Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Ocenjevanje delovne uspešnosti je eden izmed elementov koncepta upravljanja s človeškimi viri. Glavni cilj tega koncepta je spodbujanje rasti in razvoja zaposlenih ter iskanje in izkoriščanje njihovega potenciala, s cimer se poleg njihovega lastnega povečuje tudi zadovoljstvo celotne organizacije. Policija je kot del javnega sektorja glede ocenjevanja delovne uspešnosti podvržena enakim zakonskim podlagam, se pa njena organizacijska struktura in način delovanja od drugih javnopravnih organizacij javnega sektorja precej razlikuje. Zato bi moralo biti tudi merjenje in ocenjevanje delovne uspešnosti v policiji temu prilagojeno. Ker prav preko tega postopka dobimo ključne povratne informacije o posameznih javnih uslužbencih, mora biti izpeljan tako, da lahko pridobljene informacije uporabimo za korigiranje razvoja zaposlenih in tudi za izboljševanje ustreznosti organizacijske klime. Pri zasledovanju tega cilja je treba v cim večji meri omejiti ali celo izločiti subjektivne vplive. Da bi bilo ocenjevanje cim bolj objektivno, mora temeljiti na natančnih in enotnih kriterijih. Pri ocenjevanju v policiji se uporabljajo splošni kriteriji za ocenjevanje delovne uspešnosti z določenimi dodatnimi usmeritvami. S takim načinom ocenjevanja ne zagotavljamo samo enotne in pravočasne izvedbe postopkov ocenjevanja, ampak se izognemo tudi nezadovoljstvu in občutku nepravičnosti, ki bi se lahko pojavil, če bi se kriteriji ocenjevanja in ocenjevalne tehnike prilagajali posamezni organizaciji ali celo posameznemu ocenjevalcu. Ker pa je kljub temu ocenjevalec tisti, ki vrednotenju dela podrejenih doda svoje lastno videnje oziroma svojo lastno presojo, bo taka ocena v določeni meri vedno subjektivna. Aktivnosti na področju ocenjevanja morajo zato potekati tudi v smeri cim večje usposobljenosti ocenjevalcev, da ne bi z napačnim ocenjevanjem po nepotrebnem povzročali upadanja interesa za doseganje boljših rezultatov in motivacije nasploh.
Objavljeno: 01.03.2019; Ogledov: 644; Prenosov: 63
Celotno besedilo (1,57 MB)

Ključne besede: BiH, Deytonski sporazum
Objavljeno: 29.01.2019; Ogledov: 657; Prenosov: 50
Celotno besedilo (1,23 MB)

Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 713; Prenosov: 59
Celotno besedilo (1,64 MB)

Opis: Učinkovito upravljanje zavarovanih območij narave je ključnega pomena za ohranjanje biotske pestrosti, ta pa je nepogrešljiva za človeka. Rastline in živali nam nudijo različne ekosistemske storitve, kot so proizvajanje kisika in poraba ogljikovega dioksida, čiščenje zraka, zagotavljanje hrane in še bi lahko naštevali. V Sloveniji imamo, kljub svoji majhnosti, veliko zavarovanih območij, ki so zaščitena tako z evropsko kot tudi z nacionalno in lokalno zakonodajo. Kot širša zavarovana območja štejejo krajinski parki, za katere Zakon o ohranjanju narave predvideva, da se jih upravlja po modelu javnega zavoda, režijskega obrata ali koncesije, pri čemer je koncesionar lahko pravna oseba javnega ali zasebnega prava. Primera upravljanja prek režijskega obrata v Sloveniji nimamo, druga dva pa imata vsak svoje prednosti in slabosti. V nalogi smo na podlagi analize treh primerov proučili vse načine upravljanja, ki so prisotni v praksi: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib upravlja koncesionar, ki je oseba javnega prava, Krajinski park Sečoveljske soline pa upravlja koncesionar, ki je zasebna družba, Krajinski park Ljubljansko barje ima za upravljavca javni zavod, ki ga je ustanovila država oziroma Ministrstvo za okolje in prostor. V nalogi smo iskali odgovor na raziskovalno vprašanje, ali je izbrani model upravljanja s Krajinskim parkom Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib najprimernejši. Rezultati analize so pokazali, da ima vsak od modelov svoje prednosti in pomanjkljivosti.
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 828; Prenosov: 66
Celotno besedilo (644,25 KB)

Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 851; Prenosov: 71
Celotno besedilo (1,39 MB)