Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V diplomskem delu obravnavam ukrep za varstvo koristi otroka, in sicer odvzem otroka. Starši so tisti, ki so v prvi vrsti dolžni in upravičeni poskrbeti za otrokove pravice ter koristi. Šele takrat, ko ti svoje starševske obveznosti ne izvajajo v otrokovo korist, je država dolžna poseči v družinsko razmerje. Ukrepi za varstvo koristi otroka niso namenjeni kaznovanju staršev, ampak zaščiti koristi otroka. Odvzem otroka izreče sodišče, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti. Je eden hujših ukrepov za varstvo koristi otroka, saj se otroka izloči iz družine, ki bi mu morala predstavljati varno zatočišče in izhodišče za raziskovanje zunanjega sveta. Gre za zelo močen poseg v razmerje med starši in otrokom, ki za vedno pusti posledice na otrokovem duševnem zdravju. Namen diplomske naloge je temeljito predstaviti ukrep odvzema otroka. Delo obsega tudi predstavitev Protokola priporočenega ravnanja v primeru, ko se izvrši odločba o odvzemu otroka z neposredno izročitvijo, ki ga je v sodelovanju z drugimi institucijami, zaradi zahtevnosti postopka o odvzemu otroka, sprejelo Vrhovno sodišče RS in obravnavo škodljivih posledic na duševnem zdravju otroka, ki jih pusti sama izvršitev ukrepa.
Ključne besede: odvzem otroka, otrok, ukrep za varstvo koristi otroka, slabosti izvršbe, posledice odvzema otroka
Objavljeno: 20.06.2023; Ogledov: 186; Prenosov: 0

Opis: Osrednja tema magistrskega dela je postopek s pogajanji brez predhodne objave, opredeljen v 46. členu ZJN-3. V povezavi s tem je preverjena resničnost treh hipotez, in sicer: (1) da postopek s pogajanji brez predhodne objave, v primerjavi z ostalimi postopki javnega naročanja, v manjši meri spoštuje temeljna načela ZJN-3, (2) da razlogi, ki upravičujejo uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave, se ne razlagajo dovolj restriktivno, čeprav praksa Sodišča Evropske Unije to zahteva in (3) da je primerjavi z ostalimi postopki javnega naročanja, zoper postopek s pogajanji brez predhodne objave, v manjši meri zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Pri preverjanju prve hipoteze sta uporabljeni primerjalna in induktivno-deduktivna metoda, ki je bila osrednja metoda tudi pri preverjanju resničnosti druge hipoteze. Tretja hipoteza je preverjena na podlagi komparativne in deskriptivne metode. Vse tri vnaprej predvidene hipoteze so bile v magistrskem delu potrjene, pri čemer je v povezavi s prvo hipotezo poudarjeno, da postopek s pogajanji brez predhodne objave v manjši meri spoštuje predvsem temeljno načelo transparentnosti in z njim pogosto povezano načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Ugotovitve in rezultati magistrskega dela se kažejo v natančni analizi postopka s pogajanji brez predhodne objave, kar je uporabno tako za ponudnike, kot tudi naročnike, saj se zdi, da so pri obravnavanem postopku številne nejasnosti, zaradi katerih prihaja do kršitev temeljnih načel javnega naročanja. Z natančnim poznavanjem postopka, kot tudi uveljavljanja pravnega varstva zoper ta postopek, pa je mogoče stremeti k manj kršitvam in bolj premišljeni uporabi tega postopka, ki naj bi bila zgolj skrajna in izjemna možnost naročnikov.
Ključne besede: Postopek s pogajanji brez predhodne objave, javno naročanje, pravno varstvo v postopkih javnega naročanja, Zakon o javnem naročanju (ZJN-3), nabava zaščitne in medicinske opreme
Objavljeno: 08.06.2023; Ogledov: 198; Prenosov: 26
Celotno besedilo (949,39 KB)

Opis: Osamosvojitev Republike Slovenije in sprejem Ustave leta 1991 sta narekovala potrebo po ureditvi celotnega pravnega reda v novonastali državi. Prišlo je do spremembe družbene in ekonomske ureditve, kar se je še posebej odrazilo na področju zakonskega urejanja v magistrskem delu obravnavanega področja odškodninske odgovornosti delodajalcev, delovnih razmerij ter področja varnosti in zdravja. Pomemben cilj tranzicije je bil vzpostavitev pravne države in sprejem sodobne zakonodaje. V prvem delu magistrskega dela je bil z metodo zbiranja gradiva, deskriptivno in kompilacijsko metodo proučen potek sprejemanja zakonodaje in ugotovljeno, da je Republika Slovenija ratificirala in v notranjo zakonodajo vključila nadnacionalne in mednarodne vire, ki urejajo področje varnosti in zdravja pri delu kot tudi vire s področja delovnih razmerij. Z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu so bile vse do tedaj sprejete direktive s področja varstva in zdravja pri delu prenesene v naš pravni red. Na njegovi osnovi je bila leta 2003 sprejeta Resolucija o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu. Pomanjkljivost Resolucije je bila, da ni določila nosilcev, rokov, potrebnih finančnih virov in kazalcev za spremljanje njenega izvajanja. Leta 2011 je bil sprejet posodobljen Zakon o varnosti in zdravju pri delu, leta 2018 pa nova Resolucija o nacionalnem programu varnosti in zdravja pri delu 2018–2027. Izvedbeni dokumenti tega nacionalnega programa so triletni akcijski načrti, v katerih so določeni ukrepi, izvajalci ukrepov, finančni viri, potrebni za izvedbo ukrepov, roki in način spremljanja izvedbe ukrepov. V magistrskem delu je bilo s statistično analizo podatkov o številu nezgod pri delu za obdobje 2016 do 2020 ugotovljeno, da je število nezgod navkljub sodobni zakonodaji še vedno previsoko. Letno se zgodi povprečno 9.550 nezgod, od tega 15 do 17 s smrtnim izidom. V magistrskem delu so opisane še vrste in podlage za odškodninsko odgovornost s posebnim poudarkom na odškodninski odgovornosti delodajalcev. V raziskovalnem delu magistrskega dela so bile raziskane in analizirane nezgode pri delu v javnem sektorju, javni upravi in Policiji.
Ključne besede: nezgoda pri delu, odškodninska odgovornost, javni sektor, delodajalec, delavec
Objavljeno: 01.06.2023; Ogledov: 256; Prenosov: 45
Celotno besedilo (941,81 KB)

Opis: ADHD velja za motnjo, ki jo pretežno povezujemo z otroki in mladostniki, vendar postaja vse bolje prepoznana tudi med odraslimi. Medtem ko je posledično zagotavljanje pravic do enakih možnosti učencev in dijakov z ADHD v slovenskem sistemu že razmeroma dobro urejeno, je ureditev pravic študentov z ADHD še polna vrzeli. Pregled zakonodaje kaže, da je upoštevanje posebnih potreb študentov z ADHD v slovenskem terciarnem izobraževanje praktično povsem v domeni posameznih izobraževalnih ustanov. S primerjavo mednarodnega in nacionalnega prava človekovih pravic ter slovenske zakonodaje in postopkov za zagotavljanje človekovih pravic polnoletnih oseb z ADHD smo ugotovili, da slovenska zakonodaja in postopki na področju izobraževanja ne zagotavljajo človekovih pravic polnoletnih oseb z ADHD ter da so pravice polnoletnih oseb z ADHD v izobraževanju v Sloveniji slabše zaščitene kot pravice polnoletnih oseb z ADHD v tujini. Primerjava sodne prakse kaže, da problem izhaja že iz samih pavšalnih opredelitev stanj, ki veljajo kot podlaga za priznavanje posebnih potreb, in tako v Sloveniji za razliko od nekaterih drugih evropskih držah ADHD ne obravnavamo kot hude oviranosti. Na osnovi tega ugotavljamo potrebo po boljši integraciji slovenskega aparata zaščite pravic oseb z ADHD z medicinskimi klasifikacijami, ki ADHD prepoznavajo kot pomemben dejavnik omejenih zmožnosti posameznika. Slovenski terciarni sistem potrebuje tudi zakonsko ureditev uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin študentov z ADHD v terciarnem izobraževanju.
Ključne besede: ADHD, odrasli, človekove pravice, izobraževanje, usmerjanje študentov
Objavljeno: 25.05.2023; Ogledov: 293; Prenosov: 29
Celotno besedilo (723,78 KB)

Opis: Relativnost argumentacije v pravu je magistrsko delo, v katerem predstavljamo povezavo med argumentacijo v obrazložitvah posamičnih oblastnih aktov in naslovniki, ki jim je ta argumentacija namenjena. Dokazujemo, da odnos med tistim, ki argumentira, in naslovnikom pravne odločitve in argumentacije, ki jo utemeljuje, ni postransko, temveč ključno vprašanje za razumevanje in sprejemanje pravne odločitve in njene utemeljitve. Pri tem se naslanjamo na zglede klasične retorike in kot relevantna sprejemamo razmišljanja Chaima Perelmana. Namen pričujočega dela je oblikovanje tehnike ali metode, ki bi tistemu, ki argumentira, omogočila argumentiranje na način, ki bi bil prilagojen več različnim skupinam naslovnikov tako, da bi jo vsi razumeli in tako mogli sprejeti. V delu sta tako najprej analizirana statičen in dinamičen pogled na pravno argumentacijo, ki jima sledi pregled ravni pravne argumentacije. Med različnimi mogočimi bralci pravne argumentacije so izbrani in opredeljeni naslovniki, ki jih razvrščamo v skupine glede na temeljne skupne lastnosti. Analiziran je vpliv različnih ravni pravne argumentacije na različne skupine naslovnikov, oblikovano polje razumevanja posamezne skupine in skupno polje razumevanja štirih ključnih skupin naslovnikov. Podana je tudi analiza normativnega okvirja pravne argumentacije, ki ji sledi oblikovanje predloga modularnega modela pravne argumentacije. Raziskava je pokazala, da je z razdelitvijo naslovnikov v posamezne skupine način argumentiranja in izbor argumentov treba in mogoče prilagoditi naslovnikom. Analiza vplivov posameznih ravni pravne argumentacije je pokazala, da je to mogoče v določenem zaporedju podati tako, da je razumljiva za vse skupine naslovnikov, ki jih odločevalec želi prepričati oz. nanje vplivati. Oblikovani predlog modularnega modela pravne argumentacije izhaja iz ideje zaporedne uporabe modulov prilagojene pravne argumentacije skupinam naslovnikov, ki se nadgrajujejo tako, da vsak naslednji dogradi, kar je dodatno potrebno. Predlog je oblikovan tako, da se moduli nadgrajujejo od naslovnikov najpreprostejše ravni pravnega razumevanja do najkompleksnejših. Raziskava ostaja v mejah racionalnega in prikazuje, kako lahko z uporabo vseh treh ravni pravne argumentacije – logične dialektične in retorične – povečamo možnost razumevanja in sprejemanje pravne odločitve. Sodna odločitev se razglasi javno in njena obrazložitev je njena javna utemeljitev. Prav je, da poskrbimo, da jo razumejo vsaj vsi tisti, na katere želimo z njo vplivati.
Ključne besede: argumentacija, naslovnik, razumevanje, relativnost, sprejemanje
Objavljeno: 25.05.2023; Ogledov: 284; Prenosov: 56
Celotno besedilo (621,64 KB)