javnim nastopanjem ne soočajo in ga ne
poskušajo odpraviti, se le-ta veča in vedno težje se ga znebijo. V diplomski nalogi sem
poskušala izvedeti, zakaj se posamezniki javnega nastopanja bojijo in kako, če sploh, strah
pred javnim nastopanjem premagujejo. Preverila sem pomen besed strah in fobija, dejstva o
strahu, kako samopodoba vpliva na pojavljanje strahu in preučila posledice strahu pred javnim
nastopanjem. V diplomsko nalogo sem vključila kvalitativno raziskavo, v kateri sem kot
merski instrument izvedla fokusno skupino. Tako raziskava kot tudi predelana literatura sta
dali podobne rezultate oziroma sklepe. Ugotovila sem, da se veliko posameznikov boji
javnega nastopanja. Najpogostejši vzrok za strah pred javnim nastopanjem je, da se
posamezniki bojijo biti izpostavljeni in ocenjevani. Bojijo se, da ne bodo sprejeti v družbo in
da jih bo ta zaradi napak pri nastopanju zavračala in izobčila. Na pojav strahu pred javnim
nastopanjem pomembno vpliva tudi samopodoba posameznika. Večina vprašanih ne
uporablja posebnih metod za odpravo strahu pred javnim nastopanjem, čeprav jih poznajo in
vedo, da bi jim lahko pomagale. Le dva izmed vprašanih pred javnimi nastopi izvajata jogo za
sprostitev. Avtorji prebrane literature svetujejo različne metode, ki pomagajo zmanjšati
oziroma odpraviti strah pred javnim nastopanjem. Razhajanje sem opazila le pri fokusni
skupini, kjer so bili vprašani skeptični do kakršnih koli metod za odpravljanje strahu pred
javnim nastopanjem. Poudarili so, da lahko posameznik strah pred javnim nastopanjem
premaga le z veliko vaje in trdne volje.
Ključne besede: javno nastopanje, strah, fobija, samopodoba, socialna fobija
Objavljeno v ReVIS: 29.07.2021; Ogledov: 2355; Prenosov: 136
Celotno besedilo (601,30 KB) |
