Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravica do zdravega življenjskega okolja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : magistrsko delo
Andreja Friškovec, 2023, magistrsko delo

Opis: Mednarodna skupnost je šele oktobra 2021 z resolucijo Sveta Združenih narodov za človekove pravice in julija 2022 z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov priznala pravico do čistega, zdravega in trajnostnega okolja kot človekovo pravico. Te pravice instrumenti kot so Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropska socialna listina, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ne vsebujejo, saj je bilo po drugi svetovni vojni v ospredju zagotavljanje državljanskih in političnih ter ekonomskih in socialnih človekovih pravic. Pravice ne vsebuje niti Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Šele proti zadnji četrtini 20. stoletja je začelo prihajati do prepleta področja človekovih pravic in okoljskega prava, pri čemer Konferenca Združenih narodov o človekovem okolju leta 1972 odražala prvo priznanje soodvisnosti človekovih pravic in okolja, pomembni sta bili tudi Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju ter Četrta ministrska konferenca kot del procesa Okolje za Evropo. Danes so okoljske pravice tiste, ki priznavajo pravico do določene stopnje kakovosti življenjskega okolja in jih sestavljajo materialne oz. temeljne pravice in procesne pravice. Evropska komisija za človekove pravice se je leta 1969 in 1976 srečala s prvima pritožbama kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja, a ju je zavrnila kot nezdružjivi ratione materiae. Kljub temu sta bila kasneje razvita dva posredna načina varovanja te pravice. Tako je do danes Evropsko sodišče za človekove pravice zahvaljujoč kreativni sodniški interpretaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki temelji na doktrini živega instrumenta odločilo že v več kot 300 primerih, ki so se nanašali na kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja in so jih pritožniki uveljavljali v okviru obstoječih konvencijskih pravic. Poleg sodnikov si tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope prizadeva za vključitev te pravice v Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je v priporočilu leta 2021 predstavila predlog besedila dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin o pravici do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja. Za zagovitev te pravice si na regionalni ravni prizadevata tudi Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev ter Medameriško sodišče za človekove pravice.
Ključne besede: človekove pravice, okoljsko pravo, pravica do zdravega življenjskega okolja, definicija okolja, materialne okoljske pravice, procesne okoljske pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, regionalni pristop, Afriška listina o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, Dodatni protokol k Ameriški konvenciji o človekovih pravicah na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic
Objavljeno v ReVIS: 20.04.2023; Ogledov: 786; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

2.
Vpliv mednarodnega prava na pravice posameznikov : magistrsko delo
Nastja Lovrec, 2022, magistrsko delo

Opis: Sodobno mednarodno pravo se v veliki meri razlikuje od klasičnega. Ne ureja namreč zgolj odnosov med njegovimi izvornimi subjekti, temveč vpliva tudi na položaj posameznikov, ki dobivajo v okviru mednarodne skupnosti vedno večjo vlogo. Najpomembnejši vir mednarodnega prava so mednarodne pogodbe, ki se lahko, kolikor nacionalne ustave to dopuščajo, v notranjih pravnih redih uporabljajo neposredno. Neposredna uporabljivost mednarodnih pogodb je odvisna od pristopa, ki ga je posamezna država povzela glede vključevanja mednarodnih pravnih aktov v domače pravo. 8. člen Ustave Republike Slovenije določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar pa še ne pomeni, da so določila vseh mednarodnih pogodb tudi neposredno izvršljiva pred domačimi sodišči pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. V magistrskem delu sem raziskovala problematiko neposredne uporabljivosti mednarodnih aktov, pri čemer sem na primeru naključno izbranih dokumentov (Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Splošne deklaracije človekovih pravic) ocenjevala, kakšen položaj le-ti zasedajo v notranjem pravnem redu Republike Slovenije, ter ugotavljala, ali so neposredno uporabljivi in ali vsebujejo takšne določbe, ki so pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov izvršljive tudi pred domačimi sodišči.
Ključne besede: mednarodno pravo, mednarodnopravna subjektiviteta posameznika, odgovornost posameznika na mednarodni ravni, mednarodne pogodbe, Konvencija MOD št. 158, Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, neposredna uporabljivost, neposredna izvršljivost
Objavljeno v ReVIS: 23.11.2022; Ogledov: 792; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (712,87 KB)

Iskanje izvedeno v 0.77 sek.
Na vrh