Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Posilstvo - dileme v kazenskopravni praksi
Maša Korošec, 2017

Opis: Diplomsko delo govori o tematiki posilstva, obravnavani iz vidika kazenskega prava. Delno se obravnavana tematika seveda prepleta s kriminalistično stroko in psihologijo, vendar je rdeča nit naloge usmerjena v kazenskopravno relevantna dejstva.Ukvarjam se z vprašanji definicije posilstva, razvojem pojma ter inkriminacije posilstva v zgodovini ter seveda s trenutnimi ureditvami kaznivega dejanja posilstva ter ostalimi spolnimi delikti, ki so zajeti v členih 171-176. trenutno veljavnega Kazenskega zakonika v Republiki Sloveniji.V samem kazenskem postopku je treba spoštovati načela, ki sodnike vodijo ter usmerjajo pri razreševanju dilem. V diplomski nalogi so obravnavana tista načela, ki so za izbrano tematiko pomembnejša. Obravnavane v posebnem podpoglavju so tudi kazni, ki so za kazniva dejanja spolnih deliktov predpisane v Sloveniji, s poudarkom na primerih iz sodne prakse, kjer je razvidno, kako se v resničnem svetu izkoriščajo možnosti kaznovanja storilcev tovrstnih kaznivih dejanj. Priče, žrtve imajo v kazenskem postopku posebno mesto, saj so za dosego obsodbe velikokrat najpomembnejši dejavnik. Novela ZKP-N uvaja pomembne spremembe, predvsem v predkazenskem postopku, ki opisujejo dokazne vrednosti pričanja prič. Kot tesno povezan dokaz s pričanjem žrtev se uporablja v kazenskem postopku tudi dokazovanje DNK. To lahko z znanstveno gotovostjo umesti storilca na mesto zločina ter prikaže potek dogodka, sploh v nesrečnih primerih, ko je žrtev mrtva in pričanje ni mogoče, kot se je to pripetilo pri prvem primeru obsodbe s pomočjo DNK-dokazovanja. Odvzem svobode odločanja pri odločitvi o spolnem dejanju predstavlja poseg v pravice, varovane s številnimi mednarodnimi dokumenti, nacionalnimi zakoni ter Ustavo RS. Je nedopustno, treba pa je kaznivo dejanje razumeti s strani žrtve, da bi lahko prenehali s stigmatizacijo ter z nadaljnjo sekundarno viktimizacijo, ki jo žrtev, ki dejanje prijavi, že tako doživlja ob prijavi sami. S tem bi morda v prihodnosti poskrbeli za to, da bi se tovrstna kazniva dejanja vsaj večinsko prijavljala.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: posilstvo, spolno nasilje, kazenski postopek, dokazovanje DNK, pričanje žrtev, sekundarna viktimizacija
Objavljeno: 12.07.2018; Ogledov: 3348; Prenosov: 338
.pdf Celotno besedilo (858,38 KB)

2.
Sekundarna viktimizacija v R Sloveniji z vidika Evropske direktive o pravicah žrtev kaznivih dejanj
Viviana Ganzitti, 2024

Opis: Postati žrtev kaznivega dejanja pomeni za prizadeto osebo in njene bližnje nepravičen in nasilen poseg zoper osnovne zaščitene dobrine. Ta sporna dejanja lahko za seboj pustijo težke poledice, zato je za vsako skupnost, ki naj bi temeljila na socialnem in pravnem sistemu, pomembno, da se primerno odzove na stiske in potrebe prizadetih ljudi in tako poskusi ponovno vzpostaviti porušeno pravičnost. Potreba po pravičnosti in socialni podpori sta eni izmed osnovnih človeških potreb, zato je lahko pomanjkanje primernega odziva za človeka travmatično. Takšni napačni reakciji zato rečemo sekundarna viktimizacija. Takšni zgrešeni odzivi so lahko posledica pomanjkanja spoznanj ali motivacije posameznikov iz okolice ter neprimerno zastavljenih politik in postopkov pri obravnavi žrtev. Direktiva 2012/29/EU se posveča preprečevanju teh napačnih odzivov do žrtev kaznivih dejanj na ozemlju Evropske unije. Republika Slovenija je imela 3 leta časa prenesti direktivo v svoje notranje pravo z namenom doseganja zastavljenih ciljev, ki bodo izboljšali položaj obravnavanih žrtev. V preverbo prisotnosti sekundarne viktimizacije so se izvedli in analizirali intervjuji z žrtvami kaznivih dejanj. Analiza teh intervjujev je potrdila ugotovitve Evropske komisije iz leta 2022, da je izvajanje direktive prispevalo k izboljšanju položaja žrtev v Sloveniji, a je treba izboljšati zlasti ozaveščanje teh, ki žrtve obravnavajo, in informiranje žrtev, saj sta zavedanje o pravicah in razumevanje fenomena žrtve ključna za zmanjševanje tveganj sekundarne viktimizacije. Poročanje žrtev pa je pokazalo na pasivnost države ob kršenju zakonodaje, namenjene zaščiti žrtev. Za državo bo torej pomembno evalvirati in nadgraditi delovanje in doseganje ciljev direktive v praksi.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: sekundarna viktimizacija, žrtev, Evropska direktiva, pravice žrtev, viktimologija
Objavljeno: 16.04.2024; Ogledov: 24; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (585,87 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh